En Paleovember na leto….

Pejmo se najprej malo statistike. 190 nas je obljubilo zvestobo Paleovembru, daleč največ v naši triletni paleo zgodovini. Število sledilcev Paleovembrske strani je še za mišjo dlako oddaljeno od številke 2000. Čeprav mi lahko marsikdo podrobi, da večina teh zgolj “načelno podpira” našo “stvar” in da najbrž pojma nimam (to popolnoma drži), kdo v vsej tej silni množici je zares paleo udejanjevalec – pa se mi vseeno dobro zdi. Zakaj? Ker sem vas z vsem ostalimi paberkovalci vsaj malo spravil na noge.

Kaj ste se naučili v tem Paleovembru?

Se vam zdi vprašanje butasto? Morda celo samozadovoljno ali pokroviteljsko? Tudi prav. Ampak povejte mi vseeno, no: Ste se kaj naučili? Ok, bom pomagal. Jaz sem se naučil skuhat najboljši segedin doslej. Pogruntal sem, da kave fiziološko prav nič ne pogrešam. Da sem imel oreške doslej predvsem za emocijsko mašilo. K vragu; popolnoma kristalno jasno mi je postalo, kako lahko krotim svoje odvisnosti. Ter pri katerih sem dovolj zrel, da jih semtertja lahko celo izzivam.

Vem, da ste se tudi vi marsikaj naučili. Zakaj sem tako prepričan? Če tole berete, potem ste vsaj nekaj Paleovembra že posrkali vase. Če ga niste, si zdaj ne boste mogli pomagati, da ne bi vsaj malo poklikali. Tiste fotke in recepti vas bodo tudi takoj zasvojili. Ali pa ste prebrali Igorjevo zgodb0. Ali zgodbe vseh ostalih. Vam je dalo vsaj misliti? Zmeraj mi gre malo na smeh, ko vidim, kako se nekaterih veseli fočkajo na našem dogodku, pa točno vem, da brez kruhkov ne bodo zdržali niti pol dneva. A nič zato. Semtertja bo že potrkalo po korteksu: mogoče pri čitanju kake nalepke na škatlah v trgovini, mogoče pri krožniku polnem hrane v kaki gostilni. Mogoče v kakšni zanimivi debati.

Pravzaprav mi niti ni pomembno, kako striktno se je kdo podstopil projekta. Navdušen sem, da smo se spet kregali z vegani in vegetarijanci. Ker je marsikomu zbudilo nagon, da je šel spet malo globje brskat za argumenti. Tako, kot sem sam vesel vsakega iz nasprotnega tabora, ali pa kar bližnjega “naprednega” paleojedca, ki kake dorečene premise z levo roko meče v koš. Ne zato, ker ima prav; zato, ker mi da še malo zagona, da se mu potrudim parirati. Vsaka zmaga je sladka, vsak poraz neprecenljiv.

Veste, kaj zadnje čase v zvezi s prehrano najraje slišim? Ko mi človek reče, da je pri vseh teh različnih “šolah” in dietah samo še bolj zbegan. To! Zbegane vas hočem, ne indiferentne! Če ste zbegani, obstaja vsaj mala verjetnost, da boste želeli dobiti kak odgovor. Če boste hoteli odgovor, ga boste morali poiskati, se vsaj malo potruditi. Namen dosežen, potem nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Tako nekako, ko sem prvič podrobno prebral deklaracijo na konzervi.

Da pravi paleojedci nismo puristi, vam je zdaj že bolj ko ne že jasno. Zato sem se posebej potrudil, ko se mi nekateri prekaljeni borci žugali “kaj ga pa serješ s tem krompirjem in sirom”. Vse sem razložil. Da smo eni narejeni tudi na krompir, drugi spet na sir, tretji celo na fižolčke! Da pa, bohnedaj, ne bomo zdaj delali “kejsov” iz tega. Kdo pa rabi dvajset paleo struj, lepo vas prosim. Paleo je lahko odlična rdeča nit, ko se ukvarjate s prehrano, zdravjem, dolgoživostjo navsezadnje. Zakaj? Ker temelji na najboljši možni predpostavki (če citiram Jamineta), na evolucijski biologiji. V tej luči se je lažje ukvarjati z detajli, ki osnovne paradigme pač ne spuščaš iz oči.

Kaj ste se torej naučili v Paleovembru?

Ste morda spoznali, da je znanost seksi in da ob vseh vprašanjih ponuja tudi nekaj fantastičnih izhodišč za odgovore? Bravo, prvi korak, da postanete kritično razmišljujoči Sapiens je opravljen. Že en takle graf vas lahko vrže na rit. Čeprav imam rad (včasih še najrajši!) tudi tiste mirne paleo duše, ki bi rade zgolj sledile napotkom in se držala programa. Vse je kul. Korak naprej bo že prišel, ob svojem času.

Se boste še šli paleo?

Moj Paleovember? Kot sem v štartu nakazal, sem šel to evolucijsko predpostavko še malo raziskat. Kave sploh nisem pogrešal, zeleni čaj je bil zadosten substitut. Prav gotovo jo bom še pil, a ne več iz “potrebe”. Oreški so se mi zdeli trši oreh (no pun intended :), a se je izkazalo, da sem prej posegal po njih bolj iz lenobe, ko se mi ni dalo pripravljat konkretne hrane. Seveda jih bom občasno še grizljal, kalorije so kalorije, ne pa več na dnevni bazi. Z ribami se tudi nismo pogrešali; dobit divjo,svežo ali pravilno konzervirano je težko, zato se bom v tej smeri tudi v prihodnje bolj orientiral. In ja, če vas že zanima, športal nisem, tudi malo ne (mesec počitka je prav prišel), pa malo več sem spal. Tistih ekstra pet kil, nemarno pridobljenih od poletja, tako spet ni več. Aja, da ne pozabim: s polži še vedno nisem najboljši prijatelj.

ps. Lepe praznike! Pa pišite kaj. Objavite kako fotko s kolin. Ali pa pridite v četrtek zvečer v Novomeški LokalPatriot na pogovorni večer.

cutter-ranch-summer-2013

5 Comments »

Rollback on december 1st 2014 in paleo, paleovember, zdravje

Minus 50 kg po enem letu paleo principa – piše Igor Zonik

Lani bo takem času sem zapisal, da se bom paleovembra lotil le kot eksperimenta. Eno leto za tem, je paleo prehrana postala del mojega življenja.

Lanski izziv je sovpadal z mojimi zdravstvenimi težavami. Žena me je prepričala, da sem šel na Golnik na preventivni pregled, ker so se mi pojavljale težave s prenehanjem dihanja med spanjem. Sam zadeve nisem jemal kaj preveč resno, vendar sem se že zaradi miru v hiši odpravil na pregled, z namenom, saj škodovati ne more. Po pregledu in testiranju mi je zdravnica predstavila rezultate, ki so me zelo šokirali in me postavili na realna tla. Odločil sem se, da ne gre več tako naprej in da bo treba nekaj storiti.

Paleovember je bil odlično izhodišče za spremembo mojih prehranjevalni navad in življenjskega sloga. Ker sem s to prehrano eksperimentiral že v preteklosti, sam prehod ni predstavljal večjega šoka. Bolj iz heca pa se je ravno v tem času pojavila tudi stava s prijateljem Mitjem, da v enem letu izgubim 40 kg. Ja slišali ste prav, 40 kg. Hitro sem skalkuliral, da bi to pomenilo približno 3,5 kg na mesec, kar se mi je zdel kar realn cilj.

No tako se je začela moja zgodba o paleo prehranjevanju, ki sem ga celo leto le nadgrajeval. November je bil res peklenski, sploh prvih nekaj dni, da se je telo navadilo na življenje brez sladkorja in žitaric. Večji izziv je bil sigurno december, ki nas sam po sebi kar vabi k skušnjavam, katerim priznam, da se nekaj krat tudi podlegel.

S prvim dnevom novega leta pa sem se zadeve lotil še bolj sistematično, saj sem si v Google docsih naredil tabelo, v katero še sedaj vsakodnevno vpisujem telesno težo in aktivnosti. To je bila super vzpodbuda, ki mi je pomagala k še bolj doslednemu spremljanju rezultatov. Pripravil sem se tudi do tega, da sem vsaj dvakrat tedensko vzel s seboj v službo kopalke in brisačo in odplaval približno kilometer v Kranjskem bazenu.

Moja prehrana je temeljila na mesu in zelenjavi. V tem letu sem verjetno preizkusil vse možne izpeljanke teh dveh živil. Kombiniral sem s sadjem, jajci in mlečnimi izdelki (jogurt, sir). Ja mlečnim izdelkom se nisem odpovedal, saj sem ugotovil, da mi laktoza ne povzroča nobenih problemov.

Moj dnevni jedilnik se je sproti dopolnjeval, največkrat pa je izgledal tako, da je bil en obrok sestavljen iz približno 2-3 dcl jogurta (kupujem jih v BC Naklo ali v mlekomatu na Bledu) z dvema sadežema (največkrat banana in jabolko, kombiniral sem tudi z breskvami, hruškami, jagodami ali borovnicami). Za kosilo sem si privoščil meso z zelenjavo, za večerjo pa ponavadi jajca na tisoč in en način, najraje na svinjski masti in ovcirkih. Razne obare in zelenjavne juhe so le še popestrile zadevo.

Med tednom je zadeva super funkcionirala, nekaj manjših problemov so predstavljali vikendi, ko se je prikradel tudi kakšen priboljšek v obliki kosa kruha ali coca cole. V primerih, da smo bili povabljeni na kakšno praznovanje ali prehranjevanje pri kom drugem, s sestavinami nisem kompliciral in pač tisti dan naredil manjše odstopanje, vendar še vedno v mejah normale. Raznih paleo sladic v tem času nisem jedel, če je bilo že potrebno, sem si raje privoščil kos prave čokoladne torte.

V preteklih letih sem bil navajen, da je bila moja vsakodnevna spremljevalka kakšna od sladkih gaziranih pijač in z odvajanjem od tega sem imel še največ problemov. Doma sem si pripravil večjo količino radenske, večkrat sem si skuhal čaj, ki sem ga po potrebi začinil s žličko gozdnega medu.

Po enem letu mojega paleo življenja se mi je telesna teža zmanjšala za 52 kg, počutje je veliko boljše, težave z dihanjem med spanjem pa so se nekoliko omilile, predvsem s pomočjo prijaznega osebja v Bolnišnici Golnik :)

Gibanje telesne teže skozi mesece pa je izgledalo približno takole: november 2013 – 9kg, december – 3kg, januar – 10kg, februar – 6kg, marec – 4kg, april – 0, maj – 5kg, junij – 0, julij – 6kg, avgust – 0, september – 1kg, oktober – 4kg in november 2014 – 4kg. Vse skupaj je naneslo točno 52 kg, od 1.11.2013 do danes.

Velika zahvala za to spremembo v mojem življenju gre v prvi vrsti ženi, ki se je tega projekta lotila skupaj z mano, Markotu, ki mi je prvi predstavil paleo prehrano in Mitju, ki me je s stavo še malo bolj vzpodbudil. Po enem letu lahko rečem, da je paleo postal moja stalnica, vendar sem si ga v tem času tudi malo prilagodil, saj tako uspem kontrolirati telesno težo in dobro počutje.

Gremo s paleo prehrano tudi naprej v 2015. :)

fotka

5 Comments »

Rollback on november 27th 2014 in paleo, paleovember, zdravje, življenjski stil

Paleo sezona je tu – Paleovember 2014

Na nek način smo v letošnjo paleo sezono krenili že v septembru. O paleo konceptih sem v odlični družbi Sandija Bitenca in Aleša Potrča razpravljal v mariborskem fitnes centru BP team. Debata se je potem preselila tudi v gostilno, kjer je piko na i dal še eminentni gost Gašper Grom, njegov pomočnik Uroš Sobočan pa je tudi malo provociral. Super vzdušje, že v pogovoru pa sem nakazal, da bi se letošnji Paleovember kanil zasukati v novo smer.

mbNismo to kar jemo, je pa pametno da jemo to, kar smo.* In da pogledamo nekoliko širše.

Namenoma sem zato na FB dogodku segmentiral občestvo, ki se loteva letošnjega izziva. Da bo izziv večji, predvsem pa zato, ker pravi paleo zadnje čase končno pospešeno sledi evolucijski znanosti, novim odkritjem na področju prehrane naših paleolitskih prednikov, dejanski pripravi hrane avtohtonih ljudstev in skoraj vsaki dan ovrže kako paleo dogmo. Mleko in mlečni izdelki niso več bavbav, posebej, če so pašno gojeni, sveži in človeku kvalitetno dopolnijo obrok. Stročnice, z velikim poudarkom na viru, shranjevanju ter pripravi na en način spet postajajo paleo. Mučenje trgovcev s (slabim?) sladkim krompirjem je nadomestilo uživanje v kvalitetnem, domačem, belem krompirju.

Mnogi se boste zgrozili, komu bo padla žlica iz ust. Ne, ne mečemo paleo filozofije v koš. Le malo širši pogled ji dajemo. Individualni.

Ne ustreza vsem low-carb paradigma, mnogim ženskam recimo ali eksplozivnim športnikom. Kvalitetni mlečni izdelki so lahko odločilen del maščob in beljakovin v prehrani športniku, ki dela na moči, običajnemu smrtniku ali celo kakemu vegetarijancu. Tisti, ki pravilno pripravljen fižol ali lečo prenašajo brez težav, bodo brez slabe vesti (ali zdravstvenih implikacij) lahko spet uživali v stročnicah. Sem vas zmedel? Najbrž ne. Itak vam je prišlo na misel, da bomo eksperimentirali še malo bolj. Da se boste hrani še bolj posvečali, da boste morda ta mesec ven vrgli kaj, kar jeste že celo življenje, pa morda slutite, da vam ne godi najbolj. Alergije ali prebavni odzivi na jajca, oreške, sadje anyone?

Za tiste brez FB-ja prepisujem tole z našega dogodka:

Za uvod in vabilo takole; na hitro vas razdelimo v tri skupine:

- nabiralci: začetniki, ki se s paleom šele srečujete, ki bi iz zdravstvenih ali drugih razlogov želeli poskusiti, kako je jesti bolje in enostavneje. Vam bo prav prišla fundamentalna paleo filozofija, ki vam bo naložila mesec dni ukvarjanja s hrano, kuhanja, premišljevanja, kaj tlačite v golt in odrekanja predelanim sladkorjem, žitaricam, mlečninam, stročnicam in pregretim oljem. Na vsak način vam ta ekperiment v več pogledih lahko koristi.

- lovci: paleo ste že preizkušali, morda v sklopu našega dogodka ali kako drugače. Počasi raziskujete širše, drznete si lastne prehranske probleme nagovoriti tudi onkraj klasične paleo šole. Personalizirani paleo je za vas prava pot; eksperimentirate z drobovino, mlekom, stročnicami, dodajanjem korenovk, rižem. Vaše izkušnje bodo dobrodošle, vam pa bo prav prišlo novo znanje, ki ga boste lahko vkomponirali v svoj bodoči prehranski okvir.

- lovci & nabiralci: nič vam ni več sveto; drznete so podvomiti tudi v najbolj zakoreninjene paleo dogme, previdno operirate z evolucijskimi prehranskimi termini, svoio biokemijo pa poznate skoraj do obisti. Svetujete drugim, hkrati pa se nenhno učite. Ste paleo avantgarda, paleo prakticirate že več let, telo ste peljali od ketonske do faze odpornega škroba. Paleo je za vas mnogo več od prehrane. Vaše izkušnje bodo neprecenljive, vaše provokacije pa izziv za nadgradnjo naše paleo skupnosti v prihodnje.

Praktično vsak se bo našel nekje zgoraj; vsi ste dobrodošli, da s svojimi zapisi, recepti, idejami, izkušnjami, nasveti in selfiji (če že hočete) naš mesec naredite najboljši doslej.

pal14Sam vam je jasno, kam ciljamo, ne? Da še malo elaboriram.

Če ste začetnik boste najprej prebrali celo nit na temo preteklih Paleovembrov, ter prečitali vse zapise na Facebooku. Še posebej vas bo zanimal seznam živil, ki jih lahko uporabljate ter seznam, ki se ga morate izogibati.  Triki vam bodo pomagali preživeti teh 30 dni, hkrati pa se boste učili iz naših preteklih napak. Recepti? Ogromno jih je – tule polinkani, tule še boljši, naši, s slikcami in napotki. Potrebujete še več? Obe poslovenjeni knjigi Paleorecept in Praktični paleo lahko dobite pri nas, pošljemo tudi po pošti.

Kot napredni, nekajkratni paleo izzivalec boste zdaj šli lahko dlje. Ste na tekočem z najnovejšimi dognanji v paleo svetu, zato boste nekoliko več časa posvetili pridobivanju hrane in bolj pazili na vire. Poskusili boste en mesec dodatne prehranske artikle, še bolje, poskusili boste en mesec zdržati recimo brez paleo sladic, čokolade, kave, alkohola. Brali boste dodatne vire. Vadili boste redno, spali boste dovolj.

Paleo avantgarda pa je tista, na katero tudi sam najbolj računam. Med njimi so tisti, ki jih morate na vsak način tudi vi redno brati ali spremljati: Uroš Sobočan, Nenad Kojić, Špela in Eva iz Retrospektive, Klemen Rojnik, Aleš Potrč, Sandi Bitenc, Gašper Grom, Stašina Fit kuhinja, Jan Kok, Domen Leskovec, Njamsko, Vanja Gomboc pa še kakega dodam.

Kaj bom sam počenjal? Ni skrivnost, da sem zadnje mesece precej zdrknil s paleo voza in si (izgovarjajoč se na stres) prevečkrat privoščil škodljive mi razvade (pivo, gluten, mleko v kavi,..). A Paleovember želim dodatno začiniti: mesec dni brez alkohola, kofeina, oreškov in tudi večine rib mi ne more škoditi. Zakaj slednjih dveh? Vedno bolj se navdušujem nad pravo evolucijsko paradigmo. Oreški so v osnovi semena in njih obramba pred zaužitjem je kemična. Slutim, da mi morda bolj škodijo kot ne, posebej z avtoimunim odzivom. Nad ribami pa nikoli nisem bil zelo navdušen. Ker je njihov habitat voda, se skoraj morajo ekspresno hitro kvariti, ko so na suhem. In preden jih dobim na krožnik – ja, jih je večina bržkone že pokvarjenih. Ne samo s hrano; ukvarjati se kanim še s stresom (in zmanjševanjem le-tega), ter manj kot naporno vadbo bolj s tehničnimi vajami, ki izničujejo sedenje in slabo držo.

Še kaj? Bomo sproti. Morda celo kako predavanje. Sicer pa vprašajte. Ste že spucali hladilnike?

pal4

*misel Paula Jamineta, ki je s svojo Perftech Health Diet eden vodilnih na tem področju

1 Comment »

Rollback on oktober 28th 2014 in organizacija, paleo, paleovember

Berlinski sequel

Odlašajoč s temle zapisom sem se zavedel, da je skoraj tri tedne že minilo in da se vendarle spodobi kako besedo reči tudi o letošnjem Berlinu. Saj ne bom preveč siten, a mi le dovolite, da vam na hitro orišem tole fletno avanturo.

Lani je bilo fantastično. Vsa simbolika na kupu, od mojih bosih obletnic do maratonskih okroglih jubilejev, poklopilo se je vreme, družba pa je bila samo še pika na i. Letošnji izlet sem pričakoval z veliko vprašanji. Pripravljen sem bil mizerno, kronično utrujen še od poletja, pa še večine potnikov na busu niti poznal nisem. Lahko sequel sploh pride blizu originalu?

Ha, na koncu je bilo še več kot to! Skoraj kot drugi del Botra. Z vso nepričakovano dramo vred!

Še vedno mi ni jasno, kako je Nini uspelo odteči svoj prvi maraton, pazite zdaj, samo dve sekundi pod 4 urami in točno s takim časom, kot ga je dva dni pred tem napovedala na busu. Čarovnija! Knjigca Ultrablues je šla v prave roke. Nasploh so tekači letošnje odprave, skoraj 50 jih je bilo na našem črnem 60-sedežnem lepotcu, neverjetno točno napovedovali svoje dejanske čase in skoraj dvomim, da je kdo taktično čakal pred ciljno črto. Hudirja, kar 13 naših jih je prvič sploh teklo na maratonu. Predstavljajte kakšen energetski naboj na busu je to bil!

In ko smo že pri nabojih: kljub povsem nedolžnem obrazu in s čisto miroljubnimi nameni so našega Harryja Potterja, Stankota po domače, peljali gledat kletne prostore Reichstaga, brezplačno. Dva malokalibrska naboja v ruzaku, pa taka štala! Kot, da ni bil incident z bananami na ambasadi že dovolj. “Bananagate” še vedno odmeva na družabnih omrežjih in neki hudiček mi pravi, da zna biti popularen vsaj še do Ljubljanca.

Za povrh je že v petkovem večeru neznano kam izginila vsa zaloga razvedrilnih napitkov, ki smo jih na busu hranili za naš povratek. Skoraj bi tudi za ta nesrečni dogodek okrivil Jureta – prehitevajoč me na maratonu v nedeljo je izgledal skoraj bolj klavrno od mene, zategadelj bi ta pomisel bila povsem legitimna. Ostali člani večerne zakuske, z večnim kratkohlačnikom Gregom na čelu o noči zločina namreč ne vedo povedati kaj oprijemljivega.

Kriminalko je na pot pospremil že “primer pozabljene osebne”, ki smo ga reševali drveč v Ljubljano na četrtkov večer, midva z Igorjem, Uroš in Nataša, slednja brez omenjenega dokumenta. Zdaj si že upam trditi, da so kaj pri tem imele klobase, ki smo jih kot zlato runo nevedoč švercali v eni od hladilnih vreč, v Nemčijo, na ambasado. Tudi zaradi njih je bil “ugriz v rumeni sadež še bolj grenak”. A zaplet z dokumenti je bil kasneje rešen, zaprli niso niti Marka, ki je dva dni vlekel harmoniko na Alexanderplatzu in širil slovensko pesem tudi med nič hudega sluteče domačine in turiste.

A ostalo je kar nekaj misterijev. Zakaj je Gregor za tisto minuto falil trojko , kako hudirja je Arif lahko suvereno preživel naporno noč in potem brez težav tudi (fakin!) hitri maraton, kje je po maratonu spal Španec z dvema imenoma ter kaj se je zgodilo vsem možem, ki so jih žene prehitele na maratonu. Aja, pa oni smešni postroj rumenočeladnikov na podzemni, ki so izgledali, kot da jih za nagrado peljejo v peč.

Berlin je ponovno upravičil svoje ime. Idealno vreme, svetovni rekord (Vitezi smo bili že štirikrat tam in vsakič je padel – hm, tole je že sumljivo) in izjemni rezultati naših. Resno sem bil navdušen nad vsemi, od Arifa do Matkota in vseh vmes, izjemno. Škoda, ker še Igor ni nastopil, je pa njegov selfie s štartno številko povzročil cel vihar v domovini. Nekateri mu še danes pošiljajo čestitke.

Da ne ostanem dolžan, še moj hitri recap: 50% treninga manj, 10% teže več, pa kar za četrt ure boljši bosonogi maraton! Da se ne hvalim preveč, gre večina zaslug mojemu zvestemu pacemakerju in kompanjonu Danilotu. Še precej piva bo steklo, da se mu oddolžim.

Moje bojazni so bile odveč, gorenjsko – štajersko – primorska – dolenjsko – ljubljanska in še kakšna super energija se je pretakala vse štiri dni, tudi ducat in še nekaj urno prevažanje smo preživeli brez večjih muk in težav. Odlično smo se ujeli in prav vesel pestujem zdaj vsa nova znanstva in prijateljstva. Veste kaj; naslednje leto vzamemo dva busa, povabimo vse lanske in vse letošnje igralce, nekaj novih za začimbo in zarolamo tretji del kot supersonični presežek! Hvala vsem za fajn spomine, sicer se pa vidmo pri Semaforju, ne? ;)

ps. Igor prvič in drugič, pa še Gorazd za povrh, ker je ena fotka za taužnt besed, kne

ber44

No Comments »

Rollback on oktober 16th 2014 in bosi tek, po svetu, potopisi, življenjski stil

Moja 100tka

Ob prebiranju Ultrabluesa sem se sentimentalno spomnil tudi na svojo privat ultro, ki sem jo pred dobrimi petimi leti izvedel v eni topli avgustovski noči. Celo zapis sem zbrskal iz pozabljenih Viteških forumov in ga spodaj objavljam, takega, kot sem ga takrat spravil skupaj. Danes bi bržkone tekel, doživljal in pisal drugače – morda pa enkrat spet poskusim, že zato, da stara zaobljuba ne zarjavi?

…..

Nočna 100ka 

Tale zgodba ima korenine že lep čas nazaj. Po dokaj plodni pomladi in nekaj zanimivih dolgih tekih se mi je porodila ideja o enem res dolgem teku, ki bi ga spravil pod streho še pred avgustom. S Sawyerjem sva ob kofetu parkrat kontemplirala in debatirala, ideja se je valjala in svaljkala…pa je vedno zmanjkalo časa. Na koncu sem ženo peljal v porodnišnico in kazalo je, da bo vse doloženo za nedoločen čas…

..dokler nisem prisostvoval porodu vseh dolgih 9 ur in na koncu obljubil Tinči in mali Manci, da njunima nečloveškemu naporu in bodočemu zdravju na čast odtečem en res dolgi tek, eno stotko.

Kdaj, je bilo sedaj vprašanje? Cel kup novih družinskih obveznosti še spanja ni dopuščalo, kaj šele kakršnokoli tekanje. Potem je tu že šiht, pa vse ostalo…drugo leto mogoče? ali pa enkrat ponoči, ko sem še najmanj koristen?

Tri tedne po rojstvo hčerke sem na hitro zrisal možno traso, omenil Sawyerju, da bi blo fajn it v kratkem. V nedeljo sva govorila, predlagal je pondelk, hm khm, zakaj pa ne in že je bila ura šest popoldne, ponedeljek, Kozmus pa je pravkar zadegal svoj prvi kladiv.
V pol ure sva bila pripravljena, jaz z camelbackom, on z dvema bidonoma, pa sva štartala v tole avanturo. Do Lesc je minilo kot bi mignil, dve urci pa pol, pa sva bla pri cerkvi, kjer sta naju prestregla Maya in Puhko in naju obilno založila z vodo, hrano, spreji in spodbudnimi besedami. Počutje je bilo odlično, tole bo odlična odprava; naredila se je noč, nakurla sva lučke in čez Begunje v klanec proti Tržiču.

Ponoči klanci niso tako strmi in debata je bila tudi še živa. Po 4 urah in četrt sva se znašla za šankom gostilne v Tržiču, kjer sva namesto piva konzumirala kokakolo in namesto župce čips. Še dokaj sveža, pa vendar že malo načeta, sva se kmalu odpravila naprej – čez Križe in Golnik preko Bašlja v Preddvor. Začele so se prve težave; noge so v klancih postajale težke, Sawyerju so začele zatekati in zategovati kite in občasno sva že morala zahodit. Na polovici sva bila po približno 6 urah, obetala se je še dolga noč…

100tkaV Preddvoru so bile že vse gostilne zaprte, zato sva poklicala Mony, da nam pride nasproti in naju oskrbi. Srečali smo se v Olševku, na 58. kilometru. Sawyer, ki je zadnji dve uri pošteno trpel, ni mogel več nadaljevati. Gležnje je imel zatečene, kolenske vezi zakrčene, nog ni mogel več iztegniti. Sklenil je, da se z Mony odpelje domov; najprej pa sta nafilala še mene: z vodo, kokakolo, redbulom, čokolado, flajštri za niplne, pudrom, svežimi štunfi ter (kasneje ugotovljeno) krvavo potrebno jakno ter kolesarskimi rokavi.

Ločili smo se nekaj čez drugo zjutraj (naslednja postaja Valburga); sam sem se napolnjen z energijo in osvežen počutil spet odlično in uspel teči spet v solidnem tempu. Čez Cerklje in do Vodic je šlo, hvaležen sem bil za prazne ceste in svež zrak. Vmes sem govoril s Tinči, s tamalo sta se dojili in pozdravljali, dobil sem še dodatni zagon. Temperatura se je po mojem občutku spustila na nekje 15-18 stopinj (videl sem svojo sapo) in bi brez jakne in rokavov najbrž klavrno končal. Po 70 km prva kriza. Zahodil sem grizljajoč sendvič in tolažeč se, da imam čez par kilometrov spet oskrbo.

Logarska za mano, sedaj bo vsaj korak moj daljinski rekord. Kako sem bil vesel Sawyerja in Monike, ki sta me pričakala ob cesti z mrzlo vodo, napitki, hrano. Žal mi je bilo, da Sawyer ni mogel biti z mano, tudi njemu se je videlo, kljub bolečinam, da bi neznansko rad še malo asfalta. Neverjnetno kako lahko družba v takih situacijah prav pride…

Nadaljeval sem s težavo; ker je bil Zbiljski most zaprt sem moral narediti obvoz čez Pirniče (Mony mi je razložila, kje lahko potem krajšam, da približno izenačim traso). Po nekaj kilometrih sem spet dobil zagon; vmes mi je še crknil telefon (sms sem še uspel poslat) in zdaj sem se sam, samcat zaganjal v sončni vzhod. Do Medvod sem napredoval počasi a konstantno, preračunaval sem, koliko časa še rabim, da sestopim na domači prag. Jutranje misli so bile kristalne, uspelo mi bo, kmalu.

Čez vasi do Škofje loke je res lepa pot. Žal meni ni dovolj poznana in sem zgrešil en odcep. Znašel sem se sredi dolgega travnika z visoko travo – v trenutku, ko sem začel prečiti, sem bil prepojen z vodo od kolen navzdol. Kot da bi prečil potok. Kriza, ena za drugo so mi jemale voljo. Še dobro, da mi telefon takrat ni deloval.

Pred Loko so Reteče, potem pa še ta hudirjev Godešič, ki mi je čisto ušel s spomina. Sedaj ga bom pomnil; tudi po neprijazni kelnarci, ki mi ni hotela posodit telefona, da bi se vsaj javil domov. V sveti jezi sem potem odtekel do Trate, kjer sta me, presenečenega, prestregla še enkrat Mony in Sawyer. Še zadnje polnenje zalog, par stiskov rok in gremo v poslednjo 10ko. Na Trati sem prečil železniško progo in jo čez Sorško polje mahnil proti Kranju. Bolje rečeno, odkrevsal. Vsakič, ko sem se zalotil pri misli, da bi malo tekel, sem si to odložil še za par metrov. Pa še za par metrov. Občasno sem se znašel sredi teka in upal, da bo čimdlje trajalo. Vse me je bolelo kot hudič: podplati so skeleli, mišice so bile trde ko kamen, ramena sem imel zgrbljena, glavo na prsih. Kako lahko tako boliiiii?

Sawyer mi je prišel naproti z avtom, nekaj časa me je spremljal in me bodril. Hotel sem krajšat kak ovinek, pa so bili vsi tako narejeni, da se jih ni dalo. Čez Drulovko, po klancu do železniške, čez most in otok spet v klanec. Kako dolgi metri. Če bi se ustavil, usedel, se ne bi več pobral. Zadnjih 500m sem tekal. Za čast in slavo! Ženi sem pred blokom padel v objem, poljubil tamalo, in dal roko kompanjonu Sawywerju. Potem pa skoraj po kolenih do stanovanja, na postlo, in potem je vse telo zakričalo od bolečine…

Plan je bila 100tka, zaradi nepredvidenega obvoza pa je na koncu pokazalo skor 102 km v skoraj 14 urah (zadnjih 10km v 2 urah ). Upam, da bo Manca sedaj zdrava vsaj 102 leti :)

Še tehnično:
– oprema: Feelmax Niesa bele  1mm podplat, štunfi, majica, hlačke, camelback, kapa, dodatna majica in štunfi, jakna brez rokav, rokavčki, lučka
– popito: cca. 8l vode, 2l kokakole, 1/2l isostarja, 2 redbulla
– pojedeno: 2 sendviča, 1 čips, 2 čokoladki, 4 geli, pest piškotov

En žulj na mezincu in eden na blazinici levega podplata, en manjši na desni, zategnjen vrat, nekaj malega musklfibra v stegnih in mečih, 3 kile manj in 1,5 stopinje telesne temperature več – to sem pridelal po teku fizično. Mentalno pa ugotovitev, da je ultratek totalni ego-mazohizem in da najbrž (po vsem prebranem in nekaj malega doživetem lahko že z gotovostjo trdim) nikoli ne gre brez neznosnih bolečin, psiho-masakrov in izčrpavanj do konca in onkraj. Sedaj na te stvari ne gledam več tako lahkotno.

Hvala Puhkotu in Mayi, Mony in Sawyerju ter Tinči in Manci – brez vas mi nikakor ne bi uspelo. Čestitke prjatlu Sawyerju za pogumnih 58. Uživajte, se vidmo.

3 Comments »

Rollback on september 10th 2014 in bosi tek, minimalna obutev, prosto, zdravje, življenjski stil

Ultrablues – s tekom do večnosti

Včasih si pretekel 100ko in si se potem lahko vsaj pol leta šlepal na sloves ultra tekača. Zdaj pa nič več ne bo tako. Trije intelektualci so bodočim naturščikom na ultra sceni izdatno dvignili letvico. Po novem si pravi ultraš šele, ko poleg pretečene 100ke o tem napišeš še knjigo!

Tole pisarim, ko v zgodnji jeseni, ki bi morala biti pozno poletje gledam v mokro jutro in mi niti na misel ne pride, da bi šel tekat, teč, laufat. Prebirajoč Ultrablues pa mi nekje v možgani vseeno kljuje slaba vest. “Lahko bi tekel, kontempliral. Lahko bi kreiral, ustvarjal.” Kot tekaču, ki je svoje čase okusil celo nekaj ultraške sladke grenkosti mi je na trenutke morda celo jasno, kaj je te tri individualiste spravilo skupaj; na ultra teke in na poglobljeno in iskreno pisanje o tem.

Vseeno; trije hiperaktivni in hiperproduktivni pisci bi lahko izbrali mnogo drugih zanimivih tem za pisanje. Berite samo pronicljive kolumne Sama Ruglja, do bolečine angažirane (proti)vojne članke Boštjana Videmška ali izjemno tenkočutne in doživete mladinske romane Žige X. Gombača in začudili se boste, da so izbrali ravno tek kot rdečo nit svojega skupnega ustvarjanja. Ko boste začeli brati Ultrablues, pa te dileme ne bo več. Ne gre za klasično “tekaško čtivo”; predvsem gre za globoko izpovedno literaturo treh osebnosti, egov, če hočete, ki se v enem najbolj individualnih športov podredijo ekipnemu cilju. Poimenujejo se kompanjoni in skupaj več kot osem mesecev križarijo med službenimi obveznostmi, družinskim življenjem in tekaškimi eskapadami. Intriganten je začetni izziv: vsi se zavežejo, da priprave na ultro ne bodo na glavo postavile njihovih že tako zapolnjenih življenj.

Ultrablues vam bo všeč tudi zato, ker gre končno za knjigo, ki ultramaratonca (ne enega, kar tri) izdela iz atletsko popolnoma navadnega smrtnika, tekača, nekoga izmed nas. Sicer navdahnjeni s Karnazesi, Jureki, Jorneti, Mravljeti in kar je še teh ultra-superljudi pa se z njimi nikoli nismo mogli v popolnosti poistovetiti. Oni živijo v svojih tekaških vesoljih, ki so nam nedosegljiva. Gombač, Videmšek in Rugelj pa so sleherniki, fantje iz sosednjega bloka (dva v poznih 30-ih, eden desetletje starejši), ki svojo tekaško strast kanijo kronati z ultramaratonom. Z vsemi življenjskimi težavami vred. Jih bo ta tekaška obsesija odrešila ali pogubila?

Čtivo zagrabi in potem šokira. Tri osebne avtobiografske izpovedi, ki se s tako lahkotnostjo sprehajajo med najglobjimi strahovi, radostmi in skrivnostmi treh življenj. Čeprav so začetki zadržani, pa je kapetan Samo (na tiskovki je tudi sam to priznal) sam dajal tempo in pobudo vsaj pri samoreflektivnem in avtobiografskem pisanju, kar sta mlajša dva hitro zagrabila in v drugem delu knjige postala izjemna, besedno neustavljiva. Kako naj to absorbira tipični slovenski introvertirani tekač, ki se izraža najprej s tekom, a redko z besedami? Zato je ta bukvica prelomna in tudi bodočim ultra piscem meče rokavico. Reči nova ultraška klasika nikakor ni pretirano.

Kot tekača me je najbolj navdušila tudi trojnost; medtem, ko klasični tekaški opisovalec piše le enoosebno, imamo tudi priložnost vsakega od treh tekačev oceniti skozi njegovo lastno dojemanje, obenem pa tudi skozi oči ostalih dveh. Vsi so iskreno nepopustljivi tako do sebe kot do sotekačev. Dolgi tekaški treningi, popisi bolečin, naporov, ljubezni, boljših polovic, družin, otrok, vplivov. Skozi pripoved je čutiti, da se duhovno povezujejo, hkrati pa se tudi individualistično krepijo. Vedno teže je zdržati; tekaškim prigodam in nezgodam se pridružijo strahovi in osebne travme. Notranji boji med zavezanostjo skupnemu, ekipnemu cilju in obenem osebni spopad z z izjemno razdaljo (in katarzo) se začno kresati tudi navzven in briljatno kulminirajo v dramatičnem zadnjem delu knjige. Kje je cilj? Kaj je cilj? Bo uspelo?

Samota sem spoznal dve leti nazaj preko Paleorecepta, ki so ga tudi izdali na Umcotu, kasneje smo skupaj z njim in njegovo ženo Renate potovali tudi na Berlinski maraton. Ne vedoč, da je v pripravah na ultro je takrat presenetil s skoraj do sekunde natančno napovedjo svojega končnega maratonskega časa – lahko bi se mi posvetilo, da je obseden z nečim. Žigo in Boštjana sem prvič v živo videl na tiskovki. Ko sem spremljal njihovo skupinsko dinamiko, mi je bilo jasno, da je vse, kar je v knjigi zapisano resnično. Simpatični, svojski, obsedeni. Zato je teh 450 strani tako privlačnih.

Ultrablues lahko dobite pri nas v Maratoncu (pošljemo tudi po pošti), na UMcotu ali v knjigarnah po Sloveniji. Super darilo in branje (ter foto potovanje skozi objektiv Draga Videmška) za tekače, še boljše pa za tiste, ki v življenju še niste naredili tekaškega koraka. Knjiga vas bo dobesedno sezula (ali pa celo obula)! Če vam ne bo všeč, prinesite nazaj, vrnemo denar ;)

 

1 Comment »

Rollback on avgust 31st 2014 in prosto, recenzija

Zakaj sem nehal uporabljat šampon (in še nekaj ostale šare)

Ne, ta sestavek ne bo moje posredno bahanje s tem, da mi lasišče krasi še nekaj las (čeprav, roko na srce, le-to slejkoprej kani postati “plešišče”), niti priznanje, da sem postal navaden prašič in bom šel v jamo živet (misel sicer niti ni tako slaba), enostavno želim priobčiti tisto, kar ponevedoma počnem (oz. ne počnem) že nekaj časa in bo morda zanimivo še za koga. Evo, tolk od disclaimerja. Oink.

Z lasmi se mi ni nikoli dalo preveč ukvarjati. Mlajši sem bil celo dolgolasec (moram najti kako fotko, hehe), veliko sem delal tudi v prašnih in hlevskih okoljih in nešamponiranje las bi lahko pomenilo izdaten udarec mojemo družabnemu življenju. Khm, ne samo lahko, ampak tudi je. A kljub temu sem bil dokaj len pri negi grive. Z leti sem se ostrigel, zresnil in dejansko tudi lasem posvečal več pozornosti. Sovražil sem kajpak dokaj suhe lase naslednji dan po izdatnem pranju, a obenem opažal, da se mi vedno hitreje zamastijo nazaj. Pa smo šli spet znova..

Po poroki (logično, ane) in nekaj otrocih sem navado začel spet opuščati. Večkrat sem bil enostavno preveč utrujen (ali pa sem se v to prepričal), žena pa mi je po nekaj letih tudi nehala težiti tozadevno. Menda tudi zato, ker se mi lasje tudi po nekaj tednih brez pranja sploh niso več usmradili. To se mi je zdelo dokaj zanimivo in neverjetno prikladno. Botrovala je še moja lenoba in dobro leto nazaj sem se enostavno odrekel šamponu (ko je zmanjkalo v flaški, se mi ni dalo več kupovat). Za backup sem si dejal, bom že vzel ženinega, če bo res huda sila.

Pa hude sile ni bilo, še več; nekdaj sorazmerno mastni lasje so se mastili bistveno manj. Od usmrajenih šopov zlepljenih las ni bilo ne duha ne sluha. Vsake toliko sem jih dobro splaknil, posušil na zraku in nič več. Še psoriatična nadloga, ki mi je posebej po šamponiranju vedno popolnoma zaluskala lasišče, se je precej izboljšala.

Najbrž o temle ne bi niti pisaril, pa sem v zadnjem letu mimogrede naletel na  kar nekaj člankov na to temo, tudi na paleo sceni. Nekatere so pred kratkim povzeli celo naši mediji, a obogi članek ni dobil niti enega lajka na FB, samo ducat butastih komentarjev. Kakorkoli že – pranje las brez šampona – ki ima celo svoje gibanje s neposrečenim imenom no poo – meni popolna ustreza, iz praktičnega in tudi “zdravstvenega” vidika. Ugotovil sem, da sem imel najmehkejše lase, ko me je nekajkrat napral dež. Sklepam, da zaradi mehke vode izpod neba. V naših krajih pod Storžičem je namreč znano, da iz pipe teče dokaj trda voda. Zadnjič po teku v Cerknici, ko nas je pralo dve uri skupaj in sem naslednji dan imel mehko grivo, kot že dolgo ne, sem se celo poigraval z mislijo, da bi doma začel loviti deževnico posebej samo za pranje las. Za posebne primere (delo v okoljih, kjer se vse sorte lepi na lasno maščobo) pa si bom že omislil kak domač pripravek iz kisa ali kopriv.

Pa še perk: če pustimo vso hrano in gibanje in ostalo pri kraju, je pranje las brez šampona bržkone še najbolj paleo od vsega. Ha. Zraven tega zapisa limam še eno aktualno fotko, oz. selfie, da boste videli, da ne zgleda tako švoh. Če kdo ne verjame, pa lahko pride brez najave osebno pošlatat in povohat.

Takole, to je to. Če tvegam socialno izobčenje, naj bo tako – seveda sem prepričan, da vas še veliko počne podobno kot jaz, pa se bomo lahko vsaj mi družili. Celo pomešamo se lahko med “šamponarje”, pa niti vedeli ne bodo.

Aja, še tole: z ostalo šaro sem imel v mislih deodorante in brivske pene, ampak tu ne rabim kaj dosti razlagat, ane. Lahko kvečjemu poskusite še sami.

 

No Comments »

Rollback on julij 22nd 2014 in prosto, zdravje, življenjski stil

Vsega je kriva evolucija!

Zdi se, da sodobni človek, vseskozi obdan z skušnjavami civilizacije pač enostavno ne more biti spodoben, zdrav in zgleden član družbe, če se konstantno ne bori proti vsem pregreham, ki ga vedno in povsod vabijo in se mu udinjajo. Krvavi pod kožo podležemo, znova in znova, da nam potem tisti “boljši od nas”, bolj disciplinirani, motivirani in urejeni lahko posolijo pamet. Skoraj po svetopisemsko potem poslušamo, da smo požrešni, leni, zapiti in promiskuitetni zgolj in samo zaradi sebe, lastne šibke volje in želje po razvratnem uživanju (in samopropadu).

A pozor! Dragi sotrpini v grehu, naj vam spodnje vrstice vsaj malo pomirijo občutek večne krivde. Krivda namreč ni na nas!

Sladko vam godi, res?
Nažiranje s sladkorji, kruhki in ostalimi s posipom zabeljenimi dobrotami nam je v zibko položeno. Ne verjamete? Če sledimo antropološkim raziskavam, je večino naše zgodovine sladkor predstavljal redko a cenjeno dobrino. V obliki sadja in rastlinskih sadežev je predstavljal hitro in enostavno energijo, še več – najenostavneje se je shranjeval v maščobe. V časih, ko supermarketi in hladilniki še niso obstajali, je konzumacija hitre energije lahko pomenila razliko med preživetjem in smrtjo, korak dlje pa uspešno prokreacijo in predajanje svojih genov naprej. Poenostavljeno rečeno: ljubitelji sladkorja so nas zaplodili in nam dali svoje “sladke” gene. Kdo pa si je mislil, da bo kdaj toliko cukra naokrog. Naj vam tekne!

Ni ga čez slane prigrizke
Da je natrijev klorid enostavno nekaj, brez česar enostavno ne morete telesno funkcionirati in preživeti, so vas naučili že v šoli. Potrebo po slanem so nam tako spet vklesali v genetski zapis. A dokler smo požrli dovolj surovega mesa in organov, zabeljenega s svežo krvjo, je šlo lepo skozi. Potem pa so prišle žitarice in sol je bilo treba dobit po drugih kanalih. Tu sedaj imate: ves čips in pomfri na tem svetu sta posledica teh evolucijskih (nesrečnih) sestavljank. Nekateri si drznejo še dlje in trdijo, da je tudi sol ene sorte trda droga. A kaj ko čisto brez nje ne gre, zato se bomo veselo zadevali še naprej.

Kdaj gremo na enega?
To je tricky question, ker dobro veste, da se nikoli ne gre samo na enega. A glej hudirja, tudi tu opletanje z moralnimi (mački?) in večnimi prekletstvi opojne pijače pač ne bo šlo skozi. Evolucija je kriva (in njen stvarnik osebno, hehe)! Jp, ne nalivamo se z žlahtnimi napitki samo zaradi naše grešne duše – ker je svoje čase fermentirano sadje pomenilo izdaten zalogaj hitrih kalorij, smo vonj in okus za alkohole ohranili do dandanes. Da so današnje žganjice in hmeljni prevretki pač nekoliko bolj izdatni kot prezrele, skoraj gnile hruške v paleolitiku, pa ne bomo malenkostni ta moment. Vse ostalo je pač zakrivila tehnološka evolucija. Cheers na evolucijo vseh vrst!

Lenoba, zvest ti bom do groba
Zadnje čase je internet poln raznoraznih motivacijskih memov, ki naj bi človeka spodbudili h gibanju in miganju, a meni se zgodi ravno obratno – prav na jetra mi grejo vse te motivacijske kozlarije in vsakič, ko vidim kakšno, bi šel najraje zanalašč ležat na kavč. Se vam tudi kaj podobnega dogaja? Kavč je velikokrat enostavno privlačen. In spet je tu razlaga: cenjeni soborci v boju za čimpogostejše počivanje, naši predniki bi bili ponosni na nas. Da so paleo možje delali vsega 15 urc na teden, je splošno znano. “Šparanje” energije je pomembno, če hrane ni v izobilju, pa še prijetno je. Torej, živela tradicija! Fiziološko gledano pa tudi ležanje na kavču ni lenoba, če vas bo že kdo vprašal.

Ko zadiši tudi soseda in sodelavka
Kljub temu, da so v partnerskih odnosih menda vara 40% moških in 30% žensk. Morda se večina res samo baha s tem, a nekaj zna biti na tem. Da s(m)o moški bolj promiskuitetni kot ženske, je teza, ki so jo že večkrat ovrgli, da pa pač oboji smo promiskutitni, pač ne. Ravno nasprotno; svojim najbližjim sorodnikom šimpanzom smo v tem pogledu kar izdatno podobni. Iz evolucijskega stališča je kopulacija čimvečkrat in s čimvečimi partnerji ne samo smiselna, celo zaželena. Zadrti posamezniki (in agrikulturna revolucija, spet, ha!) so v zadnjih stoletjih ustvarili zadrte družbe, ki uzakonjajo monogamijo. In jo potem čimvečkrat skrivoma tudi kršijo. Pa v 70-ih bi blo tudi zanimivo živet, hja…

..

Preden greste popivat, se sladkat, ležat in nadlegovat dekleta (in fante) pa samo še moment, prosim. Vem, da vas mika sedaj evoluciji na čast (in morda s tem zapisom pod pazduho) še bolj pogosto počenjati vse zgoraj omenjeno – a evoluciji za vaša dejanja dol visi. Morda bo malo bolj mar vašim ženam, možem, prijateljem in šefom in ne zna se vse dobro končati za vaše psihofizično zdravje – vzemite zapis z zrnom soli (ok, lahko tudi s tekilo čez) in po pameti, prav? :)

1 Comment »

Rollback on junij 27th 2014 in paleo, prosto, vsakdanje, zdravje

Ko brez miru okrog divjam…

Desetletje ali več nazaj sem svoje dnevne tekaške kilometre mnogokrat štel na kranjskem ovalu na Brdu. Vsaj trikrat ali štirikrat tedensko sem bil tam. In skoraj vsakič sem srečal tekaškega znanca, fanta, morda kako leto starejšega od mene, kako je v nasprotni smeri obračal svoj trening. Nisem ga poznal po imenu, saj pravzaprav nisva nikoli spregovorila. Le švignila sva eden mimo drugega, s kimljajem. Računal sem seveda, da se bova srečala na kaki od tekaških tekem, saj jih ni bilo veliko tisti čas. Da se bova udarila, tudi. Poba namreč ni bil počasen in z veseljem bi prekrižal stopala z njim. A nikjer ga ni bilo na spregled, kar se mi je zdelo zelo čudno. Tako treniran, pa si ne upa prikazat.

Človeka sem po kakih treh letih tekaških srečevanj srečal enkrat v »civilu«. V lekarni, ko sva čakala v vrsti sem izkoristil priliko in ga prijazno ogovoril. Tek je zmeraj dobra tema za prebijat let v nenavadnih situacijah in takoj sva padla v debato. Da je poštar, sem izvedel in da teče praktično vsak dan. Končno sem vprašal, kar sem imel na jeziku že leta: »Na tekme pa nič ne hodiš?«. Nasmehnil se je in čeprav je vseskozi deloval nekoliko zadržano, mu ni bilo ob vprašanju prav nič nerodno. »Ni šans, kolega«, je dejal, »tja me pa ne spraviš! Tekaške sprostitve in kvalitetnega časa v naravi si ne želim kvarit s tekmovanjem in dirjanjem za rezultati. Pa saj ure tudi ne nosim.« Skoraj proseče sem zahropel: »Ampak bil bi odličen, saj si hiter ko hudir!« Bil je že na vrsti, zato se je samo še na hitro ozrl čez ramo in smeje odvrnil: »Morda sem čuden, ampak meni čisto paše tako kot je.«

Toliko kilometrov in toliko ur gre v nič, mi je najprej šinilo v glavo. A šele čez leta sem dojel smisel teh besed. Morda pa se da teči tudi brez agende, brez tekmovalnega plana in tempiranja forme. Časi pa so se izdatno spremenili. Na meni omiljeni progi, kjer je bilo včasih tekačev manj kot traktorjev je sedaj tekaška promenada. Ciklično, kot si sledijo sezonske tekme, se udeležba okrepi ali rahlo upade. Zdaj redko, a občasno še vedno zavijem v krog. Znanca poštarja že leta nisem srečal tam. Zna biti, da mu je vse preveč obljudeno, prehrupno, preveč tempirano.

Zdaj razumem, da se da teči tudi tjavendan, brez točno določene tekme, za katero se pripravljaš. Ampak motivacija,pogosto slišim, motivacija mora bit! Drugače se raje zvališ v kavč pa buljšiš v škatlo, mar ne? Meh, če me mora že tekma siliti, da spravim svojo rit na luft, potem bom zagotovo pol časa trpel, pol časa pa odšteval metre do vsakokratnega konca. Sedaj me motivira svežina dneva, oprano jutro ali naelektren večer, ki te potegne v gibanje. Pa druščina, s katero se v počasnem kotalenju zaklepetaš še lep čas po tem, ko teku že zmanjka štrene.

Na tekmo sem šel letos le enkrat. Ne tekmovat, raje malo ropotat in se narežat. Tolerance pa ima vsako leto manj, se mi zdi. Za vse te kolobocije in gnečo. Pa za vedno nove in nove tekaške tekme, ki prav tekmujejo v tem, kje se da bolje in lažje klati s sotekmovalci. Pike dobim, ko berem o »najkrajših desetkah« , originalnih tekih, edinih pravih polovičkah in maratonih. Prav nič originalnega ni v tem, še manj v zvijanju matematičnih pravil. Če gre že v štartu kreativa rakom žvižgat, kaj potem sledi? Naj gre štrik, kamor je šel bik pa mirna bosna. Samo mir mi dajte s tem. Ne, pa tudi proč ne grem, ker sem tu že od nekdaj in čisto mirno lahko zavijam z očmi. Tako.

Če se že iz aviona vidi, da postajam star in tečen, tako ali tako ni kaj za skrivat. Tistim nekaj, ki so se prebili do te vrstice, pa le polagam na srce, da gre zima noter. Novih koledarjev pa tudi še ne rabimo vleč na plano. Brez greha lahko tudi malo počijemo, mar ne?

Kolumna je bila objavljena v reviji Tekač.si novembra 2012

1 Comment »

Rollback on maj 29th 2014 in bosi tek, vsakdanje

Zakaj slovenski rekreativci tako radi postanejo tekmovalci

Po srcu sem tekač, zato se v zadnjih dveh desetletjih nisem velikokrat znašel na kaki tekaški prireditvi kot gledalec ampak najprej kot tekmovalec. A se vseeno zgodi, da sem kdajpakdaj tudi na oni strani ograje. Podplati sicer srbijo, a navijanje sploh ni dolgočasno! Tudi opazovanje tekačev je zanimivo, pravi mali resničnostni šov. Ko vidiš od bolečine skremžen obraz in zatekle mišice ti je jasno, da ta trpeči človek lovi limite svojega telesa in duha. Veličastno. A tu se tale zgodba šele začne.

Tek je eden redkih športov, ki je neodvisen od časa, lokacije, vremena in letnih časov. Še več, povejte mi v kateri panogi se rekreativci na isti tekmi lahko pomerijo z najboljšimi profesionalci? Zato me ne čudi množičnost, ki je v drugi polovici 90ih postala trend na tekaških prireditvah širom sveta. Če je prvi tekaški bum četrt stoletja prej v ospredje postavil asketskega maratonca, ki daje na cesti vse od sebe, je novi val na na plano zvabil predvsem tiste, ki so si želeli gibanja in rekreacije. Dosežki niso bili več v ospredju, druženje, rekreacija in dobra volja so prevzeli pobudo.

Pri nas se je zgodba odvila malo drugače. Zabobrbotalo je tudi pri nas in na ulice se je začelo zgrinjati staro in mlado. A slovenski duši, ki občasno boleha za manjvrednostnim kompleksom, je bliže ultimativni napor kot sproščeni džoging. Zato so vsi začeli trenirati. Vsi so začeli tekmovati. Slovenski maratoni so po povprečnih časih daleč pred ostalimi svetovnimi. Slovenski tekači so fokusirani in na prireditvah tekmujejo, med sabo in z uro. Ko vidim besnega maratonca, ki v še vedno spodobnem času steče v cilj, a se vseeno grabi za glavo ali meče uro v tla, se mi zdi škoda. Prav je, da včasih potipaš, kako daleč sta pripravljena iti telo in glava. Sam sem bil mlajši ravno tako tekmovalen. Planiral sem treninge, prehrano, počitek. Študiral sem kilometrske čase. Boril sem se za metre in sekunde. A zdaj že nekaj časa ne več. Še vedno spoštujem dosežke in napore kolegov in sotekačev. A vse prevečkrat opažam, da marsikdo podleže. Iz konjička v obsesijo, iz sprostitve v nov stres. Kot da slednjega v življenju ni že preveč.

Včasih je kak dan res naporen, v glavi brenči. Doma so otroci tečni in po možnosti še pralni stroj začne puščati. Tista urica na zraku, ko prekrižarim obronke mesta, je najboljši ventil. Sprostitev. Že pred leti sem odložil uro, kilometraže si pa tudi ne pišem več. Tekaške rekreacije ne jemljem več kot obveznost, tekaških prireditev pa ne več kot hardcore tekmovanj. Čemu bi lovil sekunde in mesta, ubijal možganske celice in v besu nabijal kortizol, ko se neki planiran dosežek sfiži? Statistiko sem raje zamenjal z doživetji.

Osebno mi vsak maraton, vsaka tekaška tekma pomeni en mali, prav posebni čudež. Hvaležen sem za vse pretekle in nestrpno pričakujem vse, ki še prihajajo. Rad se družim s sotekači, rad se pohecam med tekom. Postojim tudi na okrepčevalnici ali ob progi. Otročkom dajem petke. Vem, da nisem sam pri tem. Saj se podobni hitro zvohamo. Upam, da se še kdo naleze od nas. Všeč mi je Pariz, kjer je jedro maratona število našemljenih tekačev in ne število gps napravic na rokah. V Ljubljani in še kje nas čaka še precej dela.
Ko me boste torej naslednjič vprašali, koliko je bilo na kilometer, se zato ne čudite odgovoru. Čisto možno je, da vam namesto z minutami odgovorim s številom korakov, požirkov ali simpatičnih navijačic. Nič ne bom zameril, če me posnemate. Vsaj občasno. Prijetno tekanje želim.

Kolumna je bila prvič objavljena v reviji Tekac.si junija 2012

No Comments »

Rollback on april 30th 2014 in prosto, vsakdanje, življenjski stil