Podcast Zagret za tek je tu!

Dobrodošli med gledalci in poslušalci novega, čisto tekaškega podcasta Zagret za tek!

Vaš gostitelj Marko Roblek skupaj z gosti kanim biti informativen, zanimiv, zabaven in provokativen.

Naročite se zdaj!

Lahko po mili volji tudi lajkate in delite. Hvala, spoštovani in spoštovane.
🙏DONIRATE LAHKO NA paypal.me/zagretzatek🙏

Podcast na voljo tudi na podcast platformah:
iTunes: https://podcasts.apple.com/us/podcast/zagret-za-tek/id1537328887
Anchor: https://anchor.fm/dashboard/episodes
Spotify: https://open.spotify.com/show/4v8qRLCnc88lYU9JFleus4
Google podcasts : https://podcasts.google.com/feed/aHR0cHM6Ly9hbmNob3IuZm0vcy8zY2ZhYjZmOC9wb2RjYXN0L3Jzcw==

Za pokušino prvih pet epizod. Mnogo jih še pride!

No Comments »

Rollback on november 17th 2020 in prosto

Kako preteči 10ko okoli avta ali maraton po občini…si upate?

Kdo bi si mislil: dober mesec dni nazaj smo v tekaških krogih v debatah jadikovali nad preveliko ponudbo tekaških prireditev in se ukvarjali s problemi, kako si organizirati koledar za sezono v prihajanju, sedaj pa…. Da je tragedija še večja; marsikdo ima sedaj več časa za trening, kljub omejitvam gibanja še vedno dovolj možnosti za tek, vreme in daljši dan pa gibanju v prid delujeta še dodatno stimulativno. Forma je, tekem pa ni!

V izogib frustracijam in slabi volji ter kot priložnost za sproščanje tekmovalnega naboja vam predlagam par karantenskih izzivov! S prijatelji v ožji družbi in tudi tekači in tekačicami širše “Nočna 10ka” družine se “izzivamo” že nekaj tednov in lahko vam rečem, da si ne bi mislil, da je par “virtualnih” hecov in stav lahko tako motivacijskih. Kaj pa če še vas povabim zraven?

1.Vključite se v naš Strava klub “Virtualna 10ka”

Skoraj 400 nas je že, ki se že več kot mesec dni virtualno družimo, spodbujamo, tudi primerjamo in informiramo z zanimivostmi iz tekaškega sveta. Najvztrajnejši so na teden pretekli tudi že 150 kilometrov, najhitrejši 10ko v 32 minutah, da o na novo odkritih trasah, hudih cestnih in trail predlogih (ko se enkrat sprostijo občinske meje, tekem tudi treba ne bo!) niti ne pišem. Pridružite se še vi, če ne “furate” Strave, pa pošljite kako zanimivo slikco ali traso iz vašega Garmina ali kake druge aplikacije, pa vas damo med objave.

v1

2. Karantenski “kdo je tu nor” izziv ali po domače Nora 10ka

Na kako majhnem prostoru ste sposobni odteč kako čisto spodobno razdaljo, recimo 10ko? Po navdihu mnogih tujih tekačev in ob dodatni pomoči otrok (so imeli športni dan in mi niso dali dihat) sem najprej sam zakrožil okrog svoje hiše (260x, vrtelo se mi je en teden!), potem pa je izziv padel na plodna tla tudi v naši širši tekaški skupnosti. Danica je tako recimo krožila kar okoli svojega avta (!), Andreja in Michael pa sta izziv internacionalizirala in zakrožila (hitro!) okoli Siegessäule, berlinskega znamenitega stebra zmage.

Sigurno tudi vam kaka taka traparija pride na misel? :) Preberite si navodila na FB, na IG ali na Stravi, natuhtajte kak hecen oval ali kak drug vzorec, pa potegajte #nora10ka pa pokažite, kako nori ste!
ps. nabralo se je že kar nekaj izzivov, iščite po tagu na Fb #nora10ka. Menda še Igor tuhta o kroženju 😉

v2

 3. Zakaj pa ne polmaraton ali kar maraton?

Idejo je najprej priobčil in realiziral Rok, ki je Veliko noč namesto za mizo začel na cestah in potkah svoje občine. Zgledalo je izjemno suvereno.  Teden zatem sem se počutil dokaj dobro, da sem se odločil, da ga grem (vsaj idejno) posnemat. Vreme mi je šlo na roke, noge so bile kar sveže, prazne ceste občine so dobro dele, klanci malo manj. Sem se moral prejšnji dan kar pomatrat, da sem našel dovolj cest za izvedbo projekta v lastni občini, a če je to zmogel Smolko v najmanjši slovenski občini, potem ni hudir, da tudi meni ne uspe. Štiri ure in četrt kasneje sem tekmovalne ambicije letošnje pomladi uspešno zadovoljil, kolega Friko in Joža pa sta skoraj istočasno odtekla svoji polovički – če se naslednjič še zmenimo, pa imamo lahko že resno virtualno dirko.

Kot kaže, nam tekmovati v živo po domovini in tujini še nekaj časa ne bo dano, zato ne vidim razloga, da si tekmovalne sezone ne naredimo kar sami. Potegajte #virtualna10ka, da vas vidim. Če bo treba, pa zrihtam ob priliki še medalje in virtualen afterparty za vse :)

v3

4. Poiščite rokerja v sebi!

Tega izziva se je spomnil kdo drug kot Slavc (posredno je imel prste vmes tudi pri že prej omenjenih) in ga prvi kot challenge vrgel v kometariat. Teden pred tem je naklepal sedem zaporednih dni s z okroglo 10ko, ampak tale metalski protokol je še precej boljši …ker boste zaradi njega delali še intervale! Kaj je v prvem poskusu izvedel, si poglejte na sliki, naslednji izziv je baje Evil Eye, po domače mu recite metalski pozdrav z roko, ki vam ga izriše analitika v Stravi.

Tole bo…jeba!!! Ampak! Vsi imamo malo metalca v sebi, mar ne? Ko bodo noge spet za, pa gremo do bruhanja :)

v4

5. Fotke, traili, vadba doma in druge traparije

V soboto imamo virtualni trening za Nočno 10ko na FB stravi Priprave, v živo, ob 18h. Z Igorjem vas še povabiva v naslednjih dneh, zna biti zanimivo, zrihtamo zanimive nagrade, pa musklfiber, če boste zraven :)

Sicer pa zadnje tedne lahko na v virtualnem svetu sodelujete še na par izzivih, tudi v trailu (kolegi iz Kinvitala en tak izziv delajo na Julian Alps trail), v kolesarstvu, pohodništvu. Da ne bo kdo rekel, da mu je dolgčas! Na 10ki smo vam en nagradni natečaj pripravili že zadnjič, lahko ga celo “sfejkate”, saj se na fotki še švic ne vidi.

Ampak potem, ko že zvlečete opremo, pa se toliko pripravljate za tisto fotko…je čisto vseeeno, če greste še malo v akcijo :)

Tako, da ne boste rekli, da nimate idej! Uspešno karanteno še naprej. Pa pošljite kake fotke. Lahko tudi ideje za kako novo norost. Obljubim, ne bo šla v nič.

v5

1 Comment »

Rollback on april 22nd 2020 in prosto

Zagret za tek že eno leto

 Hudirja, a je že le to naokoli? Matr, smo bli fejst.

Če ste zagreti z tek, spodnje bukve a še nimate – ajde, vam zrihtam podpisan izvod karantenski ceni (15€), še poštnino pošenkam.  Ajde, ste za? #kupujmodomače
NAROČILNICA

Spodaj lepim odlomek, ki je času na kožo pisan. Za premislek. Epidemija bo pa slejkoprej mimo, kne.

“Skorajda ne najdeš veš tekaške potke, steze ali trase, ki dandanes v vseh letnih časih bolj ali manj ne puhti od množice tekačev in tekačic. Tisti, ki nam včasih prija samota, se takrat umikamo v gozdove, na kake zapuščene ceste ali v tihoto (pre)zgodnjih jutranjih ur. Saj ne, da bi se počutili ogrožene a meditativno komponento tekaške sproščenosti je vsaj meni najlaže doseči, ko se ukvarjam zgolj s doživljanjem samega sebe. Po drugi strani pa v tekaškem vsemirju na glavni veljavi pridobiva drugačen princip. Vse več se piše in govori o preseganju samega sebe.
/…/
Ne morem se otresti misli, da je tudi tovrstno dokazovanje zgolj rezultat naše hiperproduktivne dobe. Tako kot je treba delati, ustvarjati in trošiti vedno več je na drugi strani treba tudi več teči, trenirati, tekmovati. Zadovoljstva z nekaj kilometri sproščenega teka ni več; štejejo le-še dolge ure samoizpraševanja, švic mora teči v litrih, telo in duh se morata zvijati čez rob.
/…/
Medtem, ko se vsepovsod govori o nujnosti rekreacije in športa, pa menim, da se bistveno premalo poudarja pomen gibanja. Enostavnega, konstantnega, neobremenjujočega. Hoja in tek sta idealni aktivnosti za to. Škoda bi bilo, da bi ju uporabljali zgolj kot sredstvo za dosego ciljev in ne kot del samoizpopolnjujočega bivanja. Za odkrivanje samega sebe.”
#zagretzatek#obletnica#aktivnimediji#knjiga#tek#spomini

 

No Comments »

Rollback on april 9th 2020 in prosto

10. nasvetov kako tekaško preživeti…karanteno

Zdi se, da v tej negotovi situaciji tudi tekaški navdih izginja iz domislekov in pogovorov z mojimi tekaškimi prijatelji in znanci. A ravno v krizi, ko je treba poskrbeti za bližnje, se boriti za eksistenco in garati v nevarnih službah za skupno dobro nam lahko tek ohrani zdravo pamet (in kondicijo) ter nas na koncu osmisli kot ljudi, ki smo bili pred krizo in bomo po njej spet. Glavo pokonci! Naj vas malo razvedrim s poglavjem iz svoje knjige, ki sem ga, situaciji primerno, karantensko predelal in izolacijsko obdelal. Tecite, pa četudi za hec, po dnevni ali na balkonu. Na zdravje in dober tek!

Kako torej preživeti karanteno, ko so možnosti za tek omejene in ostati v formi?

1. Prijavite se na jesenski maraton

Phe, boste rekli, to pa je izvirnost! Če se človeku upira že misel, da mi rinil na prosto (da ne sreča koga), zakaj bi si potem vnaprej delal račune brez krčmarja? Ravno zato! Pregovorna gorenjska ali pa kar slovenska skopost vam ne bo dovolila, da bi tistih 50 ali 100 evrčkov pustili vnemar domačim ali tujim organizatorjem. Trmasto se boste vsaj trikrat na teden podali na zgodnje jutranje, osamljene in zapuščene ceste in si do poletne vročine nabrali dovolj kilometrov, da maraton sploh ne bo več problem. Velika verjetnost je, da ste zaradi vseh prestavljenih pomladnih dogodkov…na jesenski maraton tako ali tako že prijavljeni! Ha, kdaj torej gremo na pivo?

2. Vzemite si čas za počitek

Ne morete zgrešiti. Ja, točno to sem rekel, kavč, kokice, teve nadaljevanke, tekaški filmi ali celo kakšna tekaška knjiga. Ni ga čez ležerno uničevanje karantenskih uric, ko ti misel na tiste neumorne norce tam zunaj kvečjemu privabi nasmešek na usta. Če je za Kenijce dobro, bo pa še za nas! Nekje maja vas bo potem začel črvičit tisti zavistni črviček, ko boste gledali sosedo, kako vsako jutro prijetno rdečih lic prihaja z jutranjega džoginga, ko se vi vlečete z balkona nazaj v dnevno sobo. Po junijskih praznikih boste že trdno odločeni – kaj bodo vaši sklepi, pa vam ne potrebujem govorit. Se vidimo na maratonu!

3. Vpišite se v domači fitnes

Ni boljšega kot mrtve sezone izkoristiti za spoznavanje novih prijateljev:  uteži, naključnih tekovadnih pripomočkov in joga blazin! Še bolje, priklopite se na kak digitalni kanal (recimo Priprave), kjer vam trening program vsak dan servirajo, da vam niti razmišljati ni treba.  Vem, da še bolj kot karanteno sovražite vonj po parketu in »musklfiber« tistih mišic na zadnji plati, za katere še vedeli niste, da jih imate. Nekaj tednov ali mesecev štetja serij, sledenja navodilom simpatičnih deklet in močnih fantov vam bo spet vrnilo hrepenje po teku. Stranski učinek, ki tudi ni za odmet: napeta zadnjica in kako mišično vlakno več na nežnih maratonskih ročicah.

4. Sposodite si tekaško napravo ali trenažer

Najboljše domače športne situacije lahko najdete na video posnetkih, kjer si kak zagrizeni tekač na domači tekaški stezi ali kolesarskem trenažerju trudi izgledati vsaj približno dostojanstveno. Če ste sam ta tekač, je malo manj smešno. Čisto preveč opreme, ki mora delovati usklajeno! Če se vam kak tak kos opreme valja v kleti, je zdaj čas, da obrišete prah z njega. Ali pa naj vam sosed svojega, ustrezno razkuženega, pusti pred vrati. Po začetnih zadregah vam bo slejkoprej steklo in nemara vam pomladni stanovanjski napori postanejo celo užitek. Da ne omenjam, da boste jeseni v odlični formi. Brez bolečih kolen.

5. Zavijte v hribe … ali na stopnice

Spomladi so hribi najbolj barviti in najbolj vabljivi. A kaj ko ni časa, medtem, ko ponavadi iz vikenda v vikend dirjate iz ene tekaške prireditve na drugo. Sedaj je druga pesem, vsakodnevna jutra kar kličejo po kakih idejah na prostem. Zloščite gojzarje, operite dolge gate in poiščite prisršnice! Če imate v neposredni bližini vašega bivališča kak kucelj, bo zaenkrat čisto dobro nadomestil tudi oddaljene dvatisočake. Ali pa si najdite kako dolgo, neobljudeno stopnišče in še v jutranji temi naskočite njega vrh. Večkrat. Če res ne gre na prosto, bo tudi stopnišče v bloku zadostovalo. Z vso zaščitno opremo vred. Dokler se lahko pošteno predihate…ste zdravi!

6.Tekaško se izobrazite

Vse tiste številke Tekača, ki jih celo leto skladate na kup v kotu omare sedaj obudite v življenje in prečitajte. Vsi pametni nasveti, dobre reportaže, načrti za trening in ideje za opremo na enem kupu, da jih lepo prežvečite in prebavite, najboljše pa zapišete v dolgoročni spomin. Vse napake, ki ste jih (ali bi jih) naredili to sezono bodo samo še preteklost! Spoznajte svoj izboljšani, podkovani in prerojeni tekaški jaz!

7.Navdihujte se s prvaki

Biografij, avtobiografij, monografij in ostalih špehov, ki vam bremenijo knjižne police se je v zadnjih letih nabralo že za nekaj metrov. Zakaj ne bi pretekli sto milj Western States s Karnazesom, Doline smrti z Jurekom, Dunajskega maratona z Rugljem ali pa Spartathlona z Mravljetom? Ob slednjem lahko za avtentičnost srebate še pivo. Vaši maratonski križi in težave se vam bodo zdeli mačji kašelj. Podoživljanje izčrpanih, krvavih, solzavih in pobruhanih dogodivščin drugih tekačev zna biti presenetljivo navdihujoče. Ko vam gre res ta nohte, pa poetično zagrizite v mojstrovino Alana Sillitoea, The Loneliness of the Long-Distance Runner.

8. Eksperimentirajte s prehrano

Tisto poznate: Pred nastopom nobenih prehranskih novosti! Od začetka marca do poletja potem natepavate makarone, riž, nekaj zelenjave in vitaminske dodatke, na kak začinjen curry, mastno pečenko ali ribji ragu pa niti pomislite ne upate. Veste kaj, pravkar sem vam je odprla sezona domačih, domiselnih karantenskih kulinaričnih presežkov! Če kdaj, potem ta čas izkoristite za kuharijo, za vse novosti in slabosti. In kdaj pojdite z ne preveč polnim vampom tudi na svež zrak na balkonu, morda vam kaka nova kombinacija prigrizkov dejansko požene tekaško kri po žilah!

9. Poiščite novo (digitalno) tekaško sredino

Vaši tekaški kolegi in prijatelji so zanesljivi in vedno pri roki, a večkrat tudi zelo predvidljivi. Ko skupaj tečete se nemalokrat ozrete za skupino deklet, ki sveže skaklja po drugi strani vaše tekaške trase ali pa za kopico pobov v oprijetih majicah, ki na vsakih petsto metrov naredi še dvajset sklec. Poiščite jih sedaj na medmrežju in se jim pridružite na družabnih omrežjih! Vaši dosedanji kompanjoni bodo sicer nekoliko zavistni, a jih boste že potolažili s kakim pivom, ko se boste spet lahko družili. Če vas ta dekleta vzamejo za svojega, pa bržkone tudi ne bo tako hudo.

10. Izdelajte si tekaški koledar…za 2021

Prekladanje po kavču je lahko zelo zabavno, če si z notesnikom v naročju ali tablico v roki izbirate nove tekaške podvige za oddaljeno naslednjo sezono. Toliko novih, toliko dobrih, toliko razburljivih tekov! Kar na vse bi šli. Hiter namig, kako izbrati najbolje: najprej si označite čisto vse, ki so vam všeč. Ob drugem pregledu jih po hudih mukah prečrtajte polovico. V naslednji rundi spet polovico. In tako naprej in naprej, dokler ne pridete do številke, ki jo vaš družinski proračun zdrži in vaše (večkrat ne prav redno) treniranje dovoli. Voila, ko bo konec karantene, se  pa vidimo na teku, kajne?

lonely

No Comments »

Rollback on marec 21st 2020 in prosto

Zagret za tek – 42 spoznanj bosonogega Viteza

“Avtor bloga Minimalist, pionir bosonogega teka in sodobnih prehranskih pristopov k športu je tek slekel modne navlake. V velikem slogu, jasno in glasno, brez zadržkov, ga je vrnil k bistvu in Slovencem dopovedal, da tek niso zgolj bleščeči copati in najnovejši tekstil. Tekmovalno in ciljno usmerjeno slovensko rekreativno sceno je z Vitezi dobrega teka in Nočno 10ko sprostil do te mere, da smo Slovenci na tek začeli gledati s hudomušnostjo, sproščenostjo in užitkom.”  dr. Blaž Mazi

Ne spomnim se več, kaj me je takrat pičilo, ampak tisto majsko popoldne sem se golobradi srednješolec znašel na dobro uhojeni sprehajalni poti blizu doma in tekel. Ne daleč, a tekoče in hitro. Pa ne da bi bil športnik ali kaj podobnega, ravno nasprotno: posedoval sem (in ju še vedno) par levih nog in še bolj levih rok, kar si jih za šport lahko zamislite. Vseeno me to dejstvo in izdatni muskelfiber nista ustavila, da ne bi čez nekaj dni spet poskusil, še kak kilometer dlje. Niti v sanjah mi takrat ne bi užgalo, da gre za začetek doživljenjskega razmerja.

Tekaška knjiga leta, ki vam bo na 284 straneh tek predstavila na zanimiv, svež, provokativen in zabaven način! Kaj stori rekreativec, ko se mu ne ljubi teči? Ali pa ko ga tek čisto preveč potegne? So poškodbe dobronamerni opomniki naše minljivosti ali nepremostljive ovire? Se lahko zaljubite v maraton? Ali tekaška evforija res pojenjuje? Rdeča nit knjige so kolumne, 42 iskrivih in poglobljenih razmislekov o teku, tekačih, vesolju in sploh vsem. Izvrstno jih dopolnjuje ducat potopisov z maratonov širom sveta in začini kopica tekaških nasvetov in koristnih, a vedno humornih napotkov. Knjiga, ki vam bo dala misliti, vam razbijala tekaške mite, vam odstrla par novih tekaških modrosti in vas motivirala: za tek, za druženje, za sproščen in obenem odgovoren odnos do vas samih in do vašega teka. 

Zagret za tek

ZAGRET ZA TEK 

42 spoznanj bosonogega viteza

Marko Roblek 
SEJEMSKA CENA: 15,00 €
Redna cena: 19,90 €

NAROČILO
      
Knjiga je izšla aprila 2019. Vse cene so z DDV.
© Aktivni mediji

 

  “Marko Roblek je Rolling Stones slovenskega teka in to, kar imate pred seboj so njegovi hiti, njegovi greatest hits. Berite jih, tecite z njimi. Brundajte si jih tako med tekom pa tudi doma.”- Dr. Samo Rugelj v predgovoru

Marko Roblek je tekač že od najstniških let, vedno rekreativec, svoje rezultate pa je vedno dosegal z lastnimi recepti za trening. Pri 42-ih ima v nogah 27 tekaških sezon, vsaj dvakrat toliko maratonov in ultratekov ter ob sebi nešteto tekaških prijateljev in sopotnikov. Po tekaških vzponih in padcih je zadnja leta spet zaljubljen v tek, sproščeni in tudi bosonogi tek, ki se mu zdi naravni človekov izraz. Minimalist po duši in že nekaj let tudi jedec, ki mu je blizu evolucijska teorija prehranjevanja lovcev in nabiralcev.  Z veseljem uvaja novince v skrivnosti teka, o tem tudi predava in piše. Med tekaškimi momenti je tudi podjetnik, družinski človek, organizator prireditev, popotnik in pisec. Doslej se svetu okoli sebe še ni nehal čuditi

1 Comment »

Rollback on januar 30th 2019 in prosto

Četrt stoletja tekanja

Tema za zadnjo kolumno v Tekaču se je ponujala kar sama; ob vseh obletnicah, ki jih tako ali drugače obhajam zadnje leto je tekaška še najbolj pomenljiva. In zadnje desetletje je bilo v vseh pogledih najbolj pestro. Tekel sem res manj (zato pa jedel in pil toliko več), a eksperimenti z bosim tekom in izleti v prehranske vode so napajali večino mojih zapisov tule in pojavljanj drugje. Imel sem srečo, da je tematika zanimala širše občestvo – z malo obsesije in zanosa pa ni težko zganjat evangelizacije. Čeprav sem še vedno zvest večini postulatom, ki sem jih z veseljem tolmačil tudi drugim, pa na temle mestu lahko pošteno priznam: v marsičem sem se krepko motil.

Tisto, kar je bilo v določenem momentu zame dobro, ni nujno dobro zame tudi na dolgi rok. Še več, ni nujno dobro tudi za druge, komu lahko celo škodi. O bosonoštvu tako ne pridigam več, ker mi je popolnoma jasno, da večini tekačev tovrstni način tekanja ne ustreza – ako pa se najde še kak nov zanesenjak, ga z veseljem podučim o mojih izkušnjah. S prehrano se v akademskem smislu pečam še manj. Še vedno težim k čimboljši, čim manj predelani in avtohtoni hrani, po drugi strani pa ne navijam več zgolj za eno prehransko sekto, omejujoč si širino pogleda in raznovrstnost krožnika pred sabo. Omejevanje ogljikohidratov je lahko občasno terapevtsko, še zdaleč pa ni prehranski sveti gral ali celo prva izbira pametnega uživalca hrane. Krompir je še vedno zakon, od kosa kruha pa nisi večno pogubljen. Včasih celo koristi prebavi.

Kaj bom na tem prostoru v naslednjem desetletju še pisaril, se mi niti ne sanja. Najbrž je še najbolje tako. Pa dober tek.

40ka

 

Prehransko pivske ukane

Svojo nedeljsko mašo opravljam na bližnjem tekaškem ovalu, sicer ne več tako redno kot nekoč, a vedno v družbi s prijatelji in kolegi. Urica teka se potem obvezno zaključi še z uro v gostilni, da spijemo tisto pivo ali dve in korektno zaključimo debate. Tek ima na nas, dedce v srednjih letih cel kup pozitivnih učinkov – ne samo tega, da smo lahko par ur od doma – in lagal bi, če eden od njih ne bi bil ohranjanje kolikor toliko sprejemljive linije. No, vsaj domišljamo si to.

Potem pa se vedno najde kdo, ki neobdodno razbije še tisto nekaj upanja in samoiluzij. Kot prijatelj Mitja, ki je zadnjič, ko smo se spet čohali po vampih, gladko pribil: »Saj je fajn odlaufat, prešvicat in pokurit tistih nekaj kalorij, a kaj, ko jih potem takoj vlijemo nazaj.« Besno sem protestiral: » Ampak teh par piv bi tako ali tako spili!« Pa se je zrežal nazaj: »Ob enajstih dopoldne prav gotovo ne!« Seveda je imel prav. Če bi vedril doma, bi kvečjemu pogoltnil kako kavo več, kozarčku ali dvema ob kosilu pa se prav gotovo ne bi odrekel,  z dopoldanskim pivom za popotnico ali pač ne.

S pivom po teku v svoji tekaški srenji še pridem skozi,  nekateri »resnejši rekreativci« pa že imajo težave z njim. Nasploh je pričenjanje razprave o prehrani delikatna tema, ki nemalokrat razregeje tekaška omizja. Sicer popolnoma mirni posamezniki se velikokrat spremenijo v goreče zagovornike prehranskih režimov pred, med in po teku, pa naj bo znameniti »carboloading«, žvečenje rastlinic, mazanje zaseke ali celo postenje. Marsikdo svoj protokol zagovorja z versko zavzetostjo primerljivo samo še z navijanjem za omiljeni nogometni klub. Tistemu, ki je do tega prišel z lastnim preizkušanjem, z zdravim razumom in oziranjem na znanost, to še nekako oprostim, a kaj ko večina zgolj ponavlja mantro svojega »trenerja«, tekaškega vzornika ali popularnega članka v rumeni reviji.

berlin 2016 - foto: Iggy

Pa ne da sem (bil) sam imun na te pristope, o kje pa. Dolga leta sem bil zvest kilam makaronov na predvečer maratona, ne glede na to, da sem potem zgodnja maratonska jutra preždel na wc-jih, napihnjen kot balon. Dokler nisem pred prvim Berlinskim avanturistično požrl mastne klobase z zeljem in naslednji dan odtekel najboljši maraton tistega leta. Med teki sem imel navado previdno dozirati gele in energetske napitke, dokler se mi na enem malo daljšem večdnevnem  teku ni vse zagnusilo in sem popadel sendvič z ogrsko ter doživel razsvetljenje. Regeneracijskih poskusov z raznimi sirotkami v praških pa raje ne omenjam, ker mi je skoraj nerodno, da sem jim sploh kdaj dajal prednost pred ravno prav zapečenim zrezkom v poprovi omaki.

Težko bi rekel, da je moje sproščeno in nekonvencionalno tekaško prehranjevanje škodilo mojim maratonskih dosežkom, se pa lahko mirno pohvalim, da sem pred Pariškim maratonom z veseljem pomazal mastno račko s krompirjem, na Dunaju kaj drugega kot hrustljavi dunajski zrezek in v Firencah tistega kilskega, ravno prav uležanega florentinca. Moji bolj »zdravi« tekaški sopotniki sicer negodujejo nad »holesterolskimi« zajtrki, ki si jih privoščim, spet drugi, bolj dosledni paleo prijatelji pa se zgražajo nad mehkimi štručkami, ki jih mažem s pašteto. A večino prehranskih dogem in pravil sem, če rečem po domače, že nekajkrat prebavil in prav nič ni bilo narobe.

Da bi sedaj nehal piti pivo po teku, je približno tako verjetno, kot da na Bledu (in Nočni 10ki) ne bi bilo več kremšnit. Bom prej nehal teč. Kar pa bi bilo navsezadnje škoda, ker, kako pa bi šel potem po teku na pivo? Dober tek in na zdravje.

Kolumna objavljena v reviji Tekac.si septembra 2016.

2015 za nazaj

Če sem bil letos kje zvest svoji naslovni temi, sem bil prav gotovo pri pisanju. Tipkovnica enostavno ni stekla in nekako sem uspel spacati le tiste dvomesečne kolumne za Tekača in morda še kak, od zunanjih dejavnikov sprovociran zapis. Nič ne de, če je to eksistencialna kriza skorajšnjih srednjih let, naj še malo traja, pa bom potem toliko z večjim guštom mrcvaril ta štof.

Kljub temu, tradiciji na čast bom na kratko pribeležil retrospektivo leta; zaradi obujanja spominov in malo za lastno evidenco, ki bo prav prišla, ko se enkrat FB zadavi z lastnimi smetmi. Jp, nekako sem paleo in barefoot konja tudi letos še malo brcal in gladil.

Ako obrnem časovnico, je šlo nekako takole. V začetku decembra smo se dobili na prvem paleo meetupu v prestolnici, kjer se je najbolj angažiral Nenad Kojić, ki je pred tem štartal tudi izjemno poučen in paleo poglobljen portal Paleomoderni. Oboje velja spremljati tudi naprej! Po klepetu naju je prijatelj Jan Kok, medijski univerzalec, zvabil na testno snemanje epizode za novo sezono Brloga, podcasta, kjer sem gostil točno dve leti nazaj. Brlog je ravno pod njegovo taktirko letos dobil novo podobo: poleg podcasta je postal čisto pravi mnenjski portal, ki spremlja in argumentirano komentira aktualne teme. Med soustvarjalce sem bil povabljen tudi sam in doslej spacal (sicer prilično dobro bran) zgolj en samcat zapis o sodobnih fotrih. Morda bo naslednje leto bolj prolifično zame; vsekakor pa mirne duše več prostora pustim izjemno razgledanim in artikuliranim kolegom, ki dobesedno trgajo na sceni.

Paleovember je stekel kot ponavadi; kljub temu, da ni več tako trendovski še vedno privlači nove in nove pristopnike, ki jim velja ponuditi zdrave osnove. Sam sem navdušen nad širino in znanostjo, ki praktično dnevno širi naše znanje o hrani in okolju, izdatno pa že vpliva na javno mnenje (če je za odločevalce še malo prezgodaj). Ko smo že pri znanosti; novembra smo dvakrat predstavljali tudi Liebermanovo knjigo Zgodba človeškega telesa v prevodu založbe UMco, izjemno dela tega evolucijskega biologa, ki bi moralo biti obvezno čtivo za vsakogar, ki da kaj na znanost. Vroča smer na paleo področju so žuželke; čestitke fantom Zoicbara, ki so na natečaju suvereno pobrali glavno nagrado in se podali na podjetniško pot. Z veseljem sem njihov ambasador in podpornik.

Konec oktobra pa sem skupaj z Ljubljanskim maratonom praznoval okroglo. Skupaj se druživa že dve desetletji (in mali prispevek v knjigi je ene vrste zahvala), dlje kot s čimer in komerkoli drugim. Stekleno skulpturo sem pospravil v kot, z Vitezi pa najpre tri dni ordiniral na sejmu, potem pa se, kot že nekaj let, našemljen podal na Ljubljanske ulice (kar je Alenka Teran Košir, kot cel kup našoh podvigov,  neumorno beležila). Otroci so se neizmerno zabavali, celo tastarim je ušel kak nasmešek. Uvertura v maratonski teden je bila oddaja Športni izziv na nacionalki, kjer smo se hecali iz teka in maratona  – kar se itak vedno in povsod premalo.

Berlin je moja stalnica, vsaj zadnjih nekaj let in slabše pripravljen kot letos tja še nisem šel. Bosih nog v idealnem vremenu sem s pomočjo Frikota vseeno zlezel skozi, ostalo je naredila odlična družba. Naslednje leto si ga spet privoščim, če ne drugače, za svojo okroglo.

Svoje leto, poletje pa sploh, že slabo desetletje organiziram okrog najboljše tekaške prireditve na svetu, Nočne 10ke. Ekipa, ki je narasla že na 200 ljudi, milijon malenkosti in pomembnosti, da vse zmeraj zapeljemo tako kot je treba. Naslednje leto zaokrožimo desetletje; simbolično bo na toliko nivojih, da me že zdaj malo daje nervoza. Čeprav na večino tekaških prireditev ne hodim, pa se vabilu, da s fanti tečemo pred in za dekleti (in to 7000 njih!) nisem mogel upreti. Prav hecen dan v Tivoliju; marsikdo nam je bil fouš :)

Bosonoštvo je v tekaškem svetu izdatno izgubilo sapo; vseeno se vedno najdeno nove duše, ki se v čevljih počutijo utesnjeno. Tudi medijsko je tema še vedno intrigantna; Carmen L. Oven me je ujela za radijsko Razkošje v travi, Maja Bertoncelj pa za Gorenjski Glas. O teku nasploh pa sem v eminentni družbi razpravljal tudi z Jerco Zajc Šušteršiš na Planetu. Slovenski Bosi Tek prvo nedeljo v maju je bil, letos nepričakovano (kar 250 udeležencev!), že petič zapored rekorden.

Nekaj malega sem letos tudi predaval. Najprej marca pred Istrskim maratonom, maja v Radovljici, jeseni pa na Športni uniji Slovenije. Na posvetu organizatorjev v športu sem predstavil Nočno 10ko. Marca smo predstavljali tudi knjigo Minimalizem (nekaj o tem sem razložil tudi za Moje finance), čast pa sem imel napisati predgovor že tretji izdaji Rugljeve Delaj, teci, živi. Ko je izgledalo, da bomo pozimi samo pili in jedli, pa smo iznenada obudili smo tudi častivredno tradicijo dvojnega Skoka na Pokljuko, da smo potem lahko še več jedli in pili.

Hudir, pa se mi je zdelo, da je bilo letos eno tako mirno in pusto, minimalistično leto. Še več takih! Imejte se.

bbbbbb

Potrpežljivost ali vzdržljivost?

Z leti se mi vse bolj dozdeva, da me potrpežljivost zlagoma mineva. Vedno bolj nestrpen postajam, ko čakam v kakem zastoju na cesti. Odrezavo odgovarjam tečni stranki po telefonu. Z lahkoto vzrojim, ko mi otročad polije kavo ali razmeče papirje. Hitreje zagodrnjam – bolj v brado sicer – ko me žena opozarja, naj ne svinjam kuhinje. In pri teku? Hja, če sem včasih brez težav trpel par ur, da sem dosegel kak zanimiv cilj ali vrh, so moji današnji krogi precej krajši in položnejši.

Sam pripadam generaciji, ki so jo doma in v šoli učili, da se brez muje še čevelj ne obuje. Vzgojili so nas v poslušne in ubogljive, velikokrat delavne posameznike. Če za sodobno mularijo starši želimo predvsem srečo in uspeh, so nam na srce polagali poštenost in delavnost. Kar dobro nam je šlo. Potrpežljivo smo hodili v šole, se urili na pripravništvih, potrpežljivo gradili osebne in karierne potke. Tudi tekli smo tako. Vsak dan, ne zgolj zaradi naslednje tekme, ampak, ker je bilo prijetno, zdravo in enostavno del vsakdanjika.

Potem so prišli novi mladci, naslednja generacija, ki je naše dojemanje realnosti postavila na glavo. Kreativnost je vzela mero doslednosti, virtualnost je z vseh strani prehitela dejanskost. Mi starci smo ostali zadaj, v istih službah (ali celo brez njih), z istimi krediti in kar naenkrat dokaj dolgočasno prihodnostjo. Tud nova tekaška paradigma se je obrnila: nihče več ne teče brezciljno, sedaj obstajajo programi, priprave, točno določeni hitri, počasni in intervalni in ostali teki.

Preden sem šel na svoj prvi maraton, sem nekaj let enostavno tekel. Tekel sem precej in se skoraj nisem obremenjeval s časom na teh dnevnih tekaških avanturah. Včasih je šlo hitro, včasih malo manj hitro a večinoma je šlo. Občasno sem svoje enourne eskapade podaljšal na dve uri in potem mi je prišlo na misel, da bi se veljalo preizkusiti tudi v najdaljši atletski disciplini. Moj prvi maraton, ljubljanski je bil, je bil zame osebno izjemni dogodek. Še leta po tem sem ga v različnih pogovorih umeščal med enega večjih življenjskih dosežkov. Pa niti planiral ga nisem.

Z mnogimi tekači se danes težko pogovarjam o teku. Utrudijo me s svojimi pripovedmi o točno izdelanih tekaških planih, o strogo oblikovanih tekaških načrtih, o ultimativnih tekmah, ki so na koncu teh. O razočaranjih, ko se plani ne izzidejo pa sploh nočem več poslušat. Ne da se mi razpravljat, da programirano, do milimetra izračunano in skrajno učinkovito tekanje, ki je samo priprava na tekmo (in velikokrat nič drugega) pač  ni moja šalca kofeta. Tudi do osladnosti zabeljene motivacijske sličice, ki so jih družabna omrežja polna, se mi enostavno upirajo. Kaj pa zgolj tek zaradi teka samega?

Patience

Potrpljenje je božja mast, so pravili naši dedki. Čeprav sem večkrat odmahnil z roko, sem nenazadnje sam to misel vendarle ponotranjil. Nič ni narobe s tem, da danes ubogljive hrbte zravnamo, ko služimo svoj dnevni kruh, ko nam kratijo pravico in ko nas želijo neupravičeno prehiteti po desni.  Kaka sitna stranka si enostavno zasluži svojo lekcijo. A pri stvareh, ki nas delajo tisto kar smo največkrat je potrpežljivost nagrada sama po sebi. Naj si gre pri vzgoji otrok, razmerjih ali teku.

Kako postati vzdržljiv tekač, vzdržljiv človek? Če mene vprašate, s potrpežljivostjo. Ne nujno s ciljem, zgolj z zavedanjem, da vsaka, še tako ležerna in navidez proč vržena ura šteje. Potrpežljivost in vzdržljivost se zame enostavno prepletata. Dober tek!

Kolumna objavljena v reviji Tekač.si avgusta 2014

No Comments »

Rollback on avgust 31st 2015 in maraton, minimalizem, tekac.si, življenjski stil

So štartnine res predrage?

Tekaške prireditve v Sloveniji zadnja leta vznikajo ko gobe po dežju. Če največja prireditev pri nas beleži skoraj 20 odstotno rast tekačev vsako leto in to vzamemo za trend, je pri tekaških prireditvah ta krivulja še strmejša. Ni še tako dolgo nazaj, ko so bili teki koncentrirani na tri pomladne on dva jesenska meseca, sedaj pa v celem letu ni več vikenda, ko se ne dogaja vsaj na nekaj koncih. Kako tudi ne – tekaških prireditev v Sloveniji je krepko več kot je dni v letu!

Pred leti, ko sem še redno prebiral tekaške forume je vsaj dvakrat letno na plan prišla prav določena tema. Ponavadi v žaru spomladanskih bojev, ravno takle čas, ko se je karavana tekačev premikala od enega do drugega konca države, od maratonov do gorskih stez. O štartninah se je pisalo, jasno in pisci so na tak in drugačen način bentili čez višino le-teh. Vedno so bile previsoke, pika. Znanec, sicer odličen tekač drugače pa zelo drobnjakarski je šel celo korak dlje. Tekaške prireditve je ocenjeval z negativnimi točkami, ki jih je pretvoril v evre in jih odšteval od štartnine. Tako je to izgledalo: za vsako malenkost, ki ga je motila je naredil odbitek. Pri neki manjši vaški prireditvi je v svojih izračunih prišel celo tako daleč, da mu je bil organizator dolžan okroglih dvajset evrov – poleg zasmojenih makaronov, predlogega čakanja na podelitev in še česa ga je na progi menda resno ogrožal tudi traktor.

Vseeno je treba priznati, da štartnine kljub izjmeni ponudbi tekov nikakor ne stagnirajo. Desetletje nazaj se je skoraj povsod še teklo za desetaka ali manj; danes marsikje za trikrat toliko. Zakaj? Stroški nasploh prav tako konstantno rastejo, vedno bolj restriktivna zakonodaja pa organizatorjem nalaga nove in nove dajatve. Varovanja, ravnanje z odpadki, zdravstvena služba in podoben postavke se v proračunih prireditev napihujejo hitreje kot slovenski zunanji dolg. Po drugo strani so časi za pridobivanje sponzorjev vse prej kot rožnati; konkurenca za vsak marketinški evro je desetkratna, teh evrov pa je desetkrat manj kot pred npr. desetimi leti.

entryPomembna postavka na tekih so prav gotovo tudi darilne vrečke. Sponzorji ne zalagajo več na veliko z majicami in podobnim materialom, tekači pa poleg kupa reklam in številke v svojem štartnem žakeljčku vendarle pričakujejo še kak uporaben artikel. Eden od organizatorjev je pred časom imel idejo, da bi morali vsi večji prireditelji enotno ukiniti darilne pakete. S tem bi krotili apetite in kot je dejal »razvajenost« tekačev, ki ji na ogenj še dodatno priliva kaka komercialna tekaška zgodba.

A tovrstna uravnilovka ali »kartelni dogovor« ne bi prinesla nič dobrega. Kaj hitro bi se zgodilo, da bi kateri od organizatorjev tako pravilo tolmačil malo po svoje in s tem vse ostale postavil v dokaj neroden položaj. Tudi tekači bi kljub morebitnim prihrankom bolj ko ne negodovali. Za štartnino, kakršnakoli že je, je potrebno vsaj nekaj prinesti domov, pa če je zgolj in samo bombažna majica.

Če ste tudi sami med tistimi, ki jih grabi nejevolja ob pogledu na razpise tekov, imate vedno na voljo tri dobre možnosti. Lahko ne greste nikamor. Lahko sami organizirate poceni in enostavno a vseeno prijetno tekaško prireditev in tako drugim zbijate ceno. Ali pa enostavno glasujete z denarnico: pustite denar tistim, ki vam lepša tekaške vikende, tistim, ki želijo, da jim vi polepšate zgolj in samo blagajno, pa pač ne. In kateri so eni in drugi? Imam občutek, da že veste.

Kolumna je bila objavljena v reviji Tekac.si junija 2014.

1 Comment »

Rollback on junij 21st 2015 in bosi tek, tekac.si, vsakdanje