Kaj sem se naučil v četrt stoletja tekanja

Tema za zadnjo kolumno v Tekaču se je ponujala kar sama; ob vseh obletnicah, ki jih tako ali drugače obhajam zadnje leto je tekaška še najbolj pomenljiva. In zadnje desetletje je bilo v vseh pogledih najbolj pestro. Tekel sem res manj (zato pa jedel in pil toliko več), a eksperimenti z bosim tekom in izleti v prehranske vode so napajali večino mojih zapisov tule in pojavljanj drugje. Imel sem srečo, da je tematika zanimala širše občestvo – z malo obsesije in zanosa pa ni težko zganjat evangelizacije. Čeprav sem še vedno zvest večini postulatom, ki sem jih z veseljem tolmačil tudi drugim, pa na temle mestu lahko pošteno priznam: v marsičem sem se krepko motil.

Tisto, kar je bilo v določenem momentu zame dobro, ni nujno dobro zame tudi na dolgi rok. Še več, ni nujno dobro tudi za druge, komu lahko celo škodi. O bosonoštvu tako ne pridigam več, ker mi je popolnoma jasno, da večini tekačev tovrstni način tekanja ne ustreza – ako pa se najde še kak nov zanesenjak, ga z veseljem podučim o mojih izkušnjah. S prehrano se v akademskem smislu pečam še manj. Še vedno težim k čimboljši, čim manj predelani in avtohtoni hrani, po drugi strani pa ne navijam več zgolj za eno prehransko sekto, omejujoč si širino pogleda in raznovrstnost krožnika pred sabo. Omejevanje ogljikohidratov je lahko občasno terapevtsko, še zdaleč pa ni prehranski sveti gral ali celo prva izbira pametnega uživalca hrane. Krompir je še vedno zakon, od kosa kruha pa nisi večno pogubljen. Včasih celo koristi prebavi.

Kaj bom na tem prostoru v naslednjem desetletju še pisaril, se mi niti ne sanja. Najbrž je še najbolje tako. Pa dober tek.

40ka

………

Kaj sem se naučil v četrt stoletja tekanja

Ne spomnim se več, kaj me je takrat pičilo, ampak tisto majsko popoldne sem se golobradi srednješolec znašel na dobro uhojeni sprehajalni poti blizu doma in tekel. Ne daleč, a tekoče in hitro. Pa ne da bi bil športnik ali kaj podobnega, ravno nasprotno: posedoval sem (in ju še vedno) par levih nog in še bolj levih rok, kar si jih za šport lahko zamislite. Vseeno me to dejstvo in izdatni muskelfiber nista ustavila, da ne bi čez nekaj dni spet poskusil, še kak kilometer dlje. Niti v sanjah mi takrat ne bi užgalo, da gre za začetek doživljenjskega razmerja.

Ko tipkam te stavke, mineva četrt stoletja od te prigode.

Naključje ali pač usoda sta hotela, da sem se skoraj točno 15 let kasneje začel spogledovati najprej z bodočo ženo potem pa še z bosim tekom. Ljubezen na prvi pogled ali raje na prvi korak. Ravno tisto, kar mi je pri tekanju še manjkalo ali bolje, kaj je bilo viška in sem lahko pustil za sabo. Desetletje kasneje je moje edino obžalovanje, da se nisem sezul že prej. Po drugi strani pa računam še na kako okroglo obletnico in če smo že pri jubilejih; že pet let obračam besede za tole prominentno revijo, ki jo taki radi prebirate, kar je še dodaten razlog za slavje. Pa seveda tudi premislek o teku.

Lekcij, ki sem se jih zlepa ali zgrda naučil v tem času, je neštešto. Nekatere so me naredile boljšega tekača, spet druge boljšega človeka, jih je pa cel kup, ki jih ponavljam znova in znova. A bolj ko tuhtam, kaj bi vam serviral kot ultimativna spoznanja in nasvete, ki sem jih oblikoval skozi tisoče kilometrov, mi na misel pride tole: če ste v dilemi, pojdite teč! Kdor teče, slabo ne misli. Misli celo lažje, hitreje, bolje. In ne komplicirajte! Če razmišljate, da o teku veste premalo, je res ravno nasprotno. Če menite, da imate premalo opreme, je imate že preveč. Ne verjamete, da je vse tako presneto preprosto? Naj poskusim razložiti.

Tek je naravno pragibalo človeka. Inherentna lastnost, življenjska nuja pravzaprav. Tudi če vas ženejo drugi hobiji ali športi, se neobhodno slejkoprej srečate s tekom. Za kondicijo, za zbistritev glave, za funkcionalno lovljenja avtobusa ali začetka službe. Potem začnete resno razmišljat o tekanju, o treningih, o kilometraži, regeneraciji ali študirat o prehrani, tehniki teka, o poškodbah… Kar naenkrat je vsega preveč. Glavna preokupacija so priprave na tek, pravo beleženje teka, optimalni obroki, raztezanje! Kdo bo vse to obladal? Najbrž nisem edini, ki mu je premnogokrat vsa ta šara okrog teka vzela veselje do gibanja samega. Ne preveč razmišljat, vzemite si čimvečkrat tek zaradi teka samega!   Če pa po teku raje zavijete v lokalni pub na pivo namesto na PubMed po najnovejši članek o škodljivosti piva, pa boste bliže smislu tekanja, kot si mislite.

Manj opreme je več opreme. Nič opreme bi bila totalna zmaga. »Popolnosti ne dosežemo tedaj, ko ni več česa dodati, ampak ko ni več česa odvzeti«, je znal povedati že avtor Malega princa. Nasvet, ki bi mu brez težav lahko sledili tudi pri teku. Svoje prve kilometre sem naredil brez majice, v odrezanih kavbojkah in ponošenih startaskah. Zadnje, včerajšnje, pa celo brez obuval. Če Masajem in Tarahumaram za tisti radostni nasmeh zadošča par cunjic in vrvic, zakaj bi še iskal mnoge komplicirane odgovore na eno, zelo preprosto vprašanje? Morda pa tistega dodatnega kosa tokrat res ne potrebujete.

Toliko o  mojih tekaških modrostih življenja. Če vas niso potešile, obljubim, da jih najkasneje čez četrt stoletja še izdatno oplemenitim. Dotlej pa dober tek.

Objavljeno v reviji Tekač, junija 2017

Trackback URI | Comments RSS

Leave a Reply