Vsega je kriva evolucija!

Zdi se, da sodobni človek, vseskozi obdan z skušnjavami civilizacije pač enostavno ne more biti spodoben, zdrav in zgleden član družbe, če se konstantno ne bori proti vsem pregreham, ki ga vedno in povsod vabijo in se mu udinjajo. Krvavi pod kožo podležemo, znova in znova, da nam potem tisti “boljši od nas”, bolj disciplinirani, motivirani in urejeni lahko posolijo pamet. Skoraj po svetopisemsko potem poslušamo, da smo požrešni, leni, zapiti in promiskuitetni zgolj in samo zaradi sebe, lastne šibke volje in želje po razvratnem uživanju (in samopropadu).

A pozor! Dragi sotrpini v grehu, naj vam spodnje vrstice vsaj malo pomirijo občutek večne krivde. Krivda namreč ni na nas!

Sladko vam godi, res?
Nažiranje s sladkorji, kruhki in ostalimi s posipom zabeljenimi dobrotami nam je v zibko položeno. Ne verjamete? Če sledimo antropološkim raziskavam, je večino naše zgodovine sladkor predstavljal redko a cenjeno dobrino. V obliki sadja in rastlinskih sadežev je predstavljal hitro in enostavno energijo, še več – najenostavneje se je shranjeval v maščobe. V časih, ko supermarketi in hladilniki še niso obstajali, je konzumacija hitre energije lahko pomenila razliko med preživetjem in smrtjo, korak dlje pa uspešno prokreacijo in predajanje svojih genov naprej. Poenostavljeno rečeno: ljubitelji sladkorja so nas zaplodili in nam dali svoje “sladke” gene. Kdo pa si je mislil, da bo kdaj toliko cukra naokrog. Naj vam tekne!

Ni ga čez slane prigrizke
Da je natrijev klorid enostavno nekaj, brez česar enostavno ne morete telesno funkcionirati in preživeti, so vas naučili že v šoli. Potrebo po slanem so nam tako spet vklesali v genetski zapis. A dokler smo požrli dovolj surovega mesa in organov, zabeljenega s svežo krvjo, je šlo lepo skozi. Potem pa so prišle žitarice in sol je bilo treba dobit po drugih kanalih. Tu sedaj imate: ves čips in pomfri na tem svetu sta posledica teh evolucijskih (nesrečnih) sestavljank. Nekateri si drznejo še dlje in trdijo, da je tudi sol ene sorte trda droga. A kaj ko čisto brez nje ne gre, zato se bomo veselo zadevali še naprej.

Kdaj gremo na enega?
To je tricky question, ker dobro veste, da se nikoli ne gre samo na enega. A glej hudirja, tudi tu opletanje z moralnimi (mački?) in večnimi prekletstvi opojne pijače pač ne bo šlo skozi. Evolucija je kriva (in njen stvarnik osebno, hehe)! Jp, ne nalivamo se z žlahtnimi napitki samo zaradi naše grešne duše – ker je svoje čase fermentirano sadje pomenilo izdaten zalogaj hitrih kalorij, smo vonj in okus za alkohole ohranili do dandanes. Da so današnje žganjice in hmeljni prevretki pač nekoliko bolj izdatni kot prezrele, skoraj gnile hruške v paleolitiku, pa ne bomo malenkostni ta moment. Vse ostalo je pač zakrivila tehnološka evolucija. Cheers na evolucijo vseh vrst!

Lenoba, zvest ti bom do groba
Zadnje čase je internet poln raznoraznih motivacijskih memov, ki naj bi človeka spodbudili h gibanju in miganju, a meni se zgodi ravno obratno – prav na jetra mi grejo vse te motivacijske kozlarije in vsakič, ko vidim kakšno, bi šel najraje zanalašč ležat na kavč. Se vam tudi kaj podobnega dogaja? Kavč je velikokrat enostavno privlačen. In spet je tu razlaga: cenjeni soborci v boju za čimpogostejše počivanje, naši predniki bi bili ponosni na nas. Da so paleo možje delali vsega 15 urc na teden, je splošno znano. “Šparanje” energije je pomembno, če hrane ni v izobilju, pa še prijetno je. Torej, živela tradicija! Fiziološko gledano pa tudi ležanje na kavču ni lenoba, če vas bo že kdo vprašal.

Ko zadiši tudi soseda in sodelavka
Kljub temu, da so v partnerskih odnosih menda vara 40% moških in 30% žensk. Morda se večina res samo baha s tem, a nekaj zna biti na tem. Da s(m)o moški bolj promiskuitetni kot ženske, je teza, ki so jo že večkrat ovrgli, da pa pač oboji smo promiskutitni, pač ne. Ravno nasprotno; svojim najbližjim sorodnikom šimpanzom smo v tem pogledu kar izdatno podobni. Iz evolucijskega stališča je kopulacija čimvečkrat in s čimvečimi partnerji ne samo smiselna, celo zaželena. Zadrti posamezniki (in agrikulturna revolucija, spet, ha!) so v zadnjih stoletjih ustvarili zadrte družbe, ki uzakonjajo monogamijo. In jo potem čimvečkrat skrivoma tudi kršijo. Pa v 70-ih bi blo tudi zanimivo živet, hja…

..

Preden greste popivat, se sladkat, ležat in nadlegovat dekleta (in fante) pa samo še moment, prosim. Vem, da vas mika sedaj evoluciji na čast (in morda s tem zapisom pod pazduho) še bolj pogosto počenjati vse zgoraj omenjeno – a evoluciji za vaša dejanja dol visi. Morda bo malo bolj mar vašim ženam, možem, prijateljem in šefom in ne zna se vse dobro končati za vaše psihofizično zdravje – vzemite zapis z zrnom soli (ok, lahko tudi s tekilo čez) in po pameti, prav? :)

1 Comment »

Rollback on junij 27th 2014 in paleo, prosto, vsakdanje, zdravje

Ko brez miru okrog divjam…

Desetletje ali več nazaj sem svoje dnevne tekaške kilometre mnogokrat štel na kranjskem ovalu na Brdu. Vsaj trikrat ali štirikrat tedensko sem bil tam. In skoraj vsakič sem srečal tekaškega znanca, fanta, morda kako leto starejšega od mene, kako je v nasprotni smeri obračal svoj trening. Nisem ga poznal po imenu, saj pravzaprav nisva nikoli spregovorila. Le švignila sva eden mimo drugega, s kimljajem. Računal sem seveda, da se bova srečala na kaki od tekaških tekem, saj jih ni bilo veliko tisti čas. Da se bova udarila, tudi. Poba namreč ni bil počasen in z veseljem bi prekrižal stopala z njim. A nikjer ga ni bilo na spregled, kar se mi je zdelo zelo čudno. Tako treniran, pa si ne upa prikazat.

Človeka sem po kakih treh letih tekaških srečevanj srečal enkrat v »civilu«. V lekarni, ko sva čakala v vrsti sem izkoristil priliko in ga prijazno ogovoril. Tek je zmeraj dobra tema za prebijat let v nenavadnih situacijah in takoj sva padla v debato. Da je poštar, sem izvedel in da teče praktično vsak dan. Končno sem vprašal, kar sem imel na jeziku že leta: »Na tekme pa nič ne hodiš?«. Nasmehnil se je in čeprav je vseskozi deloval nekoliko zadržano, mu ni bilo ob vprašanju prav nič nerodno. »Ni šans, kolega«, je dejal, »tja me pa ne spraviš! Tekaške sprostitve in kvalitetnega časa v naravi si ne želim kvarit s tekmovanjem in dirjanjem za rezultati. Pa saj ure tudi ne nosim.« Skoraj proseče sem zahropel: »Ampak bil bi odličen, saj si hiter ko hudir!« Bil je že na vrsti, zato se je samo še na hitro ozrl čez ramo in smeje odvrnil: »Morda sem čuden, ampak meni čisto paše tako kot je.«

Toliko kilometrov in toliko ur gre v nič, mi je najprej šinilo v glavo. A šele čez leta sem dojel smisel teh besed. Morda pa se da teči tudi brez agende, brez tekmovalnega plana in tempiranja forme. Časi pa so se izdatno spremenili. Na meni omiljeni progi, kjer je bilo včasih tekačev manj kot traktorjev je sedaj tekaška promenada. Ciklično, kot si sledijo sezonske tekme, se udeležba okrepi ali rahlo upade. Zdaj redko, a občasno še vedno zavijem v krog. Znanca poštarja že leta nisem srečal tam. Zna biti, da mu je vse preveč obljudeno, prehrupno, preveč tempirano.

Zdaj razumem, da se da teči tudi tjavendan, brez točno določene tekme, za katero se pripravljaš. Ampak motivacija,pogosto slišim, motivacija mora bit! Drugače se raje zvališ v kavč pa buljšiš v škatlo, mar ne? Meh, če me mora že tekma siliti, da spravim svojo rit na luft, potem bom zagotovo pol časa trpel, pol časa pa odšteval metre do vsakokratnega konca. Sedaj me motivira svežina dneva, oprano jutro ali naelektren večer, ki te potegne v gibanje. Pa druščina, s katero se v počasnem kotalenju zaklepetaš še lep čas po tem, ko teku že zmanjka štrene.

Na tekmo sem šel letos le enkrat. Ne tekmovat, raje malo ropotat in se narežat. Tolerance pa ima vsako leto manj, se mi zdi. Za vse te kolobocije in gnečo. Pa za vedno nove in nove tekaške tekme, ki prav tekmujejo v tem, kje se da bolje in lažje klati s sotekmovalci. Pike dobim, ko berem o »najkrajših desetkah« , originalnih tekih, edinih pravih polovičkah in maratonih. Prav nič originalnega ni v tem, še manj v zvijanju matematičnih pravil. Če gre že v štartu kreativa rakom žvižgat, kaj potem sledi? Naj gre štrik, kamor je šel bik pa mirna bosna. Samo mir mi dajte s tem. Ne, pa tudi proč ne grem, ker sem tu že od nekdaj in čisto mirno lahko zavijam z očmi. Tako.

Če se že iz aviona vidi, da postajam star in tečen, tako ali tako ni kaj za skrivat. Tistim nekaj, ki so se prebili do te vrstice, pa le polagam na srce, da gre zima noter. Novih koledarjev pa tudi še ne rabimo vleč na plano. Brez greha lahko tudi malo počijemo, mar ne?

Kolumna je bila objavljena v reviji Tekač.si novembra 2012

No Comments »

Rollback on maj 29th 2014 in bosi tek, vsakdanje

Zakaj slovenski rekreativci tako radi postanejo tekmovalci

Po srcu sem tekač, zato se v zadnjih dveh desetletjih nisem velikokrat znašel na kaki tekaški prireditvi kot gledalec ampak najprej kot tekmovalec. A se vseeno zgodi, da sem kdajpakdaj tudi na oni strani ograje. Podplati sicer srbijo, a navijanje sploh ni dolgočasno! Tudi opazovanje tekačev je zanimivo, pravi mali resničnostni šov. Ko vidiš od bolečine skremžen obraz in zatekle mišice ti je jasno, da ta trpeči človek lovi limite svojega telesa in duha. Veličastno. A tu se tale zgodba šele začne.

Tek je eden redkih športov, ki je neodvisen od časa, lokacije, vremena in letnih časov. Še več, povejte mi v kateri panogi se rekreativci na isti tekmi lahko pomerijo z najboljšimi profesionalci? Zato me ne čudi množičnost, ki je v drugi polovici 90ih postala trend na tekaških prireditvah širom sveta. Če je prvi tekaški bum četrt stoletja prej v ospredje postavil asketskega maratonca, ki daje na cesti vse od sebe, je novi val na na plano zvabil predvsem tiste, ki so si želeli gibanja in rekreacije. Dosežki niso bili več v ospredju, druženje, rekreacija in dobra volja so prevzeli pobudo.

Pri nas se je zgodba odvila malo drugače. Zabobrbotalo je tudi pri nas in na ulice se je začelo zgrinjati staro in mlado. A slovenski duši, ki občasno boleha za manjvrednostnim kompleksom, je bliže ultimativni napor kot sproščeni džoging. Zato so vsi začeli trenirati. Vsi so začeli tekmovati. Slovenski maratoni so po povprečnih časih daleč pred ostalimi svetovnimi. Slovenski tekači so fokusirani in na prireditvah tekmujejo, med sabo in z uro. Ko vidim besnega maratonca, ki v še vedno spodobnem času steče v cilj, a se vseeno grabi za glavo ali meče uro v tla, se mi zdi škoda. Prav je, da včasih potipaš, kako daleč sta pripravljena iti telo in glava. Sam sem bil mlajši ravno tako tekmovalen. Planiral sem treninge, prehrano, počitek. Študiral sem kilometrske čase. Boril sem se za metre in sekunde. A zdaj že nekaj časa ne več. Še vedno spoštujem dosežke in napore kolegov in sotekačev. A vse prevečkrat opažam, da marsikdo podleže. Iz konjička v obsesijo, iz sprostitve v nov stres. Kot da slednjega v življenju ni že preveč.

Včasih je kak dan res naporen, v glavi brenči. Doma so otroci tečni in po možnosti še pralni stroj začne puščati. Tista urica na zraku, ko prekrižarim obronke mesta, je najboljši ventil. Sprostitev. Že pred leti sem odložil uro, kilometraže si pa tudi ne pišem več. Tekaške rekreacije ne jemljem več kot obveznost, tekaških prireditev pa ne več kot hardcore tekmovanj. Čemu bi lovil sekunde in mesta, ubijal možganske celice in v besu nabijal kortizol, ko se neki planiran dosežek sfiži? Statistiko sem raje zamenjal z doživetji.

Osebno mi vsak maraton, vsaka tekaška tekma pomeni en mali, prav posebni čudež. Hvaležen sem za vse pretekle in nestrpno pričakujem vse, ki še prihajajo. Rad se družim s sotekači, rad se pohecam med tekom. Postojim tudi na okrepčevalnici ali ob progi. Otročkom dajem petke. Vem, da nisem sam pri tem. Saj se podobni hitro zvohamo. Upam, da se še kdo naleze od nas. Všeč mi je Pariz, kjer je jedro maratona število našemljenih tekačev in ne število gps napravic na rokah. V Ljubljani in še kje nas čaka še precej dela.
Ko me boste torej naslednjič vprašali, koliko je bilo na kilometer, se zato ne čudite odgovoru. Čisto možno je, da vam namesto z minutami odgovorim s številom korakov, požirkov ali simpatičnih navijačic. Nič ne bom zameril, če me posnemate. Vsaj občasno. Prijetno tekanje želim.

Kolumna je bila prvič objavljena v reviji Tekac.si junija 2012

No Comments »

Rollback on april 30th 2014 in prosto, vsakdanje, življenjski stil

Blaženje se vrača!

Točno leto dni nazaj sem priobčil, da minimalizem v teku nasploh izgublja sapo, a da ostaja pomemben igralec in sestavni del tekaške obutvene družine. Če drugega ne, naj bi vsaj vplival na industrijo in njeno dojemanje kvalitetne in funkcionalne tekaške obutve. Sam pri sebi sem menil, da bo manj blaženja (ne nič, manj) vendarle v prednosti pred več blaženja, vsaj dobrih nekaj let – a glej hudirja, en obrat letnih časov in kot da zadnjega desetletja sploh ne bi bilo!

Da tole spišem, me je deloma spodbudil tudi dokaj nagravžen Massov bilboard, ki ga pred kranjsko policijo srečam vsaj dvakrat dnevno. Menda se vračajo legendarne Nike Air Max! Če so se Adidasovi razvojniki za svojo plačo morali vsaj nekajkrat primajati na šiht in spacati na stiropor spominjajoči Boost (ali pa Spingblade, hehe, kot da bi nekdo tam preveč vohal lepilo), jim je pri Nike-u zadoščalo, da vzamejo dvajset let star copat in ga zgolj na novo pobarvajo. Najbrž jim je kdo prišepnil, da je barefoot doba končno mimo in da tudi pri Asicsu veselo štepajo večne Gel Kayano, na polno debelino, juhuhu. Zero drop, pravite? Zero kaj?

Povratek blaženja je voda na mlin mnogih tekaških “stručkotom”, ki se nikoli niso uspeli znebiti pronatorsko-supinatorske paradigme. Runner’s World je recimo že pred dve letoma dokončno opustil razdelitve na pronacijske-nevtralne-supinacijske modele v svojih ocenjevanjih tekaških copat (oni dejansko merijo debelino blaženja, nagib, stabilizacijo in uporabnost čevlja), pri nas še vedno neumorno nabijajo o supinacijskih in pronacijskih modelih. Ob tem ti zastopnik ene večjih tekaških znamk prišepne, da naravnih suipinatorjev skorajda ni, je pa marketinško dobra fora.

Določeni proizvajalci in prodajalci gredo še dlje. Minimalistično zavest, ki je vendarle pustila pečat med tekači spretno izkoristijo in si upajo celo zapisati, da vsaj nekaj milimetrski padec peta-prst dejansko pomaga pri pristajanju na sprednji del stopala. Say what?? Jp, točno tako. In če imaš težave s koleni in bi nekaj moral naredit na tehniki, bohnedaj vzet kakega pravega minimalca – za prehod na pravo tehniko bo najboljši model z ravno prav blaženja, ki omogoča “naravni tek”. Ko sem prvič videl MTB-je, sem mislil, da se nekdo zafrkava. Ko sedaj berem, da je Hoka spravila na trg enega bolje prodajanih copat lansko leto me celo bruh v usta mine. Nope, nekdo misli smrtno resno. Z vsemi najkicami, adidaskami, asicsi, brooksi, sauconyji, onkami, salomonkami in podobno podloženo šaro. In se mi ironično krohota v faco.

A nič ne de. Minimalci se v naših koncih začuda letos prodajajo bolje kot nekaj zadnjih let. Pravi minimalci, tisti zero drop z ne več kot nekaj milimetri podplata. Vivotke so še vedno zakon, celo po fingersih spet sprašujejo, po tastarih, ta tankih. In medtem, ko se tekaške trgovine, revije in prireditve šibijo od teže na novo izumljenega blaženja, smo bosonogci pravzaprav čisto veseli, da se je teren malo spucal. Kako že pravi oni paleojedec? Več veganov, več mesa za nas ostane.

ps. če vam prvomajski prazniki dopuščajo (in odpuščajo), se splača v nedeljo 4. maja prikotalit do Kranja na že 4. Slovenski Bosi Tek. Kdor je že bil, ve, da gre za tako prijetno, domačo, nepretenciozno dogodivščino in druženje. Letos smo se povezali tudi s Podarimo.si in komaj čakamo, da nam znosite uporabne stare čevlje. Druge štartnine ni, bodo pa kajpak spet majčke in menda še več razvedrilnih napitkov. Vsaj prijatelji s Haloz mi pravijo tako. :)

 

3 Comments »

Rollback on marec 31st 2014 in minimalna obutev

Zakaj vse kalorije niso enake

Če ste del mojega rednega bralstva, potem ste prehransko že sami tako izobraženi, da vas s floskulami “če hočeš shujšati, jej manj in športaj več. Pokuri več kalorij kot jih poješ, pa bo vse kul” ne morejo več speljati na led. Ker sami veste, da je to enostavno bedarija.

Kaj? Bedarija? Točno tako. TOTALEN NESMISEL!

Na kratko ponovimo osnove. Hrano, ki jo zaužijemo lahko enostavno prevedemo tudi v kalorije, a kaj ko jo naše telo ne prepoznava tako enostavno. Beljkovine, maščobe in ogljikovi hidrati – če omenim le osnovne makronutriente – se v metabolnem procesu obnašajo še bolj različno kot se drva, premog in kurilno olje v vaši domači peči. Za začetek: beljakovine se v veliki meri sploh ne uporabljajo za energijske potrebe (zgolj presežke ali ko stradamo), ampak za obnovo telesnih tkiv in organov. Beljakovin je težko pojesti bistveno preveč, ker imajo daleč najboljši leptinski odziv. Ko jih imate dovolj, vas ne mikajo več, pika. Za ilustracijo: za mojih 80 kil, sedeče delo in občasno zmerno gibanje jih je 1g/kg telesne mase ravno prav. Če v dneh ko športam, dodam še nekoliko več, to v povprečju pomeni okoli 100g beljakovin na dan – ki jih rabim zgolj za vzdrževanje sistema. Prevedeno v kalorije bi jih bilo okroglih 400 – ampak kot rečeno mi te kalorije za energijo enostavno ne pridejo v poštev.

O tem, zakaj se redimo, sem že pisal. Zagon za tale zapis sem dobil pri Uroševem pisanju in v različnih FB objavah, ki še vedno poveličujejo “calorie in – calorie out” model. Potem pa sem šel še malo raziskovat. Da kalorije različni makrohranil enostavno niso primerljive pove tudi termični učinek hrane. Enostavno rečeno je to energija, ki se porabi za predelavo te hrane. Dokaj jasno je, da so že v tem oziru razlike velike; še več: kombinacija določene hrane lahko termični učinek hrane celo pomnoži!

Ker poleg beljakovin obstajajo tudi esencialne maščobne kisline – te je telesu nujno zagotoviti s hrano – je jasno, da se celo maščobe v celoti ne pretvorijo v energijo. Zgolj ogljikovi hidrati se. Po enostavni logiki je torej vsakemu lahko jasno, da bi zgolj menjava OH-jev v prehrani z ostalima dvema hraniloma (ob enakem “kaloričnem vnosu”) pomenilo popolnoma drugačen (manjši!) energijski izkoristek. Kajpak velja tudi obratno.

Počakajte, sedaj postane zares zanimivo. Ogljikovi hidrati poleg svojega vrhunskega kaloričnega doprinosa vplivajo še na krvni sladkor uživalca. Vsi OH-ji brez izjeme ga (bolj ali manj) dvigajo. Visok krvni sladkor pomeni inzulinski odziv. Visok inzulin v krvi pa enostavno blokira porabljanje maščob v telesu. Sladkor v krvi je toksičen, zato je primarna naloga inzulina, da ga potiska v celice kot energijo ali pa enostavno pretvarja v maščobno tkivo. Konstantno visok inzulin = konstatno nalaganje maščobnih oblog! Poleg tega, da imajo OH-ji zapozneli leptinski odziv, je inzulinsko čiščenje krvnega sladkorja odličen sprožilec konstante lakote. Začaran krog!

Razlaga, ki je zelo poenostavljena, a na žalost vseh cukrojedcev pač drži. Edini, ki jo na dolgi rok morda odnesejo brez nalaganja maščob ob izdatnem uživanju OH-jev so športniki, ki trenirajo kontinuirano, dnevno. A takoj ko se kontinuiteta treningov prekine, se OH-ji transformirajo v trebušno salo. Sladkorji se enostavno hitro in učinkovito prebavljajo in nikoli ne gredo v nič.

Hujšanje ob prisotnosti Oh-jev in magično formulo “žri manj, gibaj več” enostavno vsakič in neslavno propade. Več športanja pomeni večjo lakoto. Manj hrane pomeni večjo lakoto. OH-ji v hrani povzročijo še večjo lakoto. Kako dolgo lahko človek vztraja z vso to lakoto?? Kot poznate morda iz svojega primera ali pa primera mnogih znancev, ne prav dolgo. Vse diete s tem konceptom so zato za v kanto!

Če namesto OH-jev jeste maščobe ste siti takrat, ko jih imate dovolj. Leptin veselo šiba naokrog. Maščobe so univerzalno gorivo, po potrebi se pretvorijo tudi v ketone (in celo sladkorje iz glicerola), dasiravno je v možganih potreba po njih. Če jeste maščobe, je krvni sladkor nizek, inzulin prav tako in odvečna maščoba ima prosto pot, da se porabi. Hočete še več? Telo v primeru presežka maščob v prehrani zna celo povečati bazalni metabolizem (da jih nekoliko več skuri), spodbuja človeka k večji aktivnosti (jp, na vsak način morate izkusiti jutranji “ketonski boost”, ki je totalno diametralen “OH-jevski letargiji”)  ali pa jih enostavno ne prebavi in jih take tudi izločimo. Hudo, ne!

Štetje kalorij, kakšna je končna sodba? TOTALEN NESMISEL!

Predavat prepričanim je enostavno, a trenutno bi raje sprovociral nasprotnike. Trdim, da bi en mesec na 60% maščobah (in 20%  deležu tako B kot OH) v primerjavi z mesecem na 60% OH-jev (in 20% deležu B in M) ob enakem kaloričnem vnosu (in enaki aktivnosti) dobil dva popolnoma različna rezultata. Na teži še najbolj (če telesnih vnetij, prebavnih motenj in ostalih težav niti v misel ne jemljem). Ja, enostavno si upam stavit, da bi se na OH-jih zredil ko pujs, na maščobah pa praktično nič. Tudi če bi količino kalorij v obeh primerih izdatno povečal do prenažiranja!

Si kdo upa? Ne? Ok, nič ne de, eksperiment je bil že opravljen. 21 dni na 5000 kalorijah – enkrat na low-carb, drugič na high-carb. Prehranska znanost je tako čudovita, se vam ne zdi? ;)

ps. cukra odvajenim možganom bo teknila tudi tale bukvica, sem prepričan. Pridte jo iskat.

2 Comments »

Rollback on februar 26th 2014 in paleo, paleovember, zdravje, življenjski stil

Kaj je narobe s paleo dieto?

Najprej dve iztočnici temule pisanju: Paleo dieta je prva na listi vseh guglanih diet v letu 2013, obenem pa gladko zadnja na seznamu 32 diet, ki ga je sestavilo ne kup prehranskih strokovnjakov za US News. Zakaj ta diskrepanca? Kako si razlagati dva nasprotujoča si podatka?

Paleo nasprotniki seveda imajo takojšnjo razlago: če je stvar popularna pri množicah, strokovnjaki pa jo zavračajo, gre za tipičen primer “fad diete”, od katere se je najbolje držati čimdlje stran. Pa še evidentno je, da od take količine mesa enostavno moraš zboleti. Malo bolj analitični razlagalci gugl trendov dokazujejo celo, da je paleo popularen večji del zaradi objav nasprotnikov te diete, ne pa nje zagovornikov. Hudirja, saj se pišejo celo knjige na temo “debunkanja” paleo diet! Je paleo torej dokončno razkrinkan?

Predvsem gre za to, da populistični val paleo gibanja v najboljši meri izkoriščajo ravno paleo nasprotniki. Kako? Tako, da sesuvajo popolnoma napačne predpostavke! Chris Kresser, eden bolj pronicljivih paleo strokovnjakov je v odgovoru na US news priobčil tri največje pomisleke ali kritike, ki jih paleo nasprotniki problematizirajo. Lepo pokaže, da so vse tri so zastarele in s paleo gibanjem že dolgo nimajo nič več skupnega!

Če kdo, so tisti, ki paleo zagovarjajo in prakticirajo na prehranskem področju izjemno načitani in izobraženi. Največkrat imajo več vprašanj kot dokončnih odgovorov; ponavadi puščajo odprta vrata za nadaljne rešitve. Paleo je v samo nekaj letih evolviral v kompleksno znanost; če so prvi paleo pisci pisali zgolj o posnemanju jamskega človeka, nastavili zgolj nekaj osnovnih premis prehranjevanja in celo svarili pred nasičenimi maščobami, se sodobni raziskovalci paleo prehrane ozirajo precej širše.

Paleo je podlaga za cel kup novih prehranskih režimov (Perfect healt diet,Whole9, Primal Blueprint..) prav tako gre brez težav z roko v roki z drugimi (Low-carb, ketonsko dieto, celo Atkinsonom..). Sodobni paleo raziskovalec mora biti najmanj biolog, še raje biokemik, antropolog, nutricionist, medicinec, celo farmacevt in atlet. Če prebirate že omenjenega Kesserja in njegov sveži Paleo code, Johna Duranta z eksistencialitičnim Paleo Manifestom ali zadnjega Sissona, vam je jasno, da je paleo gibanje najprej precej več kot samo hrana in dlje od zgolj posnemanja idiličnega neadertalca.

Denise Minger, tista mladenka, ki je sesula Kitajsko študijo in je bajdvej tudi izdala svežo knjigo, kompleksnosti doda še malo bolj. Ko izpostavlja gen Apoe-4 (prisoten v skoraj petini populacije), ki vzdržuje visok serumski holesterol in bržkone lahko povzroča tudi kardivaskularne bolezni, enostavno priznava, da visokomaščobna prehrana morda ni najprimernejša za vsakogar. To samo dopolnjuje ostale ugotovitve, ki personalizirajo prehranske režime. Laktozna toleranca, maščobni metabolizem, resistenca na inzulin ipd – vse to vpliva na posameznika in njegovo optimalno prehrano, na življenjski načrt če hočete.

Ok, kaj sem sploh hotel povedati? Večkrat mi kdo pove, da je od vseh teh člankov enostavno preveč zbegan in ne ve, komu verjet. Preprost odgovor? Nikomur. Paleo je odlično izhodišče (še tako nerad vam na koncu vsak prehranski strokovnjak mora pritrditi, da sta sladkor in predelana hrana bistveno slabša izbira kot naravna, čimmanj obdelana živila – in to je paleo!) a vseeno samo to. Vse ostalo boste morali ugotoviti sami, z lastnim preizkušanjem. Brez tega ne bo šlo. Hočete biti zdravi, primerne teže in z dovolj energije? Brez preizkušanja ne bo šlo. Pika!

Čeprav sem zadnjič paleo primerjal z bosim tekom, ko smo snemali podcast Brlog (in razdrli cle kup traparij ;) ) in menil, da je paleo sedaj na podobnem vrhuncu kot je bil barefooting leta 2011 (in da sledi neobhodni padec popularnosti), pa sedaj nisem več tako prepričan. Bolj gre za evolucijo – in to je dobro. Za razliko od paleo hejterjev, ki se (nekateri že bolestno) ukvarjajo s paleo miti, se vi raje ukvarjajte s paleo dejstvi. In evolucijo teh (ko ugotoviš, da sol vendar ni tak zlobnež recimo…). Boste imeli neprimerno več od tega.

ps. odgovor na vprašanje iz naslova: vedno manj. Seveda pa pričakujem, da se bo kdo od nasprotnikov najprej vtaknil v termin “paleo dieta”, ki ga tako radodarno uporabljam v tem zapisu. Namenoma. To besedno zvezo želim namreč uporabljati bolj liberalno, na ameriški način (kot prehranski način) in ne na slabšalno slovanski – kjer dieta pomeni nekaj kronično neuspešnega, kratkoročnega in kljub temu stalno prisotnega.

6 Comments »

Rollback on januar 27th 2014 in paleo, zdravje

2013: ni bosa, če ješ špeh

Saj ne, da se mi ne bi dalo; cel mesec sem imel v glavi, da nekaj spišem in potegnem črto pod trinajstko, pa mi je čas vedno uhajal. Potem sem prejšnji teden začel brat take in drugačne letne bilance na FB in mi je šlo na jetra, da še sam mečem nekaj v ta boben. Kdo hudiča bere te flance?! Potem mi je prišlo na misel, da napišem eno parodijo, pa sta bosi tek in paleojedstvo za nas insajderje že tko al tko vedno snov za hecanje iz samega sebe. Torej, bolj zame, da bo tradiciji zadoščeno in da bom mel na enem mestu. Če se bom čez leta sploh še spomnil, kam sem tole zapisal. Ali da sem sploh kaj pisal.

Kronološko ali kar tako?

Konec septembra sem spet zabil žebljico na glavico in se po petih letih vrnil pod Brandenburška vrata. Bos, jasno. Poleti sem zato moral tekat, zato sem sobotna zgodnja jutra posvojil in se ob sončnih vzhodih vračal prijetno zmozgan spet domov. Dovolj za samozavest, ostalo je naredilo vreme in vzdušje v Berlinu, pa družba Frikota in cel kup distrakcij, ki jih tam na progi ne manjka. 2008 je bil samo še spomin; moj najljubši bosi maraton je sedaj Berlin 2013.

Jasno, spet mi je občasno prihajalo na misel, da bi se teku posvetil malo bolj. Ne le tistih 1-2x tedensko; da bi spet sestavil sezono, kjer bi se maraton dalo odteči bliže trem kot petim uram. Avedno znova ugotavljam, da bi iz tega bilo precej manj pozitivnega izplena kot negativnih posledic. Ego bom raje pumpal na kak drug način, s kreativnostjo recimo.

Ne uide pa mi vsako leto kaka knjigica, ki sveža izzide in imam potem priložnost sodelovati na tiskovkah ali promociji. Letos je bila to Velika tekaška knjiga, ki jo je mojstrsko prevedel Igor Jurič, iz nemščine, kar ni ravno pogosto pri tovrstni literaturi. A Herbert Steffny že ve, kaj piše in govori; navsezadnje je bil tudi sam vrhunski maratonec in že to mu daje kredibilnost. Zato sem bil počaščen, ko so me na Sanjah povabili, da za bukvo spišem tudi recenzijo – draft sem prebral čez vikend in dejansko me je res navdušila.

Bosi tek je še vedno dovolj atraktivna tema v naših koncih, da je pritegne medijsko pozornost. Pred Ljubljanskim maratonom so me ujeli na Sportalu; že spomladi pa v reviji Podjetnik za krajšni intervju. Prijatelj  Uroš Sobočan meje seciral na svojem blogu v novembru, kjer sva govorila tudi o paleu. Ja, paleo je bil glavna tema oddaje tudi na nacionalki, kjer je prispevek o Wolfovem Paleoreceptu prišel ravno pravi čas.

Ne neha me presenečati bosonogi dogodek leta. 3. Slovenski Bosi Tek je gostil, pazite zdaj, 220 tekačev iz vsepovsod, tudi iz Hrvaške! Številke se ne bi branil marsikateri tekaški organizator, posebej v časih, ko postaja sodelovanje na tekaških prireditvah skoraj luksuz. Bosonogci imamo srečo; z nekaj iznajdljivosti in nekaj sponzorji nam uspe narediti družabni dogodek, ki udeležencev ne stane več kot kak par ponošenih čevljev, ki razveseli tistega, ki si tudi čevljev ne more več privoščiti. Letos, hvala vsem, smo jih nabrali kar 300 parov. Naslednje leto, 4.5. bomo naredili četrtega.

Nočna 10ka, projekt, ki je že zdavnaj prerasel lokalno okolje in vaško miselnost je tisti, ki mi v organizacijskem smislu krati spanec od julija do julija. Domišljam si, da sem ravno skozi teh sedem let odrasel – tako v poslu kot v odnosih sem pridobil nešteto uporabnih izkušenj. Včasih mi preseda, včasih imam občutek, da je že preveč vsega. A me odlična ekipa in nove ideje, ki jih moramo sproducirati vedno znova zvleče v kolesje te zahtevne instalacije. Vam povem skrivnost: ubija rutina, vedno enake operacije. Če pa si zastaviš, da boš vsako leto spreminjal – tudi stvari, ki čisto lepo funkcionirajo, potem slejkoprej narediš nekaj velikega. Vsaj občutek, da je trud poplačan je precej vreden.

Zdaj si lahko že zatrdim, da bomo vztrajali vsaj še tri leta, da naredimo tudi deseto desetko. Ne zdi se več tako abstraktna. In še najboljše pri vsem: če bi, tako kot večina največjih, moral to početi izključno kot svojo službo, bi mi volja že zdavnaj pošla. Tako pa moram lovit ure, prilagajat čas, tuhtat ponoči. Ni boljšega.

Še en dogodek moram omenit, bosonogec kot sem. Najboljše stvari so tiste, ki pridejo naključno, spontano. Da smo se letos začetek junija znašli v Pragi, je bila posledica naključja in impulzivne odločitve. A za srečanje z Barefoot Tedom je bilo vredno prevozit 750 kilometrov in se potem po prekrokani noči spet vračat na rodno grudo. Vmes pa toliko dogodivščin, pravi Hangover podvig z pravimi praškimi rebrci, beherovko, novimi prijatelji in prijateljicami ter skoraj bežanjem pred poplavami. Pogrešam le tisti lični klobuk.

Ne boste presenečeni, če vam povem, da ugotavljam, da nas je mnogo bosonogcev širom sveta tudi paleojedcev. Zgleda, da se koncepta lepo dopolnjujeta; navsezadnje je oboje evolucijsko podloženo in utemeljeno in bi bilo bržkone čudno kako drugače. Za paleo je bilo dobro leto. Ma kaj dobro, odlično! Že marca smo nadgradili lanski Paleovember, kasneje dodajali nove izzive in širili obzorja. Novembra smo teoriji dodali še nekaj prakse in v dveh predavanjih v Restavraciji Cubis na koncu še konzumirali povedano. Dobesedno. Naslednji korak? Delavnice kajpak, da vas (in nas) naučimo tudi enostavne in paleo prijazne kuhe.

Ideja o postavitvi paleo skupnosti, ki bi si izmenjevala ne samo recepte ampak tudi vire hrane še ni dobro zaživela a menim, da bo prihodnje leto odlično za to, da naredimo še nekaj korakov naprej. Medtem, ko se na trgu dobi že cel kup ekološko pridelane zelenjave in sadja, pa najbolj pogrešam kvalitetne vire maščob in mesa, domačega, pašnega izvora. Jasno, precej teže je pridelati kilo domače govedine kot kilo korenja. A korak naprej je narejen – tudi pridelovalci počasi ugotavljajo kdo smo potrošniki, ki smo pripravljeni priti tudi na dom in plačati pošteno ceno za pošten kos pljučne pečenke ali kilo jetrc.

Recesija gor ali dol: zadovoljen sem, da sem spoznal spet cel kup novih ljudi, dobil nove prijatelje in znance. Navdušen sem, da s starimi prijatelji še krepim vezi. Počel sem še vse tisto, kar sem tudi lani, prebral en ograbek knjig, nekaj tisoč člankov in se naučil upam, ščepec več kot pa sem pozabil. Vedno bolj mi je jasno, kaj moram početi, da sem zdrav (in česa ne bi smel). Morda mi je najbolj žal, da otroci rastejo prehitro in da bom kmalu pogrešal vse te zabavne in ljubke prigode malih navihancev. Če kaj, bom naslednje leto malo manj buljil v kompjuter in mulce peljal ven na zrak, v gmajno. Ne samo zaradi njih, tudi zaradi sebe.

V dobi, ko je popularno reči, da moraš pravila tudi kršiti, drugače ne moreš uspeti, mi je vedni bolj jasno, da bi brez pravil že zdavnaj propadli. Še več; propadamo kot narod (in s tem tudi kot posamezniki), ker smo si pravila razlagali čisto preveč po svoje. Za 2014 nam vsem želim, da ugotovimo, kje je razlika – katera pravila lahko kršimo in katera so temeljna ter za kvalitetno in pošteno življenje nujna. Bodite pirati na kreativen a neškodljiv način. :)

Pogumno!

No Comments »

Rollback on december 31st 2013 in bivanje, bosi tek, paleo, po svetu, življenjski stil

Bosi ali bosonogi?

Že pred časom sem se zanimal pri slavistih, kaj je bolj pravilno, imenovati tek, ki ga prakticiram bosi ali bosonogi? V medijih se namreč pojavlja marsikaj, čeprav je tendenca bolj k bosonogemu (predvidevam, da tudi zaradi prevajanja iz angleščine – “barefoot” – bosonogi). Sam bolj pogosto uporabljam pridevnik “bosi”, ker menim, da v slovenščini že ta dovolj jasno pove, da gre za človeka, tekača brez obutve (medtem, ko je v angleščini “bare” ne samo brez obutve ampak lahko tudi nag ipd.).

Končno sem dobil tudi odgovor. Prof. dr. Alenka Šivic Dular mi je prijazno odgovorila. Mojega razmišljanja ni potrdila niti ovrgla – tako, da sem bil sprva še bolj zbegan. Podrezal sem še malo, da bi vendarle prišel do potrditve moje teze, a gospa profesor je bila dokaj eksplicitna. Na koncu mi je vendarle pustila nekaj malega prostora za lastno interpretacijo.

Kakorkoli že – ali uporabljate besedno zvezo “bosi tek” ali “bosonogi tek”, oboje je napačno! Bolje rečeno, če malo raztegnemo pojmovno logiko slavistike, je lahko oboje tudi pravilno. Morda bo z daljšo uporabo tudi slavistika prilagodila pravilo. :)

Spodaj si preberite najino dopisovanje. Če boste bosi tekli pozimi, pa le pazljivo! Uspešen bosi tek želim. ;)

 

Spoštovana ga. Alenka Šivic Dular,

Že nekaj časa sem pred dilemo, pa se na vas obračam po nasvet, ker ste strokovnjakinja na tem področju. V zadnjem času se tudi pri nas prijemlje nov pristop k tekaški rekreaciji, v Ameriki ga imenujejo “barefoot running”. Pri nas večinoma dosledno prevajajo kot “bosonogi tek”, čeprav se sam ogrevam za okleščeno verzijo “bosi tek”. Po mojem mnenju je angleški pridevnik “bare” sam po sebi lahko mnogoznačen (bare hands, bare chest), zato je barefoot v tem primeru na mestu. Pri nas pa “bosi” enoznačno pomeni nekoga brez obutve in se mi zdi pridajati zraven še noge nepotrebno (bosonog). Kakšno pa je vaše mnenje? Kaj je knjižno bolj pravilno? Morda oboje?
Hvala za vaš cenjeni odgovor,
Marko Roblek
bosi/bosonogi tekač

 

Spoštovani,

Odgovorila bom po svojih močeh, sprejemanje novega izraza v jezik (v povezavi z novo realijo) pa je vsaj na začetku prepuščeno tudi deloma nepredvidljivim (zunajjezikovnim)  dejavnikom in ko se o tem razmišlja, je koristno razmišljati ne samo na nomen agentis, ampak tudi na nomen actionis, glagol ipd.. Če izhajamo iz opredelitve v SSKJ, ima bos kot stari (slovanski, podedovani) netvorjeni pridevnik naslednje pomene: 1° ‘ki ni obut’, tj. ‘gol, brez obuvala (čevljev, nogavic)’; 2° ‘brez podkve, nepodkovan’, tj. ‘brez “obuvala”‘; 3° preneseno/ekspresivno ‘neosnovan, neresničen’, medtem ko tvorjena pridevnika bosonog  *’(človek, oseba), ki ima bose noge’ in bosopet *’(človek, oseba), ki ima bose pete’ pomenita samo bos 1°. Te besede so že dolgo v slovenskem leksikonu (prim. Pleteršnik), kar se vidi tudi iz (danes) ekspresivnih glagolov bosáti -am nedov.  in bosopétiti -im nedov. ‘hoditi bos’ (ni pa glag. *bosonogati, bosonožiti ali podobno).
Pridevniki bos(-i)bosonog(-i) in bosopet(-i) izražajo lastnost človeka, osebe, tj. ‘da nima obuvala’, v določni obliki pridevnika pa se (zaradi določnosti) približujejo vrstnosti, zato bi se lahko uporabljala skladenjska zveza  z določno obliko pridevnika v nomen agentis (bositekač/bosonogi tekač) za ‘tekač z bosimi nogami, neobuti tekač’; pri izbiri adj. bos ali bosonogi bi lahko pretehtalo pogostnostno razmerje med njima, morda celo osebna preferenca do njiju, saj sta sicer oba pravilna in v rabi . Nikakor pa po mojem mnenju ni mogoče uporabljati nomena actionis bosonogi tek, ampak je primernejša besedna zveza z neujemalnim (desnim) prilastkom tipa  tek z bosimi nogami (prim. večbesedno poimenovanje: tek na dolge/kratke proge, tek čez drn in strn, tek na smučeh) poleg potencialnega adjektiva *bosonoški < besedne zveze tek z bosimi nogami (tj. potencialnega poimenovanja  *bosonoški tek). V tem smislu bi bil tudi glagol lahko tvorjen podobno kot nomen actionis, tj. teči z bosimi nogami. Zaradi drugačnega pomena (tj. ‘hoditi bos’ in ne ‘teči bos’) po mojem mnenju ne pride v poštev starega glagola bosati.

Morda Vam bo moje razmišljanje pomagalo pri iskanju ustreznih slovenskih ekvivalentov, tudi sama bom odslej naprej spremljala to problematiko.
Lepo pozdravljeni,
A. Šivic-Dular

 

Spoštovani,

Hvala za hiter in ekspliciten odgovor.
Če vas prav razumem, besedna zveza “bosonogi tek” ni pravilna, pravilno bi bilo tek z bosimi nogami. Kaj pa besedna zveza “bosi tek”? Je enako obravnavana kot “bosonogi tek”, torej ni pravilna? Hvala še enkrat in lp
Marko Roblek

 

Spoštovani,
rekla bi, da zvezi bosi tek in /bosonogi tek nista primerni, ker tek (tj. nomen actionis oz. poimenovanje za dejanje) ne more biti ne bos in ne bosonog, ampak je tak človek, ki teče. Da bi se raba razumela (tj. prepoznala) postavite pridevnik za lastnost v t.i. nedoločno obliko: bos / bosonog človek (tj. neka lastnost, ki se pripisuje psameznemu človeku) in tudi določno obliko  bosi / bosonogi človek (tj. natančno določena človekova lastnost, po kateri ga poznamo že od prej, iz pripovedovanega; prav zaradi tega se pomen določnega pridevnika približuje pomenu vrstnosti ali lastnosti, ki je lastna vrsti). Prav zaradi sestavine vrstnosti, se na prvi pogled zdi zveza bosi/bosonogi tek možna, a pojmovno ni logična.
Lep pozdrav,
ašd

4 Comments »

Rollback on december 4th 2013 in bosi tek

Zakaj sta dva kroga za Ljubljanski maraton čisto ok

Kaj menite, da bom napisal? Ja zato, da lahko preganjam Kenijce vendar! Malo je večjih maratonov, ki tekaču, kot sem sam, dajo možnost, da iz oči v oči na progi sreča najboljše (pa čeprav ga prehitijo za celih 21 km) in se celo pomeri z njimi z ramo ob rami (ajde, skoraj tako) vsaj tistih sto metrov ali nekaj takega. Eden od sladkorčkov, ki meni in morda še komu od počasnejših, ki smo prehiteni da malo vznemirjenja in svojevrstnega zadovoljstva. Seveda pa je to bolj kilav razlog, če ga grem razlagat funkcionarjem ljubljanske prireditve. Norec, klovn, baraba. Favorite nam boš plašil! Zato bomo maraton naredili v enem krogu, ha!

Šalo na stran – po kratkem razmisleku je najbrž še kak razlog več, da maraton, kot je v Ljubljani zastavljen (vsaj kar se proge in krogov tiče) odkljukamo kot oprimalno zarisanega. Kak pravi, smiseln razlog. Ok, bom moral razmisliti malo bolj. Vsaj toliko, da bom objektiven-če je to sploh mogoče. Veste, sentimentalno sem navezan nanj – Lublanca sem prvih 15-krat pretekel v celoti in obračal ta dva kroga, kakorkoli sta bila že speljana. Hudirja, tako sem se navadil maratona v dveh krogih, da še vedno, ne glede na katerem enokrožnem po Evropi že tečem, na cilju razlagam, kaj sem videl v prvem, kaj pa v drugem krogu. Ja, kaj čmo – ta “tekaška deformacija” se mi koneckoncev zdi kar simpatična.

A poglejmo racionalno: obstaja kritična masa ljudi (in kvadratnih kilometrov), ki mora biti dosežena, da je mesto godno za podzemno železnico. Ista logika je smiselna tudi, če imamo v mislih maraton (ok, pustimo italijanske). Maraton so tudi navijači – tekanje po praznih predmestjih je mogoče komu meditacija, večini, boreči se s kilometri pa šundr ob progi čisto ustreza. Še dobrodošel je. Ljubljanska dva kroga sta ustvarila tradicionalne točke, kjer se koncentrirajo prebivalci in navijači. Ko vprašaš koga od njih, jim je prav všečno tekače in svoje znance na progi videti dvakrat. V Rožni dolini, v Dravljah. Ali v Stegnah recimo. Pred Kongresnim navsezadnje! V velikih mestih na velikih maratonih se od ene do druge točke, kjer vidiš svoje favorite, lahko zategneš s podzemno. V Ljubljani te možnosti ni, sta pa zato dva kroga.  Tudi tekačem godi – ne samo dvakratno navijanje (ki ga mord ane bi bilo, ker se ljudje ne bi prestavili na drug konec, tam pa jih ne biva kaj dosti) ampak tudi kaka fotka več s proge.

En sam krog za organizatorja nedvomno pomeni skoraj dvakrat več okrepčevalnic, prostovoljcev, redarjev, policajev. Več ograj, več dostav, več pospravljanja. Saj ne, da bi tisoč petsto maratoncem in maratonkam ne privoščil enega kroga in po besedah marsikoga “psihično manj obremenitev, ki jih ima sedaj, mimo cilja zavijajoč v drugi krog” – a prepričan sem, da je bolje kak evro vložiti v dodatno oskrbo in kako okrepčevalnico več na obstoječem krogu, kot pa se ubijati z ekonomijo dveh krogov. In varnostjo, dovoljenji, soglasji. Z nestrpnimi prebivalci vseh tistih sosesk, ki jim “zaprejo ceste, ki so jih sami delal in plačujejo zanje, banda” in podobnim.

Letošnja sprememba, ko so nas že na začetku Dunajske ločili – levo polovičkarji, desno maratonci, se mi je zdela super ideja. Najboljšim tako dajo nemoteno idealno progo – morda bi tako razdelitev naredili še kak kilometer prej, pa bi imeli favoriti vseskozi čisto stezo pred sabo. Koncept se je malo podrl ravno na zadnjem ovinku pred ciljem, ko sta se koloni skoraj spet združili in je marsikoga od “tadolgih” to zmotilo, saj so se jim “polovičkaji” motali med nogami. Nič hujšega, incidentov ni bilo in osnovna rešitev je dobro zastavljena.

Smiselnost enega kroga bi bila morda s pentljami, ki bi se vile po mestu, iz centra ven in spet nazaj, parkrat po vseh ljubljanskih okrožjih. A koliko bi to vpliva na “hitrost” proge pa je drugo vprašanje. Še ena možnost: maraton po obvoznici! Iz centra do obvoznice, okrog in nazaj pa imate 42 kilometrov. Hehe, me res zanima, kaj bi potem rekli tisti, ki sta jim sedaj dva kroga “dolgočasna”. Obstoječa proga, ki se je dobro prijela z nekaj modifikacijami je po mojem mnenju tako glede logistike, atraktivnosti in gledalcev še najbliže optimalni. Dunajski maraton je npr. speljan v “krogu in pol” (pa bi mesto prav gotovo “zmoglo” en krog). Maratonci se na polovici sprehodijo mimo cilja, poslovijo od polovičkarjev in se vmes še nekajkrat srečajo s počasnejšimi sotrpini v obratni smeri.

Mi je jasno, da sponzorji, politični funkcionarji in ostali vpleteni pričakujejo spremembe na velikih tekaških prireditvah (kar LM nedvomno je). Včasih zgolj iz prestiža, ne nujno koristi za tekače. A novosti so dandanes edina stalnica na uspešnih dogodkih. Z zanimanjem jih pričakujem tudi na Lublancu. Če mi vzamejo lovljenje Kenijcev v drugem krogu, bom pa morda spet šel na tadolgega in se izmislil kaj novega. Arrrgggh!

No Comments »

Rollback on november 24th 2013 in bosi tek, maraton, organizacija

Paleovember 2013 – gremo spet od začetka!

Kar težko mi gre v glavo, da je že leto naokoli. Medtem, ko počasi mineva že četrto leto, ko eksperimentiram s paleo principi, mineva prva obletnica, ki smo sestavili prvi, zelo odmevni Paleovember. Rekli boste: čemu ponovno paleo izziv, mar ni to prehranski način, ki ga je treba osvojiti in posvojiti, ne pa prakticirati samo en mesec na leto? Imate prav; paleo koncept je v vseh pogledih zastavljen tako, da postane način prehranjevanja za celo življenje, ne samo občasna dieta. A skušnjav sodobnega življenja je včasih preveč (tudi sam podležem, priznam), zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da smo vsaj ene mesec dosledno in povezano skupaj v tej kaši. Bolje rečeno, zaseki :) . Vsakoletno ponavljanje bo slejkoprej zlezlo pod kožo tudi najtrdovratnejšim jedcem, ki jim je paleo blizu, a se ga težko držijo dlje časa.

Začeli smo rutinirano, kot lani tudi letos s FB dogodkom, kjer se številka hitro približuje trimestni. Vem, da vas je še en kup tam zunaj, ki se niste pofočkali na FB in ste spet z nami – dobrodošli. Vprašanja in dileme vedno lahko vpišete v komentar zapisov na blogu ali pa mi pošljete mejl. Nisem sam; počasi sestavljam ekipo, ki bo sestavljena iz prehranskih strokovnjakov, paleo veteranov in celo kakega zdravnika, ki bo sposobna odgovoriti na katerokoli vprašanje. Na plan z njimi!

Povabim vas lahko tudi na posebno predavanje z degustacijo paleo poslastic – prva izvedba je bila uspešna, zato bomo naslednji petek naredili še eno, zadnjič na ta način. Restavracija Cubis se je izkazalo za odlično lokacijo, šefica kuhinje Teja Šmid pa ta super gostiteljico. Par mest je še prostih, če vas zanima. Fajn poročilo iz oktobrskega predavanja najdete na RetroSpektivi. Aja, 9. decembra predavam v knjižnjici v Slovenski Bistrici, da boste Štajerci malo planirali.

Če še niste prebrali Wolfa, potem je sedaj zadnji čas, da ga. Nekaj knjig imamo tudi na voljo v Maratoncu, pošljemo lahko tudi po pošti. Če ste ga že, morda ne bo napak, če ga še enkrat prelistate. Da obnovite znanje, da dobite nov zagon in morda ulovite kak detajl, ki ste ga pri prvem branju zgrešili. Na temle blogu boste dobili precej informacij, ki sem jih objavljal že lansko leto, vse zapiske pa najdete tule. Za letos poleg novih zanimivih člankov (in intervjujev) pripravljam še eno novost, ampak o tem kaj več v kratkem. ;)

Za konec še tale ideja: vsi paleojedci imamo največ težav s tem, da pridobimo kvalitetne vire hrane, pa najsibo to meso, zelenjava, sadje, jajca, oreški, ribe, maščobe in še kaj. Zakaj ne bi teh informacij delili? Za začetek sem odprl tale “dogodek”, kamor vabim vse, ki bi z veseljem delili informacije in uporabne napotke. Kar pogumno, vse bo prišlo krvavo prav!

Uspešen paleovember želim in dober tek! :)

ps. Morda najpomembneje, kar se mi zdi, da smo dosegli s Paleovembrom pa je to, da je spodbudil razmišljanje in pogovore o hrani, ki jo dajemo vase, najsibo med paleo proponenti ali nasprotniki. O hrani vedno premalo razmišljamo in govorimo, čas je, da se to spremeni.

No Comments »

Rollback on november 2nd 2013 in paleo, paleovember, zdravje, življenjski stil