Manj je več

Tema za zadnjo kolumno v Tekaču se je ponujala kar sama; ob vseh obletnicah, ki jih tako ali drugače obhajam zadnje leto je tekaška še najbolj pomenljiva. In zadnje desetletje je bilo v vseh pogledih najbolj pestro. Tekel sem res manj (zato pa jedel in pil toliko več), a eksperimenti z bosim tekom in izleti v prehranske vode so napajali večino mojih zapisov tule in pojavljanj drugje. Imel sem srečo, da je tematika zanimala širše občestvo – z malo obsesije in zanosa pa ni težko zganjat evangelizacije. Čeprav sem še vedno zvest večini postulatom, ki sem jih z veseljem tolmačil tudi drugim, pa na temle mestu lahko pošteno priznam: v marsičem sem se krepko motil.

Tisto, kar je bilo v določenem momentu zame dobro, ni nujno dobro zame tudi na dolgi rok. Še več, ni nujno dobro tudi za druge, komu lahko celo škodi. O bosonoštvu tako ne pridigam več, ker mi je popolnoma jasno, da večini tekačev tovrstni način tekanja ne ustreza – ako pa se najde še kak nov zanesenjak, ga z veseljem podučim o mojih izkušnjah. S prehrano se v akademskem smislu pečam še manj. Še vedno težim k čimboljši, čim manj predelani in avtohtoni hrani, po drugi strani pa ne navijam več zgolj za eno prehransko sekto, omejujoč si širino pogleda in raznovrstnost krožnika pred sabo. Omejevanje ogljikohidratov je lahko občasno terapevtsko, še zdaleč pa ni prehranski sveti gral ali celo prva izbira pametnega uživalca hrane. Krompir je še vedno zakon, od kosa kruha pa nisi večno pogubljen. Včasih celo koristi prebavi.

Kaj bom na tem prostoru v naslednjem desetletju še pisaril, se mi niti ne sanja. Najbrž je še najbolje tako. Pa dober tek.

Odlašajoč s temle zapisom sem se zavedel, da je skoraj tri tedne že minilo in da se vendarle spodobi kako besedo reči tudi o letošnjem Berlinu. Saj ne bom preveč siten, a mi le dovolite, da vam na hitro orišem tole fletno avanturo.

Lani je bilo fantastično. Vsa simbolika na kupu, od mojih bosih obletnic do maratonskih okroglih jubilejev, poklopilo se je vreme, družba pa je bila samo še pika na i. Letošnji izlet sem pričakoval z veliko vprašanji. Pripravljen sem bil mizerno, kronično utrujen še od poletja, pa še večine potnikov na busu niti poznal nisem. Lahko sequel sploh pride blizu originalu?

Ha, na koncu je bilo še več kot to! Skoraj kot drugi del Botra. Z vso nepričakovano dramo vred!

Še vedno mi ni jasno, kako je Nini uspelo odteči svoj prvi maraton, pazite zdaj, samo dve sekundi pod 4 urami in točno s takim časom, kot ga je dva dni pred tem napovedala na busu. Čarovnija! Knjigca Ultrablues je šla v prave roke. Nasploh so tekači letošnje odprave, skoraj 50 jih je bilo na našem črnem 60-sedežnem lepotcu, neverjetno točno napovedovali svoje dejanske čase in skoraj dvomim, da je kdo taktično čakal pred ciljno črto. Hudirja, kar 13 naših jih je prvič sploh teklo na maratonu. Predstavljajte kakšen energetski naboj na busu je to bil!

In ko smo že pri nabojih: kljub povsem nedolžnem obrazu in s čisto miroljubnimi nameni so našega Harryja Potterja, Stankota po domače, peljali gledat kletne prostore Reichstaga, brezplačno. Dva malokalibrska naboja v ruzaku, pa taka štala! Kot, da ni bil incident z bananami na ambasadi že dovolj. “Bananagate” še vedno odmeva na družabnih omrežjih in neki hudiček mi pravi, da zna biti popularen vsaj še do Ljubljanca.

Za povrh je že v petkovem večeru neznano kam izginila vsa zaloga razvedrilnih napitkov, ki smo jih na busu hranili za naš povratek. Skoraj bi tudi za ta nesrečni dogodek okrivil Jureta – prehitevajoč me na maratonu v nedeljo je izgledal skoraj bolj klavrno od mene, zategadelj bi ta pomisel bila povsem legitimna. Ostali člani večerne zakuske, z večnim kratkohlačnikom Gregom na čelu o noči zločina namreč ne vedo povedati kaj oprijemljivega.

Kriminalko je na pot pospremil že “primer pozabljene osebne”, ki smo ga reševali drveč v Ljubljano na četrtkov večer, midva z Igorjem, Uroš in Nataša, slednja brez omenjenega dokumenta. Zdaj si že upam trditi, da so kaj pri tem imele klobase, ki smo jih kot zlato runo nevedoč švercali v eni od hladilnih vreč, v Nemčijo, na ambasado. Tudi zaradi njih je bil “ugriz v rumeni sadež še bolj grenak”. A zaplet z dokumenti je bil kasneje rešen, zaprli niso niti Marka, ki je dva dni vlekel harmoniko na Alexanderplatzu in širil slovensko pesem tudi med nič hudega sluteče domačine in turiste.

A ostalo je kar nekaj misterijev. Zakaj je Gregor za tisto minuto falil trojko , kako hudirja je Arif lahko suvereno preživel naporno noč in potem brez težav tudi (fakin!) hitri maraton, kje je po maratonu spal Španec z dvema imenoma ter kaj se je zgodilo vsem možem, ki so jih žene prehitele na maratonu. Aja, pa oni smešni postroj rumenočeladnikov na podzemni, ki so izgledali, kot da jih za nagrado peljejo v peč.

Berlin je ponovno upravičil svoje ime. Idealno vreme, svetovni rekord (Vitezi smo bili že štirikrat tam in vsakič je padel – hm, tole je že sumljivo) in izjemni rezultati naših. Resno sem bil navdušen nad vsemi, od Arifa do Matkota in vseh vmes, izjemno. Škoda, ker še Igor ni nastopil, je pa njegov selfie s štartno številko povzročil cel vihar v domovini. Nekateri mu še danes pošiljajo čestitke.

Da ne ostanem dolžan, še moj hitri recap: 50% treninga manj, 10% teže več, pa kar za četrt ure boljši bosonogi maraton! Da se ne hvalim preveč, gre večina zaslug mojemu zvestemu pacemakerju in kompanjonu Danilotu. Še precej piva bo steklo, da se mu oddolžim.

Moje bojazni so bile odveč, gorenjsko – štajersko – primorska – dolenjsko – ljubljanska in še kakšna super energija se je pretakala vse štiri dni, tudi ducat in še nekaj urno prevažanje smo preživeli brez večjih muk in težav. Odlično smo se ujeli in prav vesel pestujem zdaj vsa nova znanstva in prijateljstva. Veste kaj; naslednje leto vzamemo dva busa, povabimo vse lanske in vse letošnje igralce, nekaj novih za začimbo in zarolamo tretji del kot supersonični presežek! Hvala vsem za fajn spomine, sicer se pa vidmo pri Semaforju, ne? 😉

ps. Igor prvič in drugič, pa še Gorazd za povrh, ker je ena fotka za taužnt besed, kne

“Ej, E-ji grejo!” Nekje med 11 in 12-im kilometrom je šlo kot po maslu in ravno sem začel kontemplirat, ko mi je kompanjon Friko (sicer mu je ime Jure, a vzdevek Friko mu neprimerno bolj pristaja) prekinil miselni tok. “Kakšni E-ji, hudirja?”, sem najprej pomislil, potem pa mi je po čekiranju tekačev za nama le vžgalo. Moj sotrpin je ves čas bistroumno opazoval tekače, ki so naja prehitevali in beležil njihove črke na štartnih številkah. Midva sva imela C, za boks tekačev pod 3 urami (ja vem, čist nelogično, razložim takoj), pred nama je štartala peščica onih res hitrih, za nama pa reka skoraj 40.000 podivjanih maratoncev, ki so se lani konec oktobra v tistih 3 urah in pol uspela prijavi na to jubilejno dirko.

Klik za video 😉

E-ji so bili tistih za tri ure in pol, za njimi pa še cel kup črk do H-ja, nekvalificiranih tekačev, onih za 4 in pol pa še dlje. Tja sva pravzaprav sodila tudi midva, a vsem kontrolam navkljub s svojimi C-ji nisva prišla blizu. Če bi vedel, da bo vse tako striktno, bi ob prijavi ne zapisal svojega najboljšega maratonskega časa (ki datira še v prejšnje tisočletje, žalibog). Pa se mi je zdelo tako hecno in malo sentimentalno. Ha, še dobro, da sem našel Frikota, ki se je v podobni situaciji znašel, ker je podedoval štartno številko enega izjemnega tekača. Imenu na štartni številki v čast sem ga zato do štarta klical kar Stanko.

“Najbrž ne bova nikoli več štartala takoj za Kenijci v Berlinu, zato izkoristiva”, se je zarežal in nisem imel kaj, da mu ne bi potrdil in sledil. Druge opcije tako ali tako ni bilo. Šele ko so naju preplavili E-ji pa se mi je utrnilo še nekaj: ker sva namesto zadaj štartala spredaj, naju bodo celotno pot prehitevali!V smislu dodatnega pogona, ki ga da množica se to sploh ne sliši slabo. Poleg tega bova srečala cel kup naših, ki bodo šli mimo. Pa še najini Viteški majici bo moralo gledat nekaj deset tisočev – kak oglaševalski guru bi bil prav ponosen na najino strategijo. Da naju ne pohodijo, pa naj se brigajo kar drugi; tako kot se moramo na slovebskih tekih mi, da ne pohodimo veselih veterank, ki se vedno znova postavljajo v prve vrste.

Večer pred maratonom sem vse od gostilne do hotela in še kasneje v baru na polno bentil nad maratonski mi usodo, ki me čaka. Neja, ki se je v tem času največkrat znašla v slišnem radiju mojega jadikovanja je imela ob večernem pivu že vsega dovolj in mi je napela par krepkih. Pred marat0ni se ponavadi res ne pritožujem, zato sem očitno rabil lekcijo, da se pomirim. Ta moj nenavadni nemir je bil bržkone znak, da me je malo strah podviga. Pol leta sem na veliko govoril, da bo to moj ponovni bosi naskok Berlina, a na emstu samem zadeva ni več izgledala tako preprosta. Dve leti in pol od zadnjega maratona, še nekaj več od take bose razdalje. Skrbelo me je, da bo res mrzlo in da se podhladim. Že malo dežja bi lahko uničilo vse moje dobre namene; plan B namreč ni obstajal. Svojo živčnost sem opravičil z dejstvom, da je maraton spoštovanja vredna distanca, pa čeprav jih imaš že petdeset ali več za sabo.

Spal sem slabo. Pošteno se nisem naspal že nekaj dni; od busa naprej, kjer sem čez noč oči zatisnil morda za kako uro, da petkove noči, ki je bila še bolj razburkana. Sledeč kaki tekaški bibliji smo pred maratonom delali vse narobe. Celonočno prevažanje s preveč kofeina, celodnevno pohajanje in raziskovanje, mesena in pošteno začinjena večerja. In ta presneti holesterolski krožnik za zajtrk! Kaj pa karboloading? Hm, ali pivo šteje? Ali šteje več piv? Pivnica pri Maximiljanu, kjer točijo odlično nemško pivo kar v litrske kruglice nas pač ni kar tako spustila.

V soboto zjutraj, ko so nekateri celo šli raztegnit krake, mi niti na misel ni hodilo, da bi nos pomolil kaj več ko izpod kovtra. A prav sobote so bile moje, že od pozne pomladi naprej. Filozofiral sem že aprila, kako se bom lotil priprave na ta moj projekt leta. Upal sem sicer, da bom prvotni plan še malo nadgradil; saj veste, samozavest z vakim kilometer malenkost zraste. Pa še Mitja me je ozmerjal; da pišem nevarne traparije na blogu in da bo kak nič hudega sluteči začetnik dejansko sledil mojemu planu “minimalne efektivne doze”, na maratonu pa potem enostavno crknil. “Lahko je tebi, ko se šlepaš na vse svoje pretekle kilometre,” je pribil. Dve leti nazaj bi mu še pritrdil – takrat sem bil še dovolj v rutini, da bi maraton zmogel tudi brez priprav. A kronično pomanjkanje ceste v nekaj letih iz nekdaj utrjenih mišic naredi žolco brez spomina.

K vragu, po kakih dveh mesecih ukrivljanja časa in vrivanja kakega pol ducata tekaških kilometrov vsaj še enkrat ali dvakrat na teden sem se vdal v usodo in si določil sobote. Zelo zgodnja sobotna jutra pravzaprav; ko je cela familija še spala in je bila zunaj še tema, sem si navlekel kratke hlače in kako majico, na telefonu zastartal kak podcast in jo mahnil za urico džoginga, potem pa počasi že na dve. Ritual mi je ustrezal; imel sem svoj mir, doma sem bil preden se je začel šunder in še cel dan je bil pred mano. Po nekaj skoraj 20-kah sem konec julija zaokrožil prvo 30-ko, konec avgusta še eno in to je bilo dovolj, da sem se prepričal, da bo tudi na maratonu šlo. Občasno sem tudi med tednom dodal še en tek; ali iz radovednosti in ker mi je sedaj že steklo ali pa me je Aleš v torek pred šihtom zvlekel na Brdo. Manjkali so mi le popolnoma bosi dolgi teki; pri 30kah se mi je zmeraj izjalovilo (najsi sem raje izbral sandale in šel okoli Brda ali pa sem našel kak drug izgovor), zato sem se zadovoljil z dvema ali morda tremi dvournimi nočnimi bosimi eskapadami okoli spečega Kranja.

Bil sem pripravljen kot že leta ne. Mentalno vsekakor, tudi fizično sem se počutil v izjemni kondiciji. Paleo z nekaj modifikacijami IF 8/16* je obrodil sadove; brez težav sem vzdrževal težo na 80 kilah, nekaj špeha mi je še pobralo, ravno prav. Kot kaže me tudi sreča na teh podvigih vedno spremlja. Že 2008 se je zadnjo septembersko nedeljo naredilo lepo vreme; pet let kasneje je na štartu iz začetnih 6 temperatura kmalu zrasla na 10, na pol proge sem nekje ujel že 13 Celzijev. Moja glavna bojazen – prehladna podlaga – sploh ni bila problem. Ker ga že povsod, ga bom pa še tu pohvalil: berlinski asfalt je lepši in bolj gladek kot večina ploščic v slovenskih kopalnicah. Tu bi se dalo bos teči tudi pri hudi zmrzali.

Ena boljših reči okrog Berlinskega maratona je bilo spremljanje tekačev preko spletne aplikacije. Nekje na polovici, ko mi je najprej žena javila, da je padel rekord (seveda ni napisala koliko, najbrž zato, da sem vsaj iz firbca poklical), sem začel dobivati sms-e doma spremljajočih Iggyja, Marka in Šterca. Največji hec: algoritem je med časovnimi kontrolami očitno računal pričakovano hitrost vsakega tekača, tako, da sem sms-e s čestitkami v smislu: “Dejmo tastar, 30ka je za tabo!” dobival še preden sem tablo s tem kilometrom sploh uzrl. Če to ni ažurnost in interaktivnost, potem pa res ne vem, kaj je!

V petek smo se takoj po prihodu najprej vljudnostno oglasili na slovenski ambasadi. Marta Kos, novopečena ambasadorka je poslala vabilo vsem Slovencem, ki naj bi tekli v Berlinu. Od 280-ih jih je prišlo reci in piši 271, kar je še dokaz več, da na Slovence lahko vedno računaš. Posebej, če se kaj zastonj deli. Da pa ne pokasiram srda naših davkoplačevalcev; naša skupina je zamudila pol ure, ko so Štajerci in ostali veseljaki požrli, kar je bilo od kanapejčkov in spili, kar je bilo tekočega. Toliko, da se ve. Eno poli salamo pa čez Dravo za spomin pošljem kar po pošti :). Na dogodek sem se spomnil nekje po 30-em kilometru, ko so na okrepčevalnici delili gele. Nisem ravno ljubitelj teh zvarkov, a če ti skoraj v roke porinejo pol ducata plastičnih zavitkov, se vsaj spodobi, da kakšnega požreš. Mirne duše priznam, da se ni nič zgodilo. Nobenega boosta, nič pospeška, še zvilo me ni. So se mi pa na vsake tri minute začeli prikazovati zajci z baloni za 4 ure. “Čakaj, spet 4ka?” Dejstvo sem preverjal pri Frikotu, ki je potrdil, da sva očitno v vzporednem vesolju. Kakih pet ali več štirkarjev z baloni je v dvajset minutah teklo mimo naju, potem pa sva pogruntala, da so bržkone štartali v različnih boksih. Relativnostna teorija my ass.

Za enim od teh balonov je dirkal Mišo, vrli bančnik naše skupine. Zapičil si je v glavo, da bo šel po 4 ure, pa če se cel svet podre. Specialist za risk je baje do sekunde preračunal še postanke na postojankah! Kot vsem vestnim bankirjem na tem svetu mu je seveda uspelo. Ta kratka srečanja so poleg muzikontarjev vsakih nekaj sto metrov res razvedrila popotovanje po Berlinu. Že na začetku smo se sešli s Sandijem, kasneje pomahali s Srečkom in se pofotkali z najbolj fit diabtetikom kar jih poznam, Rafom. Jožica me je uspela celo uščipniti, ker je točno vedela, da ji, počasne, ne bom uspel vrniti. Svoje je dodala še navijaška falanga pod Puhkotovim vodstvom, ki se je z dvojno zastavo nezgrešljivo postavila na 6ko in kasneje na polovičko. Top!

Na valu navdušenja in prehitevalcev sva polovičko obrnila v hitrih 2 urah, da me je celo zaskrbelo, da greva prehitro. Friko me je pomiril. Celo progo sva taktični počasi upočasnjevala, kar je tekanje naredilo izjemno prijetno. V zadnjem raztežaju je Friko, pazeč na svoje koleno pokasiral nekaj krčev a to naju ni ustavilo, da nisva še pred planom zavila Pod lipe, ciljno ravnino do Brandenburških vrat. Tu naju je dohitel še Jane; malo omahujoč ali gre lovit slavo ali skupinsko slikanje se je odločil za slednje. Friko skoraj na sekundo, kot je napovedal, sam celih 5 minut bolje kot pred petimi leti (simbolika, ha!), Jane pa rutinirano v cilju. Slavje se je lahko pričelo!

Videt novopečene maratonce kot sta bila recimo Meta ali Nejc je v cilju zmeraj ganljivo videti. Kot bi se nalezel malo njihovega navdušenja, občutka izpopolnjenosti. Tudi sicer je bil maratonski izlet uspešnica. Od skoraj 50 mratoncev jih je bilo malo, ki niso dosegli osebnih rekordov ali vsaj odličnih rezultatov. Brez odstopa! Da smo imeli najboljšo Slovenko, izjemno zdravnico Mojco in skoraj najboljšega Slovenca, vojaka Aleša v naši sredi je nujno poudariti. Skupinska dinamika, prava kemija, ki se je ustvarila med vsemi nami je najbrž vsaj malo dodala k sproščenosti tudi na cesti. Tudi pravila smo kršili skupaj. Zelo fajn! Čestitati gre zato prav vsem; še šoferju Viktorju, ki se je pred povratkom nalezel naše razigranosti.

O organizaciji najhitrejšega maratona je bilo že vse povedano; bolj zanimiva so osebna izkustva in poročila. Čeprav je Špela še enkrat več spisala res lepo zgodbo jih je tokrat slavo odnesel njen Matko. Tako doživeto in ganljivo kot je tekel je tudi pisal in vsem, ki na maraton gledajo prestrašeno ali celo omalovažujoče bom dal tole za prebrat. Kapo dol! Dva dni po teku nas je presenetil eden od doktorjev z busa; Samo je tedensko kolumno namenil prav maratonski izkušnji v Berlinu. Odlično, smo dobili legitimno potrditev še v pravih medijih. Za dogodivščine z alter egi, zapestnicami in menjavami osebnih izkaznic pa je vseeno, če ostanejo samo nam. 😉 Fotke pa le poglejte.

Minimalne priprave terjajo maksimalen počitek. Čeprav sem se po maratonu počutil sveže kot že dolgo ne, sedaj še po dveh tednih čutim, da se nisem še optimalno spočil. Kolikor km toliko dni počitka, pravite? Dajem si prosto še do Ljubljanca. Problem je le to, da me po večletnem postu spet srbijo pete, da bi šel na kakega večjih evropskih. Kaj pa če bi šel kar na tistega, kjer sem bil zadnjič, preden sem zakorakal v družinsko življenje? To bo lušno! Zakaj pa ne bi šli z mano? 🙂

Vsega je pravzaprav kriv Luka. Deset dni pred dogodkom mi je poslal mejl z enim letakom. Na telefonu se skoraj nič ni videlo, a sem le razbral. Praga, bosi tek, baje prvič in čakaj malo, Barefoot Ted? Bosy Ted, pravzaprav, tako simpatično češko, malo sem se zarežal. Sem dokaj impulziven pri mnogo rečeh; hočem reči, da se hitro navdušim (žalibog večkrat hitro tudi ohladim) a tokrat mi je bila reč sicer privlačna, a ne več kot to. Ko sem pol ure kasneje odpisoval, da bi blo pa na tole res fino it, hehe in dobil odgovor: saj zato sem ti pa poslal! mi je prvič šinilo čez možgane, da tole lahko izvedem. Da moram, jebela cesta!

Fast forward 10 dni: štirje tipi na eni od pump severno od Dunaja nase vlečejo majice, na katerih je s flomastrom napisano Hangover 4 in odpirajo zelene pločevinke (piva in kofeta). Fotke kajpak takoj pošiljajo na družabna omrežja. Odprava je pravkar postala odbita avantura.

Za neposvečene, ki niste brali Rojeni za tek in še nikoli niste slišali o bosem teku: Barefoot Ted je legenda bosonogega tekanja in najbolj odpuljen karakter v McDougallovi uspešnici Born to Run. Vibram bi mu lahko postavil najmanj doprsni kip s tem, ko je fivefingerse naredil za najbolj vroče tekaško obuvalo zadnjih let. Američan, ki trenutno živi v Istanbulu in po svetu promovira svoje izjemno popularne Luna sandale ima v bosonogih logih status superzvezde. Ma kaj, on je enostavno tekaški Mesija! Ko tak mitični osebek pride v tvojo bližino na borih 750 kilometrčkov, si skoraj poklican, da ga greš občudovat. Jp, izbire praktično nisem imel.

Fantov ni bilo težko prepričat, ker smo šli dejansko na dvodnevni moški odklop v Vzhodno Evropo. Uh, tole se že bere nevarno privlačno. Ajde, šli smo na 1. Praški bosi tek, ki je bil v soboto, v petek popoldne pa v lokalno Vivobarefoot trgovino spoznat češke bosonoge prijatelje in Teda, ki se je podpisoval v knjige. Barefoot Mark, moj kolega na mnogih bosih zadevščinah je bil seveda takoj za, Mitja in Igor pa je bil uvodni stavek tega odstavka iz prve čisto dovolj. Hangover druščina, jebiga, se ni dalo skrit.

Prvo pivo sem spil po kakih 9 urah vožnje v prvi luknji, ki smo jo našli v ulici, kjer smo parkirali. Kozel je bil ravno pravi, da je potem multikulturna konverzacija lahko tekoče stekla. Trgovinica je bila čez cesto. Za uvod Nemci; bolje rečeno Bavarci, bosonogi trop, ki se ravno tako kot naša ekipa niso mogli izogniti praškemu eventu. Pa potem Petra in Daniel, ki sta bila organizatorja vsega skupaj (in njuna trgovinica je prav lična). Veliko smo se gledali v noge in vlekli vsak svoje štrikce na sandalih. Sam sem vlekel toliko, da sem omiljene mi huračije na vozlu odtrgal (po vsaj tisočaku ali več kilometrov!) ravno v trenutku, ko je pristopil nihče drug kot Barefoot Ted! Preprostemu patentu zahvaljujoč sem zadrego reševal ekspresno in že nekaj momentov kasneje imel sanirane sandale in nasmešek za milijon dolarjev. Sledil je totalen šok: Ted, moj dolgoletni idol, je stopil do mene, me objel, mi stisnil roko in kot staremu prijatelju dejal: Dude, nice to meet you finally! You’re from Slovenia, right? How do you spell your name again, Rollback?

Najbrž se tko počutijo kake nore najstnice, ko jih potreplja Justin Bieber, ampak res sem bil navdušen! Človek me pozna, še več, menda je celo zapazil moje aktivnosti na Facebooku (pa sem našel še eno uporabno vrednost te preklemane traparije!) in me občasno spremlja. Ha! Se vidi, da pretiravam, kajne, ampak, če se mi je res fajn zdelo. Izkazalo se je, da je Ted prijeten in zanimiv sogovornik in moji me skoraj niso mogli dobiti iz trgovine. Potem, ko je podpisal knjige, sva govorila o vsem mogočem, njegovem poslu, ki cveti, o tem, da ne išče več limitov v svojem teku, ker tega enostavno ne potrebuje več in o inovativnih načinih transporta v prihodnosti. Njegovo solowheel ima veliko skupnega z bosim tekom, mi je razlagal. Zanimiva stvarca, a zaenkrat še nekoliko draga igrača.

Kar nerad sem odšel, a ker smo se kanili naslednji dan spet družiti, sem se pridružil svoji bandi na naši večerni eskapadi. Kulinarika (rebrca!!) in vse možne kombinacije razvedrilnih napitkov (kozel+beherovka =zmaga) so iz noči naredili jutro. Hangover 4! Za vse štiri. Deževalo je, vsaj to, čeprav je na žalost naslednje dni zgodovinsko poplavilo mesto. V parku Ladronka, kjer smo se dobili na teku, pa je kazalo, da jih nalivi nič kaj ne motijo. Vsi so bili tam, ki karkoli pomenijo v svetu minimalizma te dni in na teku se je zbralo več kot 200 tekačev vseh starosti. Izjemno! Cel dogodek je imel dobrodelni pridih, zbirali so sredstva za socialno ogrožene otroke. Ted je imel kratko predavanje, potem pa smo skupaj vedrili pod šotori srebali kavo in razdirali štose. Fajn druščina, kjer bi se dalo preživeti celo popoldne, če bi nas ne čakala še vožnja nazaj domov (z mačkom, ki ga zalivaš s precukranim kofetom je to sploh uživancija).

A vse skupaj je bila ena uživancija. Spoznal sem človeka, ki je utelešenje bosonoge filozofije, srečal zanimive ljudi iz Češke, Nemčije, Slovaške, celo Portugalske  in dobil nove prijatelje med bosonogci po svetu. Povabila med nemške bosonogce, kjer imajo serijo bosih tekov, v slovaško Bansko Bistrico, kjer se septembra organizira prvi bosi polmaraton na svetu in seveda ob letu osorej spet v Prago so kar deževala. Naša Hangover 4 ekipa pa je tudi izpolnila svoje poslanstvo. Marsičesa se ne spomnimo. Glede na prej naštete dogodke je nadaljevanje sage skoraj neizbežno…

ps. seveda sem čez kak teden obogatil svojo zbirko sandal (in Mark svojo) s čisto svežimi Luna Venado...hvala Petra 🙂

Tole vam bo mogoče znano. Oktobra sem oddajal prijavo za letošnji Berlinski maraton in v glavi imel enajst dolgih mesecev treninga. Več kot dovolj za en maratonček, kne. Par zimskih mesecev za bazo, nadgradnja v pomlad, definiranje v poletju, piljenje v jeseni. Japajade. Tisto o peklu in dobrih namenih poznate – moje zimske baze je bilo približno toliko kot je bilo letos zgodnje pomladi. Malo, še raje pa nič. Iz same jeze sem šel konec marca po dolgem času spet na tek.

Zmogel nisem več kot tistih 6 kilometrčkov, 3 od doma, pa potem počasi še nazaj. A dovolj, da se mi je utrnila briljantna misel. Po naključju je bilo do mojega berlinskega jubileja točno pol leta, ravno prav, da postavim ta čas v maratonsko perspektivo. Niso tako daleč časi, ko sem maraton brez težav odtekel tudi na suho. Ne ravno hitro, ajde, vsekakor pa brez pretiranih skrbi. Na stare kilometre se je dalo dobro šlepat, dokler se tudi ta zaloga ni izčrpala. Zdaj onkraj polovičke že nekaj časa ne vidim, niti si ne predstavljam. Groza. Nekaj je torej treba ukrenit.

Mojih 6 kilometrčkov v kilavem tempu (maratonskem pravzaprav, saj bolje kot 4 urce in pol niti ne kanim dirjat v Nemčiji) točno 6 mesecev pred dirko mi je dalo idejo: vsak mesec jih moral dodati še 6 in do konca septembra bom kot nalašč naštelan na maraton. Se pravi: začel sem s šestko konec marca, nadaljujem z 12ko konec aprila, maja spacam v kosu 18 in junija 24 km. Po tej logiki bom julija in avgusta krepal na 30 in 36, a kar se mora, ni težko (lažem!). Kaj je najboljše pri vsem tem? Vmes se ne bom ubijal z vsakodnevnimo tekaško tlako, ampak si ga bom vzel “na izi”. Enkrat na teden, to sem si predpisal na recept in toliko bom že zmogel. Ob vseh ostalih obveznostih (ki so včasih izgovor, včasih pač realnost) bom tisti trening tedensko že spravil pod streho, kako dolg bo, pa pojma nimam. Bržkone bo po navdihu. Da le mesec zaključim na planirani “dolgi tek” način.

Ko tole pišem, se mi vse skupaj sploh ne zdi več tako briljantno, a to je glede mojega tekanja še najbolj smiselno, kar se mi je v glavi sestavilo v zadnjem času. Pa naj bo tako. Moj maratonski plan, ha! Še bolje: moja “minimalna efektivna doza”. Eksperiment, ki ga oplemenitim še z mojim paleo prežvekovanjem, pa da vidimo, kaj se bo izcimilo. Mogoče mi celo rata, mogoče izumim sebi na kožo pisano “maratonsko metodo”. Vsekakor zna biti zelo zabavno. Morda me pa ne bodo postrgali s podplati vred z berlinskega asfalta še preden pridem do Brandenburških vrat. Bom obveščal.

ps. Nikoli nisem imel navade svojih tekaških planov obešat na veliki zvon. Saj ne da bi jih kdaj sploh imel kaj veliko. A vseeno, tokrat izgleda, da moram svoj ego še malo bolj trepljat kot običajno. Da se bo malo težje potuhnil, ko bo treba it ven tekat.

Teči na maratonu v New Yorku je za vsakega tekača izjemna dogodivščina. A če maraton odnese hurikan in se ob popalavah zgane tekaško ljudstvo, se piše prav posebna zgodovina. Zato nisem okleval, ko sem dobil možnost objaviti zapis kolega maratonca, ki je vse to doživel v živo. Luka Valas, jurist, poslovnež, svetovljan, mislec, maratonec in tviteraš je moj prvi gost na blogu. Verjamem, da boste v razburljivem zapisu uživali tako kot sem jaz.
—
Ja, Marko je imel prav, 2012 ING NYC Marathon je bil letos vsaj akvatlon, saj je postregel s številnimi dodatnimi ovirami, kot so poplave, orkanski veter, šprinti od hotela do hotela in preskakovanje podrtih dreves. Težko pa rečem, da je bilo dolgčas.

Pa začnimo od začetka. Po mojem prvem maratonu leta 2011 v Ljubljani sem se mimogrede prijavil na newyorški maraton – prav posebnih pričakovanj nisem imel, saj sem vedel, da so možnosti, da me izžrebajo, pičle. No, ker sem pravi srečko, sem seveda dobil žreb in se začel pridno pripravljati. Lepo mi je šlo, pridno sem treniral in napredoval brez poškodb in drugih preglavic. Krasna priložnost za družinski izlet, sem si rekel in jadrno organiziral letalske karte in hotel zase, ženo, dva otroka in še taščo za nameček.

Odhod smo načrtovali na dan ljubljanskega maratona, teden pred newyorškim, ki bi se moral zgoditi 4. novembra. Tisto jutro sem si rahlo nesrečen predstavljal ljubljanske tekače, kako tacajo po snegu in plundri. Sandy je v tem času že kazala zobe, a je bila še varno oddaljena nekje med karibskimi otočki. Napovedi so sicer kazale, da bi utegnila priti v okolico New Yorka, Helenina sestra nas je svarila, naj nikar ne hodimo, vendar sem kot izkušen svetovni popotnik tovrstna svarila suvereno ocenil kot čisto pretiravanje neizkušenih mladenk. Heh, kakšni paranoiki, saj ne moreš verjeti!

In smo šli. Ob pristanku v New Yorku v nedeljo popoldne je bila Sandy že blizu. Taksista sem na poti proti hotelu malo zaslišal, kakšno je stanje. Small talk pač, saj je bilo jasno, da nič ne bo. Nekaj je razlagal, da bodo zaprli šole, da so v obalnem pasu ukazali prisilno evakuacijo, da so zadeve dokaj resne. Ampak res, preganjavici ljudi ni ne konca ne kraja, sem si mislil, nič drugega kot medijski pomp in bojazennaivnežev, ki itak nimajo pojma.

V ponedeljek dopoldne je bilo še vedno jasno, da imam – kot običajno – prav. Sandy je bila sicer že nekje blizu, vendar na Manhattnu razen nekaj malega dežja in dokaj močnega vetra ni bilo čutiti nič posebnega. Ker je bil to že moj drugi hurikan letos in ker je bil prvi zgolj veliko hrupa za nič, se nisem prav veliko obremenjeval. Malo dežja in vetra, big deal, najbolj me je motilo, da bom moral tistih zadnjih par milj v ponedeljek in torek odteči v dežju. Vremenarji na televiziji so še vedno trmoglavo grozili, da nas čaka težka noč.

Ko smo otroke spravljali spat, je zunaj že močno tulil veter. Šel sem v hotelski lobby, da malo pokukam ven. Hja, dokaj močan veter, ni kaj, ampak česa drugega poznavalec kot sem jaz niti ne bi pričakoval v tistih manhattanskih kanjonih. Vsi vemo, da se tam vsak piš slej ko prej ojača. Ni razlogov za paniko, od morja, kjer so grozile poplave, smo dovolj odaljeni, pa še dokaj visoko smo bili, na Murray Hill-u.

Potem se je začelo. Hotel Affinia Dumont, v katerem smo bivali,ima37 nadstropij. Zdaj že vemo, da sem izkušen in moder popotnik, zato sem, da bi se izognili hrupu, prosil za nekoliko višje nadstropje. Dobili smo apartma v 21. nadstropju, kakšnih 80m visoko. Veter je cel večer počasi pridobival na moči. Postajal je glasen, zelo glasen. Počasi sem bil zadovoljen, da otroci spijo, medtem ko sem se pred ženo in taščo začel pretvarjati, da sem hladen kot špricer in da je vse v najlepšem redu. Okrog 9h-10h zvečer je veter postal tako močan, da se je naš hotel začel pozibavati. Občutek je bil, milo rečeno, rahlo neugoden. Visoke stavbe so sicer tako grajene, da se v vetru zibajo, ker pa je bil veter močan (prek 130km/h z vmesnimi še močnejšimi sunki in na tej višini še nekaj 10% močnejši), je vse skupaj postalo zelo neprijetno. Stavba se je močno zibala, dovolj, da si med lovljenjem ravnotežja jasno čutil premike sem in tja in spuščala zvoke podobne potapljajoči se leseni barkači. Na Twitterju so se pojavile govorice, da se je v četrti Chelsea zrušila osemnadstropna stavba in dlani so se mi počasi spotile. Na hitro sem si preštudiral nekaj podatkov o gradnji visokih stavb (ja, v vetru se vse majejo in ja, to je dobro, čeprav nekateri dobijo morsko bolezen) ter mimogrede preveril govorice – stavba, ki naj bi se zrušila, ni bila osemnadstropna, ampak dvonadstropna in ni se zrušila, pač pa ji je odpadel del stene. Potem je zmanjalo elektrike, padel sem v informacijski mrk, si nataknil iPoda, pojačal glasnost in živčen zaspal. Vmes so me morili še uslužbenci hotela z glasnimi razglasi, da je vse pod kontrolo in da se naj ne sekiramo. Prinesli pa so nam tudi male svetleče paličice, čeprav jih za tistih par uric brez elektrike niti ne bomo rabili, sem si mislil. Okrog 2h zjutraj je v skladu z napovedmi veter pojenjal, hotel je še vedno stal, zato sem mirno zaspal.

Jutro je bilo mirno in dokaj normalno, če odmislim dejstvo, da je bila vse naokrog tema in da na vedno divjem Manhattnu skoraj ni bilo prometa. Ker ni bilo elektrike, interneta, mobitela in televizije so poročila o škodi prihajala počasi.Iz istih razlogov tudi uslužbenci hotela niso vedeli prav veliko.K sreči je generator delal, da mi v 21. nadstropje ni bilo treba peš. Moja največja skrb? Ali bo Central Park odprt, da grem lahko preveriti, če so tisti hribčki na zadnjih miljah res tako naporni.

Sledilo je par bolj kislih dni, elektrike ni bilo, rečeno je bilo, da bo spodnji del Manhattna dobil elektriko v 4 dneh. Kaj, štiri dni!? To je bilo malce preveč, sploh glede na to, da sem drugo temno noč odbrzel z ženo in hčerko na urgenco, saj je imela krup (kašelj), ki pa je v temačni sobi nekoliko neprijetnejši kot bi bil doma, zato sva šla za vsak slučaj raje do zdravnika. Začel sem mrzlično iskati nov hotel, saj je bila nad 39. ulico elektrika – žal pa so bili že itak polni hoteli še bolj nabiti kot sicer, saj so v njih navalili vsi, od prebivalcev pregnanih iz lastnih domov do tisočev tekačev in drugih turistov, ki se vsakodnevno zgrinjajo na Manhattan. Hotel je bilo še toliko težje najti, ker nisem imel telefona in interneta, zato sem ga iskal kar od vrat do vrat (mimogrede, dober trening za maraton). Po tem, ko sva s hčerko obiskala urgenco, so nas v hotelu zelo prijazno dali na prednostno listo in nas preselili v drug hotel, čim se je izpraznilo eno mesto. Zelo pohvalno in nenadoma je bilo vse dokaj normalno, vsaj v neposredni bližini. Neverjetno, kakšna razlika med delom, kjer je bila elektrika in delom, kjer je ni bilo in je izgledal postapokaliptično.

Kaj pa maraton? Sprva sem se bal, da bo morda odpovedan. Zato sem bil zelo pomirjen, ko je župan Bloomberg že v torek jasno in glasno povedal, da maraton vsekakor bo, da tekači skupaj z New Yorkom pokažemo svetu, kakšni nepremagljivi kaveljci smo in kako nam Sandy ne more do živega. Blablabla. Internetni dušebrižniki so v tem času ponoreli – ljudje, ki so imeli dovolj časa za teženje po Facebooku in Twitterju, so brez kančka slabe vesti očitali tekačem, da se brigajo samo zase, da nikomur ne pomagajo, da so skratka egoistična golazen, ki skrbi samo zase. Za razliko od njih seveda, ki za žrtve Sandy skrbijo z ogorčenim najedanjem po spletu. V četrtek sem dobil email, ki je še enkrat potrdil, da maraton bo(Special Communication: The Marathon Will Take Place Sunday as Scheduled) -juhu! – odprl se je tudi Expo, vse je bilo v najlepšem redu, edino tistih zadnjih nekaj milj še vedno nisem pretekel, saj Central Park ostajal zaprt. V petek dopoldne, dva dni pred štartom, je imel Bloomberg vsakodnevno tiskovno konferenco o odpravi škode in spet potrdil, da maraton bo. Krasno! Popoldne je imel še eno tiskovno konferenco na kateri je povedal, da je maraton postal razlog za konflikte in delitve, da tega New York ne rabi in da je odpovedan. Sranje!

Po nekaj trenutkih, v katerih sem nihal med kletvicami in solzami, sem se jadrno odpravil na Expo, da izvem, kako in kaj. Od centra Javits sem bil oddaljen nekaj minut, zato sem tja prispel še pred novicami. Tekači, ki so stali v vrsti, so mislili, da je novica, da je maraton odpovedan, neslana šala. No, čez nekaj minut se je slaba novica razširila in vsi smo zrli v TV zaslone, s katerih je jecljala Mary Wittenberg, šefica New York Road Runners. Pred nosom so mi zaprli štante, na katerih so delili številke in majice, čeprav sem si oboje kasneje le izpogajal. Močno slabe volje sem z ženo odšla na Broadway, da si ogledava Glengarry Glen Ross z Al Pacinom v glavni vlogi, kar je vsaj malce popravilo slab dan.

Sam sem se takoj odločil, da maraton odtečem v Central Parku, katerega odprtje je bilo načrtovano za vikend. Po bežnem pregledu Facebooka in forumov na Runners’ World mi je bilo jasno, da ne bom edini. Številke je dvignilo več kot 40 tisoč tekačev in ker maratonci niso ravno znani po pomanjkanju trme, nad številnimi alternativnimi načrti nisem bil presenečen. V začetku sta obstajali dve opciji: ena, ki bi tekla po originalni trasi in druga, ki si je izbrala Central Park. Slednja mi je bila takoj bolj pri srcu, saj je bila precej logistično bolj enostavna in tudi bolj varna – 42km po ulicah in mostovih New Yorka se mi ob vsem prometu ni zdela pretirano pametna ideja. Sam sem se hitro pridružil skupini na Facebooku Run Anyway NYC Marathon 2012, ki je smiselno združila pomoč prizadetim in tek. Število članov je hitro naraščalo, samo-organizacija je bila bliskovita in zelo hitro je padel dogovor, da se dobimo na ciljni črti maratona v nedeljo ob 8h, oddamo dobrodelne prispevke in ob 9h štartamo dobre štiri kroge po zanki v Central Parku. Do nedelje zjutraj so dobili še pevko za himno, prostovoljce, dodanih je bilo nekaj podrobnosti v zvezi s pomočjo in samim tekom.

V nedeljo sem bil zgoden. Dan je bil mrzel, a čudovit, sonce brez oblačka. Na hitro sem šel po zajtrk za družino, še sam stisnil veliko kavo in bagel s kikirikjevim maslom (sorry, Mare!), nato pa sem se odpravil še po vodo, plenice in nekaj hrane, ki sem jo skupaj s svojo rezervno obleko dal v dobrodelno vrečo. Malce me je skrbelo, kako bo z vodo in hrano na maratonu – vzel sem nahrbtnik, ga napolnil z oreščki, suhim sadjem, presticami in veliko vode, v žepe stlačil par gelov, šop dolarjev in telefon, dodal nekaj majic in nogavic ter wc papir, za vsak slučaj. Oblekel sem seveda uradno oranžno majico ING NYC Marahon 2012. To je to, bil sem pripravljen.

Iz taxija sem na poti opazoval ostale oranžnomajčnike, ki so se trumoma valili proti Central Parku. Na ciljni črti se je že trlo ljudi. Bilo je prijetno konfuzno – kje smo, kdo je z nami, kam z dobrodelno kramo, kje so prostovoljci, kam shraniti hrano in pijačo za lastne potrebe. Dokaj hitro sem vse uredil, svoj nahrbtnik sem zaupal zakonskemu paru v najboljših letih (skupaj sta imela gotovo 190 let – če mi že ukradeta robo, ju morda lahko vsaj ujamem, sem si mislil!) V vmesnem času so mimo nas tekli številni tekači, ki so začeli na drugih koncih parka, rahlo zmedo je povzročalo tudi dejstvo, da so tekači tekli v obe smeri. Naša skupina je do 9h že močno narasla – koliko nas je bilo, ne vem, prepričan sem, da več kot tisoč. Padla je himna – Oh, say, can you see… – in že smo tekli. Zdi se mi, da po štartu naše skupine o glavni (po naše: pravilni) smeri teka ni bilo več dvoma.

Prvi newyorški maraton je potekal na isti trasi leta 1970 (do 1976). Organiziral ga je Fred Lebow, štartalo je 127 tekačev, na cilj jih je preteklo le 55 (vir: Wikipedia). Striček Lebow je sicer že nekaj let mrtev, a gotovo bi bil ponosen, če bi vedel, da se po njegovi progi spet podi na tisoče samoorganiziranih tekačev. S progo sem začel počasi, prav hitro tudi ni šlo, saj je bila gneča precejšna. Pred maratonom sem računal, da lahko uradno traso pretečem v približno 3:45, po prvem krogu sem videl, da hribčki sicer niso od muh, sploh tisti na harlemskem koncu, da pa vsekakor ne gre za nekaj nepremagljivo težkega. Po prvem krogu (vsak ima približno 9,7km)je sledil hiter skok na tribune, nahrbtnik je bil še tam, metuzalema tudi, hitra malica, slekel sem spodnjo majico,saj je postajalo vse topleje in odbrzel naprej. Že v prvem krogu sem markiral svoj uradni WCin zadeva je postala rutinska. Krog za krogom, gneča mimo ciljne črte, počasen tek mimo Columbus Circle, dol proti WC-ju, hitra pavza, potem pa rahlo navzgor mimo Metropolitan muzeja in vodnega zajetja ob peti aveniji (kjer je bilo največ prostovoljcev in ostalih opazovalcev),navzgor proti Harlemu, spust mimo drsališča in strm vzpon, pa takoj nato še en vzpon, pa spet po drugi strani zajetja proti cilju/štartu. Ljudi je bilo ogromno, po nekaterih ocenah do 20 tisoč tekačev, številne zastave, kostumi,majice proti vsem oblikama raka, najbolj glasni Mehičani in Portoričani, zelo veliko Italijanov, Francozev in Nemcev, precej Avstralcev, pa verjetno tudi nekaj Slovencev, čeprav jih sam nisem videl. Celo en valižanski vojak se je kotalil naokrog – v polni bojni opremi in z ogromnim nahrbtinkom. Prehitel sem ga dvakrat, potem ga ni bilo več videti.

Družbo so nam delali številni prostovoljci, ki so na progi nudili vodo, energijske napitke, gele, cookije, hotdoge, nam delili high-five in dobrovoljni opazovalci, ki so nas glasno spodbujali, se s transparenti opravičevali tekačem, jih šaljivo spodbujali – »Hurry up Ruth, we’re cold!« – in nam v težkih trenutkih dajali misliti – »Your training lasted longer than Kim Kardashian’s marriage!« Vmes sem sprejel še nekaj klicev, med drugim naročilo od prijatelja, kaj naj mu prinesem iz ZDA, v zadnjem krogu pa sem bil prisiljen dodati še dve mini zanki – eno približno dvokilometrsko in eno krajšo tik pred ciljem. Nisem si mogel predstavljati, da bi odtekel kak kilometer manj od maratonske razdalje – v tem primeru bi mi gotovo grozila samodiskvalifikacija. Celo pot je šlo super, brez težav, enkratno vzdušje, super vreme, na koncu sem se celo poigraval z mislijo, da odtečem 5 krogov, a sem si premislil, saj me je na cilju že čakala Helena. Na koncu je ura pokazala 42,3km v 4:05:38. Sploh ni slabo, glede na cirkus, vmesne ovire, mojo zmerno hitrost, klepetanje in vzpetinice na poti. Nahrbtnik me je zvesto čakal, čeprav sta se moja sivolasa čuvaja ob tretjem postanku poslovila – po treh urah navdušenega opazovanja sta vseeno imela dovolj. Še nekaj hitrih fotk in že sem bil v hotelu, pod tušem.

Končni vtisi? Po začetnem razočaranju se je vse skupaj spremenilo v enkratno in nepozabno izkušnjo. Zaključil sem z občutkom, da mi ni niti malo žal zaradi odpovedi. Je bilo prav, da je bil maraton odpovedan? Verjetno ja, čeprav sem osebno imel problem zgolj s tem, da bi tekači (ponovno) zaprli dva od mostov, ki so se komaj dobro odprli – sploh Verrazano Bridge, kjer je štart maratona, je igral pomembno vlogo pri pomoči močno prizadetim prebivalcem Staten Islanda. Vsi ostali argumenti, od dveh generatorjev v Central Parku, do vode, ki bi jo zlivali stran, so bili precej šibki – pomoč prizadetim ni bila problematična, ker vode ali hrane ne bi bilo, pač pa zato, ker je ob tovrstnih nesrečah največja težava dostaviti pomoč tistim, ki jo rabijo. New York je v tistem času normalno živel naprej, ljudje so se zabavali, hodili na NBA tekme, Broadway je deloval s polno paro. Zato so bili številni očitki tekačem po mojem mnenju rahlo krivični. Vendar, tudi če je bila odpoved upravičena, je bila izpeljana zelo ponesrečeno in vsekakor prepozno – zame bi bilo sicer vseeno, veliko ljudi pa je v New York prispelo tisti petek, ko je prišlo do odpovedi.

Prispevek naše na hitro organizirane skupine je bil uspešen: zbrali smo za 5 velikih kombijev pomoči, organizatorji maratona so v dobrodelne namene prispevali več kot milijon dolarjev. Veliko tekačev je odšlo na Staten Island in lastnoročno pomagalo pri odpravi posledic.

Bilo je super, kako bo z letom 2013, še ne vem, neuradno naj bi vsi dobili priložnost, uradnih odgovorov še vedno ni.

Več fotk najdete tukaj: https://www.icloud.com/photostream/#A4G6XBubG0PwsC

Ravno sestavljam program za Berlinski maraton, ki bo naslednje leto jubilejni, pa mi misli uhajajo štiri leta nazaj, ko sem v odlični družbi prvič raziskoval ulice tega velemesta. Bos. Med 40.000 ostalimi tekači in ob miljonu navijačev. Kocine mi gredo pokonci. Že takrat sem si obljubil, da spet pridem. Bi bilo kičasto, če bi šel na jubilejnega praznovat svoj jubilej? Heh, briga me, imam občutek, da moram biti spet tam. Da vidim in občutim, če je asfalt še tako gladek.

Spodnjo reportažo sem pred časom spisal za Tek plus. Če bo sreča mila, ob letu osorej spesnim novo, še boljšo. 🙂
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

BERLIN NA BOSI NAČIN
Kako sem bos pretekel Berlinski maraton in se pri tem neizmerno zabaval

V poznem septembru leta 2007 smo sedeli na pivu in gledali posnetke svetovnega rekorda v maratonu, ki ga je še enkrat več zrušil neverjetni Haile Gebrselassie. Nikoli se nisem navduševal nad urbanizmom germanskih mest, tokrat pa so mi podobe dolgih avenij, širokih trgov ob katedralah, obljudenih stolpnic in nezgrešljivih Brandeburških vrat delovale všečno in prijetno. Morda zaradi podob maratoncev, morda zaradi sončnega vremena in nasmejanih obrazov na ekranu je Berlin izgledal kot mesto, ki ga je obvezno obiskati. Odločitev je bila na dlani. Srknil sem iz kozarca in naznanil zbrani druščini: »Drugo leto gremo tudi mi gor!«

Tisto leto sem doživljal svojo drugo tekaško pomlad. Svoj prvi maraton sem pri dvajsetih odtekel na ljubljanskih ulicah že leta 1996. Po skoraj 15 letih tekanja, po rezultatsko odličnih in tudi malo manj odličnih sezonah je mladostna zagnanost minila z njo pa tudi motivacija za tek. Še vedno sem nastopal na vseh večjih slovenskih tekaških prireditvah, kljub temu, da je bilo zadovoljstvo po teku vedno večje kot med tekom samim. Vse je se obrnilo na bolje, ko smo s prijatelji in takrat še sodelavci na Bledu osnovali društvo Vitezi Dobrega Teka. Tek, treningi in tekaška tekmovanja so postali predvsem druženje, zabava in sproščeno trošenje prostega časa. Čeprav sem pred tem večinoma tekel sam, sem sedaj našel novo kvalitetno v skupinskih seansah in užitek v tekanju se je začel vračati. Ko smo organizirali še lastno tekaško prireditev, Nočno 10ko, ki je že prvič postala hit in začeli potovati tudi v tujino na velike maratonske prireditve, sem znova našel ljubezen do teka. Še več, ko sem taisto leto za stavo enkrat odvrgel tekaške copate in iz kavarne do službe tekel bos, sem našel svoj novi tekaški izraz. Bosi tek je sčasoma postal moj edini način tekanja. Brez težav sem bos zaključeval polmaratone, nekaj bolečih izkušenj, nepremišljenih odločitev in odprtih podplatov pa me je držalo nazaj, da bi si upal bos na maraton. Ko smo se odpravljali na 35. Berlinski maraton leta 2008, se mi še sanjalo ni, da bo zame to prelomni tek.

Berlin je svoj maraton dobil že leta 1974. Par let po prvem Newyorškem in nekaj let pred prvim Londonskim je tako vsi veliki štartal z nekaj sto tekači, ne v centru ampak v periferiji velemesta. Čeprav se je šele leta 1981 maraton preselil na glavne ulice takratnega Zahodnega Berlina, pa je že v zgodnjih letih slovel po odličnih rezultatih.Prvi svetovni rekord je maraton beležil že leta 1977, sledili so rekordi v 1998, 2001, 2003 in 2007. Zgodovinski maraton se je odvil leta 1990, ko je le tri dni pred združitvijo Vzhodne in Zahodne Nemčije več kot 25.000 tekačev priteklo skozi Brandeburška vrata, mnogi s solzami v očeh. Leta 2008 je Haile Gebrselassie postavil letvico na 2.03.59. Naključje je hotelo, da je na tem maratonu sodelovala tudi naša številna slovenska odprava.

Na vseh velikih maratonih povpraševanje po štartnih številkah krepko presega ponudbo. Tudi v Berlinu ni nič drugače in 40.000 mest se zapolni že 6 mesecev pred štartom prireditve. Prijave za maraton se odprejo že v oktobru (maratonje tradicionalno na sporedu zadnjo nedeljo v septembru), prvih 10.000 mest pa se razproda v nekaj tednih. Potem se štartnina podraži za nadaljnih 15.000 tekačev ter še enkrat za zadnjih 15.000. Slovenskih tekačem še vedno velikokrat dela težave planiranje nastopa na maratonu pol leta ali več pred dirko; v tujini je to običajna praksa. Navsezadnje je tudi dopust potrebno planirati.
Prijaviti se je na Berlinski maraton edino možno preko uradne spletne strani. Ob prijavi se izvede tudi plačilo štartnine, morebitni dodaten strošek za majico, gravuro medalje in podobno. Brez kreditne kartice tako ne bo šlo. Tisti, ki jim sodobne bančne poti niso najbolj domače, pa se sedaj lahko obrnejo tudi na slovenske touroperaterje, ki poleg potovanj urejajo tudi formalnosti s štartninami. Berlinski maraton je eden izmed 5 največjih in hkrati tudi najprestižnejših na svetu. Vsaka dodatna storitev se plača; prej omenjena majica vas bo stala 30€, gravura na medaljo 8€, najem čipa pa 6€. Dvig štartne številke je obvezno opraviti najkasneje do sobote pred nedeljskim tekom, za prevzem pa je potrebno imeti potrdilo, ki ga vsak ob prijavi dobi po elektronski pošti. Kljub ogromnemu navalu pa se je tudi ob našem obisku izkazala nemška natančnost in številke smo vsi dobili kot po tekočem traku.

Potovanje v Berlin sva s prijateljem Mitjem najprej načrtovala kot interni izlet za nekaj zainteresiranih članov društva. Potem pa sva se na tekaških dogodkih po Sloveniji pogovarjali tudi z drugimi tekači, novica se je razširila in kmalu se nas je nabralo skoraj 30. Nekaj nas je bilo Vitezov Dobrega Teka, tekačev, ki so nas mikale nemške ceste, nekaj naših navijačev. Odpravo so sestavljali še maratonci z vseh koncev Slovenije, Štajerci, Dolenjci, Zasavci, kajpak tudi Gorenjci in Ljubljančani. Držali smo se prvotnega plana, da potujemo z vlakom, ker je bil vozni red prikladen tudi za najbolj pridne, ki si niso mogli privoščiti več kot dan dopusta – potovanje je trajalo od četrtka popoldne do ponedeljka zgodaj zjutraj. Tdui cenovno ugodno je bilo tako potovanje in seveda najpomembnejše: obetalo je veliko zabave in dogodivščin.

Z ljubljanskega železniške smo krenili po planu, vsi nasmejani in v veselem pričakovanju. Proti Gorenjski smo pobirali še ostale potnike in že do Munchena porabili vse naše zaloge prigrizov in pijač, ki smo jih vzeli na pot. Srečali smo par znanih fac z ene od komercialnih televizij; mladci so se odpravljali na Oktoberfest, priznam, tudi mene in še koga je mikalo, da bi se jim pridružil. Nekaj uric spanja in v malo meglenem jutri smo sestopili na glavni berlinski postaji. Ker tudi pri spanju nismo bili zahtevni smo se šli nastanit v enega od večjih hostlov (za 30€ na noč se kulturno naspiš in naješ), potem pa raziskovat metropolo.

Pozno jesensko vreme je bilo za turizem kot naročeno. Še bolj za tek in nekaj fantov iz naše skupinice je sobotno dopoldne izkoristilo za lahkoten trening. Popoldne smo preživeli v okolici prizorišča maratona in si ogledali del dirke tekmovalcev na rolerjih. Takrat mi je prvič prišlo na misel, da bi naslednje jutro morda lahko štartal bos, zgolj preblisk je to bil. Dovolj, da sem se sezul in do večera okrog hodil bos in preizkušal berlinski asfalt, beton in granitne kocke. Občutek je bil odličen, sproščujoč. Vsem prehrambenim pravilom navkljub sem si za predmaratonsko večerjo naročil znamenito pečenico z zeljem in ker sem se res dobro počutil, še pivo za poobedek. Namesto zgodnjega spanja smo si potem raje privoščili še enega in sklepali stave o naših maratonskih časih prihodnji dan. Natakarica nas je sicer gledala malo postrani, ko sem ji razlagal, da smo prišli na maraton, da smo iz Slovenije in kaj sploh pomeni Vitezi Dobrega Teka.

Sezona 2008 zame tekaško ni bila bogvekaj. Vsaj kar se kilomterov na treningih tiče ne. Raje sem ubral pristop, da poskusim uživati na čimveč atraktivnih tekmah in se ne obremenjujem z doseženimi časi. Ko sem leto pred tem odkril bosi tek in bos pretekel tudi dva polmaratona, je bilo skoraj logično nadaljevanje, da se bos podam tudi na maraton. A tu se je ustavilo. Leto 2007 se je končalo prehitro, naslednje pa sem začel bos v Sežani, kjer sem v vlažnem in hladnem vremenu v dveh urah iz podplatov naredil zrezke. Celjenje je trajalo par tednov, do poletja pa sem potem naredil le nekaj maratonov, obut. Poletje sem v Ljubljani le izkoristil za par bosih treningov, v družbi s punco Tino, da me niso samega preveč debelo gledali. Praktično sem se na trening spravil edinole še bos ali v nanovo odkritih Fivefingersih, popolnoma tenki, minimalni obutvi brez blaženja. Če sem tekel obut, so me neznosno bolela kolena in to mi je jemalo vso voljo. Jesen je bila krasna, sami lepi vikendi eden za drugim. Teden dni pred Berlinom smo se v Viteški druščini podali na Rokov tek v Šmarje. Ker so nas organizatorji počastili z predstavitvijo na odru, smo se jim oddolžili tako, da smo progo odtekli bosi. In kakšna tekma je to bila! Tako obloženih okrepčevalnic ne boste našli na nobenem drugem teku. Tako prijaznih ljudi tudi ne. Dobro razpoloženje na cilju in praktično nobenega žulja na podplatih sta bila dva pomembna argumenta, ki sta me prepričala, ko sem v Berlinu na dan dirke tehtal, kako se obuti za tek. Zakaj bi se obul, tega bom zmogel bos.

Največji izzivi so tisti, za katere nisi čisto prepričan, da si jim kos. Ko smo se pred štartom poslikali, sem se še vedno oklepal svojih Mizunk, ne čisto prepričan ali delam pametno potezo. Potem sem se ugriznil jezik,copate pustil pri Tini, sestri Maji in svaku Primožu ter jim naročil, naj mi jih dostavijo na polovico proge, za vsak slučaj, če bi šlo karkoli narobe. Mislim, da sem s tem bolj potolažil njih kot samega sebe, saj sem vedel, da jih skoraj gotovo ne bom obul.
Štart je bil, kot se za 40.000 glavo množico spodobi, dolg. Ko je bil Gebre nekje med osmim in devetim kilometrom, smo končno štartali tudi mi, zadnja skupina. Mogoče je bilo kakih 10 stopinj v zraku, jutranja senca pa je malo vlažen asfalt naredila neprijetno hladnega. Tiste pol ure, ko sva tam stala z Jakom Rešem, legendo slovenskega športa, ki je bil tudi z nami, sem se nekajkrat vprašal, če sem čisto pri zdravi pameti. Ko sem se sam pomiril s sabo, me je kaj podobnega vprašal kakšen od sotekmovalcev, zato sem bil nestrpen in malo nervozen. Potem pa je le počilo in podplate sem lahko začel ogrevati.

Če tega ne doživiš v živo, si skoraj ne moreš predstavljati. Najprej nepregledna množica tekačev, ki se vali na štart in ji ne vidiš konca ne pred sabo, ne za sabo. Potem pa še boljše: neprekinjena veriga ljudi, navijačev, ki ob progi navijajo, ploskajo, prepevajo ali igrajo ter se zabavajo. Kako lahko je teči ob taki podpori! Po uri teka, približno desetih kilometrih sem se počutil odlično. Stopala so se popolnoma ogrela, žuljev ni bilo, sonce je razkadilo vlago in ogrelo ozračje na idealno temperaturo. Kolona tekačev se je tudi že raztegnila, da se je dalo toči v lastnem tempu. Na trenutke se mi je zdelo malo prehitro, a sem se prepustil toku in užival, ker mi je šlo od nog.

Bolj ravno progo bi si težko zamislil. Nekaj mostov in dva ali trije podhodi so bili vse, kar je bilo razgibanega na tem maratonu. Proga mi je bila zelo ustrezala, ravno prav zavojev, da ni bila dolgočasna a vseeno speljana tako, da se je dalo teči v enakomernem ritmu. In seveda najpomembneje: mojim podplatom je bil asfalt izredno všeč. Več ali manj gladek, skoraj nobenih kamenčkov, kakšna lukjna v cesti semtertja pa je bila celo dobrodošla. Prvih nekaj kilometrov me je še nekoliko zeblo, potem pa so se tudi stopala ogrela in steklo je kot po žnorci. Nekje na sedmem kilometru sem že od daleč opazil slovensko zastavo, srce je zaigralo: »To so naši!«. Brez obveznega slikanja, tleskanja z rokami in nekaj požirkov tekočine ni šlo. Težko sem se poslovil, a sem jih spet pričakoval nekje okrog polovičke.
Ni samo napor ogreval naših teles, počasi je zrak in glave otoplilo tudi sonce indijanskega poletja. Ni bilo vroče, ocenjeval sem, da mora biti slabih 15 stopinj. Idealno za maraton, nič manj idealno pa za nedeljsko zabavo ob improviziranih šankih, ki jih ob progi ni manjkalo in živo muziko, ki je razbijala na vsakem vogalu. Ljubitelj rocka? Ni problema, zate bodo ostri kitarski ritmi, ki so na 14. kilometru posrečeno posnemali AC/DC. Mehka duša in pristaš jazza? Kmalu za okrepčevalnico na 20-em se lahko sprostiš ob interpretaciji Charlieja Parkerja. Reagge, jp, imamo, kaj pa popularni šlagerji, kajpak, sploh ne rabiš spraševat. Pa bobnanje v vseh kombinacijah vsaj na vsakih 5 kilometrov in klasika, kjer je cesta preozka za oder, pa dovolj za zvočnike. Sam nisem štel, ampka tisti, ki so, so kasneje povedali, da je bilo takih in drugačih bendov za progo čez 50. Več kot kilometrskih oznak.

Dobra tretjina poti je bila za mano, noge so funkcionirale brezhibno, vsaj do polovice nisem pričakoval težav. Večina strahov, s katerimi sem se boril pred štartom je izpuhtela; ko se enkrat premikaš, ko »podiraš« kilometrske table postane precej lažje. Zavedal sem se, da se mi bo 22 kilometru odprl popolnoma neznan svet o katerem kot bosonogi tekač nisem imel pojma. To je bila prava draž; kot majhen otrok, ki se veseli nove igrače, čeprav je ne bo znal takoj upravljati.
O naših navijačih na polovici ne duha ne sluha. Sklepal sem, da so ostali kje v gneči in se niso uspeli prebiti na drugo stran mesta. Čeprav bi mi prav prišla beseda spodbude, pa mi je bilo po drugi strani čisto prav, da se ni bilo treba pogajat, ali naj se obujem ali ne. Sam se prav gotovo ne bi; prav lepo mi je šlo, po hitrem pregledu niti enega žulja na podplatih, časovno pa sem bil tudi krepko pod planom. Napovedal sem, da me prej kot v petih urah ne bo v cilju, po dobrih 2 urah na polovici, pa je kazalo, da imam še preveč časovne zaloge. Lagal bi, če bi dejal, da se utrujenost počasi ni začela javljati v okončinah. Mišice so se malo upehale, podplati so že oddelali en šiht. Malo po polovici sem pogoltnil kos banane, spil kozarček barvastega napitka in žgal naprej. »Prvi najbrž že dajejo izjave v cilju,mi je za trenutek prišlo na misel.

Iz strogega centra se proga v drugi polovici spusti na jugovzhodni, periferni del mesta. Manj visokih stavb, več dreves in zelenja. V senci je bila cesta še vedno precej mrzla, zato sem jo raje ubiral po sončnih zaplatah in kjer se je dalo, po belih črtah. Te so ne samo toplejše ampak tudi nepričakovano mehkejše. Problem je le, ker so ozke in tekanje po njej zahteva spretnosti manekenke na modni brvi. Resnično težavo so sedaj začele predstavljati tudi okrepčevalnice. Od vsake se je vsaj 500 metrov naprej naredila popolnoma mokra cesta, ki mi je neprijetno mehčala že tako preveč obtolčene podplate. Zato sem se začel okrepčevalnic izogibat v velikem loku; če me je le premagala žeja, sem zgrabil kozarček na prvi mizi potem pa hop takoj na skrajni levi rob in mimo mlakuž in malih jezer. Da bi bila stvar še hujša, se je po vodnem odseku začel »medeni« odsek. Ste na množičnem teku, morda v Ljubljani kdaj občutili, da se vam copati lepijo na podlago, potem ko ste stopili na kak razlit gel? Zdaj si pa predstavljajte, da so pred vami na tla zmetali kak ducat tisočev napol praznih gelov, to lepo potacali in naredili ogromne muholovce. Res sem se počutil skoraj kafkovsko, kot žuželka ki se lepi na podlago in pri vsakem koraku za sabo pusti plast kože. Noro!

Če si bos na maratonu, posebej na velikem maratonu, ti ni treba skrbeti, kako si boš krajšal čas. Za to poskrbijo vedno drugi. Nekateri so me prijazno trepljali po ramah in me ogovarjali, največkrat zakaj to delam, morda za stavo ali za dobrodelne namene? Drugi so se šalili, če sem čevlje pozabil na štartu ali če sem morda revež, ki nima za obutev. V večini so bili tisti, ki so malo spod čela gledali, ko so me prehiteli (ali jaz njih) potem pa se spet ukvarjali s svojimi težavami. Najbolj všeč so mi bili tisti, ki so zgolj pomežiknili ali dvignili palec v odobravanju, potem pa odbrzeli naprej. Vedno manj se mi je dalo pogovarjati, nekaj zaradi moje polomljene nemščine, malo pa tudi zaradi utrujenosti. Raje sem samo še poslušal in daleč najpogostejša beseda, ki sem jo ta dan ujel v mestu je bila »barfuss«.
Maratonski berlinski zid sem našel nekje na 32 kilometru. Do 34.ga sem potem malo računal in odšteval, dokler me ni prekinilo bučno dretje napovedovalca na enem od do konca navitih zvočnikov. Ob vsem hreščanju sem uspel razbrati le »Weltrekord« in »Gebre«, kar je bilo dovolj, da sem se spet počutil odlično – zmeraj se bom namreč lahko pohvalil, da sem tekel z Gebrejem v Berlinu, ko je postavil svetovnega.

Navdih je plahnel, kilometri malo počasneje. Hitrost teka mi je padla, podplati so me že skeleli, volje, da bi preverjal žulje pa že zdavnaj ni bilo več. 40. kilometer, tista znamka, ko si zmeraj rečem, zdaj pa uživaj poba, zadnja dva sta za ekstazo – pa potem nikoli tega ne naredim, le zakaj ne – se je le prikazal. Ovinek, dva pa smo tam, to sem si že zamrmral in istočasno dobil še zadnje maratonsko presenečenje za moje parkeljce. Kocke! Če bi na te presnete mestne tlakovce naletel kakih 10km prej, bi se zjokal, zdaj pa sem le stisnil zobe, stopil na prste kolikor se je še dalo in šel v kruti boj, do konca. Odrešila so me Brandenburška vrata, potem pa skoraj kilometer dviganja in spuščanja rok. Ali je res že konec! Zatulil sem tako kot znam, počasi odšteval tiste metre in poskakoval od veselja. Dobre štiri ure in pol za maraton, ki ga ne bom nikoli pozabil. Dvanajst let po prvem sem še enkrat zaključil svoj »prvi« maraton. Neprecenljivo!

Podplate sem pogledal šele, ko sem se spet sešel z našimi, maratonci in navijači, ki so bili že vsi zbrani pred Reichstagom. Poljubil sem Tino, pomahal ostalim, se usedel na robnik in pošpegal tja dol. Niti enega žulja! Nekaj cukra sem še imel med prsti, nekaj umazanije s nemških cest tudi za spomin, boleče mišice in nasmešek na ustih, ki mi ni šel proč. Tisti večer smo se potem z vlakom vračali proti domu in si za piko na i odličnemu koncu tedna naredili še nepozabno žurko. 18 maratoncev, skoraj toliko navijačev, premalo pločevink piva in izjemno prijazen natakar, naše južne gore list. Stočil je, kar se na tistem vlaku stočiti dalo, zadonela je slovenska pesem, štorije so padale. Iznajdljivejši boste na Youtube našli kak naš video spominek. Same zadovoljne face, smeha za izvoz in obljuba, da se »tja gor pa še vrnemo«. Ponavadi ostane res samo pri obljubah, a mi nismo taki. Ne verjamete? Letos gremo spet!

Ps. Naslednji dan po maratonu me kot po čudežu noge niso skoraj nič bolele,musklfibra ni bilo blizu. Malo me je bolela glava. Za prvo krivim bosi tek, za drugo pa…ja, tudi včasih. Dober tek!

O avtorju:
Tekač že od najstniških let, vedno rekreativec, svoje rezultate pa je vedno dosegal z lastnimi recepti za trening. Tako najboljše kot najslabše. Po tekaških vzponih in padcih je zadnja leta spet zaljubljen v tek, bosi tek, ki se mu zdi naravni človekov izraz. Sicer teka manj kot bi želel, a vedno uživa in preizkuša kakšno novo podlago. Z veseljem uvaja novince v skrivnosti bosonoštva, občasno tudi predava ali piše. Med bosimi momenti je tudi podjetnik, družinski človek, organizator prireditev in bloger. Doslej se svetu okoli sebe še ni nehal čuditi.

Radenci, zadnja leta sinonim za maraton v peklenskih temperaturah, koncert rešilcev in dehidracijo. Najstarejši slovenski maraton. Eden redkih pravzaprav. Množičen, najbolj na krajših razdaljah. Morda pogoji niso najbolj v prid množičnosti na klasični razdalji. Pa ni bilo zmeraj tako. V 80-ih, zlatih letih slovenskega maratona, je maraton (!) Radence teklo že precej več ljudi. Termin je bil mesec dni prej, dandanes bi bilo to idealno. A hudiča, ko je enkrat prišel sneg, pa se je vse premaknilo na pomladni maj. Ki je sčasoma postal poletni maj.

Tradicija vleče. Štirinajst let je že, ko sem bil prvič tam, na najdaljši se razume. Ob 3h popoldne je bilo krepko čez 30, soparno ko v savni in v enem krogu. Čez Avstrijo, čez Soboto. Čez res dolge ravnice brez vode. Sem se kdaj zaklel, da tja pa ne pridem več? O ja, več kot enkrat. Pa sem se zmeraj spet prikazal, parkrat na polovički, zadnje leta pa z užitkom, to resno mislim, samo še na dolgi. Predlani v VFF, lani v Feelmaxih. Letos sem bil že naštelan, da grem po sveti gral bosih maratonov. A (hvalabogu, pravzaprav) premalo laufanja od zime sem je zmanjšalo apetite. Kolega Tilen, pravi bosonogec, je lani počil piko in v dokaj zmernih temperaturah naredil celega. Bos. Jaz sem se šel letos zadovoljit s polovičko. Potolažil sem se, da bo en krog čisto dovolj, da prečekiram asfalt na celi progi.

Ob pol desetih je bilo vreme lepo in prijazno. Asfalt prijeten in topel. Marko Filipič, po novem Barefoot Mark, je, ko sva stala v štartnem boksu, našel navdih, sezul svoj Fingerse in se zarežal ko maček. Zaigralo mi je srce, dva bosa na cesti, tole gre pa zares, malo placa prosim. Pa sva šla, v koloni in za njo, na epski bosi krog.

Zanimivo, kako stopala hitro povejo, kaj si mislijo o tem, da jih pelješ malo šetat. Super je bilo, prvih pet, šest kilometrov, kit bi tekel po lepi in mehki podlagi. Gladko, sveže, tekoče. Da bi bilo do konca takole, sva obadva v en glas zamrmrala nekje na 8 kilometru. Počasi je postajalo toplo pod podplati, a zaenkrat se je še dalo zdržati. Potem pa so tudi prekmurske ceste pokazale svoj malo bolj grobi obraz in naju od 11 pa do 16 kilometra testirale, koliko bosonogcev je zares v naju. Tolažba? Predvsem ta, da nisva tekača na maratonu, ki bi morala iti v še en samomorilski krog.

Takrat se mi je zdelo precej huje kot sedaj, ko za mašino sedim bosonog in ohlajen. A , ko imajo podplati za sabo 15 ali 18 kilometrov vedno toplejšega, na trenutke tudi ostrega asfalta, potem niso več za hece. Nekje pred 19 kilometrom sva spet prišla na cesto, tisto glavno, po kateri smo začeli prva dva kilometra. Razbeljena kot vroča peč in hrapava kot sirkova krtača. Se je v dveh urah vse spremenilo? Je nekdo posul šodr po prej lepi, mehki podlagi? Bela črta (ker modre, maratonske ni bilo) je bila najin rešitelj. Malo manj vroča, malo bolj mehka. Trpela sva oba, priznam, a vesel sem bil, da sva bila oba bosa, da sva se spodbujala in se vlekla do cilja. Do 12 sem si obljubil da bova v cilju in pred prvim maratoncem. In oboje je uspelo.

Podplati ti veliko povedo, če hočeš poslušat. Ok, včasih te tudi malo zavedejo, a verjamem, da dobronamerno, ko te želijo zaščitit pred poškodbo. Obema se je zdelo, da kak žulj nama pa sigurno ne uide, a ko sva se pridružila našim na travniku o žuljih ne duha ne sluha. Občutljiva koža, to ja, a poškodb in težav prav nič. Nazdravila sva s pivom, dala noge v luft, priznam enega tudi skadila. A je bilo kaj proslavljati, Mark je postal eden redkih, ki se je vpisal med slovenske bose (pol)maratonce.  Čestitke še enkrat! Upam, da nas bo kmalu še več.  Se vidimo na Nočni!