Manj je več

Radenci, zadnja leta sinonim za maraton v peklenskih temperaturah, koncert rešilcev in dehidracijo. Najstarejši slovenski maraton. Eden redkih pravzaprav. Množičen, najbolj na krajših razdaljah. Morda pogoji niso najbolj v prid množičnosti na klasični razdalji. Pa ni bilo zmeraj tako. V 80-ih, zlatih letih slovenskega maratona, je maraton (!) Radence teklo že precej več ljudi. Termin je bil mesec dni prej, dandanes bi bilo to idealno. A hudiča, ko je enkrat prišel sneg, pa se je vse premaknilo na pomladni maj. Ki je sčasoma postal poletni maj.

Tradicija vleče. Štirinajst let je že, ko sem bil prvič tam, na najdaljši se razume. Ob 3h popoldne je bilo krepko čez 30, soparno ko v savni in v enem krogu. Čez Avstrijo, čez Soboto. Čez res dolge ravnice brez vode. Sem se kdaj zaklel, da tja pa ne pridem več? O ja, več kot enkrat. Pa sem se zmeraj spet prikazal, parkrat na polovički, zadnje leta pa z užitkom, to resno mislim, samo še na dolgi. Predlani v VFF, lani v Feelmaxih. Letos sem bil že naštelan, da grem po sveti gral bosih maratonov. A (hvalabogu, pravzaprav) premalo laufanja od zime sem je zmanjšalo apetite. Kolega Tilen, pravi bosonogec, je lani počil piko in v dokaj zmernih temperaturah naredil celega. Bos. Jaz sem se šel letos zadovoljit s polovičko. Potolažil sem se, da bo en krog čisto dovolj, da prečekiram asfalt na celi progi.

Ob pol desetih je bilo vreme lepo in prijazno. Asfalt prijeten in topel. Marko Filipič, po novem Barefoot Mark, je, ko sva stala v štartnem boksu, našel navdih, sezul svoj Fingerse in se zarežal ko maček. Zaigralo mi je srce, dva bosa na cesti, tole gre pa zares, malo placa prosim. Pa sva šla, v koloni in za njo, na epski bosi krog.

Zanimivo, kako stopala hitro povejo, kaj si mislijo o tem, da jih pelješ malo šetat. Super je bilo, prvih pet, šest kilometrov, kit bi tekel po lepi in mehki podlagi. Gladko, sveže, tekoče. Da bi bilo do konca takole, sva obadva v en glas zamrmrala nekje na 8 kilometru. Počasi je postajalo toplo pod podplati, a zaenkrat se je še dalo zdržati. Potem pa so tudi prekmurske ceste pokazale svoj malo bolj grobi obraz in naju od 11 pa do 16 kilometra testirale, koliko bosonogcev je zares v naju. Tolažba? Predvsem ta, da nisva tekača na maratonu, ki bi morala iti v še en samomorilski krog.

Takrat se mi je zdelo precej huje kot sedaj, ko za mašino sedim bosonog in ohlajen. A , ko imajo podplati za sabo 15 ali 18 kilometrov vedno toplejšega, na trenutke tudi ostrega asfalta, potem niso več za hece. Nekje pred 19 kilometrom sva spet prišla na cesto, tisto glavno, po kateri smo začeli prva dva kilometra. Razbeljena kot vroča peč in hrapava kot sirkova krtača. Se je v dveh urah vse spremenilo? Je nekdo posul šodr po prej lepi, mehki podlagi? Bela črta (ker modre, maratonske ni bilo) je bila najin rešitelj. Malo manj vroča, malo bolj mehka. Trpela sva oba, priznam, a vesel sem bil, da sva bila oba bosa, da sva se spodbujala in se vlekla do cilja. Do 12 sem si obljubil da bova v cilju in pred prvim maratoncem. In oboje je uspelo.

Podplati ti veliko povedo, če hočeš poslušat. Ok, včasih te tudi malo zavedejo, a verjamem, da dobronamerno, ko te želijo zaščitit pred poškodbo. Obema se je zdelo, da kak žulj nama pa sigurno ne uide, a ko sva se pridružila našim na travniku o žuljih ne duha ne sluha. Občutljiva koža, to ja, a poškodb in težav prav nič. Nazdravila sva s pivom, dala noge v luft, priznam enega tudi skadila. A je bilo kaj proslavljati, Mark je postal eden redkih, ki se je vpisal med slovenske bose (pol)maratonce.  Čestitke še enkrat! Upam, da nas bo kmalu še več.  Se vidimo na Nočni!

Če vam rečem, da se da uspešno shujšati tudi brez aerobne vadbe, boste rekli, da blodim? Ali pa da je prehrana ključnega pomena? Da je sadje prej naš sovražnik kot najboljši prijatelj? Ali da so maščobe čisto prijazne žvavce? Širim krivo vero? Morda. A zelo nerad govorim na pamet. Znanost in praksa, glej ga zlomka, zgornje trditve (presenetljivo?) potrjujeta.

Bom poskušal biti kratek in jedrnat, enkrat za spremembo. Če ste že prebirali ta blog, potem vam je znano, da že kako leto tako ali drugače eksperimentiram s paleo prehrano in njenimi različicami. Zakaj pravim temu eksperiment? Ker imam vmes še vedno obdobja, ko se veselo spozabljam z OH-ji. Ok, nekaj od tega tudi za znanost, namreč preučiti negativne posledice nažiranja s cukri in žitaricami sem želel preizkusiti tudi sam na sebi. Nekaj pa, priznam, tudi zaradi malomarnosti. Zato še vedno iščem in raziskujem predvsem pa ugotavljam, kateri od prehranskih režimov je dolgoročno vzdržen, hkrati temelji na paleo ali primal principih oz. jim je blizu, pa da tudi omogoča zmanjšanje telesne maščobe. Brez nepotrebnega cardio dela.

Režim, ki ga trenutno preizkušava z Igorjem bi lahko bil tista prava stvar. Slow carb se ji reče. Prvič sem nanj naletel v knjigi Tima Ferrisa, 4 hour body, kasneje tudi na njegovem blogu. Bolj preprosto ne bi moglo biti: 6 dni na teden ješ striktno po metodi, samo meso, ribe, zelenjavo, jajca, oreške in stročnice (slednje so počasno delujoči OH in so namenjene temu, da človek dobi dovolj energije). Znotraj teh kategorij so vse kombinacije dovoljene, vse začimbe kajpak tudi. Voda je pijača številka ena, pa čaji, kava, kakšen kozarec vina ali celo cocacola zero. Poglavje iz zgoraj omenjene knjige, ki zelo preprosto opiše smernice in “pravila” najdete tudi na tem naslovu.

Sedmi dan, in to je najboljši del pri vsem skupaj, pa je “grešni dan”. Takrat se lahko do bruhanja prenaješ vseh OH-jev, ki si jih morda sanjal čez teden. Mar ne vpliva to negativno na izgubo teže in počutje? Na prvo žogo že nekoliko, a zelo hitro se krivulja porabljanja maščobe spet obrne navzgor. Še več, z OH šokom poskrbiš, da se zaradi slow-carb prehrane metabolizem ne upočasni in da se maščobe kurijo še najprej pospešeno, hkrati pa zadovoljiš mentalno potrebo po sladkorjih. In se tudi ostalih 6 dni lažje držiš striktnega načrta. Z nekaj triki škodo na grešni dan lahko tudi uspešno omejiš, vse piše tudi v poglavju knjige iz zgornjega linka.

Nutricionisti in pristaši zdravega življenja bodo sedaj seveda dvignili glas. Posebej še ob tem, da eliminiramo sadje iz naše redne prehrane. Sadje, ki je že dolgo na piedestalu, morda sploh ni tako pomembno, kot smo si predstavljali. Zakaj? Ker vitamine in minerale, zaradi katerih je sadje tako cenjeno, v veliko večjih količinah dobimo tudi v drugi hrani. Porcija jetrc namreč zaleže za zaboj jabolk. Ne verjamete? Tale članek vam bo morda odprl kako novo obzorje.

Da ne bomo samo jedli, hodiva midva sedaj tudi 1-2x teden tudi na fitnes, na enostavno krožno vadbo. Pa da vidimo, če se bodo maščobe kurili še hitreje. Dober tek!

Čisto nepričakovano sem tisto jutro, ko sem stopil na balkon, uzrl jasno, modro nebo, brez oblačka. Obetal se je lep, pravi spomladanski dan. Vsevišnji in ostalo vremenarji tam gori imajo očitno radi bosonogce. Slutil sem, da bomo tokrat naredili nekaj posebnega. Razpoložen sem bil olimpijsko, že leta ne tako dobro pred tekaško dirko.

Na en način smo ustvarjali zgodovino, sestavljali nekaj, kar se je par let nazaj zdelo bolj kot trapasta ideja in neuresničljiva želja. Kdorkoli je kdaj bos ali v minimalni obutvi stopil na kako tekaško progo, je slekoprej ugotovil, da je redka žival in objekt različnih observacij naključnih mimoidočih. Saj ne, da bi bilo to vedno tako moteče, večkrat dovtipni komentarji popestrijo dan in sprožijo zanimive pogovore. A včasih godi biti sam, neopažen, skrit. Ker se ti ne da odgovarjat. A vedno najbolj godi, ko si v družbi drugih bosonogcev, sproščen, ne meneč se za ostale kibice naokrog, v lahkotnem bosem teku.

Teh prilik je bilo, žalibog, doslej bolj malo. Našli smo se, semtertja, po dva ali trije in odtekli kak blejski krog, kako primorsko rundo, kak kranjski odsek. Tudi zato smo že leta 2008 na Nočni 10ki prvi in edini v Sloveniji uvedli boso kategorijo. Da bi dobili več bosih na kup. Marsikdo je zavijal z očmi, mnogi so se režali, ah, saj folk ni toliko nor kot vi. Pa so prišli. Lani jih je bilo že ducat.

A kaj, ko se med večtisočglavo množico zgubijo ti žlahtni tekači. Zato me je že lep čas grizlo, da bi enkrat, nekje postavili tek samo za bosonogce. Da nas vsi obuti vidijo in da tudi njih prime, da bi se sezuli. Prilika in ideja sta prišli nepričakovano. Prijatelji iz Barefoot Runners Society (BRS – društvo bosih tekačev) so predlagali, da bi 1. maj označili kot International Barefoot Running Day (IBRD – svetovni dan bosega teka). Temu dnevu v čast bi se po celem svetu prirejali tudi bosonoge tekaške prireditve, tudi z namenom, da v enem dnevu zberemo skupaj čimveč bosih tekačev in pokažemo, da smo gibanje, ki ni zanemarljivo in se krepi. Ideja se mi je takoj vsidrala v možgane, enkrat sem potem na hitro izrisal krogec na Mapmyrun in zadeva je bila potrjena. Z detajli se nisem obremenjeval, spet sem bil vesel, da delamo nekaj novega, še bolj pa tega, da nas bo končno na kupu več bosonogcev. Idejo sem namreč omenil par kolegom in znancem in pozitiven odziv mi je bil dovolj, da se bil prepričan, da ne bom sam skakal okrog brez obutve.

Velike stvari večkrat terjajo malo vložka, a ravno na pravih mestih in ob pravem času. Že v štartu sem imel dober občutek, pozitivna energija je sevala in ko sem na hitro postavil spletišče, naročil majčke,  naredil par objav na FB, poslal par novičk naokrog, so se zadeve začele odvijate same od sebe. Najprej iz radijskih hiš, ker jim je bilo zanimivo in novo. Radio Kranj, Sora, Aktual. Novinarka na Radiu Belvi ni verjela, da se da bos preteči maraton in šele po daljšem pogovoru, ko sem jo moral skoraj prepričat, da se mi ni sfrkljalo, je vzela to možnost kot izvedljivo. Moderator iz Radia1 me je dobil ravno med trasiranjem proge, ko sem sopihal kot konj. A je bil zelo prizanesljiv. Piko na i medijski izpostavljenosti so dali še spletni portali, od siola do tekac.si, odlično je sovpadlo Nedelo, pa seveda lokalna GTV in končno tudi nacionalka. Ja, 1. maj odslej ni več samo praznik dela.

Vzdušje, kot ga ne pomnim, je vrelo in se mešalo v tistih dopoldanskih urah pred trgovino na bazenu. Znane face, nasmehi, precej novih obrazov, s katerimi pa smo bili v hipu domači. Ko sem vodil mini delavnico oz. predstavitev bosega teka pred štartom začuda nisem imel kaj dosti treme. Užival sem, vseskozi mi je šlo malo na smeh. Potem smo štartali z otročki; kako lepo je videt te neobremenjene človečke, ki so jim bose noge najbolj naravna oblika obuval. Menda smo bili eni redkih na svetu, ki so ta dan sezuli tudi otročke za tek, a ravno naslednji rod je tisti, ki tovrstno stimulacijo in svobodo najbolj rabi.

Brez posebnih štartnih procedur smo točno ob uri šli na cesto še z glavnino. Malo pred štartom sem videl samo veliko množico čakajočih bosnogcev in sem jih povedel na cesto, je bil občutek res fenomenalen. Ena najljubših fotk s celotnega dneva je tale, ki jo je malo po štartu posnel Mitja, odlična kompozicija. Cela cesta nas je in prihajamo okrog ovinka, močni, suvereni, bosi. Še zdaj me strese, ko jo pogledam. Uspeli smo, bosonogci.

Krog, 2 kilometra in pol, za nekatere tudi dva kroga, za veliko število tudi trije. Kak žulj semtertja, lepo zmasirana stopala, en kup režanja. Potem pa smo vsak s svojim pivom v roki paberkovali. Kakšni pogledi, ko so prihajali obiskovalci na bazen in kar naenkrat okrog polno bosonogcev. Noro, zabavno, odbito. Žal mi je bilo, da nismo imeli še več časa, za pomenit se imam z vsakim še ogromno, prilika upam, da bo še, kmalu. Vem, da je bilo za uspeh celega dneva neobhodno, da so Igor, Mark, Anja in Mitja pridno delali in sestavljali to zgodbo. Vesel in hvaležen sem za super ljudi in odlično ekipo, ki me obkroža. Navsezadnje je bila tudi trgovina vseskozi nabito polna in toliko Vivobarefoot in Vibrafivefingers copat že dolgo ni bilo stestiranih.

Po zbiranju vtisov in urejanju fotk nas je razveselila še ena novica. Slovenski bosi tek v Kranju je med 48 tekaškimi eventi na 5 kontinentih in v 13 državah pribeležil največjo udeležbo! Kakšen poklon, kakšna čast! Imeli smo tudi najmlajšega tekača med vsemi in bržkone tudi najboljšo medijsko pokritost. Če sem doslej dvomil v to, da je v naši ljubi deželici bosi tek domač in razširjen, sedaj spreminjam mnenje. Najboljši smo, dragi moji bosonogci in ponosen sem na vas, ko skupaj pišemo te velike zgodbe. Hvala vam, da ste nas počastili z obiskom, obljubim, da ga čimprej vrnemo. Naj vam stopala dobro služijo!

več fotk še na: Vitezi (Avtorji Motja Štern, Igor Zonik, Anja Černe) ,  Blaž Humerca in Bosa noga.