Archive for november, 2010

Hitrost je obratno sorazmerna z užitkom

Poznam mnogo ljudi, ki se z gornjo trditvijo ne bodo strinjali. Adrenalinci, multitasking operativci, šprinterji, vozniki. Pa vsi ostali, ki imajo milijon opravkov. Vse je treba naredit, to zahteva današnji tempo življenja. Vse zgoraj našteto: jp, been there, done that. Še vedno me prevečkrat zanese, da se zalotim, kako prehitro jem, hkrati pišem mejl in po možnosti še telefoniram. Ko nimam časa za pogovor ali pa za igro s hčerko. Ko ne grem teč, se prehitro vozim, da ne bi zamudil na sestanek ali pa delam preveč, ker mislim, da moram.

Ko enkrat samo gledam, kako padajo snežinke na vrt, imam slabo vest.

Hecno je to, da se vedno bolj spomnim stvari, ki sem jih vzel in delal bolj počasi. Hitre, kratke, lahko tudi sladke dogodivščine se izgubijo kot delčki prahu v predpražniku.

Moj novoletni sklep bo letos, da upočasnim življenje. Da delam manj, da trošim manj, da hitim manj. Da začnem izbirat. Da začnem eliminirat. Vem, da bo težko. Zasvojenost je, kot vsaka druga, da hitim, da naredim čimveč, da doživim čimveč. A se jo da premagat. Za začetek bom dvakrat na dan, zjutraj in zvečer za pet minut ustavil konje, zamižal in se sprostil. Premislil bom, katero izbiro bom naredil tisti dan. To bo moja nagrada.

“Narava nikamor ne hiti, a vendarle je vse popolno.” . Lao Tzu

Ob rob: ste že slišali za pravilo 80/20 ali Peretov princip? Govori o tem, da 80% uspeha dosežete z 20% vložka. Vam 80% ni dovolj? Mogoče morate pogledati na stvari bolj počasi.

No Comments »

Rollback on november 30th 2010 in bivanje, vsakdanje, življenjski stil

Je kdo omenil tek?

Se vam zdi 42 opravljenih tekov, khm, recimo v enem letu uspešna bilanca ali nekaj, na kar nekdo, ki si pravi tekač ne more biti ponosen? Priznam, na prvi pogled res izgledam kot, da sem letos samo še nedeljski tekač, vendar pa je štorija je vsekakor bolj zanimiva.

Za začetek naj povem, da sem večino omenjenih tekov opravil že do Valentinovega. Ob tem tudi večino letošnje kilometraže. Nedeljski tekač torej res nisem. Športa pa tudi nisem menjal. Daljše počitnice niso bile del načrta, ampak prej po neumnosti povzročeni prisilni počitek. Jp, kljub mojemu neškodljivemu lotevanju tekaške rekreacije mi je optimistične plane letošnjega leta popapcala nategnjena in vneta kita.

Poškodbe, poškodbe, poškodbe. Sem se jih naposlušal v nekaj letih. Kot da ni možno malo pomigat, ne da bi vsaj enkrat na pol leta vsak še tako zdrav posameznik ne staknil vsaj ene. Od vnetih pokostnic, nategnjenih mišic, vezi, tekaških kolen do zvitih gležnjev, počenih kosti, črnih nohtov… Sam sem v mlajših letih izkusil svoj delež poškodb in bolezni. Pretekla malo bolj ultraška leta pa so mi prizanašala, pravzaprav sem sam prizanašal sebi in poskušal bolj poslušati svoje telo. Do lanske zime mi je lepo uspevalo, potem pa sem si dobro leto nazaj odhajajoč iz trgovine nedolžno zvil desni gleženj. Vse lepo in prav, če ne bi že v začetku decembra začel z daljšimi treningi za Trans in si pač nisem želel privoščiti počitka. Vsak, ki je počel podobne traparije ve, da se da z otečenim gležnjem čisto lepo tekat tudi 30, 40 ali 50 km v kosu. Ko se enkrat ogreje in prekrvavi. Občasno že boli, ampak saj nismo mehkužci, ane?

Po več kot polletni tekaški pavzi se mi zdi fascinantno, kako sem lansko zimo uspeval ne glede na vreme in na težave z nogo tako veliko tekat. Osredotočenost na cilj je očitno delala čudeže. Ta trenutek si lahko poiščem vsaj še dva ducata bistveno manjših izgovorov, da ostanem na toplem in na suhem. Trdo delo in zavzetost k rezultatom – to pravijo, da je recept za uspeh.  Kaj pa negativni stranski učinki in kolateralna škoda? Vse premalokrat si kdo upa priznat in opisat to drugo stran medalje.

Občutek, ko si v odlični formi in te nič ne spravi iz ravnovesja, je super. Nekaj dni pred dirko letos sem se šel malo poafnat na tekaško stezo. Bolj v reklamne namene, s prijateljem Mitjem sva posnela par fotk v Feelmaxih. Dve levi nogi imam za vse naprave, zato ni čudno, da sem ob sestopanju pošteno navrl gleženj. V napačno smer. Uganite katerega.

To je tisto, mentalno se je zapriseženemu cilju včasih nemogoče odpovedat. Tudi za ceno zdravja. Trans je uspel, v dobrem in slabem. Uspel je tudi predčasni zaključek sezone, diagnoza, ki sem jo v aprilu potem le šel poiskat, pa mi je naobetala nekaj terapij (ultrazvok, laser in globinska pri Belem medvedu), precej sprijaznenja in še več potrpljenja. Za lažjo predstavo, tale “soft spot” sem imel tule.

Svet se ne konča, če ne moreš teči. Ceniš pa tek bolj kot prej. In ko spet najdeš in sestaviš nove priložnosti, so te še toliko slajše. Leto je minilo kot bi mignil, kljub skoraj nič tekanja sem uspel v odlični družbi zaključit oba slovenska maratona, en lep krožni tek v Tivoliju in za zaključek še bosi maraton na Sladkem vrhu. Kaj več bi si sploh lahko še želel? Seveda, noga praktično nič več ne boli. Če bi naredil vse tisto, kar sem planiral, bi zdajle bržkone ne bil nič bolj zadovoljen, le bolj…utrujen.

Je kdo za tek? 😉

foto: Igor Zonik, Radenci 2010

No Comments »

Rollback on november 25th 2010 in bosi tek, minimalna obutev, zdravje

Ste socialni ali družabni?

Socialno omrežje (The Social Network, 2010) je preprost film. Po dolgem času sem si spet pogledal oskarjevskega favorita pred oskarji, kar mi ni uspelo že dve leti. Če smo že pri oskarjih; zadnja leta so več ali manj predvidljivi, kljub vsemu pa bi težko oporekali, da ne naplavijo ogleda vrednih filmov. Dve sezoni nazaj so me osebno tako prijetno presenetili Ni prostora za starce, Juno in Michael Clayton.

Če se vrnem nazaj k Facebooku in filmu, ki ga razgalja. Pravzaprav le njegovega ustanovitelja Marka Zuckenberga, računalniškega geeka, ki mu je uspelo tisto, kar so mokre sanje vseh programerjev na tem svetu.  Z enim zamahom je osvojil svet interneta in začaral vse, ki so v življenju kdajkoli prišli blizu omreženega kompjutra. OK, priznajmo si: FB je tisto, kar smo vsi hoteli, pa nismo znali povedat. Spletni prostor, ki nadomešča naše realno življenje, saj je tu najlaže na svetu najti nove prijatelje ali pa podporno skupino zasvojenih z Mars čokoladicami. Pa nikoli ni dolgčas, kajne! Vedno se najde dovolj materiala, ki polni naše feed-erje, da se počutimo čudovito obkroženi, ko vse “lajkamo” in lahko komentiramo. Zadeva je narejena tako spretno, da nas nikoli ne pušča s slabo vestjo ampak z občutkom, da smo se dejansko družili!

Nazaj k filmu. Scenarij je narejen po knjigi, ki je zajemala povečini iz sodnih procesov, ki so Zuckenberga doleteli po uspehu FB projekta, ki je danes po svetu bolj razširjen kot asfalt ali dostop do pitne vode. Verodostojnost film želi ohraniti ravno z osrediščenjem zgodbe okoli teh procesov, vsi bistveni fakti dejanskega dogajanja pa so melodramatično prirejeni. Kakorkoli se je že zgodilo.

Pod črto? Sporočilo filma, ki nedvomno pove, da je za uspeh potrebno izdat vsaj enega prijatelja, ukrast vsaj eno idejo in brezkompromisno pohodit čimveč sodobnikov. Saj Gates in Jobs pač nista bila nič drugačna. Y generacija etike in integritete ne vpisuje v svoj slovarček. Čisto malo moraliziranja na koncu: ne glede ali imaš 5.000 ali 5 milijonov prijateljev, kaj ti to pomaga, če ti nobeden od njih ne bo dal za pivo. Za pravo pivo v pravem življenju.

Kot rečeno, gre za preprost film. Nič novega. Ali bo pobiral oskarje bo odvisno od konkurence. Računam, da so letos vendarle posneli še kaj užitnejšega. Sicer pa v uteho vsem ipsilonom: novi generaciji, ki se ne spomni časov pred FB je malo mar, kdo ga je izumil, kdo ga je postavil in kdo ga razvija. Njim se krast ne da več. Še manj izumljat ali si prisvajat trg. Oni bodo samo vzeli že gotovo in zapakirano. Aja, pa ne bodo kupili. Ups, a sem pozabil omenit, kdo bo produciral? Mi X-i bolj težko, saj bomo na oddihu v tropih…

Post scriptum: kak dan brez FB nobenemu od nas ne bo škodil, mar ne…

1 Comment »

Rollback on november 22nd 2010 in film, omrežja

…in že smo nazaj!

A se spomnite, ko so nas včasih strašili, da se bomo prehladili, če bomo bosi hodili okrog? Se mi zdi, da se meni dogaja ravno obratno. Zbolevam, ker sem premalo bos.

Da dopolnim: zadnje dobre pol leta, odkar sem svoje tekanje praktično ukinil, se moja odpornost vedno znova poigrava z mano. Še posebej po septembru, ko smo naše dete vpisali v vrtec in je mala kajpak začela zbirati bolezni. Viroze, angine, pljučnice in bronhitisi, vse možne otroške bolezni, ki prinesejo vročino, kašelj, smrkanje, slabo počutje, bruhanje in kar je še teh nadlog. Hudir je, da sem te bolezni začel posvajat tudi jaz, no, pretiravam, ne vse, samo vsako drugo. Že mesec dni veselo smrkam in izkašljujem ter v obup spravljam tudi ostale mimoidoče, da sebe sploh ne omenjam.

Ko samo pomislim na prejšnjo zimo, me kar strese. Večkrat v  plundri ali snegu do kolen, še pred sončnim vzhodom sem vandral po Gorenjski, včasih tudi 40 km naenkrat ali še več. Priprave na Trans so vseeno minile brez enega prehlada, še smrkal nisem nič pa bi po vseh pravilih moral vsaj enkrat obležati za kak teden ali dva. Misterij, ki mu še nisem prišel do konca. Morda je psiha v kombinaciji z ravno prav natreniranim telesom tisti recept, ki odžene tudi bolezen? Sporočim, če mi potrdijo to tezo.

Kar resnično pogrešam pa ni sam tek in brbotajoče zdravje; tiste ure, ki sem jih preživel na cestah so bile dobrodošel balzam za vse navskrižne misli in ideje, ki sem jih imel čas urejat in premišljat. Kdaj hudiča naj zdaj to počnem? Na WC-ju, pred TV-jem, v avtu? Sem se že zalotil, da sem med gledanjem filma zgubil rdečo nit dogajanja in naredil par hitrih miselnih preskokov in malo pomrcvaril kako zapostavljeno idejo. Joj, kako je pasalo. Potem seveda nisem imel pojma, zakaj se streljajo tam na ekranu, kdo lovi, kdo beži in za kaj se sploh gre. Nič ne de, saj bi itak pozabil.

Moram čimprej začet laufat. Ne samo zaradi fizičnega zdravja, tudi zaradi dušnega miru. Da bom ostale stvari v življenju lahko počel bolj zbrano. Drugače si odrežem še kak prst pri sekljanju čebule.

Aja, btw, če že sprašujete, zakaj tale blog? Ker sem štiri prijetna leta vedril tule in, ker se ne spodobi, da vse nespodobne domisleke pišem pod okriljem ljube mi organizacije, bom dotične pisarije izvajal tukaj. Da se nekoč, na stara senilna leta, tako ali drugače presenetim.

1 Comment »

Rollback on november 18th 2010 in bivanje, bosi tek, minimalna obutev, zdravje