Manj je več

Oni dan sem bral članek, v katerem  Alojz Ihan o svoji novi knjigi zapiše, da je človek po 35. letu biološko star. Ker sem sam pred kratkim vstopil v ta častitljiva leta, zato premislek in nekaj samorefleksije ne bo odveč.

Ne, saj se ne počutim starega, da ne bo pomote (samo občasno, haha). Gre za to, da sem sedaj pol svojega življenja praktično odrasel, kar s sabo privleče toliko in toliko dogodivščin, znanj, izkušenj, če hočete. Skrb, ki se mi tu poraja je ta, da bi te pridobljene izkušnje tretiral kot preveč pomembne in bi okoli njih oblikoval varno in zanesljivo življenje. Takoimenovana zrelost se po mojem dojemanju danes pojmuje kot zbirka pragmatičnih praks, ki jih osebek mora vkomponirati v vsakodnevno delovanje. Nekakšna kolektivna zavest. Urejeno, kontrolirano življenje, ki še vedno pomeni ultimativni cilj mi gre vedno bolj na jetra.

Ja, na jetra mi gre, če me hočete opredalčkat, če moram planirat in sledit karieri, kopičenju materialnih dobrin, če moram spoštovat predefiniran red in modus delovanja, ki tej družbi pritiče. In za povrh vsega hočete, da to učim tudi svoje otroke!

Pri 35ih ugotavljam, da sicer nisem več ne otrok ne mladec, ki si lahko privošči karkoli kadarkoli. Pa ne zaradi družbe, ki bi obsojala, ampak predvsem zaradi kondicije. Ki je je pač manj. Ampak traparije (kot bi marsikateri eksperiment življenja, ki ga počnem oz. ga bom še počel) mi gredo še zmeraj po glavi. In se jih bom še loteval. O ja! A sedaj bolj z glavo skozi zid, ne samo z glavo. Ha!

Konkretizirajmo.

Da sem šel na samostojno poslovno pot dobra štiri leta nazaj, je bila impulzivna odločitev. Nekaj zaradi firbca. Precej zaradi idiotskih avtoritet, ki jih nikoli nisem dobro prenašal. Malo tudi zato, ker se mi ni sanjalo, kako se bo nadaljevalo in kje končalo. Strah je fajn, izostri čute. Dobri časi, slabi časi in vmesni časi so bili, nikoli pa mi ni bilo žal za odločitev. Vsekakor pa mi je jasno, da se tudi tokrat ne smem preveč vgnezditi. Da moram iskat nove izzive, nove potenciale, nove tvegane odločitve. Tudi za ceno, da mi spodleti. Gemblanje? Nikakor ne, zdrava pamet. Da ne otopim. Tisto pa potem res boli, ko jih dobiš po buči.

Ste že slišali za princip 80/20? Paretov princip? Ne? V osnovi govori v tem, da so na tem svetu zadeve urejene tako, da z 20% vložka zmeraj dobiš 80% dobička. Ne verjamete? Poglejte sebe in okrog sebe. 20% oblačil, ki jih posedujete nosite 80% časa. 20% strank na šihtu vam prinese 80% prometa. 80% svojega časa preživite z 20% svojih prijateljev. v 20% časa na šihtu naredite 80% nalog. Zveni znano? Torej, če se zadovoljimo z 80% uspešnostjo, rabimo samo 20% resursov. Vse ostalo prihranimo! A tudi vi sanjate, da bi imeli več časa, denarja, veselja. Rešitev je simpl.

Sam torej želim ta princip aplicirati v čimveč segmentov mojega življenja in funkcioniranja. Predvsem zato, da se ne ujamem v rutino in, da ohranim živahnost razmišljanja. Da proti pričakovanjem večine preizkušam nove stvari. Da sem malo nor!

V naši družbi se veliko govori o vrednotah kot so pridnost, disciplina, redoljubnost. Heretično se bo slišalo, pa vseeno: vse skupaj je eno sranje! Indoktrinacija, da manj razmišljaš in te bolj izkoristijo. Ne pridnost, učinkovitost je ključ. Ne disciplina, ampak kreativnost.

Če želim biti učinkovit, moram razmišljat na nov način. Teh 20% šihta moram biti fokusiran in nagrada bo 80% uspeha. Teh 20% strank moram negovat, pa mi bodo dale 80% zaslužka. Proč z odvečnim delom in kradljivci časa! In kaj bom z viškom časa? Haha, retorično vprašanje, ane? Tisto, kar si želim, pa vedno odlagam na nedoločno prihodnost, na čas, ko bo več časa. Poiskal bom nove, pomembne stranke. Preverjal bom nove posle, nove ideje.  Potoval bom z družino. Ja, veliko potoval. Bral bom zanimive bukvice. Tekel bom, kjer doslej še nisem. Kuhal bom. Gledal sončne zahode s strehe hiše, ki jo bom sam postavil. Vidite sliko?

Kot tekač, ki vstopa že v dvajseto leto svojega udejstvovanja sem bil zmeraj prepričan, da je treba trenirat več, da postaneš boljši. Seveda sem to počel, kot mladič še zelo intenzivno, in bil tudi dober. A veliko treninga neobhodno poraja več težav, te se z leti kopičijo, telo je občutljivo..Ko zadnje čase berem Sissona, Wolfa in ostale raziskovalce paleo prehrane in gibanja, pa mi vedno bolj postaja jasno, da je bistveno bolj kot kvantiteta važna kvaliteta. Še več, z izjemno malo pravilno tempiranih naporov lahko dosežeš izjemne rezultate. Ne verjamete? Berite Ferrissa. Kot ultrašu mi je blizu teorija vsakodnevnih neskončnih tekih, kot človeku s telesom (ki bi ga rad vzdrževal ravno prav, da bi funkcioniralo optimalno čimdlje) pa mi je vedno bliže manj napora, ki je prav usmerjen in uživanje v aktivnostih življenja, ki vedno ostajajo zadaj. Tudi v spanju.

Če smo že pri teku, eksperiment, ki ga kanim izvesti je, kako z minimalnim, celo hitrostnim treningom pripraviti telo na dolg, ultra tek. Norost? Haha, telo mi pravi, da mi bo še hvaležno. Stres, kakorkoli pogledamo, deluje stimulativno na organizem. Do neke mere. Potem ne vpliva več. Do naslednje meje. Čez to pa dela samo še škodo.

Čeprav sem se v zadnjih mesecih zapustil, mi je tudi pri prehrani postalo jasno, da sodobna prehranska piramida nima nobene zveze z zdravo in človeku genetsko prilagojeno hrano. Sem že pisal o tem, ne bom vsega znova a paleo oz. njegove izpeljanke so mi blizu in karkoli sem v tej smeri preizkušal, je ugodno delovalo na mojo prebavo, počutje, težo in energijske nivoje. Zlato pravilo: ne kompliciraj, poenostavi, odvrzi vse, kar je procesirano in vzemi polno hrano, pa si že tričert na pravi poti. Kolega bosonogec Domen mi je zadnjič poslal zanimiv link in takoj se mi je posvetilo, da je to prav stvar. Arhevor, to hočem biti, jedec enostavne hrane, ki jo konzumiram, ko sem lačen, tudi če je to samo dvakrat na dan. In ne, ne bom se šel diete, ampak prehrano. Z občasnimi izleti v mnogotere možnosti. Ne pa prehranske znanosti. Piramid. In cukra na vsakem koraku.

Da bom hodil in tekal bos, kolikor se bo dalo, me je zadnjih pet let popolnoma prepričalo. Da bom poskušal še izumljati načine, kako ukrotiti telo, da bo služilo mojim potrebam in ne obratno. Da ne bom tekmoval za vsako ceno, če pa že bom, bom postavljal svoja pravila. Da bom učinkovit. Da ne bom čakal na stara leta. Da bom trapast, neukročen, kreativen, nepredvidljiv. Da bom delal stvari, ki se mi zdijo pomembne. Da bom pošten, a ne ubogljiv.Obljubim, da bom vse to. In, da bom, če bo treba kakšno obljubo tudi prekršil, ker je življenje pomembnejše od uglajenosti.

Zapis, ki ga pacam že cel mesec odkar sem stopil med veterane je na koncu izpadel čisto drugače, ko sem ga imel v mislih. Tudi prav. Zgodilo se je tudi, da je vmes umrl Steve Jobs. Nisem nevem kakšen fan iProduktov (iPhona imam šele dva tedna, ker mi je BB crknil) niti občudovalec osebnosti ustanovitelja Appla. A ena od njegovih izjemnih izjav mi je postala zelo ljuba (povzemam): ” Živite svoje življenje, ne življenje drugih. Zanemarite dogme, ne pustite se ujeti in ukrotiti v okvire, ki jih postavljajo drugi. Postanite vi sami, vse ostalo je v drugem planu.”

Filozofiram? Pa še kdaj.