Manj je več

Ravno okoli Nočne 10ke sem prebiral članke, ki so se ukvarjali z novo prakso, ki jo iznajdljivi delodajalci uvajajo tudi v naš prostor. Reče se ji “internship”, po domače bi lahko rekli praksa, ki pravzaprav ni nič novega – morda le vsebina, zapakirana v novo embalažo. Gre za brezplačno delo (to je morda edina razlika, čeprav je že doslej pri podobnem delu plačilo lahko tudi izostalo) mladega, ambicioznega posameznika, ki v zameno dobi vpogled v ustroj, procese, znanje in kreativne momente večjih, velikih, uspešnih podjetij. V teh turbulentnih, kriznih, depresivnih časih so tudi take akcije dobrodošle: pustimo ob strani kritike, ki takoj vidijo izkoriščanje delavca; navsezadnje sta tovrstna znanje in izkušnje lahko jeziček na tehtnici, ko se mladež vključuje na trg dela…

V zadnjem času se mi zdi popularen tudi crowdsourcing (množicanje je zanimiv prevod :)) – zbiranje idej in reševanje problemov, ki jih rešuje nedočna množica, zainteresirana javnost, neznani a kreativni posamezniki. Zakaj bi se, ko se zatakne, zanašal samo na svoje (večkrat omejeno) poznavanje problematike, če ti lahko samo malo drugačen pogled nekoga od zunaj hitro reši zagato?

Zakaj sem načel ti dve temi? Ker se mi zdi, da je oboje že od začetka odlično vkomponirano v Nočno 10ko in je ključno za njen razvoj in uspeh. Točno tako! Glavnina dela, ki se v času izvedbe poraja okrog naše, sedaj že ogromne prireditve sloni na prizadevnih prostovoljcih. Točno tistih, ki smo pred leti začeli še mokri za ušesi le z idejo; pripravniki brez konkretnih izkušenj, znanj, poznanstev. Danes naše osvojeno znanje, celoten know-how brezplačno delimo novim, zainteresiranim in iznajdljivim dekletom in fantom. Jim bo to še kje prav prišlo? Sam menim, da vsekakor: morda bodo kdaj organizirali svoje prireditve, morda bodo kje pomagali, morda bodo celo odpirali svoja podjetja in jim bo nekaj organizacijskega znanja, sposobnost dela pod pritiskom množice in kako novo poznanstvo z naših dogodkov olajšalo začetek in nadaljno pot. Po drugi strani pa naše “množicanje” pomeni konstantno in vsakokratno preverjanje naših receptov med našimi končnimi uporabniki. Kako dodelati koncept, katere novosti uvesti, kako spremeniti utečeno mašinerijo, da vse skupaj postane še boljše, unikatno. Navsezadnje smo na marsikaterem segmentu na področju tekaških prireditev postavili letvico više od ostalih, stestirali marsikatero novost in naredili veliko sprememb. Vedno s prisluhom, kaj o tem meni naša tekaška srenja.

Nismo edini, ki to počnemo – veliko jih v tekaškem svetu dela podobno. A sinergija obeh opisanih komponent je pri nas dosegla izjemni učinek. Želim, da k temu še dodamo in da odkrijemo še cel kup neodkritih možnosti. Z vašo pomočjo, se razume. 🙂

Socialno omrežje (The Social Network, 2010) je preprost film. Po dolgem času sem si spet pogledal oskarjevskega favorita pred oskarji, kar mi ni uspelo že dve leti. Če smo že pri oskarjih; zadnja leta so več ali manj predvidljivi, kljub vsemu pa bi težko oporekali, da ne naplavijo ogleda vrednih filmov. Dve sezoni nazaj so me osebno tako prijetno presenetili Ni prostora za starce, Juno in Michael Clayton.

Če se vrnem nazaj k Facebooku in filmu, ki ga razgalja. Pravzaprav le njegovega ustanovitelja Marka Zuckenberga, računalniškega geeka, ki mu je uspelo tisto, kar so mokre sanje vseh programerjev na tem svetu.  Z enim zamahom je osvojil svet interneta in začaral vse, ki so v življenju kdajkoli prišli blizu omreženega kompjutra. OK, priznajmo si: FB je tisto, kar smo vsi hoteli, pa nismo znali povedat. Spletni prostor, ki nadomešča naše realno življenje, saj je tu najlaže na svetu najti nove prijatelje ali pa podporno skupino zasvojenih z Mars čokoladicami. Pa nikoli ni dolgčas, kajne! Vedno se najde dovolj materiala, ki polni naše feed-erje, da se počutimo čudovito obkroženi, ko vse “lajkamo” in lahko komentiramo. Zadeva je narejena tako spretno, da nas nikoli ne pušča s slabo vestjo ampak z občutkom, da smo se dejansko družili!

Nazaj k filmu. Scenarij je narejen po knjigi, ki je zajemala povečini iz sodnih procesov, ki so Zuckenberga doleteli po uspehu FB projekta, ki je danes po svetu bolj razširjen kot asfalt ali dostop do pitne vode. Verodostojnost film želi ohraniti ravno z osrediščenjem zgodbe okoli teh procesov, vsi bistveni fakti dejanskega dogajanja pa so melodramatično prirejeni. Kakorkoli se je že zgodilo.

Pod črto? Sporočilo filma, ki nedvomno pove, da je za uspeh potrebno izdat vsaj enega prijatelja, ukrast vsaj eno idejo in brezkompromisno pohodit čimveč sodobnikov. Saj Gates in Jobs pač nista bila nič drugačna. Y generacija etike in integritete ne vpisuje v svoj slovarček. Čisto malo moraliziranja na koncu: ne glede ali imaš 5.000 ali 5 milijonov prijateljev, kaj ti to pomaga, če ti nobeden od njih ne bo dal za pivo. Za pravo pivo v pravem življenju.

Kot rečeno, gre za preprost film. Nič novega. Ali bo pobiral oskarje bo odvisno od konkurence. Računam, da so letos vendarle posneli še kaj užitnejšega. Sicer pa v uteho vsem ipsilonom: novi generaciji, ki se ne spomni časov pred FB je malo mar, kdo ga je izumil, kdo ga je postavil in kdo ga razvija. Njim se krast ne da več. Še manj izumljat ali si prisvajat trg. Oni bodo samo vzeli že gotovo in zapakirano. Aja, pa ne bodo kupili. Ups, a sem pozabil omenit, kdo bo produciral? Mi X-i bolj težko, saj bomo na oddihu v tropih…

Post scriptum: kak dan brez FB nobenemu od nas ne bo škodil, mar ne…