Manj je več

Če sem bil letos kje zvest svoji naslovni temi, sem bil prav gotovo pri pisanju. Tipkovnica enostavno ni stekla in nekako sem uspel spacati le tiste dvomesečne kolumne za Tekača in morda še kak, od zunanjih dejavnikov sprovociran zapis. Nič ne de, če je to eksistencialna kriza skorajšnjih srednjih let, naj še malo traja, pa bom potem toliko z večjim guštom mrcvaril ta štof.

Kljub temu, tradiciji na čast bom na kratko pribeležil retrospektivo leta; zaradi obujanja spominov in malo za lastno evidenco, ki bo prav prišla, ko se enkrat FB zadavi z lastnimi smetmi. Jp, nekako sem paleo in barefoot konja tudi letos še malo brcal in gladil.

Ako obrnem časovnico, je šlo nekako takole. V začetku decembra smo se dobili na prvem paleo meetupu v prestolnici, kjer se je najbolj angažiral Nenad Kojić, ki je pred tem štartal tudi izjemno poučen in paleo poglobljen portal Paleomoderni. Oboje velja spremljati tudi naprej! Po klepetu naju je prijatelj Jan Kok, medijski univerzalec, zvabil na testno snemanje epizode za novo sezono Brloga, podcasta, kjer sem gostil točno dve leti nazaj. Brlog je ravno pod njegovo taktirko letos dobil novo podobo: poleg podcasta je postal čisto pravi mnenjski portal, ki spremlja in argumentirano komentira aktualne teme. Med soustvarjalce sem bil povabljen tudi sam in doslej spacal (sicer prilično dobro bran) zgolj en samcat zapis o sodobnih fotrih. Morda bo naslednje leto bolj prolifično zame; vsekakor pa mirne duše več prostora pustim izjemno razgledanim in artikuliranim kolegom, ki dobesedno trgajo na sceni.

Paleovember je stekel kot ponavadi; kljub temu, da ni več tako trendovski še vedno privlači nove in nove pristopnike, ki jim velja ponuditi zdrave osnove. Sam sem navdušen nad širino in znanostjo, ki praktično dnevno širi naše znanje o hrani in okolju, izdatno pa že vpliva na javno mnenje (če je za odločevalce še malo prezgodaj). Ko smo že pri znanosti; novembra smo dvakrat predstavljali tudi Liebermanovo knjigo Zgodba človeškega telesa v prevodu založbe UMco, izjemno dela tega evolucijskega biologa, ki bi moralo biti obvezno čtivo za vsakogar, ki da kaj na znanost. Vroča smer na paleo področju so žuželke; čestitke fantom Zoicbara, ki so na natečaju suvereno pobrali glavno nagrado in se podali na podjetniško pot. Z veseljem sem njihov ambasador in podpornik.

Konec oktobra pa sem skupaj z Ljubljanskim maratonom praznoval okroglo. Skupaj se druživa že dve desetletji (in mali prispevek v knjigi je ene vrste zahvala), dlje kot s čimer in komerkoli drugim. Stekleno skulpturo sem pospravil v kot, z Vitezi pa najpre tri dni ordiniral na sejmu, potem pa se, kot že nekaj let, našemljen podal na Ljubljanske ulice (kar je Alenka Teran Košir, kot cel kup našoh podvigov,  neumorno beležila). Otroci so se neizmerno zabavali, celo tastarim je ušel kak nasmešek. Uvertura v maratonski teden je bila oddaja Športni izziv na nacionalki, kjer smo se hecali iz teka in maratona  – kar se itak vedno in povsod premalo.

Berlin je moja stalnica, vsaj zadnjih nekaj let in slabše pripravljen kot letos tja še nisem šel. Bosih nog v idealnem vremenu sem s pomočjo Frikota vseeno zlezel skozi, ostalo je naredila odlična družba. Naslednje leto si ga spet privoščim, če ne drugače, za svojo okroglo.

Svoje leto, poletje pa sploh, že slabo desetletje organiziram okrog najboljše tekaške prireditve na svetu, Nočne 10ke. Ekipa, ki je narasla že na 200 ljudi, milijon malenkosti in pomembnosti, da vse zmeraj zapeljemo tako kot je treba. Naslednje leto zaokrožimo desetletje; simbolično bo na toliko nivojih, da me že zdaj malo daje nervoza. Čeprav na večino tekaških prireditev ne hodim, pa se vabilu, da s fanti tečemo pred in za dekleti (in to 7000 njih!) nisem mogel upreti. Prav hecen dan v Tivoliju; marsikdo nam je bil fouš 🙂

Bosonoštvo je v tekaškem svetu izdatno izgubilo sapo; vseeno se vedno najdeno nove duše, ki se v čevljih počutijo utesnjeno. Tudi medijsko je tema še vedno intrigantna; Carmen L. Oven me je ujela za radijsko Razkošje v travi, Maja Bertoncelj pa za Gorenjski Glas. O teku nasploh pa sem v eminentni družbi razpravljal tudi z Jerco Zajc Šušteršiš na Planetu. Slovenski Bosi Tek prvo nedeljo v maju je bil, letos nepričakovano (kar 250 udeležencev!), že petič zapored rekorden.

Nekaj malega sem letos tudi predaval. Najprej marca pred Istrskim maratonom, maja v Radovljici, jeseni pa na Športni uniji Slovenije. Na posvetu organizatorjev v športu sem predstavil Nočno 10ko. Marca smo predstavljali tudi knjigo Minimalizem (nekaj o tem sem razložil tudi za Moje finance), čast pa sem imel napisati predgovor že tretji izdaji Rugljeve Delaj, teci, živi. Ko je izgledalo, da bomo pozimi samo pili in jedli, pa smo iznenada obudili smo tudi častivredno tradicijo dvojnega Skoka na Pokljuko, da smo potem lahko še več jedli in pili.

Hudir, pa se mi je zdelo, da je bilo letos eno tako mirno in pusto, minimalistično leto. Še več takih! Imejte se.

Na nek način smo v letošnjo paleo sezono krenili že v septembru. O paleo konceptih sem v odlični družbi Sandija Bitenca in Aleša Potrča razpravljal v mariborskem fitnes centru BP team. Debata se je potem preselila tudi v gostilno, kjer je piko na i dal še eminentni gost Gašper Grom, njegov pomočnik Uroš Sobočan pa je tudi malo provociral. Super vzdušje, že v pogovoru pa sem nakazal, da bi se letošnji Paleovember kanil zasukati v novo smer.

Nismo to kar jemo, je pa pametno da jemo to, kar smo.* In da pogledamo nekoliko širše.

Namenoma sem zato na FB dogodku segmentiral občestvo, ki se loteva letošnjega izziva. Da bo izziv večji, predvsem pa zato, ker pravi paleo zadnje čase končno pospešeno sledi evolucijski znanosti, novim odkritjem na področju prehrane naših paleolitskih prednikov, dejanski pripravi hrane avtohtonih ljudstev in skoraj vsaki dan ovrže kako paleo dogmo. Mleko in mlečni izdelki niso več bavbav, posebej, če so pašno gojeni, sveži in človeku kvalitetno dopolnijo obrok. Stročnice, z velikim poudarkom na viru, shranjevanju ter pripravi na en način spet postajajo paleo. Mučenje trgovcev s (slabim?) sladkim krompirjem je nadomestilo uživanje v kvalitetnem, domačem, belem krompirju.

Mnogi se boste zgrozili, komu bo padla žlica iz ust. Ne, ne mečemo paleo filozofije v koš. Le malo širši pogled ji dajemo. Individualni.

Ne ustreza vsem low-carb paradigma, mnogim ženskam recimo ali eksplozivnim športnikom. Kvalitetni mlečni izdelki so lahko odločilen del maščob in beljakovin v prehrani športniku, ki dela na moči, običajnemu smrtniku ali celo kakemu vegetarijancu. Tisti, ki pravilno pripravljen fižol ali lečo prenašajo brez težav, bodo brez slabe vesti (ali zdravstvenih implikacij) lahko spet uživali v stročnicah. Sem vas zmedel? Najbrž ne. Itak vam je prišlo na misel, da bomo eksperimentirali še malo bolj. Da se boste hrani še bolj posvečali, da boste morda ta mesec ven vrgli kaj, kar jeste že celo življenje, pa morda slutite, da vam ne godi najbolj. Alergije ali prebavni odzivi na jajca, oreške, sadje anyone?

Za tiste brez FB-ja prepisujem tole z našega dogodka:

Za uvod in vabilo takole; na hitro vas razdelimo v tri skupine:

– nabiralci: začetniki, ki se s paleom šele srečujete, ki bi iz zdravstvenih ali drugih razlogov želeli poskusiti, kako je jesti bolje in enostavneje. Vam bo prav prišla fundamentalna paleo filozofija, ki vam bo naložila mesec dni ukvarjanja s hrano, kuhanja, premišljevanja, kaj tlačite v golt in odrekanja predelanim sladkorjem, žitaricam, mlečninam, stročnicam in pregretim oljem. Na vsak način vam ta ekperiment v več pogledih lahko koristi.

– lovci: paleo ste že preizkušali, morda v sklopu našega dogodka ali kako drugače. Počasi raziskujete širše, drznete si lastne prehranske probleme nagovoriti tudi onkraj klasične paleo šole. Personalizirani paleo je za vas prava pot; eksperimentirate z drobovino, mlekom, stročnicami, dodajanjem korenovk, rižem. Vaše izkušnje bodo dobrodošle, vam pa bo prav prišlo novo znanje, ki ga boste lahko vkomponirali v svoj bodoči prehranski okvir.

– lovci & nabiralci: nič vam ni več sveto; drznete so podvomiti tudi v najbolj zakoreninjene paleo dogme, previdno operirate z evolucijskimi prehranskimi termini, svoio biokemijo pa poznate skoraj do obisti. Svetujete drugim, hkrati pa se nenhno učite. Ste paleo avantgarda, paleo prakticirate že več let, telo ste peljali od ketonske do faze odpornega škroba. Paleo je za vas mnogo več od prehrane. Vaše izkušnje bodo neprecenljive, vaše provokacije pa izziv za nadgradnjo naše paleo skupnosti v prihodnje.

Praktično vsak se bo našel nekje zgoraj; vsi ste dobrodošli, da s svojimi zapisi, recepti, idejami, izkušnjami, nasveti in selfiji (če že hočete) naš mesec naredite najboljši doslej.

Sam vam je jasno, kam ciljamo, ne? Da še malo elaboriram.

Če ste začetnik boste najprej prebrali celo nit na temo preteklih Paleovembrov, ter prečitali vse zapise na Facebooku. Še posebej vas bo zanimal seznam živil, ki jih lahko uporabljate ter seznam, ki se ga morate izogibati.  Triki vam bodo pomagali preživeti teh 30 dni, hkrati pa se boste učili iz naših preteklih napak. Recepti? Ogromno jih je – tule polinkani, tule še boljši, naši, s slikcami in napotki. Potrebujete še več? Obe poslovenjeni knjigi Paleorecept in Praktični paleo lahko dobite pri nas, pošljemo tudi po pošti.

Kot napredni, nekajkratni paleo izzivalec boste zdaj šli lahko dlje. Ste na tekočem z najnovejšimi dognanji v paleo svetu, zato boste nekoliko več časa posvetili pridobivanju hrane in bolj pazili na vire. Poskusili boste en mesec dodatne prehranske artikle, še bolje, poskusili boste en mesec zdržati recimo brez paleo sladic, čokolade, kave, alkohola. Brali boste dodatne vire. Vadili boste redno, spali boste dovolj.

Paleo avantgarda pa je tista, na katero tudi sam najbolj računam. Med njimi so tisti, ki jih morate na vsak način tudi vi redno brati ali spremljati: Uroš Sobočan, Nenad Kojić, Špela in Eva iz Retrospektive, Klemen Rojnik, Aleš Potrč, Sandi Bitenc, Gašper Grom, Stašina Fit kuhinja, Jan Kok, Domen Leskovec, Njamsko, Vanja Gomboc pa še kakega dodam.

Kaj bom sam počenjal? Ni skrivnost, da sem zadnje mesece precej zdrknil s paleo voza in si (izgovarjajoč se na stres) prevečkrat privoščil škodljive mi razvade (pivo, gluten, mleko v kavi,..). A Paleovember želim dodatno začiniti: mesec dni brez alkohola, kofeina, oreškov in tudi večine rib mi ne more škoditi. Zakaj slednjih dveh? Vedno bolj se navdušujem nad pravo evolucijsko paradigmo. Oreški so v osnovi semena in njih obramba pred zaužitjem je kemična. Slutim, da mi morda bolj škodijo kot ne, posebej z avtoimunim odzivom. Nad ribami pa nikoli nisem bil zelo navdušen. Ker je njihov habitat voda, se skoraj morajo ekspresno hitro kvariti, ko so na suhem. In preden jih dobim na krožnik – ja, jih je večina bržkone že pokvarjenih. Ne samo s hrano; ukvarjati se kanim še s stresom (in zmanjševanjem le-tega), ter manj kot naporno vadbo bolj s tehničnimi vajami, ki izničujejo sedenje in slabo držo.

Še kaj? Bomo sproti. Morda celo kako predavanje. Sicer pa vprašajte. Ste že spucali hladilnike?

*misel Paula Jamineta, ki je s svojo Perftech Health Diet eden vodilnih na tem področju

Kaj menite, da bom napisal? Ja zato, da lahko preganjam Kenijce vendar! Malo je večjih maratonov, ki tekaču, kot sem sam, dajo možnost, da iz oči v oči na progi sreča najboljše (pa čeprav ga prehitijo za celih 21 km) in se celo pomeri z njimi z ramo ob rami (ajde, skoraj tako) vsaj tistih sto metrov ali nekaj takega. Eden od sladkorčkov, ki meni in morda še komu od počasnejših, ki smo prehiteni da malo vznemirjenja in svojevrstnega zadovoljstva. Seveda pa je to bolj kilav razlog, če ga grem razlagat funkcionarjem ljubljanske prireditve. Norec, klovn, baraba. Favorite nam boš plašil! Zato bomo maraton naredili v enem krogu, ha!

Šalo na stran – po kratkem razmisleku je najbrž še kak razlog več, da maraton, kot je v Ljubljani zastavljen (vsaj kar se proge in krogov tiče) odkljukamo kot oprimalno zarisanega. Kak pravi, smiseln razlog. Ok, bom moral razmisliti malo bolj. Vsaj toliko, da bom objektiven-če je to sploh mogoče. Veste, sentimentalno sem navezan nanj – Lublanca sem prvih 15-krat pretekel v celoti in obračal ta dva kroga, kakorkoli sta bila že speljana. Hudirja, tako sem se navadil maratona v dveh krogih, da še vedno, ne glede na katerem enokrožnem po Evropi že tečem, na cilju razlagam, kaj sem videl v prvem, kaj pa v drugem krogu. Ja, kaj čmo – ta “tekaška deformacija” se mi koneckoncev zdi kar simpatična.

A poglejmo racionalno: obstaja kritična masa ljudi (in kvadratnih kilometrov), ki mora biti dosežena, da je mesto godno za podzemno železnico. Ista logika je smiselna tudi, če imamo v mislih maraton (ok, pustimo italijanske). Maraton so tudi navijači – tekanje po praznih predmestjih je mogoče komu meditacija, večini, boreči se s kilometri pa šundr ob progi čisto ustreza. Še dobrodošel je. Ljubljanska dva kroga sta ustvarila tradicionalne točke, kjer se koncentrirajo prebivalci in navijači. Ko vprašaš koga od njih, jim je prav všečno tekače in svoje znance na progi videti dvakrat. V Rožni dolini, v Dravljah. Ali v Stegnah recimo. Pred Kongresnim navsezadnje! V velikih mestih na velikih maratonih se od ene do druge točke, kjer vidiš svoje favorite, lahko zategneš s podzemno. V Ljubljani te možnosti ni, sta pa zato dva kroga.  Tudi tekačem godi – ne samo dvakratno navijanje (ki ga mord ane bi bilo, ker se ljudje ne bi prestavili na drug konec, tam pa jih ne biva kaj dosti) ampak tudi kaka fotka več s proge.

En sam krog za organizatorja nedvomno pomeni skoraj dvakrat več okrepčevalnic, prostovoljcev, redarjev, policajev. Več ograj, več dostav, več pospravljanja. Saj ne, da bi tisoč petsto maratoncem in maratonkam ne privoščil enega kroga in po besedah marsikoga “psihično manj obremenitev, ki jih ima sedaj, mimo cilja zavijajoč v drugi krog” – a prepričan sem, da je bolje kak evro vložiti v dodatno oskrbo in kako okrepčevalnico več na obstoječem krogu, kot pa se ubijati z ekonomijo dveh krogov. In varnostjo, dovoljenji, soglasji. Z nestrpnimi prebivalci vseh tistih sosesk, ki jim “zaprejo ceste, ki so jih sami delal in plačujejo zanje, banda” in podobnim.

Letošnja sprememba, ko so nas že na začetku Dunajske ločili – levo polovičkarji, desno maratonci, se mi je zdela super ideja. Najboljšim tako dajo nemoteno idealno progo – morda bi tako razdelitev naredili še kak kilometer prej, pa bi imeli favoriti vseskozi čisto stezo pred sabo. Koncept se je malo podrl ravno na zadnjem ovinku pred ciljem, ko sta se koloni skoraj spet združili in je marsikoga od “tadolgih” to zmotilo, saj so se jim “polovičkaji” motali med nogami. Nič hujšega, incidentov ni bilo in osnovna rešitev je dobro zastavljena.

Smiselnost enega kroga bi bila morda s pentljami, ki bi se vile po mestu, iz centra ven in spet nazaj, parkrat po vseh ljubljanskih okrožjih. A koliko bi to vpliva na “hitrost” proge pa je drugo vprašanje. Še ena možnost: maraton po obvoznici! Iz centra do obvoznice, okrog in nazaj pa imate 42 kilometrov. Hehe, me res zanima, kaj bi potem rekli tisti, ki sta jim sedaj dva kroga “dolgočasna”. Obstoječa proga, ki se je dobro prijela z nekaj modifikacijami je po mojem mnenju tako glede logistike, atraktivnosti in gledalcev še najbliže optimalni. Dunajski maraton je npr. speljan v “krogu in pol” (pa bi mesto prav gotovo “zmoglo” en krog). Maratonci se na polovici sprehodijo mimo cilja, poslovijo od polovičkarjev in se vmes še nekajkrat srečajo s počasnejšimi sotrpini v obratni smeri.

Mi je jasno, da sponzorji, politični funkcionarji in ostali vpleteni pričakujejo spremembe na velikih tekaških prireditvah (kar LM nedvomno je). Včasih zgolj iz prestiža, ne nujno koristi za tekače. A novosti so dandanes edina stalnica na uspešnih dogodkih. Z zanimanjem jih pričakujem tudi na Lublancu. Če mi vzamejo lovljenje Kenijcev v drugem krogu, bom pa morda spet šel na tadolgega in se izmislil kaj novega. Arrrgggh!

Ravno okoli Nočne 10ke sem prebiral članke, ki so se ukvarjali z novo prakso, ki jo iznajdljivi delodajalci uvajajo tudi v naš prostor. Reče se ji “internship”, po domače bi lahko rekli praksa, ki pravzaprav ni nič novega – morda le vsebina, zapakirana v novo embalažo. Gre za brezplačno delo (to je morda edina razlika, čeprav je že doslej pri podobnem delu plačilo lahko tudi izostalo) mladega, ambicioznega posameznika, ki v zameno dobi vpogled v ustroj, procese, znanje in kreativne momente večjih, velikih, uspešnih podjetij. V teh turbulentnih, kriznih, depresivnih časih so tudi take akcije dobrodošle: pustimo ob strani kritike, ki takoj vidijo izkoriščanje delavca; navsezadnje sta tovrstna znanje in izkušnje lahko jeziček na tehtnici, ko se mladež vključuje na trg dela…

V zadnjem času se mi zdi popularen tudi crowdsourcing (množicanje je zanimiv prevod :)) – zbiranje idej in reševanje problemov, ki jih rešuje nedočna množica, zainteresirana javnost, neznani a kreativni posamezniki. Zakaj bi se, ko se zatakne, zanašal samo na svoje (večkrat omejeno) poznavanje problematike, če ti lahko samo malo drugačen pogled nekoga od zunaj hitro reši zagato?

Zakaj sem načel ti dve temi? Ker se mi zdi, da je oboje že od začetka odlično vkomponirano v Nočno 10ko in je ključno za njen razvoj in uspeh. Točno tako! Glavnina dela, ki se v času izvedbe poraja okrog naše, sedaj že ogromne prireditve sloni na prizadevnih prostovoljcih. Točno tistih, ki smo pred leti začeli še mokri za ušesi le z idejo; pripravniki brez konkretnih izkušenj, znanj, poznanstev. Danes naše osvojeno znanje, celoten know-how brezplačno delimo novim, zainteresiranim in iznajdljivim dekletom in fantom. Jim bo to še kje prav prišlo? Sam menim, da vsekakor: morda bodo kdaj organizirali svoje prireditve, morda bodo kje pomagali, morda bodo celo odpirali svoja podjetja in jim bo nekaj organizacijskega znanja, sposobnost dela pod pritiskom množice in kako novo poznanstvo z naših dogodkov olajšalo začetek in nadaljno pot. Po drugi strani pa naše “množicanje” pomeni konstantno in vsakokratno preverjanje naših receptov med našimi končnimi uporabniki. Kako dodelati koncept, katere novosti uvesti, kako spremeniti utečeno mašinerijo, da vse skupaj postane še boljše, unikatno. Navsezadnje smo na marsikaterem segmentu na področju tekaških prireditev postavili letvico više od ostalih, stestirali marsikatero novost in naredili veliko sprememb. Vedno s prisluhom, kaj o tem meni naša tekaška srenja.

Nismo edini, ki to počnemo – veliko jih v tekaškem svetu dela podobno. A sinergija obeh opisanih komponent je pri nas dosegla izjemni učinek. Želim, da k temu še dodamo in da odkrijemo še cel kup neodkritih možnosti. Z vašo pomočjo, se razume. 🙂

Kak mesec ali dva nazaj me je administratorka in vodja največje spletne skupnosti bosih tekačev Barefoot Runners Society vprašala, kako nam uspeva vsako leto na mednarodni dan bosonogcev (IBRD) pripeljati na kup toliko ljudi. Presenetila me je z vprašanjem, nisem takoj vedel, kaj naj odgovorim. Meni se je vse dozdevalo skoraj samoumevno, tekoče in organsko. A vendar sem vedel, da ni čisto tako. Čas je bil za en globlji premislek.

A vseeno kako sem obračal misli in prebliske, vedno znova sem se vračal k eni in isti stvari. Vas res zanima, kaj je ključno pri vsem tem bosonoštvu? Za strast gre. Jp, prav ste prebrali, strast. Ne obsedenost ampak tisto zdravo norost, polno emocij, zavzetosti, načrtov, navdušenja. Sam sem se med bosonogci znašel bolj ko ne po naključju v času, ko sem imel ene vrste eksistenčno krizo kot tekač. Prijelo me je, na novo sem se ovrednotil kot tekač, človek, minimalist če hočete. Na rekreacijo sem pogledal širše, navsezadnje je moje bosonoštvo posredno vplivalo tudi na moje prehranske izbire. Ponovno sem našel navdih; še več, ugotovil sem, da mi bosonoštvo omogoča lažje poslušati svoje telo in ga izzivati ravno prav, ne preveč in ne premalo.

Zdaj že vem, da je moja filozofija, bosi tek, zelo nalezljiva. Sam rad poskušam in testiram in če je dobro, dajem naprej. Cenim znanost in racio in bosi tek je ravno to – logična izbira razmišljujočega človeka, ki išče pametne odgovore na sodobna vprašanja rekreacije. Ni vse novo tudi boljše, ni vse staro za odmet. Zanimivo, nekaj, kar je bilo še eni generacijo nazaj popolnoma običajno, danes spet uvajamo v družbo – ta pa stvar dojema kot radikalni premik. Res neverjetno.

3. Slovenski Bosi tek mi je pokazal, da se splača truditi in vztrajati. Če prakticiraš tisto, kar učiš, si slejkoprej nagrajen. Moja nagrada je bilo preko 200 navdušenih bosonogcev preteklo nedeljo v Kranju. Imam tudi srečo, da me obdajajo izjemni kolegi, ki mi z veseljem pridejo na pomoč. Vse ostalo se potem res dogaja praktično samo od sebe. Žal mi je bilo le, da se je vse odvilo prehitro. Toliko sem se še imel za pogovorit s starimi prijatelji, toliko novih bosonogcev sem želel še osebno spoznat. Računam, da bodo kmalu spet priložnosti.

Za konec: bodite strastni! Pri idejah, pri delu, v odnosih. Nič vam ne bo pomagalo bolj, da boste dosegli tisto, kar ste si vedno želeli, da boste presegli vse, kar ste si kdajkoli predstavljali. Najbolje pri tem: ko bo težko in boste kdaj pozno ponoči buljili v računalnik z občutkom, da niste kos izzivom, takrat bo ravno prvinska strast tista, ki vam bo vrnila fokus in samozavest. Dobri momenti postanejo fantastični, če ste strastni, slabi izpadejo kratki in premagljivi. In včasih se počutiš, da bi lahko naredil karkoli si zamisliš.

Hvala, ker ste nas obiskali v Kranju. Čuvajte svoje tačke. Peljite jih še kdaj ven.

A veste tisto, ko vas kdaj vprašajo, kje se vidite čez 5 let? Odgovor se velikokrat zdi dokaj preprost, še posebej, če ga napajajo ambicije in preveva optimizem. Verjamem, da se marsikdaj napoved tudi uresniči. A če bi mene kdo pred petimi ali šestimi leti vprašal isto, si niti v sanjah ne bi uspel predstavljati svoje sedanje realnosti. Za mano je nekaj izjemnih let, življenjskih dogodivščin, sprememb in izkušenj. Veliko jih dolgujem tudi Nočni 10ki.

Po šesti uspešni izvedbi te tekaške prireditve, ki smo jo rodili pred dobrimi petimi leti ne ostajam ravnodušen. Ravno obratno! Nihče od nas si takrat ni predstavljal, kaj se bo razvilo iz neke male a odločne ideje. Vsako leto posebej smo negovali tega našega otroka, da je zlezel iz plenic in se postavil na svoje noge. So bili v teh letih tudi težki trenutki, dvomi in živčne vojne. Pa napor, razočaranja in garanje. A sam osebno ne obžalujem čisto nič. Ogromno sem se naučil v teh letih dela na tem unikatnem projektu. Spoznal sem ogromno ljudi, izpilil kar nekaj veščin in nenazadnje našel ekipo pravih prijateljev in sodelavcev, zaradi katerih se z veseljem oziram tudi v prihodnost…

Če imate željo, možnost in priložnosti, zelo priporočam, da se lotite svojih lastnih samosvojih projektov. Tudi če razen vas nihče ne verjame v njih. Ne glede na izzid bo nagrada ogromna!

Prav ta mesec mineva 20 let od mojega prvega tekaškega kilometra. Pet let je že, odkar sem se lotil podjetništva in samosvoje poslovne poti. Doma imam izjemno potrepežljivo ženo in tri zdrave male razbijače. Družim se z bosonogci od vsepovsod. Uživam v dobro zapečenem kosu mesa. Enkrat na leto pa s kolegi na Bledu gostim par tisoč tekačev dobre volje. Kaj več bi si še lahko želel? Tudi Nočna 10ka je kriva, da sem to, kar sem. Hvaležen sem, da sem del te zgodbe. Upam, da bom še zelo dolgo.

Par dni je že minilo, pa jih še kar zbiram, vtise iz pretekle nedelje. Bilo je cel kup presenečenj, čeprav sem sam menil, da imam že nekaj izkušenj na tem področju. Predvsem nisem pričakoval tako velikega odziva, še posebej, ker se je pokvarilo vreme in s tem tudi moj obet na velik odziv. A sem se gladko zmotil! Prišli so, skoraj vsi, ki so najavili svoj prihod so prišli in še nekaj ducatov drugih, nenajavljenih. Kar na običajni tekaški prireditvi pomeni nepriliko in motnjo, vlago in mraz, se je v Kranju izkazalo še za dodatno popestritev: po lužah smo kot mali otroci skakali krog, dva ali tri. Same nasmejane face, pred, med in po teku. Šele takrat mi je vžgalo, pozabljivcu, da sem pet let nazaj, v ravno takem času, prvič bos, v dežju tekal po Ljubljani. Tako je, tudi po lužah. Tudi zaradi luž sem postal bosi tekač. Vse se je tako lepo poklopilo. Pika na i na moj zasebni praznik, moje praznovanje prve petletke.

Medijski cirkus in pomp je bil tokrat okrog bosega teka daleč največji. Nekaj po zaslugi tekaških prijateljev, ki so pomagali novico pripeljati v največje hiše, ostalo tudi po zaslugi našega dela. Ne bom tajil, da mi ni godilo – seveda mi je. Tudi zato, ker sem s tem dobival potrditev, da delamo prave stvari, da gledamo v pravo smer in da širimo pravo znanje. Domišljam si, da je bila za en dan vsa Slovenija naša, od bosonogcev in ob tem se mi kar malo smeji. Seveda pa je fajn, da se je evforija malo umirila in da v miru lahko kujemo nove podvige in postavljamo nove projekte.

A glavni in najpomembnejši razlog, da sem z žarom in z veseljem soustvarjal ta zgodovinski dan je ta, da sem se po letu dni spet srečal z večino mojih bosonogih prijateljev iz vse dežele. Da sem spoznal spet kopico novih, navdušenih ljudi. Neka posebna energija je v teh ljudeh. Kot da smo vsi člani posebnega krdela, ki si deli prav posebno skrivnost, ki običajnim smrtnikom ni dana. Stodvajset ljudi na kupu, večina brez obutve, izjemno! Bosonogce imam najrajši med vsem tekači, ljubi so mi – prav poseben dogodek je, ko spet lahko stisnem roko starostam slovenskega bosega teka, tistim, ki so začenjali, ko še ni bilo množic. Erik, Matej , Tadej in Domen (ki ga tokrat žal ni bilo), Mark, Boštjan, Grega, Irena, David s katerimi smo postali dobri prijatelji in bataljon novih, svežih, nasmejanih.

Naslednje leto bo kdo rekel, da moramo biti spet prvi na svetu, ko smo že dve leti zapored tako uspešno pobrali ta laskavi naziv. A to nima nobene zveze s tem, kar počnemo. Ljudje niso številke, ampak imena, obrazi, stopala. Nismo tovarna bosonogcev ampak talilni lonec zgodb in izkušenj z vseh koncev. Nikoli se jih ne bi naveličal, zato mi je bilo kar malo žal, da se je vse prehitro končalo. Računam na nove, skorajšnje.

Bosi tek je nekaj najbolj enostavnega, če ga prakticiraš od malih nog. Ali pa velik podvig, če si celo življenje skrit za debelimi in podloženimi čevlji. Nihče od nas ne ljubi čevljev in jih vedno z užitkom sezuje – takile dogodki pa prav tistim, ki so malo skeptični sporočajo, da se sme, da se da, da ne boli in da smo nekoč to že vsi znali. Zato, bodite prepričani, spet naredimo takle dogodek. Hvala vsem, ki ste počastili mednarodni dan bosih tekačev z obiskom. In moj poklon tistim, ki se z mano trudijo, da vse štima, pa jih morda sploh ne poznate. Ker brez Igorja, Mitje, Primoža, Marka, Anje, Mojce, Irene in Jureta letos ne bi imel o čem pisati. Hvaležen sem, da jih poznam in da so z mano. Novi lastniki tistih sto parov zbranih čevljev najbrž nikoli ne bodo vedeli, komu naj se oni zahvalijo. Pa to niti ni pomembno. Ponosni ste lahko na dobro delo, ki je bilo opravljeno. Hvala in na snidenje.

Čez dva tedna bo Kranj gostil bosonogce iz vse Slovenije. Veselim se že, ker gre za enega tistih dogodkov, kjer se enkrat na leto dobimo ljudje, ki se čez leto bolj malo vidimo in si izmenjamo novice, izkušnje, ideje. Bosonogci so simpatični ljudje, ne komplicirajo in se radi smejijo. Organizacija takega dogodka zato sploh ni stres, ampak čisti užitek.

Če imate čas, vas povabim, da se oglasite.  Ne bo meritve časa, niti označene proge, ne bo medalj. Bo pa domače.

2. Slovenski bosi tek znova organiziramo tudi v čast mednarodnega dne bosega teka (IBRD – International Barefoot Running Day). Ta dan se bodo bosonogi tekači po celem svetu zbirali na podobnih tekaških dogodkih. Svetovni dan bosega teka je namenjen popularizaciji naravnega, zdravega in sproščenega tekaškega sloga. Hkrati je tudi dokaz, da nas je, bosih tekačev vedno več in da smo sestavni del tekaške populacije, ki se je osvobodila težkih čevljev in ponavljajočih se tekaških poškodb.

Prijavite se za 2. Slovenski Bosi Tek: http://bositek.si/?p=571 ali v trgovini ŠC Maratonc. V kolikor se prijavite do 23.4.2011 si zagotovite spominsko majico!

Razpis: http://bositek.si/?p=568

Prijavnica: http://bositek.si/?p=571

Odkar tečem bos, se mi doma kopičijo tudi čevlji, ki jih ne uporabljam več. Zato sva se z Igorjem odločila, da v trgovini ŠC Maratonc že drug teden začneva z akcijo, ki bo tekla pred, med in po Bosem teku. V trgovini ŠC Maratonc na olimpijskem bazenu v Kranju bova zbirala stare, še uporabne čevlje za tiste, ki si jih v kriznih časih ne morejo več privoščiti.

Čevlji so lahko kakršnikoli. Pogoj je le, da so še uporabni in da so očiščeni. Na dan prireditve bodo pri trgovini Športni center Maratonc na voljo škatle, kamor jih boste lahko odložili. Če se teka ne boste udeležili, pa imate čevlje, ki jih ne rabite, jih lahko dostavite tudi v tednu pred tekom, ali še par dni po teku – v trgovino ŠC Maratonc, na olimpijski bazen, Partizanska 37, Kranj. Vse zbrane čevlje bomo dostavili v skladišča humanitarnih organizacij, kot sta Rdeči križ in Karitas, kjer pomoči potrebnim delijo tudi obutev. Za dodatne info lahko pokličete tudi na 041 709 531 (Marko) ali pišete na info@bositek.si.

Prinesite svoje stare čevlje, tecite bosi in pomagajte tistim, ki so brez obutve, a ne po lastni izbiri!

Hvala, se vidimo v Kranju 🙂

Če  ogromno energije in mentalnega fokusa čez leto vložiš v en projekt, pričakuješ, da boš po njegovi izvedbi iztrošen in izpraznjen. A pri Nočni 10ki ni bilo še nikoli tako. Ja, utrujen, izmučen, nenaspan, iz fokusa.  A zadovoljen. Napolnjen. Motiviran.

Mnogi ne verjamejo, ko jim razložim, da gre dejansko za celoletni projekt. Za en tek? Kajpada. Za enega večjih tekaških dogodkov v Sloveniji potrebuješ veliko prostega časa, veliko dopoldnevov, ko špricaš šiht, veliko idej, kako dobit še kak evro za pokrivanje stroškov, veliko dobre volje, ko se stvari zapletejo. Ja, in vse je res: denar se ne oplemeniti, dobički se ne akumulirajo. Je že tako, da raje kak evro več vložimo v tekače, v prireditev, v ponudbo samo. Puščamo si toliko, kar lahko skupaj z vsemi pomagači in prijatelji konec avgusta na pikniku spijemo  ali pojemo.

Težko je, ko poslušam neupravičene kritike. Ko pogoltnem marsikatero žaltavo, zlobno in pod pasom. Ko ti zanalašč nagajajo, niti ne da bi se okoristili, samo, da ti zagrenijo življenje. A leta so dala trdo kožo. Ekipa, s katero delam je trdoživa, praktična in progresivna. Sentimentalnost je že fajn in prijetna, a najprej je treba opraviti posel, potem pa se lahko tudi trepljamo. Zakaj sentimenti? Ker smo tega otroka spočeli, vzgojili in poslali v svet z ljubeznijo. Do teka, do ljudi dobre volje, do nas samih. Izkušnje so nas naučile, da idealiste, ki niso tudi realisti, pokopljejo prehitro. Zato smo dozoreli in uživamo na drug način. Še vedno pa smo otroci v sebi.

Rutina ubija kreativnost. Zato težko rečem, kako in koliko časa bom še navdušen nad projekti kot je Nočna 10ka. A dokler bom, bom maksimalno angažiran in kreativno neomejen. Vedno nekaj novega, svežega, nepreverjenega. Priznam, me večkrat tudi mine in se sam sprašujem, kaj mi je tega treba. Saj ne rešujemo življenj, zaboga! A me je zadnjič znanec pomiril: že zato, da naredimo domače, privlačno in rekreacijsko prireditev, se splača. Za vsakega, ki je morda prve tekaške korake naredil ravno pri nas ali zaradi nas, za vsakega ki je spoznal nove, zanimive ljudi. Na te stvari sedaj gledam malo drugače. Če smo morda vsaj za kako uro ali dve, za kak dan v letu pozitivno vplivali na ljudi okrog nas, na ljudi od kjerkoli, potem je vredno. Pa čeprav ne gre za visoko znanost, za reševanje svetovnih problemov, ampak samo za tek. Morda pa prav zato.

Dragi moji, dober tek!