Archive for december, 2010

Moment, prosim

V poplavi decembrskih voščil sem od vseh dobrih želja za srečo, zdravje, uspeh, veliko denarja in ostalih pogrešal eno, prav posebno.  Nihče namreč ni zaželel več časa. Saj ne, da zdravje ni najpomembnejše, pa sreča takoj za njim; ampak čas, ki ga je vedno premalo, čeprav ga imamo vsi enako in vedno znova veliko je pri vseh zgoraj omenjenih željah glavna sestavina. Kaj ti pomaga uspeh, če si ne vzameš časa, da bi se ga veselil, kaj pomaga zdravje, če ni časa, da bi ga negoval, kaj pomaga sreča, če ni časa, da bi jo delil.

Je že čas?

Zato vam vsem želim veliko časa. Pa ne samo za stvari, ki jih morate opraviti, naj bo predvsem za stvari in dogodke, ki jih hočete narediti. Ki jih radi delate, čeprav so včasih zaradi nešteto razlogov potisnjene v drugi plan. Pa ne samo za pomembne stvari. Lenarite, ko vam je do tega, držite se za roke ali pa samo zrite v nebo. Poskusite kak nov recept, pojdite teč tja, kamor še niste šli, pokličite koga, ki ga že dolgo niste. In brez slabe vesti spustite kako obveznost, ki vam gre res na jetra, pa od nje ni odvisno življenje. Morda pa vam pride v navado :)

Celo leto in neomejeno možnosti. Vzemite si čas zanje.

No Comments »

Rollback on december 31st 2010 in prosto, življenjski stil

Poenostavi

Oni dan sem se spet zalotil, da sem pisal tri mejle naenkrat, govoril po telefonu in obenem še sprejemal stranke v trgovini. Po hektičnem delovniku sem dirkal na pošto, potem še v trgovino, kjer sem se boril za življenjski prostor in zadnji kos svinjske pečenke. Ko sem se vozil proti domu, sem premleval o sestanku, ki me čaka naslednji dan. “A bo treba hladilnik zamenjat”, me je doma opozorila žena, pa že nekaj časa imam v glavi, da bi bilo tudi stene prebelit, še letos. Zaspal sem težko, nisem se mogel otresti misli, da bo treba nabavit še čestitke in božična darila, s financami pa mi je šlo ta mesec že zelo na tesno…

Ob kofetu sem naslednji dan ujel  tale zapis. Uf, me je prešinilo, saj si svoje življenje sam najbolj zakompliciram. Zakaj ne bi poenostavil?

Multitasking je nesmisel, saj vse stvari narediš napol, zato sem skenslal polovico telefonov, mejle pa sem začel odgovarjat le še dvakrat na dan. Ko sem dobro pogledal, sem ugotovil, da je polovica planiranih sestankov bolj sama sebi namen, zato sem dva odpovedal, dva pa prestavil na čas po praznikih. Kar delam, počnem z vso zbranostjo, naredim hitreje in sem prej prost.

V trgovino nakupovat ne hodim več vsak dan, enkrat na teden je dovolj. Hladilnik se je začuda nehal kvarit,  morda zato, ker ni preobložen? Krompir in pomaranče pa so nehali gniti, ko smo jih najprej porabili do konca, preden smo jih zalagali s svežimi. Ko sem se nehal basati s sladkarijami sem tudi vsega ostalega pojedel manj, pa sem bil vseeno sit. In stena? Dokler otrok riše po njej, je lahko pobeljena tudi malo manjkrat.

Vsa novoletna darila sem naročil preko spleta. Knjige so poceni, za vsakega se najde svoja, pa vsi so jih veseli. Čestitke bodo šle po mejlu, ali pa osebno, tako so vsaj malo bolj od srca. Silvestrovanje mi tako ne pomeni veliko; bomo raje doma na toplem  spili kak kozarček in šli zgodaj spat. Ko smo že pri spanju: spim bolje in tudi kako uro več, ko sem se nehal sekirat za vsako malenkost, ki me čaka in na katero ne rabim vplivat, ker se lahko uredi tudi brez mene…

Kaj pa tek? Včasih nisem šel iz hiše, če nisem potem naredil vsaj 12 ali 15 kilometrov. Potem večkrat nisem šel, ker me uro ali več ni mikalo hodit na dež, mraz ali v temo. Potem sploh nisem več šel. Sedaj razmišljam, da bi vendarle šel. Četudi samo za pol urce. Malo vsaj, za užitek, ne več le za trening.

Kompliciranja se je v življenju težje odvadit kot kajenja, vem, sem izkusil oboje. Zaradi posameznih dreves ne vidiš gozda. Rešitev je enostavna: na vse skupaj je treba pogledat malo bolj od daleč, pa je slika bolj jasna. Poenostavi? Itak!

No Comments »

Rollback on december 23rd 2010 in bivanje, prosto, vsakdanje, življenjski stil

Samoiniciativa je ena zoprna beseda

Nisem prvi, ki opažam, da nam Slovencem kronično primankuje samoiniciative. Uh, ena težka in zoprna beseda, mogoče se je zato tako vestno izogibamo. Pa nočem posploševat, še manj prevajat te besede v recimo, pogum. Me bo kdo v sveti jezi še nabrcal v rit.

Pa vendarle; ne morem mimo tega, da se ne bi obregnil ob nedejavnost prebivalcev te dežele, ko gre za ključne postavke njihovega življenja in dobrobiti. Smo res zaradi majhnosti obsojeni na manjvrednostni kompleks? Ali smo res sposobni samo sanjarit, ne pa realizirat? Kritizirat za hrbtom, ne pa se postavit za svoj prav? V glavnem le kopirat ne pa razvijat, predvsem idej?

Če ne uspe, gremo znova

Včeraj sem prebral zanimiv članek o slovenskem podjetništvu, ki mi je spet dal mislit. Naša novejša (ali bolje polpretekla?) zgodovina je zakoreninila določene prakse v naše glave in okolje, ki si jih še 20 let po propadu socializma ne znamo znebit. Hvala bogu za svetle izjeme, ki kažejo, da se da te prakse tudi preseči. Da je povprečni Slovenec še vedno zelo naklonjen varni in dobro plačani službi z vsemi varovalkami in bonitetami vred, torej ni nič čudnega. Da imamo zato nefleksibilno delovno silo, močne sindikate in vsako leto več propadlih podjetij, tudi ne. Sočustvujem z vsemi odpuščenimi delavci, ki so ostali brez velikih možnosti na cesti. Vendar jih v zadnjih 20 letih ni nihče pripravil na to (najbrž se mnogi tudi sami niso), da se to lahko zgodi ali da se enkrat bo. Tisti, ki so se na to pripravljali sami ali tisti, ki si usodo jemljejo v svoje roke, uspešno krmarijo v poslovnih vodah.

Nič boljši nismo v zasebnem življenju, v vsakodnevnih situacijah, na katere neizbežno naletimo. Pred leti so bolj za šalo kot za hec naredili raziskavo, kako naši ljudje reagirajo, če se v trgovini nekdo nesramno vrine pred njih. Poskusili so menda več kot 30 krat in presenečeno ugotovili, da se večina, kar 90% vseh, pred katere so se vrivali, ni zoperstavila vrivalcu. Nekaj jih je zagodlo, par se jih je malo ujezilo, vsi ostali pa so nesramnost vzeli v zakup. Pasivnost, ki jo s pridom izkorišča agresivna manjšina. Ne samo v trgovini, tudi na cesti, v poslu, v razmerjih. Zato me razveseli vsak Rado Pezdir, ki si upa borit tudi proti Golijatu. In si upa (!) tudi zmagat.

Stara modrost pravi: “Cagav fant ne bo pri fletni punci spal”. Avtor je že vedel, kaj govori. Kaj pravite torej na malo podjetnosti, a?

No Comments »

Rollback on december 17th 2010 in bivanje, vsakdanje

Birokratska represija

Policajev je decembra na cestah precej več, kot ostale mesece v letu.  Zlobneži bi rekli, da lovijo plan letne realizacije. Kot zgleden državljan zato čutim globoko dolžnost in potrebo, da se držim prometnih predpisov. Obenem pa ponižno vsaj enkrat letno prispevam v proračun, ne vedno po svoji želji, večinoma pa po svoji neumnosti.

Zadnjič, na večer, me je patrulja ustavila na Torovem, pri cestninski. Ostal sem mirnih živcev, tudi po tem, ko sem ugotovil, da imam vozniško doma in malo kasneje, ko me je prijazna (bi bilo bolje rečeno korektna?) policistka pozvala, da sva skupaj iskala snežinke na vseh štirih gumah mojega nissana. Snežink nisva našla. Torej sem bil v prekršku. Moja napaka, mea culpa. 60€ polovične kazni bom torej prištel k amortizacijski vrednosti snežnih verig, ki jih mam doma in bodo zdaj rajši v prtljažniku. Jebiga, imam sedaj pač drage ketne.

Kazen sem vzel v zakup; navsezadnje mi je omenjena varuhinja reda spregledala manko izpita (kazen je menda 40€, če ga nimaš pri sebi, da boste vedeli). V oči mi je padlo nekaj drugega. Ko sem stal pred marico, v kateri imajo policaji urejeno mini pisarno, sem na mizici opazil sodoben notesnik, poleg spodoben tiskalnik, tudi internetni brezžični priključek ni manjkal. Vau, sem si dejal, končno so tudi možje v modrem postali informacijsko učinkoviti. Pa iz te moke ni bilo kruha. Vrla gospodična se je s kemičnim spravila na zapisnik, prepisovala podatke iz kompjutra, iz mojih papirjev pa malo tudi iz policijskega priročnika o prekrških. Vse skupaj je trajalo vsaj 15 minut, čas sem si krajšal s požvižgavanjem in odgovarjanjem na vprašanja. Enkrat sem tudi sam vprašal: ” To bi vam pa lahko softversko rešili”, pa sem dobil nazaj samo rahlo zbegan pogled in “prosim?”. Sem odnehal in se izgovoril na poklicno deformacijo.

Mož postave s hardverom

Nekaj sem se že naposlušal o policijski učinkovitosti zadnja leta. Kljub vsem premičnim radarjem, kameram in podobnim tehnikalijam pa je najmanjši učinek ravno pri najbolj pogostih operacijah. Predstavljajte si; policija na leto ugotovi okoli pol milijona prometnih prekrškov in če pri vsakem prekršku za zapisnik porabi samo 10 minut preveč, to znese več kot 80.000 (!) ur odvečnega dela na leto.  Te birokratske ure nas stanejo, če upoštevamo povprečno plačo policista, okoli 7€/uro, skupaj pa krepko čez pol milijona evrov. Mi boste rekli, da se za ta denar ne da dobiti uporabnega softvera, ki bi ga namestili na obstoječe policijske prenosnike v avtih in bi omogočal ekspresni izpis zapisnika? Tak softver bi bil amortiziran že v enem letu, ostane pa nam še vseh 80.000 ur, ko bi izurjeni policisti lahko lovili zadrtejše kriminalce, prekrškarje in kršilce zakona. Da ne omenjam še vseh birokratskih ur referentov (ali celo policistov samih), ki te zapisnike prepisujejo v računalniške baze.

Najbrž se je tudi vam že zgodilo, da se je med pisanjem policijskega zapisnika mimo pripodil divjak, ob katerem ste pač lahko samo skomignili z rameni. Policist pač ni imel časa reagirati, ker je pisal zapisnik. Ali pa ste slišali, da izurjenih policistov kronično primankuje. Saj ne pravim, da je treba biti tehnološko napreden kot so v tujini, z nekoliko zdrave pameti pri odgovornih pa bi morda rešili kakšen primer več. Kriminalci na cestah so že zdavnaj v 21. stoletju.

No Comments »

Rollback on december 13th 2010 in prosto, vsakdanje

Človek ne živi samo od kruha

Ampak tudi od mesa, zelenjave, rib, oreškov in sadja. Pravzaprav lahko odlično shaja samo s prej naštetim. Brez kruha. Brez sladkorja. Brez žitaric v celoti. Celo brez mleka in mlečnih izdelkov.

Pišem traparije? Vnašam zmedo med zdrave vsejedce, ki svojo prehrano prakticirajo že leta? Promoviram “čudežne diete”? Morda. Vendar je mojo teorijo zelo preprosto preveriti v praksi. Potrebujete le mesec dni časa in malo dobre volje.

Paleo obrok..okusno, mar ne?

Najprej disclaimer: nisem študiran dietetik, zato svojih ugotovitev in eksperimentov ne prodajam za suho zlato. Glede na vprašanja, ki jih dobivam zadnje čase, pa se mi zdi napak, da svoje izkušnje podelim s tistimi, ki jih tematika zanima. Dopuščam nasprotna mnenja in argumente, še posebej, če so praktično utemeljena. Navsezadnje se vedno rad kaj novega naučim.

Spomladi sem po nekajmesečnem tekaškem počitku začel ugotavljat, da bo treba nekaj naredit, če ne želim obsega pasu povečat do te mere, da bo treba menjat celotno garderobo. Kot nalašč sta mi v roke prišli dve zanimivi knjigi; prva od Marka Sissona – The Primal Blueprint (2010), druga pa od Robba Wolfa – The Paleo Solution (2010). Oba avtorja v osnovi govorita o tem, kako sodobna prehrana vpliva na posameznika, na njegovo zdravje, počutje in vsakodnevno funkcioniranje. Oba z znanstvenimi argumenti, študijami in testi v praksi zagovarjata način prehrane, ki je človeku genetsko lasten.

Najmanj 200.000 let se je sodobni (paleolitski) človek prehranjeval kot lovec in nabiralec. Užival je predvsem rastlinje (zelenjava), ujete živali in ribe (meso in morski sadeži), nabrane plodove in sadeže (sadje in oreški) ter koreninice, trave, žuželke…Hrane, ki jo danes pojmujemo kot živila z visokim glikemičnim indeksom, ni bilo (z izjemo kakega medu enkrat na leto). Ni bilo žitaric, krompirja, riža, mleka. Paleolitski človek je bil velik, močan in ni umiral za boleznimi srca, ožilja, za rakom in degenerativnimi obolenji. Ni imel diabetesa, visokega pritiska, avtoimunih bolezni. Ko je človek pred približno 10.000 leti začel pridelovat svojo hrano, predvsem žitarice, so se začele težave. Več sem zapisal že na temle postu.

Paleo prehranska piramida

Paleo ali Primal način prehrane, ki ga opisujeta omenjena avtorja, se mi je zdel prepričljiv in razumen. Zato sva s prijateljem Igorjem v juniju zastavila prehranski eksperiment, ki je nad vsem pričakovanji dal odlične rezultate. Brez fizične aktivnosti sva oba izgubila izdaten del telesne maščobe. Vau! Sam sem bil do takrat prepričan, da je bistvo, kako vzdrževat primerno telesno težo in nivo telesne maščobe samo v gibanju. V kontinuiranem porabljanju kalorij. Te nove teorije, ki so dale tudi oprijemljive rezultate v praksi, pa načinu prehranjevanja dajejo precej večji poudarek. Niso vse kalorije enake in presnova ogljikovih hidratov se bistveno razlikuje od presnove maščob in beljakovin. Ste vedeli, da namizni sladkor v telesu sproži čisto druge kemijske procese kot če zaužijemo jabolko – čeprav sta oba vira podobnih ogljikovih hidratov?

Ker je bilo poletje stresno in prehransko bolj ko ne neurejeno, sem se jeseni počasi spet vzel v roke. November je dokaj primeren mesec, brez velikih praznikov in požrtij, zato ni bilo težko dobit nekaj somišljenikov in skupaj smo zastavili “novembrski paleo izziv“. Rezultati? Preberite si na gornjem linku, vsi, ki smo se uspeli držat zastavljenega plana, smo stopili nekaj maščobe in popravili prebavo in počutje. Se je splačalo? Pa še kako! Celo tako navdušen sem, da bomo izziv spet ponovili. Takoj po Novem letu.

Ni ga čez dober kos mesa (foto: Igor Z.)

Včasih se mi je prehrana zdela dokaj nezanimiva in determinirana. Z prehransko piramido, ki preferira OH, dodaja nekaj beljakovin in čimmanj maščob sem bil docela sprijaznjen. Ko pa spoznavam, da je prehrana poleg nekaj gibanja, veliko dobrega spanca in čimmanj stresa ključna za človekovo zdravje in dolgoživost, se mi je odprl čisto nov svet.

Vas zanima en mali eksperiment? Imate kak kilogramček preveč pa se ga ne znate znebiti, kljub vadbi in zdravi prehrani? Vas bom konec decembra povabil, da januarja poskusite na nov način. Ne bo nič bolelo, obljubim. Zna pa biti, da boste prijetno presenečeni.

6 Comments »

Rollback on december 7th 2010 in paleo, zdravje, življenjski stil

Ena snežena

Zgleda, da se sodobni Slovenci zelo težko privajajo dejstvu, da imamo v tej ljubi deželici letne čase, da je eden od teh zima in da pozimi, res, težko je verjeti, pada tudi sneg. In to tudi na ceste, vrag ga vzemi! Komentarje in negodovanja na to temo se zadnjič poslušal, ko sem stal v vrsti na pošti. Mi je šlo malo na smeh. Meni je pa sneg všeč. Morajo voziti počasi tudi tisti, ki ponavadi ne.

Ubijajoče kritike v zadnjih zimah, ki so letele na cestarje so očitno naredile svoje in slednji plužijo in solijo takoj, ko Pečenko na nacionalni pokaže na sneženi oblaček. Zato tudi komentatorji najdejo kako prizanesljivo besedo za zimske delavce. Da reveži ne bodo kdaj štrajkali.

Drugače izgleda, da imamo Slovenci radi vodo. Samo o agregatnih oblikah le-te si še nismo čisto na jasnem. Zgledujte se po o otrokih. Njim je vsa voda všeč. In naredite kakega sneženega angela, dokler je še šansa.

No Comments »

Rollback on december 1st 2010 in bivanje, po svetu, vsakdanje