Maraton na tešče in brez vode?

Dve leti nazaj sem se takle čas lotil priprave na jesenski maraton na malo drugače, minimalističen način. V bistvu  ni šlo za nič drugega kot meni lastno “tekaško lenobo”, ki sem jo ponotranjil v zadnjih letih, ko “treniram” precej bolj preudarno in zgolj in samo še za užitek. Vseeno sem projektu dal nekoliko “znanstvenega” pridiha, ko sem ga zastavil v nekih predeterminiranih časovnih okvirih. Vse za znanost, se razume. Ker sem bil v paleo vodah že tri leta, sem obenem kanil ekperimentirati tudi s prehrano okrog svojih treningov. Pravzaprav z odsotnostjo le-te.

Zdaj sledi disclaimer: vse tele poskuse, ki jih delam na n=1, torej na sebi, vedno izvajam z lastnim premislekom in v celoti na lastno odgovornost. Čeprav za marsikoga niso nič takega (in tudi sam brez težav deluje v istih pogojih) pa bi se kak zagnani tekač brez tovrstnih izkušen beroč te vrstice lahko nepremišljeno zaletel. Zato je tole pisanje najprej prostočasnega, potem pa šele informativnega značaja. In če greste v kaj takega, pa vam manjka kak kos sestavljanke, mirno vprašajte. Tako.

Odkar tečem, praktično nikoli nisem jemal hrane ali vode na teke, ki so trajali do dveh ur. Poletje ali zima; vedno mi je zadostovalo, če sem nekaj spil in pojedel pred tekom. Po prevladujoči paradigmi,ki se je razširila v 90-ih, da je treba piti čim pogosteje (in še pred žejo), jesti pa prav tako kolikor se da, sem tudi sam posskušal v tej smeri. Včasih mi je uspevalo, včasih ne – koliko pa je to vplivalo na moja tekaška izvajanja, pa nisem niti spremljal.

Pred leti pa sem se spet vrnil na stara pota. Skoraj istočasno s tem,ko sem zavrgel klasično tekaško obutev in ure, sem pri hrani in pijači postal konzervativen. Na teke nisem več jemal bidonov, za pas si nisem več tlačil gelov in tablic. Edino na kak dolgi tek si brez vsega nisem upal. Ravno zato me je 2013 zamikalo, da temeljito raziščem tudi to področje.

Tekal sem večinoma konec tedna in moji pomladni, še bolj pa poletni dolgi teki so se začenjali v zgodnji jutranjih urah, ponavadi še pred peto. Iz postelje na cesti sem bil ponavadi v četrt ure: hitro oblačenje v pajkice in majico, kozarec vode v goltanec za zbistritev, wc procedura potem pa gasa. Čeprav vedno na tešče nisem med tekom nikoli pogrešal dodatnih kalorij. To sem pripisoval vsaj delni prilagoditvi na maščobno presnovo; ko sem si v začetku poletja kupil ketometer, da bi potrdil to domnevo. Parkrat sem si pomeril jutranje ketone – ponavadi mi je pokazalo tam okoli 0.5 mmol/L, enkrat celo 1.1 mmol/l – čeprav zelo blaga ketoza pa vseeno meni zadosten dokaz, da nisem več “cukrast” gibalec. Mimogrede; glukoze v krvi sem istočasno nameril vedno med 4.3 in 5.2, kar je popolnoma v mejah normale (enkrat sem cuker meril še po teku, pa je bil celo nekoliko večji kot pred štartom – jp, kot sedaj že veste, telo zna delati lastne sladkorje in ja, presem na račun mišic, kar pa ni nujno dobro).

vodaBisteveni del moje raziskave pa je bil osredotočen na hidracijo. Tako popularna zapoved je govorila, da je med tekom (posebej v toplem vremenu) treba piti preden te dohiti žeja, na vsaj 15 minut (vsaj deci ali dva) in tudi na silo, če ne gre drugače. Dehidracija je bila ena najhujših usod, ki lahko doletijo maratonca in tej se je dalo izogniti samo s konstantim nalivanjem. Ljudje so to priporočilo in svarila (tudi s pomočjo uspešnih reklamnih kampanj) vzeli za gotovo dejstvo in glavna stvar na tekaških prireditvah so postale okrepčevalnice in pogostost le-teh.

Sam sem se ob vseh teh vodnih bombardiranjih zmeraj spomnil na svoj prvi maraton, ki sem ga v prilično toplem jesenskem dopoldnevu opravil zgolj s kozarčkom vode nekje vmes – ko sem to razlagal v kaki tekaški družbi, sem jih vedno poslušal, da se igram ne samo s svojim dosežkom ampak vcelo z zdravjem. Nekaj let sem potem popil toliko kot sem lahko. Ker zadnja leta tečem izdatno počasneje in je predvsem komponenta dosežka postala popolnoma brezpredmetna, sem zato odločil, da se v teh pripravah torej “poigram samo z zdravjem”.

Teki okrog dvajset ali nekaj več kilometrov, ki so trajali do dve uri in pol mi niso povzročali nobenih težav, kar se vnosa vode tiče. Enkrat sem šel namenoma dve uri kasneje, da bi ulovil nekoliko več vročine, a sem izdatno perspiracijo na teku zelo hitro nadomestil s kakim litrom vode v tisti uri po zaključku. Potem sem štartal na 30-ko in razen suhih ust zadnje pol ure kakih težav ni bilo. Spremljal sem tudi barvo urina med in po teku – nikoli nisem zaznal vode, ki bi bila obarvana temneje kot tisti rahlo dehidrirani jutranji curek. In kot že rečeno: že manjši vnos vode po teku je zelo hitro “razbistril” izločene ledvične presnovke.

Kanil sem opraviti tudi tri teke nad 30 kilometrov. Teh tekaških eskapad, se kljub poznavanju svojega počutja ob manku vode vseeno nisem loteval brezglavo. Večino tekov je potekal blizu urbanih območij, vsaj enkrat ali dvakrat na vsakem teku sem traso speljal tako, da sem tekel mimo kake javne pipe (na britofih in podobno). Tako bi morebitno dehidracijsko stisko lahko v doglednem času saniral in ne ogrožal zdravja. Vsakič sem si v žep vtaknil tudi telefon – s tem sem pomiril ženo, hkrati pa si, ko mi je ustrezalo, zavrtel tudi kak podcast za krajšanje časa.

Ker tudi na tekih na 32 in 34 kilometrov nisem zaznal večjih težav, sem si svoj 36 kilometrski poskus zastavil še nekoliko bolj tvegano. Spanje sem pred tekom reduciral na zgolj 5 uric, obenem pa sem jutranjio dehidracijo potešil zgolj z dvodeciliterskim požirkom vode (ponavadi sem spil okoli pol litra). Da sem večer pred tekom celo nekoliko popival, je samo še prispevalo k izsušenosti telesa in še dodalo k zahtevnosti treninga.

Po kakih 15 kilometrih teka sem prvič odtočil. Tek mi je šel od nog brez težav; a ker je bila še tema, nisem čisto razločil, ali je urin res nekoliko temnejši kot ponavadi. Do 30ke je šlo tekoče, potem pa je spet poklicala narava. Odlil sem kak deciliter; a na mojo grozo tokrat skoraj povsem rdečkasto rjave tekočine. Kri! Od tistega trenutka naprej si nisem upal več teči, ampak sem kar čez polje prečil in skrajšal progo, da čimprej pridem do doma. Sedaj je telefon prišel prav; ne za klicanje ampka za strička Gugla, ki me je potolažil in razložil, da gre zgolj za primer “tekaške hematurije“. Izpraznjen mehur pri dehidrirane tekaču se lahko drgne sam vase in povzroči manjše poškodbe, ki povzročijo manjši izliv krvi v sečevod. Stanje se popravi skoraj iminentno – takoj, ko popiješ nekaj vode. Res, ko sem se doma dodobra nacedil tekočine iz pipe, že ob naslednjem uriniranju ni bilo sledi o krvi.

Nauk celotne zgodbe? V enem stavku: pijte, kot vam narekuje žeja. Ni potrebno biti tekaški asket, ki se odreka hrani in pijači vedno in povsod, a premislek o vnašanju hranil in tekočin v telo tudi med aktivnostjo bi bil potreben. Ker so v zadnjih desetletjih tekaški strokovnjaki ponoreli z nasveti, da je treba izdatno dozirati tako vodo kot sladkorje med praktično vsakršno telesno aktivnostjo, se je začelo dogajati, da so tekači na maratonih začeli umirati ne zaradi dehidracije ampak zaradi prevelike količine tekočine, ki so jo vnesli v telo. Hiponatremia je vzela več življenj kot dehidracija, predvsem v zadnjem desetletju.

Morda ni naključje, da so se veliki miti v teku začeli sesuvati skoraj sočasno; najsibo o blaženi obutvi, vnosu sladkorjev in tudi pitju med tekom. Če vas slednja tematika podrobneje zanima, priporočam predvsem Timothyja Noakesa (avtorja izjemne Lore of Running in zadnje čase proponenta LowCarb prehrane), ki se je v svoji Waterlogged lotil mita o konstantni hidraciji med vzdržljivostnimi športi. Sicer pa imamo tudi v Sloveniji najbrž marsikoga, ki bi lahko popisal kako svojo (še daljšo) brezvodno izkušnjo. Vsaj za enega vem; izjemni LC triatlonec Klemen Rojnik to prakticira na svojih ultra-maratonskih podvigih. Zna biti, da bo na današnjem predavanju v Ljubljani kako besedo rekel tudi o tem, Vabljeni!

ps. tistega Berlina mi potem ni uspelo teči popolnoma brez hrane in vode (ali celo v ketozi). Nekaj preveč veseljačenje v dneh pred dogodkom je naprej zafilalo jetra s cukrom in presnovki ter betico z glavobolom, zato sem ciljal predvsem na preživetje. A bo še priložnost ;)

5 Comments »

Rollback on april 11th 2015 in bivanje, maraton, minimalizem, paleo, zdravje

Kako začeti s paleo dieto?

Marec je bil svoje čase zanimiv paleo mesec – za konec zime in za oziranje na poletje, šlatanje pasu in trdne odločitve. Letos morda še toliko bolj – ko je tako primerno umeščen med na eni strani pustna in na drugi strani velikonočna prenajedanja in grešenje. Ker sem ravno oddal en na hitro skup vržen tekst za spletni portal Zdravo.si, ga na prvi marčevski dan objavljam še tule. Paleojedcem ne bo prinesel nič novega, novincem v teh vodah pa bo morda ponudil en kratek in jedrnat vpogled v paleo svet. Zna biti, da je celo lažje, kot bi si predstavljali. Jutri je ponedeljek, in ja, do konca marca je točno 30 dni. Paleo izziv anyone?

——

Paleo-Challenge

Najpomembnejši del pri paleo dieti je njen začetek. In hkrati najtežji. Največkrat se novincem zatakne ravno pri tem, ker ne vejo, kje in kako začeti. Zato smo za vas pripravili nekaj koristnih nasvetov, da bo začetek lažji.

Pospravite kuhinjo, spraznite omaro

Vsak od nas se je že znašel s polnim želodcem pred škatlo piškotov in se zaklel, da se jih naslednji dan ne bo več dotaknil. A vsi vemo, da je bila potem realnost popolnoma drugačna. Stresni dnevi, obveznosti, frustracije vseh vrst vas hitro pahnejo čez rob in v objem sladke pregrehe. Še boljše in trdnejše obljube bodo na koncu padle v vodo. Poleg tega prilika dela tatu. Če imate na dosegu roke vrečko čipsa, ostanke pice, piškote, bombone, čokolade in podobno, je velika verjetnost, da boste posegli po njih prej, kot pa si šli pripravit solato ali speč pol ducata jajc.

Kako doseči, da boste delali dobre izbire in se odrekli slabim? Odstranite skušnjave. Spraznite omare, procesirano hrano in sladkarije pa spakirajte v škatlo in odnesite na zbirališče hrane kaki dobrodelni organizaciji. Kaj spada med slabo hrano? Vse vrste sladkih in slanih prigrizkov, čips, čokoladice, bomboni, kosmiči vseh vrst, vse vrste predpripravljene hrane, kruhki in peciva, sladke pijače, sadni sokovi in pripravki, nizkomaščobni mlečni izdelki, sladoled, margarine in podobno. Če ste v dvomih glede kakega artikla, – ven z njim! Vsekakor se boste po tem prvem koraku počutili bolj svobodni.

Pojdite nakupovat

Sedaj imate prazno kuhinjo in cel kup dobrih namenov, a od tega se ne morete zdravo prehranjevati. Zdaj je pravi čas, da se odpravite na lokalno tržnico, morda h kakemu kmetu, ki ga poznate, ali pa kar v supermarket. Nakupovalni listek si pripravite že pred tem – prav gotovo pomaga, če si najprej sestavite okvirni tedenski jedilnik in iz tega izhajate pri načrtovanju sestavin.
Katere so sestavine, ki jih želite nakupovati? Ponavadi se večina njih nahaja na zunanjih policah v trgovini. Govorimo o vseh vrstah zelenjave, po možnosti domačega porekla in sezonskih, vseh vrstah mesa, tudi mastnega, vključno z drobovjem, sadju, ribah, oreških. Dodajte še več vrst začimb, mlečnih izdelkov, kot so polnomastni siri ali skuta ter zdrava olja (olivno) in masti (kokosova, svinjska). Ne pozabite na kavo, kvaliteten čaj in kako tablico črne (vsaj 80%) čokolade.

Pri obisku trgovine se boste najprej navadili na branje nalepk. Neverjetno, kaj se lahko skriva v enostavni embalaži s suho salamo ali v konzervi s sadjem. Pravilo, ki vam bo v pomoč: če so na embalaži napisane več kot tri sestavine, se takega artikla ognite na daleč. Še to: čeprav je dobrodošlo, da se čimbolj ozirate za ekološko in organsko pridelano hrano, pa bo tudi konvencionalno pridelana hrana iz lokalnega okolja velikokrat ravno tako dobra izbira.

Naučite se kuhati!

Če ste doslej naredili vse prav, vam lahko naslednji korak predstavlja nepremostljivo oviro. Kaj početi z vso to neobdelano hrano? Kuhanje je za marsikaterega sodobnika grozljivo početje, ki predstavlja ogromno časovnega vložka, cel kup umazanije in na koncu še neužiten obrok. A ni treba, da je tako. Čeprav ste v kuhinji popolni začetnik, se lahko brez težav priučite in začnete v kuhi poleg vsega tudi uživati.
Recept za telebane: na ponev vrzite dve žlici kokosove ali svinjske masti in jo na toploti stopite. Ko se segreje, v ponev položite kos mesa in ga nekaj minut pražite po vsaki strani. Navrzite nekaj začimb, posolite, dodajte pol krožnika narezane poljubne zelenjave. Na zmernem ognju cmarite še kakih 10 minut, občasno premešajte in servirajte še vroče. Voila, vaš obrok je gotov!
Vse smo nekoliko poenostavili ravno z namenom, da vam olajšamo kuharske začetke. Morda boste kdaj zasmodili kako ponev, zažgali kak zrezek ali povreli kako juho, pa nič ne de. Ljubezen do kuhe si boste privzgojili, ko boste sedli za vašo mizo. In ne skrbite glede kalorij: če boste jedli počasi in do sitega, se na paleo dieti nikoli ne boste mogli prenažirati.

Začnite telovaditi, migati in gibati

Pravi paleolitski človek je svoje čase večino dne preživel na nogah. Tekel je za plenom ali bežal pred zasledovalci, prehodil daljše razdalje in nabiral hrano, plezal po drevesih, dvigal težke skale ali ulov. Ves preostali čas je porabil za počitek, spanje in druženje. Enostavno rečeno: paleo človek je bil gibajoči človek.

Se vam fitnes zdi kompleksna in naporna praksa? A ni. Za začetek ne potrebujete nikakršnih posebnih programov in pripomočkov. Dovolj je le vaše telo in kaka urica na dan. Porabite jo za hojo v bližnji gozd, za občasni sprint v kak klanec, da se dobro zadihate. V slabem vremenu lahko doma naredite nekaj deset globokih počepov ali sklec. Če vam nagaja disciplina, si določite točno določen del dneva – naj bo to pol ure takoj po vstajanju, morda ura, ko pridete domov iz službe. Ali pa opravite deset minut vadbe pred spanjem. Že če boste med službo vsake toliko časa vstali, se sprehodili, počepnili ali stekli po stopnicah, ste na pravi poti.

Spite in se naspite

Rado se zgodi, da navdušen začetnik v paleo svetu naredi vse prav, kar se tiče hrane in celo gibanja, pogrne pa na celi črti, ko je govora o spanju in počitku. Sodoben tempo, stres in elektronske naprave, ki nas spremljajo vsako budno minuto, nam krajšajo spanec in nam kvarijo tistih nekaj ur, ko se le uspemo spraviti pod odejo. Spanje je integralni del zdravega človeškega bivanja – pomembno ni samo za regeneracijo, ampak tudi za hormonsko ravnovesje, kurjenje maščob in dobro razpoloženje.

Za kvaliteten spanec si zagotovite temno sobo s čim manj umetne svetlobe, morda s kakimi temnimi zavesami. V spalnici ne imejte televizije, prav tako kako uro pred spanjem ne buljite v ekran računalnika ali kake druge elektronske naprave. Sobo primerno ohladite, za spanje vam bo popolnoma zadoščalo 18-20 °C. Če le imate možnost, hodite spat vsak dan ob isti uri. In, za božjo voljo, spite vsaj 8 ur vsako noč in postali boste pravi paleo sodobnik.

Srečno!

No Comments »

Rollback on marec 1st 2015 in paleo

Minimalizem? Zakaj pa ne.

V nabiralnik sem oni dan dobil izvod knjige Minimalizem avtorjev Joshua Fields Millburna in Ryana Nicodemusa. Avtorja sem bežno poznal preko njunega bloga, o knjigi pa niti nisem vedel, da obstaja. Slovenski prevod me je zato takoj začel zanimati – prijazna urednica Mojca Hribar iz Mladinske knjige mi je rade volje poslala recenzijski izvod.

Pisariti dolge traktate o minimalizmu bi bilo kot trenirati na maratonski razdalji, da bi postali boljši šprinter. Avtorja sta se tega paradoksa tudi sama zavedla, ko sta prvi osnutek knjige gladko prepolovila in informacije podala jedrnato, a še vedno tekoče, berljivo in razmišljujoče. Minimalistično pravzaprav. Kaj torej reči o knjigi, ki mi je po vsebini zelo blizu? Požrl sem jo na mah, drugič pa sem si vzel nekoliko več časa in jo predelal malo temeljiteje.

minimalizemŽivljenje s smislom, kar je tudi podnaslov knjige, nam je vsem bolj ali manj cilj, za katerega si vsi prizadevamo na mikro in makro nivojih. A kako izdvojiti ta smisel, kako ga prepoznati? Največkrat nam vsa navlaka, s katero se fizično in mentaln obdajamo vseskozi in vedno bolj zastira pogled na tiste, res pomembne stvari, ki nas osmišljajo, osrečujejo in rešujejo. Da je knjiga zategadelj razdeljena zgolj na glavnih pet področij, na katerih moramo najprej začeti z generalnim čiščenjem, ni naključje. Stvari, ki jih kopičimo, odnosi, pod katerimi se dušimo, delo v katerem ne uživamo ter seveda fizično in psihično zdravje, ki ga zanemarjamo so iztočnice, ki jih sledi poziv k akciji. Konkretno, domišljeno, brez olepšav. Na vsak način pa z bližnjicami, ki so bolj ali manj naporne, največkrat pa nujne.

Vas vsakdanjik teži, vam čas in dobra volja polzita med prsti – tale knjigica vam bo dala v razmislek, da ne potrebujete toliko stvari, toliko ljudi in toliko opravil – čeprav se vam trenutno vse zdijo najpomembnejše na svetu. A dovolj je še mini eksperiment, ki sta ga avtorja opravila mimogrede in po naključju: spakirajte vse tisto, kar nujno ne potrebujete, v škatle in potem jemljite iz njih le reči, brez katerih vam živeti ni. Koliko stvari bo po dveh, treh, šestih mesecih še vedno v škatli?

Ali kot sem med drugim povedal za intervju o minimalizmu za naslednjo številko revije Moje finance (izzide 16. marca):
Če vas mika vpogled v minimalizem, poskusite z malimi spremembami, eksperimenti. Recimo pri nakupovanju tedenske špecerije, ko se tako rado zgodi, da nakupujemo preveč, potem pa mečemo v kanto pokvarjeno, pretečeno, nerabljeno hrano. Enkrat za spremembo lahko kupite manj škatel in namesto tega zgolj par artiklov elementarne hrane, ter tako na preizkušnjo postavite svojo kreativnost pri kuhi čez teden. Vzemite si kako prosto sobotni popoldne in vzemite omaro z oblačili pod drobnogled. Koliko cujnic niste oblekli že vel kot eno leto? Sentimentalnost naj se umakne; spakirajte škatlo odvečnih majic, hlač, puloverjev in jih odnesite v bližnji kontejner rabljenih oblačil. Ali pa zgolj pretresite svoj Facebook profil in počistite z vsemi tistimi, ki jih imate med prijatelji, pa to niso in vam dnevno digitalno življenje zgolj smetijo s svojimi nepomembnostmi. Zleknite se v naslanjač in sanjarite nekaj ur, brez obveznosti. Stavim, da se boste vsakokrat počutili izjemno svobodne, sproščene, navdahnjene.

Knjigo dobite tule, priporočam, ne bo vam vzela veliko časa, zna pa se zgoditi, da si ga boste vi odtlej zase in za pomembne stvari bistveno več.

1 Comment »

Rollback on februar 24th 2015 in minimalizem, prosto, recenzija, vsakdanje, življenjski stil

Retro 2014

Bilo je dobro leto za paleo in bosi tek. Tako dobro, da bom še malo drajsal tematiki tudi v 2015. Dokler ne bo kakšne boljše ideje, ane. Tale zapis pišem v maniri tradicije in ker bi drugače vse pozabil. Ja, ta blaga kognitivna motnja bo z leti samo še hujša. Kako mi bo potem tole šele smešno! Naj na hitro torej zrolam retrospektivo takih in onakih dogodkov minevajočega leta.

V januarju smo o paleu najprej kvasali v Brlogu, potem pa še pri Zvezdani na Dobro jutro.  Tudi bosih nog smo začeli že zgodaj; še v snegu so nas fotkali inu spraševali za Reporter. Citirali so me celo v diplomski nalogi in antropološki študiji doktorskega študenta, ha!

Marca sem o paleo-bosonogo predavanje naredil v Knjižnici Slovenska Bistrica, zatem pa še v podjetju 3fs med samimi geeki. Hudi izkušnji, posebej slednja, ko so me zvabili na led z fermentiranimi žiti..pivom! Prevod knjige Praktični paleo (Diane Sanfilippo, 2013) smo pospremili z dogodkoma v Konzorciju (o tem se je razpisal tudi Rugelj) in v Mariboru. Celo do Kopra sem šel, kjer sem študente indoktriniral s paleo dogmami. Pred prvomajskimi sem se nastavljal fotografinji revije Bodi Eko.

Bosi tek je bil 4. maja spet svetovna uspešnica. Sploh mi ni jasno, kako v svetu gibanje izgublja sapo, pri nas pa se noro krepi. Celo policaji so nas letos lovili, to že pomeni, da smo faktor, ane? Žal mi ni uspelo do Škofje Loke debatirat o prehrani, sta me pa več kot uspešno nadomestili Eva in Špela iz Retrospektive. V maju smo v naših koncih začel furat Lune, kultna obuvala po izročilu Tarahumar. Pri meni najbljubših Vivobarefoot smo čvekali o gibanju in evoluciji.

Junija spet na Dobro jutro, na trenutke sem se zadrževal, da nisem bruhnil v krohot, potem pa še enkrat na Primorsko, malo teč, malo gledat fuzbal in popit pivo ali dve. Z Alenko sva posnela en fajn paleo prispevek za njeno oddajo, a še vedno ne vem, če je kdaj ugledala luč sveta. Julija ni nič drugega kot Nočna 10ka - dvomim, da bom še kdaj v še kaj vložil toliko energije in emocij kot vsako leto v ta projekt. Dogodku ob rob so se dogajale tudi take prigode z računi v lokalnih gostilnah in intervjujem za Tek Plus.

Avgusta je bilo nekoliko zatišja, prav godilo je. Nekoliko pozno a vneto sem začel delat kilometre za Berlin, a v dobri družbi. Potem pa je izšla tekaška knjiga leta – Ultrablues, ki je začarala občestvo, tudi mene, priznam (pa ne samo zato, ker me je cenjeni dr. Rugelj celo nekajkrat omenil). September je bil action packed. V Maribor vedno rad grem, še posebej, če te povabita Sandi in Aleš, zraven pa se znajdeta še Grom in Sobočan. Presenetili so me celo z rojstnodnevno torto. V naslednji nekaj dneh sem spil par piv na ta račun, potem pa spakiral za London, kjer sem se v treh dneh učil od legendarnega Lee Saxbyja, “najboljšega tekaškega trenerja na svetu”. Vračajoč se, sem iz aviona samo prestopil na bus in z Igorjem skoraj 60 ljudi peljal na Berlinski maraton. Kakšna nora izkušnja je bila to, vam rečem! Tudi če pustimo tek ob strani (s pol manj treninga sem odtekel celo bolje kot lani), se v takih zadevah spet počutim noro mladostnega.

Še musklfibrast od potovanja in teka sem se dva dni kasneje v studiu na Radiu Slovenija pogovarjal o teku. Prava družba, prava moderatorka.Tempo smo jačali tudi oktobra, najprej z (žal) poslednjim Šenčurjem, potem pa z skoraj celotedenskim Ljubljanski maratonom. Furali smo stojnico, hecali Kenijce, pod taktirko brkača Zalarja debatirali o prehrani in (ultra)maratonskem teku. Z Mitjem in Igorjem smo naredili šov in predstavili naša maratonska popotovanja.  V nedeljo pa še maraton! Seveda smo naredili štalo. Smo bili tudi odmevni, povzeli so nas v Dnevniku, Delu, na Siolu, POP TV-ju…Isti dan je izšel tudi intervju v Nedelu, nekaterim je šel celo v nos.

Presenetil me je tudi Paleovember, saj je (vsaj na FB) potegnil kar 190 udeležencev, ki so se tako ali drugače spopadli z njim. Vmes smo praznovali tudi Igorjevih -50kil, izjemen dosežek izjemnega človeka. Zapis (s 4700 ogledi in 1000 FB lajki) je postal daleč najbolj bran na temle blogu. Ever. Super inspiracija za mnoge. Paleo se je znašel tudi v OkušeVALnici na Valu 202. Za piko na i so me povabili še v razvpito Gostilno kot posebnega paleo gosta – šova sicer nisem spremljal, zato se mi je vse zdelo dokaj zabavno, na trenutke pa nekoliko pretenciozno. Visoka kuhinja mi je še vedno španska vas.

Veseli deember sem začel v Lokalpatriotu v Novem Mestu, kjer smo govorili o paleu. Na koncu je bil december najmirnejši mesec. Pil sem paleo cviček, grizljal vse mogoče, ter se dal kot trener naprodaj na Vivobarefoot. Nasploh ni bilo slabo leto. Če bom imel ob letu spet toliko za pisat, tudi ne bo nič jamral. Imejte se, over and out.

Foto: Alpner

No Comments »

Rollback on december 30th 2014 in bosi tek, maraton, paleo, paleovember, zdravje, življenjski stil

En Paleovember na leto….

Pejmo se najprej malo statistike. 190 nas je obljubilo zvestobo Paleovembru, daleč največ v naši triletni paleo zgodovini. Število sledilcev Paleovembrske strani je še za mišjo dlako oddaljeno od številke 2000. Čeprav mi lahko marsikdo podrobi, da večina teh zgolj “načelno podpira” našo “stvar” in da najbrž pojma nimam (to popolnoma drži), kdo v vsej tej silni množici je zares paleo udejanjevalec – pa se mi vseeno dobro zdi. Zakaj? Ker sem vas z vsem ostalimi paberkovalci vsaj malo spravil na noge.

Kaj ste se naučili v tem Paleovembru?

Se vam zdi vprašanje butasto? Morda celo samozadovoljno ali pokroviteljsko? Tudi prav. Ampak povejte mi vseeno, no: Ste se kaj naučili? Ok, bom pomagal. Jaz sem se naučil skuhat najboljši segedin doslej. Pogruntal sem, da kave fiziološko prav nič ne pogrešam. Da sem imel oreške doslej predvsem za emocijsko mašilo. K vragu; popolnoma kristalno jasno mi je postalo, kako lahko krotim svoje odvisnosti. Ter pri katerih sem dovolj zrel, da jih semtertja lahko celo izzivam.

Vem, da ste se tudi vi marsikaj naučili. Zakaj sem tako prepričan? Če tole berete, potem ste vsaj nekaj Paleovembra že posrkali vase. Če ga niste, si zdaj ne boste mogli pomagati, da ne bi vsaj malo poklikali. Tiste fotke in recepti vas bodo tudi takoj zasvojili. Ali pa ste prebrali Igorjevo zgodb0. Ali zgodbe vseh ostalih. Vam je dalo vsaj misliti? Zmeraj mi gre malo na smeh, ko vidim, kako se nekaterih veseli fočkajo na našem dogodku, pa točno vem, da brez kruhkov ne bodo zdržali niti pol dneva. A nič zato. Semtertja bo že potrkalo po korteksu: mogoče pri čitanju kake nalepke na škatlah v trgovini, mogoče pri krožniku polnem hrane v kaki gostilni. Mogoče v kakšni zanimivi debati.

Pravzaprav mi niti ni pomembno, kako striktno se je kdo podstopil projekta. Navdušen sem, da smo se spet kregali z vegani in vegetarijanci. Ker je marsikomu zbudilo nagon, da je šel spet malo globje brskat za argumenti. Tako, kot sem sam vesel vsakega iz nasprotnega tabora, ali pa kar bližnjega “naprednega” paleojedca, ki kake dorečene premise z levo roko meče v koš. Ne zato, ker ima prav; zato, ker mi da še malo zagona, da se mu potrudim parirati. Vsaka zmaga je sladka, vsak poraz neprecenljiv.

Veste, kaj zadnje čase v zvezi s prehrano najraje slišim? Ko mi človek reče, da je pri vseh teh različnih “šolah” in dietah samo še bolj zbegan. To! Zbegane vas hočem, ne indiferentne! Če ste zbegani, obstaja vsaj mala verjetnost, da boste želeli dobiti kak odgovor. Če boste hoteli odgovor, ga boste morali poiskati, se vsaj malo potruditi. Namen dosežen, potem nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Tako nekako, ko sem prvič podrobno prebral deklaracijo na konzervi.

Da pravi paleojedci nismo puristi, vam je zdaj že bolj ko ne že jasno. Zato sem se posebej potrudil, ko se mi nekateri prekaljeni borci žugali “kaj ga pa serješ s tem krompirjem in sirom”. Vse sem razložil. Da smo eni narejeni tudi na krompir, drugi spet na sir, tretji celo na fižolčke! Da pa, bohnedaj, ne bomo zdaj delali “kejsov” iz tega. Kdo pa rabi dvajset paleo struj, lepo vas prosim. Paleo je lahko odlična rdeča nit, ko se ukvarjate s prehrano, zdravjem, dolgoživostjo navsezadnje. Zakaj? Ker temelji na najboljši možni predpostavki (če citiram Jamineta), na evolucijski biologiji. V tej luči se je lažje ukvarjati z detajli, ki osnovne paradigme pač ne spuščaš iz oči.

Kaj ste se torej naučili v Paleovembru?

Ste morda spoznali, da je znanost seksi in da ob vseh vprašanjih ponuja tudi nekaj fantastičnih izhodišč za odgovore? Bravo, prvi korak, da postanete kritično razmišljujoči Sapiens je opravljen. Že en takle graf vas lahko vrže na rit. Čeprav imam rad (včasih še najrajši!) tudi tiste mirne paleo duše, ki bi rade zgolj sledile napotkom in se držala programa. Vse je kul. Korak naprej bo že prišel, ob svojem času.

Se boste še šli paleo?

Moj Paleovember? Kot sem v štartu nakazal, sem šel to evolucijsko predpostavko še malo raziskat. Kave sploh nisem pogrešal, zeleni čaj je bil zadosten substitut. Prav gotovo jo bom še pil, a ne več iz “potrebe”. Oreški so se mi zdeli trši oreh (no pun intended :), a se je izkazalo, da sem prej posegal po njih bolj iz lenobe, ko se mi ni dalo pripravljat konkretne hrane. Seveda jih bom občasno še grizljal, kalorije so kalorije, ne pa več na dnevni bazi. Z ribami se tudi nismo pogrešali; dobit divjo,svežo ali pravilno konzervirano je težko, zato se bom v tej smeri tudi v prihodnje bolj orientiral. In ja, če vas že zanima, športal nisem, tudi malo ne (mesec počitka je prav prišel), pa malo več sem spal. Tistih ekstra pet kil, nemarno pridobljenih od poletja, tako spet ni več. Aja, da ne pozabim: s polži še vedno nisem najboljši prijatelj.

ps. Lepe praznike! Pa pišite kaj. Objavite kako fotko s kolin. Ali pa pridite v četrtek zvečer v Novomeški LokalPatriot na pogovorni večer.

cutter-ranch-summer-2013

5 Comments »

Rollback on december 1st 2014 in paleo, paleovember, zdravje

Minus 50 kg po enem letu paleo principa – piše Igor Zonik

Lani bo takem času sem zapisal, da se bom paleovembra lotil le kot eksperimenta. Eno leto za tem, je paleo prehrana postala del mojega življenja.

Lanski izziv je sovpadal z mojimi zdravstvenimi težavami. Žena me je prepričala, da sem šel na Golnik na preventivni pregled, ker so se mi pojavljale težave s prenehanjem dihanja med spanjem. Sam zadeve nisem jemal kaj preveč resno, vendar sem se že zaradi miru v hiši odpravil na pregled, z namenom, saj škodovati ne more. Po pregledu in testiranju mi je zdravnica predstavila rezultate, ki so me zelo šokirali in me postavili na realna tla. Odločil sem se, da ne gre več tako naprej in da bo treba nekaj storiti.

Paleovember je bil odlično izhodišče za spremembo mojih prehranjevalni navad in življenjskega sloga. Ker sem s to prehrano eksperimentiral že v preteklosti, sam prehod ni predstavljal večjega šoka. Bolj iz heca pa se je ravno v tem času pojavila tudi stava s prijateljem Mitjem, da v enem letu izgubim 40 kg. Ja slišali ste prav, 40 kg. Hitro sem skalkuliral, da bi to pomenilo približno 3,5 kg na mesec, kar se mi je zdel kar realn cilj.

No tako se je začela moja zgodba o paleo prehranjevanju, ki sem ga celo leto le nadgrajeval. November je bil res peklenski, sploh prvih nekaj dni, da se je telo navadilo na življenje brez sladkorja in žitaric. Večji izziv je bil sigurno december, ki nas sam po sebi kar vabi k skušnjavam, katerim priznam, da se nekaj krat tudi podlegel.

S prvim dnevom novega leta pa sem se zadeve lotil še bolj sistematično, saj sem si v Google docsih naredil tabelo, v katero še sedaj vsakodnevno vpisujem telesno težo in aktivnosti. To je bila super vzpodbuda, ki mi je pomagala k še bolj doslednemu spremljanju rezultatov. Pripravil sem se tudi do tega, da sem vsaj dvakrat tedensko vzel s seboj v službo kopalke in brisačo in odplaval približno kilometer v Kranjskem bazenu.

Moja prehrana je temeljila na mesu in zelenjavi. V tem letu sem verjetno preizkusil vse možne izpeljanke teh dveh živil. Kombiniral sem s sadjem, jajci in mlečnimi izdelki (jogurt, sir). Ja mlečnim izdelkom se nisem odpovedal, saj sem ugotovil, da mi laktoza ne povzroča nobenih problemov.

Moj dnevni jedilnik se je sproti dopolnjeval, največkrat pa je izgledal tako, da je bil en obrok sestavljen iz približno 2-3 dcl jogurta (kupujem jih v BC Naklo ali v mlekomatu na Bledu) z dvema sadežema (največkrat banana in jabolko, kombiniral sem tudi z breskvami, hruškami, jagodami ali borovnicami). Za kosilo sem si privoščil meso z zelenjavo, za večerjo pa ponavadi jajca na tisoč in en način, najraje na svinjski masti in ovcirkih. Razne obare in zelenjavne juhe so le še popestrile zadevo.

Med tednom je zadeva super funkcionirala, nekaj manjših problemov so predstavljali vikendi, ko se je prikradel tudi kakšen priboljšek v obliki kosa kruha ali coca cole. V primerih, da smo bili povabljeni na kakšno praznovanje ali prehranjevanje pri kom drugem, s sestavinami nisem kompliciral in pač tisti dan naredil manjše odstopanje, vendar še vedno v mejah normale. Raznih paleo sladic v tem času nisem jedel, če je bilo že potrebno, sem si raje privoščil kos prave čokoladne torte.

V preteklih letih sem bil navajen, da je bila moja vsakodnevna spremljevalka kakšna od sladkih gaziranih pijač in z odvajanjem od tega sem imel še največ problemov. Doma sem si pripravil večjo količino radenske, večkrat sem si skuhal čaj, ki sem ga po potrebi začinil s žličko gozdnega medu.

Po enem letu mojega paleo življenja se mi je telesna teža zmanjšala za 52 kg, počutje je veliko boljše, težave z dihanjem med spanjem pa so se nekoliko omilile, predvsem s pomočjo prijaznega osebja v Bolnišnici Golnik :)

Gibanje telesne teže skozi mesece pa je izgledalo približno takole: november 2013 – 9kg, december – 3kg, januar – 10kg, februar – 6kg, marec – 4kg, april – 0, maj – 5kg, junij – 0, julij – 6kg, avgust – 0, september – 1kg, oktober – 4kg in november 2014 – 4kg. Vse skupaj je naneslo točno 52 kg, od 1.11.2013 do danes.

Velika zahvala za to spremembo v mojem življenju gre v prvi vrsti ženi, ki se je tega projekta lotila skupaj z mano, Markotu, ki mi je prvi predstavil paleo prehrano in Mitju, ki me je s stavo še malo bolj vzpodbudil. Po enem letu lahko rečem, da je paleo postal moja stalnica, vendar sem si ga v tem času tudi malo prilagodil, saj tako uspem kontrolirati telesno težo in dobro počutje.

Gremo s paleo prehrano tudi naprej v 2015. :)

fotka

7 Comments »

Rollback on november 27th 2014 in paleo, paleovember, zdravje, življenjski stil

Paleo sezona je tu – Paleovember 2014

Na nek način smo v letošnjo paleo sezono krenili že v septembru. O paleo konceptih sem v odlični družbi Sandija Bitenca in Aleša Potrča razpravljal v mariborskem fitnes centru BP team. Debata se je potem preselila tudi v gostilno, kjer je piko na i dal še eminentni gost Gašper Grom, njegov pomočnik Uroš Sobočan pa je tudi malo provociral. Super vzdušje, že v pogovoru pa sem nakazal, da bi se letošnji Paleovember kanil zasukati v novo smer.

mbNismo to kar jemo, je pa pametno da jemo to, kar smo.* In da pogledamo nekoliko širše.

Namenoma sem zato na FB dogodku segmentiral občestvo, ki se loteva letošnjega izziva. Da bo izziv večji, predvsem pa zato, ker pravi paleo zadnje čase končno pospešeno sledi evolucijski znanosti, novim odkritjem na področju prehrane naših paleolitskih prednikov, dejanski pripravi hrane avtohtonih ljudstev in skoraj vsaki dan ovrže kako paleo dogmo. Mleko in mlečni izdelki niso več bavbav, posebej, če so pašno gojeni, sveži in človeku kvalitetno dopolnijo obrok. Stročnice, z velikim poudarkom na viru, shranjevanju ter pripravi na en način spet postajajo paleo. Mučenje trgovcev s (slabim?) sladkim krompirjem je nadomestilo uživanje v kvalitetnem, domačem, belem krompirju.

Mnogi se boste zgrozili, komu bo padla žlica iz ust. Ne, ne mečemo paleo filozofije v koš. Le malo širši pogled ji dajemo. Individualni.

Ne ustreza vsem low-carb paradigma, mnogim ženskam recimo ali eksplozivnim športnikom. Kvalitetni mlečni izdelki so lahko odločilen del maščob in beljakovin v prehrani športniku, ki dela na moči, običajnemu smrtniku ali celo kakemu vegetarijancu. Tisti, ki pravilno pripravljen fižol ali lečo prenašajo brez težav, bodo brez slabe vesti (ali zdravstvenih implikacij) lahko spet uživali v stročnicah. Sem vas zmedel? Najbrž ne. Itak vam je prišlo na misel, da bomo eksperimentirali še malo bolj. Da se boste hrani še bolj posvečali, da boste morda ta mesec ven vrgli kaj, kar jeste že celo življenje, pa morda slutite, da vam ne godi najbolj. Alergije ali prebavni odzivi na jajca, oreške, sadje anyone?

Za tiste brez FB-ja prepisujem tole z našega dogodka:

Za uvod in vabilo takole; na hitro vas razdelimo v tri skupine:

- nabiralci: začetniki, ki se s paleom šele srečujete, ki bi iz zdravstvenih ali drugih razlogov želeli poskusiti, kako je jesti bolje in enostavneje. Vam bo prav prišla fundamentalna paleo filozofija, ki vam bo naložila mesec dni ukvarjanja s hrano, kuhanja, premišljevanja, kaj tlačite v golt in odrekanja predelanim sladkorjem, žitaricam, mlečninam, stročnicam in pregretim oljem. Na vsak način vam ta ekperiment v več pogledih lahko koristi.

- lovci: paleo ste že preizkušali, morda v sklopu našega dogodka ali kako drugače. Počasi raziskujete širše, drznete si lastne prehranske probleme nagovoriti tudi onkraj klasične paleo šole. Personalizirani paleo je za vas prava pot; eksperimentirate z drobovino, mlekom, stročnicami, dodajanjem korenovk, rižem. Vaše izkušnje bodo dobrodošle, vam pa bo prav prišlo novo znanje, ki ga boste lahko vkomponirali v svoj bodoči prehranski okvir.

- lovci & nabiralci: nič vam ni več sveto; drznete so podvomiti tudi v najbolj zakoreninjene paleo dogme, previdno operirate z evolucijskimi prehranskimi termini, svoio biokemijo pa poznate skoraj do obisti. Svetujete drugim, hkrati pa se nenhno učite. Ste paleo avantgarda, paleo prakticirate že več let, telo ste peljali od ketonske do faze odpornega škroba. Paleo je za vas mnogo več od prehrane. Vaše izkušnje bodo neprecenljive, vaše provokacije pa izziv za nadgradnjo naše paleo skupnosti v prihodnje.

Praktično vsak se bo našel nekje zgoraj; vsi ste dobrodošli, da s svojimi zapisi, recepti, idejami, izkušnjami, nasveti in selfiji (če že hočete) naš mesec naredite najboljši doslej.

pal14Sam vam je jasno, kam ciljamo, ne? Da še malo elaboriram.

Če ste začetnik boste najprej prebrali celo nit na temo preteklih Paleovembrov, ter prečitali vse zapise na Facebooku. Še posebej vas bo zanimal seznam živil, ki jih lahko uporabljate ter seznam, ki se ga morate izogibati.  Triki vam bodo pomagali preživeti teh 30 dni, hkrati pa se boste učili iz naših preteklih napak. Recepti? Ogromno jih je – tule polinkani, tule še boljši, naši, s slikcami in napotki. Potrebujete še več? Obe poslovenjeni knjigi Paleorecept in Praktični paleo lahko dobite pri nas, pošljemo tudi po pošti.

Kot napredni, nekajkratni paleo izzivalec boste zdaj šli lahko dlje. Ste na tekočem z najnovejšimi dognanji v paleo svetu, zato boste nekoliko več časa posvetili pridobivanju hrane in bolj pazili na vire. Poskusili boste en mesec dodatne prehranske artikle, še bolje, poskusili boste en mesec zdržati recimo brez paleo sladic, čokolade, kave, alkohola. Brali boste dodatne vire. Vadili boste redno, spali boste dovolj.

Paleo avantgarda pa je tista, na katero tudi sam najbolj računam. Med njimi so tisti, ki jih morate na vsak način tudi vi redno brati ali spremljati: Uroš Sobočan, Nenad Kojić, Špela in Eva iz Retrospektive, Klemen Rojnik, Aleš Potrč, Sandi Bitenc, Gašper Grom, Stašina Fit kuhinja, Jan Kok, Domen Leskovec, Njamsko, Vanja Gomboc pa še kakega dodam.

Kaj bom sam počenjal? Ni skrivnost, da sem zadnje mesece precej zdrknil s paleo voza in si (izgovarjajoč se na stres) prevečkrat privoščil škodljive mi razvade (pivo, gluten, mleko v kavi,..). A Paleovember želim dodatno začiniti: mesec dni brez alkohola, kofeina, oreškov in tudi večine rib mi ne more škoditi. Zakaj slednjih dveh? Vedno bolj se navdušujem nad pravo evolucijsko paradigmo. Oreški so v osnovi semena in njih obramba pred zaužitjem je kemična. Slutim, da mi morda bolj škodijo kot ne, posebej z avtoimunim odzivom. Nad ribami pa nikoli nisem bil zelo navdušen. Ker je njihov habitat voda, se skoraj morajo ekspresno hitro kvariti, ko so na suhem. In preden jih dobim na krožnik – ja, jih je večina bržkone že pokvarjenih. Ne samo s hrano; ukvarjati se kanim še s stresom (in zmanjševanjem le-tega), ter manj kot naporno vadbo bolj s tehničnimi vajami, ki izničujejo sedenje in slabo držo.

Še kaj? Bomo sproti. Morda celo kako predavanje. Sicer pa vprašajte. Ste že spucali hladilnike?

pal4

*misel Paula Jamineta, ki je s svojo Perftech Health Diet eden vodilnih na tem področju

2 Comments »

Rollback on oktober 28th 2014 in organizacija, paleo, paleovember

Berlinski sequel

Odlašajoč s temle zapisom sem se zavedel, da je skoraj tri tedne že minilo in da se vendarle spodobi kako besedo reči tudi o letošnjem Berlinu. Saj ne bom preveč siten, a mi le dovolite, da vam na hitro orišem tole fletno avanturo.

Lani je bilo fantastično. Vsa simbolika na kupu, od mojih bosih obletnic do maratonskih okroglih jubilejev, poklopilo se je vreme, družba pa je bila samo še pika na i. Letošnji izlet sem pričakoval z veliko vprašanji. Pripravljen sem bil mizerno, kronično utrujen še od poletja, pa še večine potnikov na busu niti poznal nisem. Lahko sequel sploh pride blizu originalu?

Ha, na koncu je bilo še več kot to! Skoraj kot drugi del Botra. Z vso nepričakovano dramo vred!

Še vedno mi ni jasno, kako je Nini uspelo odteči svoj prvi maraton, pazite zdaj, samo dve sekundi pod 4 urami in točno s takim časom, kot ga je dva dni pred tem napovedala na busu. Čarovnija! Knjigca Ultrablues je šla v prave roke. Nasploh so tekači letošnje odprave, skoraj 50 jih je bilo na našem črnem 60-sedežnem lepotcu, neverjetno točno napovedovali svoje dejanske čase in skoraj dvomim, da je kdo taktično čakal pred ciljno črto. Hudirja, kar 13 naših jih je prvič sploh teklo na maratonu. Predstavljajte kakšen energetski naboj na busu je to bil!

In ko smo že pri nabojih: kljub povsem nedolžnem obrazu in s čisto miroljubnimi nameni so našega Harryja Potterja, Stankota po domače, peljali gledat kletne prostore Reichstaga, brezplačno. Dva malokalibrska naboja v ruzaku, pa taka štala! Kot, da ni bil incident z bananami na ambasadi že dovolj. “Bananagate” še vedno odmeva na družabnih omrežjih in neki hudiček mi pravi, da zna biti popularen vsaj še do Ljubljanca.

Za povrh je že v petkovem večeru neznano kam izginila vsa zaloga razvedrilnih napitkov, ki smo jih na busu hranili za naš povratek. Skoraj bi tudi za ta nesrečni dogodek okrivil Jureta – prehitevajoč me na maratonu v nedeljo je izgledal skoraj bolj klavrno od mene, zategadelj bi ta pomisel bila povsem legitimna. Ostali člani večerne zakuske, z večnim kratkohlačnikom Gregom na čelu o noči zločina namreč ne vedo povedati kaj oprijemljivega.

Kriminalko je na pot pospremil že “primer pozabljene osebne”, ki smo ga reševali drveč v Ljubljano na četrtkov večer, midva z Igorjem, Uroš in Nataša, slednja brez omenjenega dokumenta. Zdaj si že upam trditi, da so kaj pri tem imele klobase, ki smo jih kot zlato runo nevedoč švercali v eni od hladilnih vreč, v Nemčijo, na ambasado. Tudi zaradi njih je bil “ugriz v rumeni sadež še bolj grenak”. A zaplet z dokumenti je bil kasneje rešen, zaprli niso niti Marka, ki je dva dni vlekel harmoniko na Alexanderplatzu in širil slovensko pesem tudi med nič hudega sluteče domačine in turiste.

A ostalo je kar nekaj misterijev. Zakaj je Gregor za tisto minuto falil trojko , kako hudirja je Arif lahko suvereno preživel naporno noč in potem brez težav tudi (fakin!) hitri maraton, kje je po maratonu spal Španec z dvema imenoma ter kaj se je zgodilo vsem možem, ki so jih žene prehitele na maratonu. Aja, pa oni smešni postroj rumenočeladnikov na podzemni, ki so izgledali, kot da jih za nagrado peljejo v peč.

Berlin je ponovno upravičil svoje ime. Idealno vreme, svetovni rekord (Vitezi smo bili že štirikrat tam in vsakič je padel – hm, tole je že sumljivo) in izjemni rezultati naših. Resno sem bil navdušen nad vsemi, od Arifa do Matkota in vseh vmes, izjemno. Škoda, ker še Igor ni nastopil, je pa njegov selfie s štartno številko povzročil cel vihar v domovini. Nekateri mu še danes pošiljajo čestitke.

Da ne ostanem dolžan, še moj hitri recap: 50% treninga manj, 10% teže več, pa kar za četrt ure boljši bosonogi maraton! Da se ne hvalim preveč, gre večina zaslug mojemu zvestemu pacemakerju in kompanjonu Danilotu. Še precej piva bo steklo, da se mu oddolžim.

Moje bojazni so bile odveč, gorenjsko – štajersko – primorska – dolenjsko – ljubljanska in še kakšna super energija se je pretakala vse štiri dni, tudi ducat in še nekaj urno prevažanje smo preživeli brez večjih muk in težav. Odlično smo se ujeli in prav vesel pestujem zdaj vsa nova znanstva in prijateljstva. Veste kaj; naslednje leto vzamemo dva busa, povabimo vse lanske in vse letošnje igralce, nekaj novih za začimbo in zarolamo tretji del kot supersonični presežek! Hvala vsem za fajn spomine, sicer se pa vidmo pri Semaforju, ne? ;)

ps. Igor prvič in drugič, pa še Gorazd za povrh, ker je ena fotka za taužnt besed, kne

ber44

2 Comments »

Rollback on oktober 16th 2014 in bosi tek, po svetu, potopisi, življenjski stil

Moja 100tka

Ob prebiranju Ultrabluesa sem se sentimentalno spomnil tudi na svojo privat ultro, ki sem jo pred dobrimi petimi leti izvedel v eni topli avgustovski noči. Celo zapis sem zbrskal iz pozabljenih Viteških forumov in ga spodaj objavljam, takega, kot sem ga takrat spravil skupaj. Danes bi bržkone tekel, doživljal in pisal drugače – morda pa enkrat spet poskusim, že zato, da stara zaobljuba ne zarjavi?

…..

Nočna 100ka 

Tale zgodba ima korenine že lep čas nazaj. Po dokaj plodni pomladi in nekaj zanimivih dolgih tekih se mi je porodila ideja o enem res dolgem teku, ki bi ga spravil pod streho še pred avgustom. S Sawyerjem sva ob kofetu parkrat kontemplirala in debatirala, ideja se je valjala in svaljkala…pa je vedno zmanjkalo časa. Na koncu sem ženo peljal v porodnišnico in kazalo je, da bo vse doloženo za nedoločen čas…

..dokler nisem prisostvoval porodu vseh dolgih 9 ur in na koncu obljubil Tinči in mali Manci, da njunima nečloveškemu naporu in bodočemu zdravju na čast odtečem en res dolgi tek, eno stotko.

Kdaj, je bilo sedaj vprašanje? Cel kup novih družinskih obveznosti še spanja ni dopuščalo, kaj šele kakršnokoli tekanje. Potem je tu že šiht, pa vse ostalo…drugo leto mogoče? ali pa enkrat ponoči, ko sem še najmanj koristen?

Tri tedne po rojstvo hčerke sem na hitro zrisal možno traso, omenil Sawyerju, da bi blo fajn it v kratkem. V nedeljo sva govorila, predlagal je pondelk, hm khm, zakaj pa ne in že je bila ura šest popoldne, ponedeljek, Kozmus pa je pravkar zadegal svoj prvi kladiv.
V pol ure sva bila pripravljena, jaz z camelbackom, on z dvema bidonoma, pa sva štartala v tole avanturo. Do Lesc je minilo kot bi mignil, dve urci pa pol, pa sva bla pri cerkvi, kjer sta naju prestregla Maya in Puhko in naju obilno založila z vodo, hrano, spreji in spodbudnimi besedami. Počutje je bilo odlično, tole bo odlična odprava; naredila se je noč, nakurla sva lučke in čez Begunje v klanec proti Tržiču.

Ponoči klanci niso tako strmi in debata je bila tudi še živa. Po 4 urah in četrt sva se znašla za šankom gostilne v Tržiču, kjer sva namesto piva konzumirala kokakolo in namesto župce čips. Še dokaj sveža, pa vendar že malo načeta, sva se kmalu odpravila naprej – čez Križe in Golnik preko Bašlja v Preddvor. Začele so se prve težave; noge so v klancih postajale težke, Sawyerju so začele zatekati in zategovati kite in občasno sva že morala zahodit. Na polovici sva bila po približno 6 urah, obetala se je še dolga noč…

100tkaV Preddvoru so bile že vse gostilne zaprte, zato sva poklicala Mony, da nam pride nasproti in naju oskrbi. Srečali smo se v Olševku, na 58. kilometru. Sawyer, ki je zadnji dve uri pošteno trpel, ni mogel več nadaljevati. Gležnje je imel zatečene, kolenske vezi zakrčene, nog ni mogel več iztegniti. Sklenil je, da se z Mony odpelje domov; najprej pa sta nafilala še mene: z vodo, kokakolo, redbulom, čokolado, flajštri za niplne, pudrom, svežimi štunfi ter (kasneje ugotovljeno) krvavo potrebno jakno ter kolesarskimi rokavi.

Ločili smo se nekaj čez drugo zjutraj (naslednja postaja Valburga); sam sem se napolnjen z energijo in osvežen počutil spet odlično in uspel teči spet v solidnem tempu. Čez Cerklje in do Vodic je šlo, hvaležen sem bil za prazne ceste in svež zrak. Vmes sem govoril s Tinči, s tamalo sta se dojili in pozdravljali, dobil sem še dodatni zagon. Temperatura se je po mojem občutku spustila na nekje 15-18 stopinj (videl sem svojo sapo) in bi brez jakne in rokavov najbrž klavrno končal. Po 70 km prva kriza. Zahodil sem grizljajoč sendvič in tolažeč se, da imam čez par kilometrov spet oskrbo.

Logarska za mano, sedaj bo vsaj korak moj daljinski rekord. Kako sem bil vesel Sawyerja in Monike, ki sta me pričakala ob cesti z mrzlo vodo, napitki, hrano. Žal mi je bilo, da Sawyer ni mogel biti z mano, tudi njemu se je videlo, kljub bolečinam, da bi neznansko rad še malo asfalta. Neverjnetno kako lahko družba v takih situacijah prav pride…

Nadaljeval sem s težavo; ker je bil Zbiljski most zaprt sem moral narediti obvoz čez Pirniče (Mony mi je razložila, kje lahko potem krajšam, da približno izenačim traso). Po nekaj kilometrih sem spet dobil zagon; vmes mi je še crknil telefon (sms sem še uspel poslat) in zdaj sem se sam, samcat zaganjal v sončni vzhod. Do Medvod sem napredoval počasi a konstantno, preračunaval sem, koliko časa še rabim, da sestopim na domači prag. Jutranje misli so bile kristalne, uspelo mi bo, kmalu.

Čez vasi do Škofje loke je res lepa pot. Žal meni ni dovolj poznana in sem zgrešil en odcep. Znašel sem se sredi dolgega travnika z visoko travo – v trenutku, ko sem začel prečiti, sem bil prepojen z vodo od kolen navzdol. Kot da bi prečil potok. Kriza, ena za drugo so mi jemale voljo. Še dobro, da mi telefon takrat ni deloval.

Pred Loko so Reteče, potem pa še ta hudirjev Godešič, ki mi je čisto ušel s spomina. Sedaj ga bom pomnil; tudi po neprijazni kelnarci, ki mi ni hotela posodit telefona, da bi se vsaj javil domov. V sveti jezi sem potem odtekel do Trate, kjer sta me, presenečenega, prestregla še enkrat Mony in Sawyer. Še zadnje polnenje zalog, par stiskov rok in gremo v poslednjo 10ko. Na Trati sem prečil železniško progo in jo čez Sorško polje mahnil proti Kranju. Bolje rečeno, odkrevsal. Vsakič, ko sem se zalotil pri misli, da bi malo tekel, sem si to odložil še za par metrov. Pa še za par metrov. Občasno sem se znašel sredi teka in upal, da bo čimdlje trajalo. Vse me je bolelo kot hudič: podplati so skeleli, mišice so bile trde ko kamen, ramena sem imel zgrbljena, glavo na prsih. Kako lahko tako boliiiii?

Sawyer mi je prišel naproti z avtom, nekaj časa me je spremljal in me bodril. Hotel sem krajšat kak ovinek, pa so bili vsi tako narejeni, da se jih ni dalo. Čez Drulovko, po klancu do železniške, čez most in otok spet v klanec. Kako dolgi metri. Če bi se ustavil, usedel, se ne bi več pobral. Zadnjih 500m sem tekal. Za čast in slavo! Ženi sem pred blokom padel v objem, poljubil tamalo, in dal roko kompanjonu Sawywerju. Potem pa skoraj po kolenih do stanovanja, na postlo, in potem je vse telo zakričalo od bolečine…

Plan je bila 100tka, zaradi nepredvidenega obvoza pa je na koncu pokazalo skor 102 km v skoraj 14 urah (zadnjih 10km v 2 urah ). Upam, da bo Manca sedaj zdrava vsaj 102 leti :)

Še tehnično:
– oprema: Feelmax Niesa bele  1mm podplat, štunfi, majica, hlačke, camelback, kapa, dodatna majica in štunfi, jakna brez rokav, rokavčki, lučka
– popito: cca. 8l vode, 2l kokakole, 1/2l isostarja, 2 redbulla
– pojedeno: 2 sendviča, 1 čips, 2 čokoladki, 4 geli, pest piškotov

En žulj na mezincu in eden na blazinici levega podplata, en manjši na desni, zategnjen vrat, nekaj malega musklfibra v stegnih in mečih, 3 kile manj in 1,5 stopinje telesne temperature več – to sem pridelal po teku fizično. Mentalno pa ugotovitev, da je ultratek totalni ego-mazohizem in da najbrž (po vsem prebranem in nekaj malega doživetem lahko že z gotovostjo trdim) nikoli ne gre brez neznosnih bolečin, psiho-masakrov in izčrpavanj do konca in onkraj. Sedaj na te stvari ne gledam več tako lahkotno.

Hvala Puhkotu in Mayi, Mony in Sawyerju ter Tinči in Manci – brez vas mi nikakor ne bi uspelo. Čestitke prjatlu Sawyerju za pogumnih 58. Uživajte, se vidmo.

3 Comments »

Rollback on september 10th 2014 in bosi tek, minimalna obutev, prosto, zdravje, življenjski stil

Ultrablues – s tekom do večnosti

Včasih si pretekel 100ko in si se potem lahko vsaj pol leta šlepal na sloves ultra tekača. Zdaj pa nič več ne bo tako. Trije intelektualci so bodočim naturščikom na ultra sceni izdatno dvignili letvico. Po novem si pravi ultraš šele, ko poleg pretečene 100ke o tem napišeš še knjigo!

Tole pisarim, ko v zgodnji jeseni, ki bi morala biti pozno poletje gledam v mokro jutro in mi niti na misel ne pride, da bi šel tekat, teč, laufat. Prebirajoč Ultrablues pa mi nekje v možgani vseeno kljuje slaba vest. “Lahko bi tekel, kontempliral. Lahko bi kreiral, ustvarjal.” Kot tekaču, ki je svoje čase okusil celo nekaj ultraške sladke grenkosti mi je na trenutke morda celo jasno, kaj je te tri individualiste spravilo skupaj; na ultra teke in na poglobljeno in iskreno pisanje o tem.

Vseeno; trije hiperaktivni in hiperproduktivni pisci bi lahko izbrali mnogo drugih zanimivih tem za pisanje. Berite samo pronicljive kolumne Sama Ruglja, do bolečine angažirane (proti)vojne članke Boštjana Videmška ali izjemno tenkočutne in doživete mladinske romane Žige X. Gombača in začudili se boste, da so izbrali ravno tek kot rdečo nit svojega skupnega ustvarjanja. Ko boste začeli brati Ultrablues, pa te dileme ne bo več. Ne gre za klasično “tekaško čtivo”; predvsem gre za globoko izpovedno literaturo treh osebnosti, egov, če hočete, ki se v enem najbolj individualnih športov podredijo ekipnemu cilju. Poimenujejo se kompanjoni in skupaj več kot osem mesecev križarijo med službenimi obveznostmi, družinskim življenjem in tekaškimi eskapadami. Intriganten je začetni izziv: vsi se zavežejo, da priprave na ultro ne bodo na glavo postavile njihovih že tako zapolnjenih življenj.

Ultrablues vam bo všeč tudi zato, ker gre končno za knjigo, ki ultramaratonca (ne enega, kar tri) izdela iz atletsko popolnoma navadnega smrtnika, tekača, nekoga izmed nas. Sicer navdahnjeni s Karnazesi, Jureki, Jorneti, Mravljeti in kar je še teh ultra-superljudi pa se z njimi nikoli nismo mogli v popolnosti poistovetiti. Oni živijo v svojih tekaških vesoljih, ki so nam nedosegljiva. Gombač, Videmšek in Rugelj pa so sleherniki, fantje iz sosednjega bloka (dva v poznih 30-ih, eden desetletje starejši), ki svojo tekaško strast kanijo kronati z ultramaratonom. Z vsemi življenjskimi težavami vred. Jih bo ta tekaška obsesija odrešila ali pogubila?

Čtivo zagrabi in potem šokira. Tri osebne avtobiografske izpovedi, ki se s tako lahkotnostjo sprehajajo med najglobjimi strahovi, radostmi in skrivnostmi treh življenj. Čeprav so začetki zadržani, pa je kapetan Samo (na tiskovki je tudi sam to priznal) sam dajal tempo in pobudo vsaj pri samoreflektivnem in avtobiografskem pisanju, kar sta mlajša dva hitro zagrabila in v drugem delu knjige postala izjemna, besedno neustavljiva. Kako naj to absorbira tipični slovenski introvertirani tekač, ki se izraža najprej s tekom, a redko z besedami? Zato je ta bukvica prelomna in tudi bodočim ultra piscem meče rokavico. Reči nova ultraška klasika nikakor ni pretirano.

Kot tekača me je najbolj navdušila tudi trojnost; medtem, ko klasični tekaški opisovalec piše le enoosebno, imamo tudi priložnost vsakega od treh tekačev oceniti skozi njegovo lastno dojemanje, obenem pa tudi skozi oči ostalih dveh. Vsi so iskreno nepopustljivi tako do sebe kot do sotekačev. Dolgi tekaški treningi, popisi bolečin, naporov, ljubezni, boljših polovic, družin, otrok, vplivov. Skozi pripoved je čutiti, da se duhovno povezujejo, hkrati pa se tudi individualistično krepijo. Vedno teže je zdržati; tekaškim prigodam in nezgodam se pridružijo strahovi in osebne travme. Notranji boji med zavezanostjo skupnemu, ekipnemu cilju in obenem osebni spopad z z izjemno razdaljo (in katarzo) se začno kresati tudi navzven in briljatno kulminirajo v dramatičnem zadnjem delu knjige. Kje je cilj? Kaj je cilj? Bo uspelo?

Samota sem spoznal dve leti nazaj preko Paleorecepta, ki so ga tudi izdali na Umcotu, kasneje smo skupaj z njim in njegovo ženo Renate potovali tudi na Berlinski maraton. Ne vedoč, da je v pripravah na ultro je takrat presenetil s skoraj do sekunde natančno napovedjo svojega končnega maratonskega časa – lahko bi se mi posvetilo, da je obseden z nečim. Žigo in Boštjana sem prvič v živo videl na tiskovki. Ko sem spremljal njihovo skupinsko dinamiko, mi je bilo jasno, da je vse, kar je v knjigi zapisano resnično. Simpatični, svojski, obsedeni. Zato je teh 450 strani tako privlačnih.

Ultrablues lahko dobite pri nas v Maratoncu (pošljemo tudi po pošti), na UMcotu ali v knjigarnah po Sloveniji. Super darilo in branje (ter foto potovanje skozi objektiv Draga Videmška) za tekače, še boljše pa za tiste, ki v življenju še niste naredili tekaškega koraka. Knjiga vas bo dobesedno sezula (ali pa celo obula)! Če vam ne bo všeč, prinesite nazaj, vrnemo denar ;)

 

2 Comments »

Rollback on avgust 31st 2014 in prosto, recenzija