Potrpežljivost ali vzdržljivost?

Z leti se mi vse bolj dozdeva, da me potrpežljivost zlagoma mineva. Vedno bolj nestrpen postajam, ko čakam v kakem zastoju na cesti. Odrezavo odgovarjam tečni stranki po telefonu. Z lahkoto vzrojim, ko mi otročad polije kavo ali razmeče papirje. Hitreje zagodrnjam – bolj v brado sicer – ko me žena opozarja, naj ne svinjam kuhinje. In pri teku? Hja, če sem včasih brez težav trpel par ur, da sem dosegel kak zanimiv cilj ali vrh, so moji današnji krogi precej krajši in položnejši.

Sam pripadam generaciji, ki so jo doma in v šoli učili, da se brez muje še čevelj ne obuje. Vzgojili so nas v poslušne in ubogljive, velikokrat delavne posameznike. Če za sodobno mularijo starši želimo predvsem srečo in uspeh, so nam na srce polagali poštenost in delavnost. Kar dobro nam je šlo. Potrpežljivo smo hodili v šole, se urili na pripravništvih, potrpežljivo gradili osebne in karierne potke. Tudi tekli smo tako. Vsak dan, ne zgolj zaradi naslednje tekme, ampak, ker je bilo prijetno, zdravo in enostavno del vsakdanjika.

Potem so prišli novi mladci, naslednja generacija, ki je naše dojemanje realnosti postavila na glavo. Kreativnost je vzela mero doslednosti, virtualnost je z vseh strani prehitela dejanskost. Mi starci smo ostali zadaj, v istih službah (ali celo brez njih), z istimi krediti in kar naenkrat dokaj dolgočasno prihodnostjo. Tud nova tekaška paradigma se je obrnila: nihče več ne teče brezciljno, sedaj obstajajo programi, priprave, točno določeni hitri, počasni in intervalni in ostali teki.

Preden sem šel na svoj prvi maraton, sem nekaj let enostavno tekel. Tekel sem precej in se skoraj nisem obremenjeval s časom na teh dnevnih tekaških avanturah. Včasih je šlo hitro, včasih malo manj hitro a večinoma je šlo. Občasno sem svoje enourne eskapade podaljšal na dve uri in potem mi je prišlo na misel, da bi se veljalo preizkusiti tudi v najdaljši atletski disciplini. Moj prvi maraton, ljubljanski je bil, je bil zame osebno izjemni dogodek. Še leta po tem sem ga v različnih pogovorih umeščal med enega večjih življenjskih dosežkov. Pa niti planiral ga nisem.

Z mnogimi tekači se danes težko pogovarjam o teku. Utrudijo me s svojimi pripovedmi o točno izdelanih tekaških planih, o strogo oblikovanih tekaških načrtih, o ultimativnih tekmah, ki so na koncu teh. O razočaranjih, ko se plani ne izzidejo pa sploh nočem več poslušat. Ne da se mi razpravljat, da programirano, do milimetra izračunano in skrajno učinkovito tekanje, ki je samo priprava na tekmo (in velikokrat nič drugega) pač  ni moja šalca kofeta. Tudi do osladnosti zabeljene motivacijske sličice, ki so jih družabna omrežja polna, se mi enostavno upirajo. Kaj pa zgolj tek zaradi teka samega?

Patience

Potrpljenje je božja mast, so pravili naši dedki. Čeprav sem večkrat odmahnil z roko, sem nenazadnje sam to misel vendarle ponotranjil. Nič ni narobe s tem, da danes ubogljive hrbte zravnamo, ko služimo svoj dnevni kruh, ko nam kratijo pravico in ko nas želijo neupravičeno prehiteti po desni.  Kaka sitna stranka si enostavno zasluži svojo lekcijo. A pri stvareh, ki nas delajo tisto kar smo največkrat je potrpežljivost nagrada sama po sebi. Naj si gre pri vzgoji otrok, razmerjih ali teku.

Kako postati vzdržljiv tekač, vzdržljiv človek? Če mene vprašate, s potrpežljivostjo. Ne nujno s ciljem, zgolj z zavedanjem, da vsaka, še tako ležerna in navidez proč vržena ura šteje. Potrpežljivost in vzdržljivost se zame enostavno prepletata. Dober tek!

Kolumna objavljena v reviji Tekač.si avgusta 2014

No Comments »

Rollback on avgust 31st 2015 in maraton, minimalizem, tekac.si, življenjski stil

Trackback URI | Comments RSS

Leave a Reply