Manj je več

Ker me večkrat zanima, kje in kdaj se bo teklo, pa ne najdem tekaških dogodkov na enem mescu, sem si sam oblikoval lastni koledarček tekaškh dogodkov v letošnem letu. Da vsaj vem, kaj se tam zunaj dogaja :). Morda pride tudi vam prav. Ker se vse skupaj sestavil dokaj na hitro, se že vnaprej opravičujem za pomankljivosti in nedoslednosti. Ker marsikateri organizator še ni najavil dogodka za letošnje leto, sem termin predvidil kar sam (glede na pretekelo leto). Ko bo točen termin znan, popravim tudi tule. Datume večdnevnih tekov sem nastavil na datum začetka prve preizkušnje (ultra traili). Pri vsakem dogodku sem označil tudi tip teka; naj si gre za klasično cestno tekaško prireditev, trail dogodek, off road dirko (sem uvrščam gorske, gozde, makadamske in podobne teke) in občasno mešanico omenjenih. Pri razdaljah sem upošteval glavne distance, ki so razpisane za članske konkurence – čeprav imamo večino tekov tudi krajšne, netekmovalne, otroške in mladinske ter pohodniške razdalje, teh tule nisem posebej definiral. Več informacij o vsakem dogodku tako ali tako dobite na linku dogodka samega (če ga dogodek ima, sicer sem dal link od organizatorja, FB stran ipd..). Če najdete napako, če veste za dogodek, ki sem ga zgrešil ali imate kako drugo pripombo, mi lahko napišete na koledar@minimalist.si, pa z veseljem sprejmem predloge. Hvala za sodelovanje in dober tek!

Dobrodošli med gledalci in poslušalci novega, čisto tekaškega podcasta Zagret za tek!

Vaš gostitelj Marko Roblek skupaj z gosti kanim biti informativen, zanimiv, zabaven in provokativen.

Naročite se zdaj!

Lahko po mili volji tudi lajkate in delite. Hvala, spoštovani in spoštovane.
🙏DONIRATE LAHKO NA paypal.me/zagretzatek🙏

Podcast na voljo tudi na podcast platformah:
iTunes: https://podcasts.apple.com/us/podcast/zagret-za-tek/id1537328887
Anchor: https://anchor.fm/dashboard/episodes
Spotify: https://open.spotify.com/show/4v8qRLCnc88lYU9JFleus4
Google podcasts : https://podcasts.google.com/feed/aHR0cHM6Ly9hbmNob3IuZm0vcy8zY2ZhYjZmOC9wb2RjYXN0L3Jzcw==

Za pokušino prvih pet epizod. Mnogo jih še pride!

Kdo bi si mislil: dober mesec dni nazaj smo v tekaških krogih v debatah jadikovali nad preveliko ponudbo tekaških prireditev in se ukvarjali s problemi, kako si organizirati koledar za sezono v prihajanju, sedaj pa…. Da je tragedija še večja; marsikdo ima sedaj več časa za trening, kljub omejitvam gibanja še vedno dovolj možnosti za tek, vreme in daljši dan pa gibanju v prid delujeta še dodatno stimulativno. Forma je, tekem pa ni!

V izogib frustracijam in slabi volji ter kot priložnost za sproščanje tekmovalnega naboja vam predlagam par karantenskih izzivov! S prijatelji v ožji družbi in tudi tekači in tekačicami širše “Nočna 10ka” družine se “izzivamo” že nekaj tednov in lahko vam rečem, da si ne bi mislil, da je par “virtualnih” hecov in stav lahko tako motivacijskih. Kaj pa če še vas povabim zraven?

1.Vključite se v naš Strava klub “Virtualna 10ka”

Skoraj 400 nas je že, ki se že več kot mesec dni virtualno družimo, spodbujamo, tudi primerjamo in informiramo z zanimivostmi iz tekaškega sveta. Najvztrajnejši so na teden pretekli tudi že 150 kilometrov, najhitrejši 10ko v 32 minutah, da o na novo odkritih trasah, hudih cestnih in trail predlogih (ko se enkrat sprostijo občinske meje, tekem tudi treba ne bo!) niti ne pišem. Pridružite se še vi, če ne “furate” Strave, pa pošljite kako zanimivo slikco ali traso iz vašega Garmina ali kake druge aplikacije, pa vas damo med objave.

2. Karantenski “kdo je tu nor” izziv ali po domače Nora 10ka

Na kako majhnem prostoru ste sposobni odteč kako čisto spodobno razdaljo, recimo 10ko? Po navdihu mnogih tujih tekačev in ob dodatni pomoči otrok (so imeli športni dan in mi niso dali dihat) sem najprej sam zakrožil okrog svoje hiše (260x, vrtelo se mi je en teden!), potem pa je izziv padel na plodna tla tudi v naši širši tekaški skupnosti. Danica je tako recimo krožila kar okoli svojega avta (!), Andreja in Michael pa sta izziv internacionalizirala in zakrožila (hitro!) okoli Siegessäule, berlinskega znamenitega stebra zmage.

Sigurno tudi vam kaka taka traparija pride na misel? 🙂 Preberite si navodila na FB, na IG ali na Stravi, natuhtajte kak hecen oval ali kak drug vzorec, pa potegajte #nora10ka pa pokažite, kako nori ste!
ps. nabralo se je že kar nekaj izzivov, iščite po tagu na Fb #nora10ka. Menda še Igor tuhta o kroženju 😉

 3. Zakaj pa ne polmaraton ali kar maraton?

Idejo je najprej priobčil in realiziral Rok, ki je Veliko noč namesto za mizo začel na cestah in potkah svoje občine. Zgledalo je izjemno suvereno.  Teden zatem sem se počutil dokaj dobro, da sem se odločil, da ga grem (vsaj idejno) posnemat. Vreme mi je šlo na roke, noge so bile kar sveže, prazne ceste občine so dobro dele, klanci malo manj. Sem se moral prejšnji dan kar pomatrat, da sem našel dovolj cest za izvedbo projekta v lastni občini, a če je to zmogel Smolko v najmanjši slovenski občini, potem ni hudir, da tudi meni ne uspe. Štiri ure in četrt kasneje sem tekmovalne ambicije letošnje pomladi uspešno zadovoljil, kolega Friko in Joža pa sta skoraj istočasno odtekla svoji polovički – če se naslednjič še zmenimo, pa imamo lahko že resno virtualno dirko.

Kot kaže, nam tekmovati v živo po domovini in tujini še nekaj časa ne bo dano, zato ne vidim razloga, da si tekmovalne sezone ne naredimo kar sami. Potegajte #virtualna10ka, da vas vidim. Če bo treba, pa zrihtam ob priliki še medalje in virtualen afterparty za vse 🙂

4. Poiščite rokerja v sebi!

Tega izziva se je spomnil kdo drug kot Slavc (posredno je imel prste vmes tudi pri že prej omenjenih) in ga prvi kot challenge vrgel v kometariat. Teden pred tem je naklepal sedem zaporednih dni s z okroglo 10ko, ampak tale metalski protokol je še precej boljši …ker boste zaradi njega delali še intervale! Kaj je v prvem poskusu izvedel, si poglejte na sliki, naslednji izziv je baje Evil Eye, po domače mu recite metalski pozdrav z roko, ki vam ga izriše analitika v Stravi.

Tole bo…jeba!!! Ampak! Vsi imamo malo metalca v sebi, mar ne? Ko bodo noge spet za, pa gremo do bruhanja 🙂

5. Fotke, traili, vadba doma in druge traparije

V soboto imamo virtualni trening za Nočno 10ko na FB stravi Priprave, v živo, ob 18h. Z Igorjem vas še povabiva v naslednjih dneh, zna biti zanimivo, zrihtamo zanimive nagrade, pa musklfiber, če boste zraven 🙂

Sicer pa zadnje tedne lahko na v virtualnem svetu sodelujete še na par izzivih, tudi v trailu (kolegi iz Kinvitala en tak izziv delajo na Julian Alps trail), v kolesarstvu, pohodništvu. Da ne bo kdo rekel, da mu je dolgčas! Na 10ki smo vam en nagradni natečaj pripravili že zadnjič, lahko ga celo “sfejkate”, saj se na fotki še švic ne vidi.

Ampak potem, ko že zvlečete opremo, pa se toliko pripravljate za tisto fotko…je čisto vseeeno, če greste še malo v akcijo 🙂

Tako, da ne boste rekli, da nimate idej! Uspešno karanteno še naprej. Pa pošljite kake fotke. Lahko tudi ideje za kako novo norost. Obljubim, ne bo šla v nič.

“Skorajda ne najdeš veš tekaške potke, steze ali trase, ki dandanes v vseh letnih časih bolj ali manj ne puhti od množice tekačev in tekačic. Tisti, ki nam včasih prija samota, se takrat umikamo v gozdove, na kake zapuščene ceste ali v tihoto (pre)zgodnjih jutranjih ur. Saj ne, da bi se počutili ogrožene a meditativno komponento tekaške sproščenosti je vsaj meni najlaže doseči, ko se ukvarjam zgolj s doživljanjem samega sebe. Po drugi strani pa v tekaškem vsemirju na glavni veljavi pridobiva drugačen princip. Vse več se piše in govori o preseganju samega sebe.
/…/
Ne morem se otresti misli, da je tudi tovrstno dokazovanje zgolj rezultat naše hiperproduktivne dobe. Tako kot je treba delati, ustvarjati in trošiti vedno več je na drugi strani treba tudi več teči, trenirati, tekmovati. Zadovoljstva z nekaj kilometri sproščenega teka ni več; štejejo le-še dolge ure samoizpraševanja, švic mora teči v litrih, telo in duh se morata zvijati čez rob.
/…/
Medtem, ko se vsepovsod govori o nujnosti rekreacije in športa, pa menim, da se bistveno premalo poudarja pomen gibanja. Enostavnega, konstantnega, neobremenjujočega. Hoja in tek sta idealni aktivnosti za to. Škoda bi bilo, da bi ju uporabljali zgolj kot sredstvo za dosego ciljev in ne kot del samoizpopolnjujočega bivanja. Za odkrivanje samega sebe.”
#zagretzatek#obletnica#aktivnimediji#knjiga#tek#spomini

Zdi se, da v tej negotovi situaciji tudi tekaški navdih izginja iz domislekov in pogovorov z mojimi tekaškimi prijatelji in znanci. A ravno v krizi, ko je treba poskrbeti za bližnje, se boriti za eksistenco in garati v nevarnih službah za skupno dobro nam lahko tek ohrani zdravo pamet (in kondicijo) ter nas na koncu osmisli kot ljudi, ki smo bili pred krizo in bomo po njej spet. Glavo pokonci! Naj vas malo razvedrim s poglavjem iz svoje knjige, ki sem ga, situaciji primerno, karantensko predelal in izolacijsko obdelal. Tecite, pa četudi za hec, po dnevni ali na balkonu. Na zdravje in dober tek!

Kako torej preživeti karanteno, ko so možnosti za tek omejene in ostati v formi?

1. Prijavite se na jesenski maraton

Phe, boste rekli, to pa je izvirnost! Če se človeku upira že misel, da mi rinil na prosto (da ne sreča koga), zakaj bi si potem vnaprej delal račune brez krčmarja? Ravno zato! Pregovorna gorenjska ali pa kar slovenska skopost vam ne bo dovolila, da bi tistih 50 ali 100 evrčkov pustili vnemar domačim ali tujim organizatorjem. Trmasto se boste vsaj trikrat na teden podali na zgodnje jutranje, osamljene in zapuščene ceste in si do poletne vročine nabrali dovolj kilometrov, da maraton sploh ne bo več problem. Velika verjetnost je, da ste zaradi vseh prestavljenih pomladnih dogodkov…na jesenski maraton tako ali tako že prijavljeni! Ha, kdaj torej gremo na pivo?

2. Vzemite si čas za počitek

Ne morete zgrešiti. Ja, točno to sem rekel, kavč, kokice, teve nadaljevanke, tekaški filmi ali celo kakšna tekaška knjiga. Ni ga čez ležerno uničevanje karantenskih uric, ko ti misel na tiste neumorne norce tam zunaj kvečjemu privabi nasmešek na usta. Če je za Kenijce dobro, bo pa še za nas! Nekje maja vas bo potem začel črvičit tisti zavistni črviček, ko boste gledali sosedo, kako vsako jutro prijetno rdečih lic prihaja z jutranjega džoginga, ko se vi vlečete z balkona nazaj v dnevno sobo. Po junijskih praznikih boste že trdno odločeni – kaj bodo vaši sklepi, pa vam ne potrebujem govorit. Se vidimo na maratonu!

3. Vpišite se v domači fitnes

Ni boljšega kot mrtve sezone izkoristiti za spoznavanje novih prijateljev:  uteži, naključnih tekovadnih pripomočkov in joga blazin! Še bolje, priklopite se na kak digitalni kanal (recimo Priprave), kjer vam trening program vsak dan servirajo, da vam niti razmišljati ni treba.  Vem, da še bolj kot karanteno sovražite vonj po parketu in »musklfiber« tistih mišic na zadnji plati, za katere še vedeli niste, da jih imate. Nekaj tednov ali mesecev štetja serij, sledenja navodilom simpatičnih deklet in močnih fantov vam bo spet vrnilo hrepenje po teku. Stranski učinek, ki tudi ni za odmet: napeta zadnjica in kako mišično vlakno več na nežnih maratonskih ročicah.

4. Sposodite si tekaško napravo ali trenažer

Najboljše domače športne situacije lahko najdete na video posnetkih, kjer si kak zagrizeni tekač na domači tekaški stezi ali kolesarskem trenažerju trudi izgledati vsaj približno dostojanstveno. Če ste sam ta tekač, je malo manj smešno. Čisto preveč opreme, ki mora delovati usklajeno! Če se vam kak tak kos opreme valja v kleti, je zdaj čas, da obrišete prah z njega. Ali pa naj vam sosed svojega, ustrezno razkuženega, pusti pred vrati. Po začetnih zadregah vam bo slejkoprej steklo in nemara vam pomladni stanovanjski napori postanejo celo užitek. Da ne omenjam, da boste jeseni v odlični formi. Brez bolečih kolen.

5. Zavijte v hribe … ali na stopnice

Spomladi so hribi najbolj barviti in najbolj vabljivi. A kaj ko ni časa, medtem, ko ponavadi iz vikenda v vikend dirjate iz ene tekaške prireditve na drugo. Sedaj je druga pesem, vsakodnevna jutra kar kličejo po kakih idejah na prostem. Zloščite gojzarje, operite dolge gate in poiščite prisršnice! Če imate v neposredni bližini vašega bivališča kak kucelj, bo zaenkrat čisto dobro nadomestil tudi oddaljene dvatisočake. Ali pa si najdite kako dolgo, neobljudeno stopnišče in še v jutranji temi naskočite njega vrh. Večkrat. Če res ne gre na prosto, bo tudi stopnišče v bloku zadostovalo. Z vso zaščitno opremo vred. Dokler se lahko pošteno predihate…ste zdravi!

6.Tekaško se izobrazite

Vse tiste številke Tekača, ki jih celo leto skladate na kup v kotu omare sedaj obudite v življenje in prečitajte. Vsi pametni nasveti, dobre reportaže, načrti za trening in ideje za opremo na enem kupu, da jih lepo prežvečite in prebavite, najboljše pa zapišete v dolgoročni spomin. Vse napake, ki ste jih (ali bi jih) naredili to sezono bodo samo še preteklost! Spoznajte svoj izboljšani, podkovani in prerojeni tekaški jaz!

7.Navdihujte se s prvaki

Biografij, avtobiografij, monografij in ostalih špehov, ki vam bremenijo knjižne police se je v zadnjih letih nabralo že za nekaj metrov. Zakaj ne bi pretekli sto milj Western States s Karnazesom, Doline smrti z Jurekom, Dunajskega maratona z Rugljem ali pa Spartathlona z Mravljetom? Ob slednjem lahko za avtentičnost srebate še pivo. Vaši maratonski križi in težave se vam bodo zdeli mačji kašelj. Podoživljanje izčrpanih, krvavih, solzavih in pobruhanih dogodivščin drugih tekačev zna biti presenetljivo navdihujoče. Ko vam gre res ta nohte, pa poetično zagrizite v mojstrovino Alana Sillitoea, The Loneliness of the Long-Distance Runner.

8. Eksperimentirajte s prehrano

Tisto poznate: Pred nastopom nobenih prehranskih novosti! Od začetka marca do poletja potem natepavate makarone, riž, nekaj zelenjave in vitaminske dodatke, na kak začinjen curry, mastno pečenko ali ribji ragu pa niti pomislite ne upate. Veste kaj, pravkar sem vam je odprla sezona domačih, domiselnih karantenskih kulinaričnih presežkov! Če kdaj, potem ta čas izkoristite za kuharijo, za vse novosti in slabosti. In kdaj pojdite z ne preveč polnim vampom tudi na svež zrak na balkonu, morda vam kaka nova kombinacija prigrizkov dejansko požene tekaško kri po žilah!

9. Poiščite novo (digitalno) tekaško sredino

Vaši tekaški kolegi in prijatelji so zanesljivi in vedno pri roki, a večkrat tudi zelo predvidljivi. Ko skupaj tečete se nemalokrat ozrete za skupino deklet, ki sveže skaklja po drugi strani vaše tekaške trase ali pa za kopico pobov v oprijetih majicah, ki na vsakih petsto metrov naredi še dvajset sklec. Poiščite jih sedaj na medmrežju in se jim pridružite na družabnih omrežjih! Vaši dosedanji kompanjoni bodo sicer nekoliko zavistni, a jih boste že potolažili s kakim pivom, ko se boste spet lahko družili. Če vas ta dekleta vzamejo za svojega, pa bržkone tudi ne bo tako hudo.

10. Izdelajte si tekaški koledar…za 2021

Prekladanje po kavču je lahko zelo zabavno, če si z notesnikom v naročju ali tablico v roki izbirate nove tekaške podvige za oddaljeno naslednjo sezono. Toliko novih, toliko dobrih, toliko razburljivih tekov! Kar na vse bi šli. Hiter namig, kako izbrati najbolje: najprej si označite čisto vse, ki so vam všeč. Ob drugem pregledu jih po hudih mukah prečrtajte polovico. V naslednji rundi spet polovico. In tako naprej in naprej, dokler ne pridete do številke, ki jo vaš družinski proračun zdrži in vaše (večkrat ne prav redno) treniranje dovoli. Voila, ko bo konec karantene, se  pa vidimo na teku, kajne?

“Avtor bloga Minimalist, pionir bosonogega teka in sodobnih prehranskih pristopov k športu je tek slekel modne navlake. V velikem slogu, jasno in glasno, brez zadržkov, ga je vrnil k bistvu in Slovencem dopovedal, da tek niso zgolj bleščeči copati in najnovejši tekstil. Tekmovalno in ciljno usmerjeno slovensko rekreativno sceno je z Vitezi dobrega teka in Nočno 10ko sprostil do te mere, da smo Slovenci na tek začeli gledati s hudomušnostjo, sproščenostjo in užitkom.”  – dr. Blaž Mazi

Ne spomnim se več, kaj me je takrat pičilo, ampak tisto majsko popoldne sem se golobradi srednješolec znašel na dobro uhojeni sprehajalni poti blizu doma in tekel. Ne daleč, a tekoče in hitro. Pa ne da bi bil športnik ali kaj podobnega, ravno nasprotno: posedoval sem (in ju še vedno) par levih nog in še bolj levih rok, kar si jih za šport lahko zamislite. Vseeno me to dejstvo in izdatni muskelfiber nista ustavila, da ne bi čez nekaj dni spet poskusil, še kak kilometer dlje. Niti v sanjah mi takrat ne bi užgalo, da gre za začetek doživljenjskega razmerja.

Tekaška knjiga leta, ki vam bo na 284 straneh tek predstavila na zanimiv, svež, provokativen in zabaven način! Kaj stori rekreativec, ko se mu ne ljubi teči? Ali pa ko ga tek čisto preveč potegne? So poškodbe dobronamerni opomniki naše minljivosti ali nepremostljive ovire? Se lahko zaljubite v maraton? Ali tekaška evforija res pojenjuje? Rdeča nit knjige so kolumne, 42 iskrivih in poglobljenih razmislekov o teku, tekačih, vesolju in sploh vsem. Izvrstno jih dopolnjuje ducat potopisov z maratonov širom sveta in začini kopica tekaških nasvetov in koristnih, a vedno humornih napotkov. Knjiga, ki vam bo dala misliti, vam razbijala tekaške mite, vam odstrla par novih tekaških modrosti in vas motivirala: za tek, za druženje, za sproščen in obenem odgovoren odnos do vas samih in do vašega teka. 

ZAGRET ZA TEK 

42 spoznanj bosonogega viteza

Marko Roblek 
SEJEMSKA CENA: 15,00 €
Redna cena: 19,90 €
NAROČILO
      
Knjiga je izšla aprila 2019. Vse cene so z DDV.
© Aktivni mediji

  “Marko Roblek je Rolling Stones slovenskega teka in to, kar imate pred seboj so njegovi hiti, njegovi greatest hits. Berite jih, tecite z njimi. Brundajte si jih tako med tekom pa tudi doma.”- Dr. Samo Rugelj v predgovoru

Marko Roblek je tekač že od najstniških let, vedno rekreativec, svoje rezultate pa je vedno dosegal z lastnimi recepti za trening. Pri 42-ih ima v nogah 27 tekaških sezon, vsaj dvakrat toliko maratonov in ultratekov ter ob sebi nešteto tekaških prijateljev in sopotnikov. Po tekaških vzponih in padcih je zadnja leta spet zaljubljen v tek, sproščeni in tudi bosonogi tek, ki se mu zdi naravni človekov izraz. Minimalist po duši in že nekaj let tudi jedec, ki mu je blizu evolucijska teorija prehranjevanja lovcev in nabiralcev.  Z veseljem uvaja novince v skrivnosti teka, o tem tudi predava in piše. Med tekaškimi momenti je tudi podjetnik, družinski človek, organizator prireditev, popotnik in pisec. Doslej se svetu okoli sebe še ni nehal čuditi. 

Tema za zadnjo kolumno v Tekaču se je ponujala kar sama; ob vseh obletnicah, ki jih tako ali drugače obhajam zadnje leto je tekaška še najbolj pomenljiva. In zadnje desetletje je bilo v vseh pogledih najbolj pestro. Tekel sem res manj (zato pa jedel in pil toliko več), a eksperimenti z bosim tekom in izleti v prehranske vode so napajali večino mojih zapisov tule in pojavljanj drugje. Imel sem srečo, da je tematika zanimala širše občestvo – z malo obsesije in zanosa pa ni težko zganjat evangelizacije. Čeprav sem še vedno zvest večini postulatom, ki sem jih z veseljem tolmačil tudi drugim, pa na temle mestu lahko pošteno priznam: v marsičem sem se krepko motil.

Tisto, kar je bilo v določenem momentu zame dobro, ni nujno dobro zame tudi na dolgi rok. Še več, ni nujno dobro tudi za druge, komu lahko celo škodi. O bosonoštvu tako ne pridigam več, ker mi je popolnoma jasno, da večini tekačev tovrstni način tekanja ne ustreza – ako pa se najde še kak nov zanesenjak, ga z veseljem podučim o mojih izkušnjah. S prehrano se v akademskem smislu pečam še manj. Še vedno težim k čimboljši, čim manj predelani in avtohtoni hrani, po drugi strani pa ne navijam več zgolj za eno prehransko sekto, omejujoč si širino pogleda in raznovrstnost krožnika pred sabo. Omejevanje ogljikohidratov je lahko občasno terapevtsko, še zdaleč pa ni prehranski sveti gral ali celo prva izbira pametnega uživalca hrane. Krompir je še vedno zakon, od kosa kruha pa nisi večno pogubljen. Včasih celo koristi prebavi.

Kaj bom na tem prostoru v naslednjem desetletju še pisaril, se mi niti ne sanja. Najbrž je še najbolje tako. Pa dober tek.

Če sem bil letos kje zvest svoji naslovni temi, sem bil prav gotovo pri pisanju. Tipkovnica enostavno ni stekla in nekako sem uspel spacati le tiste dvomesečne kolumne za Tekača in morda še kak, od zunanjih dejavnikov sprovociran zapis. Nič ne de, če je to eksistencialna kriza skorajšnjih srednjih let, naj še malo traja, pa bom potem toliko z večjim guštom mrcvaril ta štof.

Kljub temu, tradiciji na čast bom na kratko pribeležil retrospektivo leta; zaradi obujanja spominov in malo za lastno evidenco, ki bo prav prišla, ko se enkrat FB zadavi z lastnimi smetmi. Jp, nekako sem paleo in barefoot konja tudi letos še malo brcal in gladil.

Ako obrnem časovnico, je šlo nekako takole. V začetku decembra smo se dobili na prvem paleo meetupu v prestolnici, kjer se je najbolj angažiral Nenad Kojić, ki je pred tem štartal tudi izjemno poučen in paleo poglobljen portal Paleomoderni. Oboje velja spremljati tudi naprej! Po klepetu naju je prijatelj Jan Kok, medijski univerzalec, zvabil na testno snemanje epizode za novo sezono Brloga, podcasta, kjer sem gostil točno dve leti nazaj. Brlog je ravno pod njegovo taktirko letos dobil novo podobo: poleg podcasta je postal čisto pravi mnenjski portal, ki spremlja in argumentirano komentira aktualne teme. Med soustvarjalce sem bil povabljen tudi sam in doslej spacal (sicer prilično dobro bran) zgolj en samcat zapis o sodobnih fotrih. Morda bo naslednje leto bolj prolifično zame; vsekakor pa mirne duše več prostora pustim izjemno razgledanim in artikuliranim kolegom, ki dobesedno trgajo na sceni.

Paleovember je stekel kot ponavadi; kljub temu, da ni več tako trendovski še vedno privlači nove in nove pristopnike, ki jim velja ponuditi zdrave osnove. Sam sem navdušen nad širino in znanostjo, ki praktično dnevno širi naše znanje o hrani in okolju, izdatno pa že vpliva na javno mnenje (če je za odločevalce še malo prezgodaj). Ko smo že pri znanosti; novembra smo dvakrat predstavljali tudi Liebermanovo knjigo Zgodba človeškega telesa v prevodu založbe UMco, izjemno dela tega evolucijskega biologa, ki bi moralo biti obvezno čtivo za vsakogar, ki da kaj na znanost. Vroča smer na paleo področju so žuželke; čestitke fantom Zoicbara, ki so na natečaju suvereno pobrali glavno nagrado in se podali na podjetniško pot. Z veseljem sem njihov ambasador in podpornik.

Konec oktobra pa sem skupaj z Ljubljanskim maratonom praznoval okroglo. Skupaj se druživa že dve desetletji (in mali prispevek v knjigi je ene vrste zahvala), dlje kot s čimer in komerkoli drugim. Stekleno skulpturo sem pospravil v kot, z Vitezi pa najpre tri dni ordiniral na sejmu, potem pa se, kot že nekaj let, našemljen podal na Ljubljanske ulice (kar je Alenka Teran Košir, kot cel kup našoh podvigov,  neumorno beležila). Otroci so se neizmerno zabavali, celo tastarim je ušel kak nasmešek. Uvertura v maratonski teden je bila oddaja Športni izziv na nacionalki, kjer smo se hecali iz teka in maratona  – kar se itak vedno in povsod premalo.

Berlin je moja stalnica, vsaj zadnjih nekaj let in slabše pripravljen kot letos tja še nisem šel. Bosih nog v idealnem vremenu sem s pomočjo Frikota vseeno zlezel skozi, ostalo je naredila odlična družba. Naslednje leto si ga spet privoščim, če ne drugače, za svojo okroglo.

Svoje leto, poletje pa sploh, že slabo desetletje organiziram okrog najboljše tekaške prireditve na svetu, Nočne 10ke. Ekipa, ki je narasla že na 200 ljudi, milijon malenkosti in pomembnosti, da vse zmeraj zapeljemo tako kot je treba. Naslednje leto zaokrožimo desetletje; simbolično bo na toliko nivojih, da me že zdaj malo daje nervoza. Čeprav na večino tekaških prireditev ne hodim, pa se vabilu, da s fanti tečemo pred in za dekleti (in to 7000 njih!) nisem mogel upreti. Prav hecen dan v Tivoliju; marsikdo nam je bil fouš 🙂

Bosonoštvo je v tekaškem svetu izdatno izgubilo sapo; vseeno se vedno najdeno nove duše, ki se v čevljih počutijo utesnjeno. Tudi medijsko je tema še vedno intrigantna; Carmen L. Oven me je ujela za radijsko Razkošje v travi, Maja Bertoncelj pa za Gorenjski Glas. O teku nasploh pa sem v eminentni družbi razpravljal tudi z Jerco Zajc Šušteršiš na Planetu. Slovenski Bosi Tek prvo nedeljo v maju je bil, letos nepričakovano (kar 250 udeležencev!), že petič zapored rekorden.

Nekaj malega sem letos tudi predaval. Najprej marca pred Istrskim maratonom, maja v Radovljici, jeseni pa na Športni uniji Slovenije. Na posvetu organizatorjev v športu sem predstavil Nočno 10ko. Marca smo predstavljali tudi knjigo Minimalizem (nekaj o tem sem razložil tudi za Moje finance), čast pa sem imel napisati predgovor že tretji izdaji Rugljeve Delaj, teci, živi. Ko je izgledalo, da bomo pozimi samo pili in jedli, pa smo iznenada obudili smo tudi častivredno tradicijo dvojnega Skoka na Pokljuko, da smo potem lahko še več jedli in pili.

Hudir, pa se mi je zdelo, da je bilo letos eno tako mirno in pusto, minimalistično leto. Še več takih! Imejte se.

V nabiralnik sem oni dan dobil izvod knjige Minimalizem avtorjev Joshua Fields Millburna in Ryana Nicodemusa. Avtorja sem bežno poznal preko njunega bloga, o knjigi pa niti nisem vedel, da obstaja. Slovenski prevod me je zato takoj začel zanimati – prijazna urednica Mojca Hribar iz Mladinske knjige mi je rade volje poslala recenzijski izvod.

Pisariti dolge traktate o minimalizmu bi bilo kot trenirati na maratonski razdalji, da bi postali boljši šprinter. Avtorja sta se tega paradoksa tudi sama zavedla, ko sta prvi osnutek knjige gladko prepolovila in informacije podala jedrnato, a še vedno tekoče, berljivo in razmišljujoče. Minimalistično pravzaprav. Kaj torej reči o knjigi, ki mi je po vsebini zelo blizu? Požrl sem jo na mah, drugič pa sem si vzel nekoliko več časa in jo predelal malo temeljiteje.

Življenje s smislom, kar je tudi podnaslov knjige, nam je vsem bolj ali manj cilj, za katerega si vsi prizadevamo na mikro in makro nivojih. A kako izdvojiti ta smisel, kako ga prepoznati? Največkrat nam vsa navlaka, s katero se fizično in mentaln obdajamo vseskozi in vedno bolj zastira pogled na tiste, res pomembne stvari, ki nas osmišljajo, osrečujejo in rešujejo. Da je knjiga zategadelj razdeljena zgolj na glavnih pet področij, na katerih moramo najprej začeti z generalnim čiščenjem, ni naključje. Stvari, ki jih kopičimo, odnosi, pod katerimi se dušimo, delo v katerem ne uživamo ter seveda fizično in psihično zdravje, ki ga zanemarjamo so iztočnice, ki jih sledi poziv k akciji. Konkretno, domišljeno, brez olepšav. Na vsak način pa z bližnjicami, ki so bolj ali manj naporne, največkrat pa nujne.

Vas vsakdanjik teži, vam čas in dobra volja polzita med prsti – tale knjigica vam bo dala v razmislek, da ne potrebujete toliko stvari, toliko ljudi in toliko opravil – čeprav se vam trenutno vse zdijo najpomembnejše na svetu. A dovolj je še mini eksperiment, ki sta ga avtorja opravila mimogrede in po naključju: spakirajte vse tisto, kar nujno ne potrebujete, v škatle in potem jemljite iz njih le reči, brez katerih vam živeti ni. Koliko stvari bo po dveh, treh, šestih mesecih še vedno v škatli?

Ali kot sem med drugim povedal za intervju o minimalizmu za naslednjo številko revije Moje finance (izzide 16. marca):
Če vas mika vpogled v minimalizem, poskusite z malimi spremembami, eksperimenti. Recimo pri nakupovanju tedenske špecerije, ko se tako rado zgodi, da nakupujemo preveč, potem pa mečemo v kanto pokvarjeno, pretečeno, nerabljeno hrano. Enkrat za spremembo lahko kupite manj škatel in namesto tega zgolj par artiklov elementarne hrane, ter tako na preizkušnjo postavite svojo kreativnost pri kuhi čez teden. Vzemite si kako prosto sobotni popoldne in vzemite omaro z oblačili pod drobnogled. Koliko cujnic niste oblekli že vel kot eno leto? Sentimentalnost naj se umakne; spakirajte škatlo odvečnih majic, hlač, puloverjev in jih odnesite v bližnji kontejner rabljenih oblačil. Ali pa zgolj pretresite svoj Facebook profil in počistite z vsemi tistimi, ki jih imate med prijatelji, pa to niso in vam dnevno digitalno življenje zgolj smetijo s svojimi nepomembnostmi. Zleknite se v naslanjač in sanjarite nekaj ur, brez obveznosti. Stavim, da se boste vsakokrat počutili izjemno svobodne, sproščene, navdahnjene.

Knjigo dobite tule, priporočam, ne bo vam vzela veliko časa, zna pa se zgoditi, da si ga boste vi odtlej zase in za pomembne stvari bistveno več.

Ob prebiranju Ultrabluesa sem se sentimentalno spomnil tudi na svojo privat ultro, ki sem jo pred dobrimi petimi leti izvedel v eni topli avgustovski noči. Celo zapis sem zbrskal iz pozabljenih Viteških forumov in ga spodaj objavljam, takega, kot sem ga takrat spravil skupaj. Danes bi bržkone tekel, doživljal in pisal drugače – morda pa enkrat spet poskusim, že zato, da stara zaobljuba ne zarjavi?

…..

Nočna 100ka 

Tale zgodba ima korenine že lep čas nazaj. Po dokaj plodni pomladi in nekaj zanimivih dolgih tekih se mi je porodila ideja o enem res dolgem teku, ki bi ga spravil pod streho še pred avgustom. S Sawyerjem sva ob kofetu parkrat kontemplirala in debatirala, ideja se je valjala in svaljkala…pa je vedno zmanjkalo časa. Na koncu sem ženo peljal v porodnišnico in kazalo je, da bo vse doloženo za nedoločen čas…

..dokler nisem prisostvoval porodu vseh dolgih 9 ur in na koncu obljubil Tinči in mali Manci, da njunima nečloveškemu naporu in bodočemu zdravju na čast odtečem en res dolgi tek, eno stotko.

Kdaj, je bilo sedaj vprašanje? Cel kup novih družinskih obveznosti še spanja ni dopuščalo, kaj šele kakršnokoli tekanje. Potem je tu že šiht, pa vse ostalo…drugo leto mogoče? ali pa enkrat ponoči, ko sem še najmanj koristen?

Tri tedne po rojstvo hčerke sem na hitro zrisal možno traso, omenil Sawyerju, da bi blo fajn it v kratkem. V nedeljo sva govorila, predlagal je pondelk, hm khm, zakaj pa ne in že je bila ura šest popoldne, ponedeljek, Kozmus pa je pravkar zadegal svoj prvi kladiv.
V pol ure sva bila pripravljena, jaz z camelbackom, on z dvema bidonoma, pa sva štartala v tole avanturo. Do Lesc je minilo kot bi mignil, dve urci pa pol, pa sva bla pri cerkvi, kjer sta naju prestregla Maya in Puhko in naju obilno založila z vodo, hrano, spreji in spodbudnimi besedami. Počutje je bilo odlično, tole bo odlična odprava; naredila se je noč, nakurla sva lučke in čez Begunje v klanec proti Tržiču.

Ponoči klanci niso tako strmi in debata je bila tudi še živa. Po 4 urah in četrt sva se znašla za šankom gostilne v Tržiču, kjer sva namesto piva konzumirala kokakolo in namesto župce čips. Še dokaj sveža, pa vendar že malo načeta, sva se kmalu odpravila naprej – čez Križe in Golnik preko Bašlja v Preddvor. Začele so se prve težave; noge so v klancih postajale težke, Sawyerju so začele zatekati in zategovati kite in občasno sva že morala zahodit. Na polovici sva bila po približno 6 urah, obetala se je še dolga noč…

V Preddvoru so bile že vse gostilne zaprte, zato sva poklicala Mony, da nam pride nasproti in naju oskrbi. Srečali smo se v Olševku, na 58. kilometru. Sawyer, ki je zadnji dve uri pošteno trpel, ni mogel več nadaljevati. Gležnje je imel zatečene, kolenske vezi zakrčene, nog ni mogel več iztegniti. Sklenil je, da se z Mony odpelje domov; najprej pa sta nafilala še mene: z vodo, kokakolo, redbulom, čokolado, flajštri za niplne, pudrom, svežimi štunfi ter (kasneje ugotovljeno) krvavo potrebno jakno ter kolesarskimi rokavi.

Ločili smo se nekaj čez drugo zjutraj (naslednja postaja Valburga); sam sem se napolnjen z energijo in osvežen počutil spet odlično in uspel teči spet v solidnem tempu. Čez Cerklje in do Vodic je šlo, hvaležen sem bil za prazne ceste in svež zrak. Vmes sem govoril s Tinči, s tamalo sta se dojili in pozdravljali, dobil sem še dodatni zagon. Temperatura se je po mojem občutku spustila na nekje 15-18 stopinj (videl sem svojo sapo) in bi brez jakne in rokavov najbrž klavrno končal. Po 70 km prva kriza. Zahodil sem grizljajoč sendvič in tolažeč se, da imam čez par kilometrov spet oskrbo.

Logarska za mano, sedaj bo vsaj korak moj daljinski rekord. Kako sem bil vesel Sawyerja in Monike, ki sta me pričakala ob cesti z mrzlo vodo, napitki, hrano. Žal mi je bilo, da Sawyer ni mogel biti z mano, tudi njemu se je videlo, kljub bolečinam, da bi neznansko rad še malo asfalta. Neverjnetno kako lahko družba v takih situacijah prav pride…

Nadaljeval sem s težavo; ker je bil Zbiljski most zaprt sem moral narediti obvoz čez Pirniče (Mony mi je razložila, kje lahko potem krajšam, da približno izenačim traso). Po nekaj kilometrih sem spet dobil zagon; vmes mi je še crknil telefon (sms sem še uspel poslat) in zdaj sem se sam, samcat zaganjal v sončni vzhod. Do Medvod sem napredoval počasi a konstantno, preračunaval sem, koliko časa še rabim, da sestopim na domači prag. Jutranje misli so bile kristalne, uspelo mi bo, kmalu.

Čez vasi do Škofje loke je res lepa pot. Žal meni ni dovolj poznana in sem zgrešil en odcep. Znašel sem se sredi dolgega travnika z visoko travo – v trenutku, ko sem začel prečiti, sem bil prepojen z vodo od kolen navzdol. Kot da bi prečil potok. Kriza, ena za drugo so mi jemale voljo. Še dobro, da mi telefon takrat ni deloval.

Pred Loko so Reteče, potem pa še ta hudirjev Godešič, ki mi je čisto ušel s spomina. Sedaj ga bom pomnil; tudi po neprijazni kelnarci, ki mi ni hotela posodit telefona, da bi se vsaj javil domov. V sveti jezi sem potem odtekel do Trate, kjer sta me, presenečenega, prestregla še enkrat Mony in Sawyer. Še zadnje polnenje zalog, par stiskov rok in gremo v poslednjo 10ko. Na Trati sem prečil železniško progo in jo čez Sorško polje mahnil proti Kranju. Bolje rečeno, odkrevsal. Vsakič, ko sem se zalotil pri misli, da bi malo tekel, sem si to odložil še za par metrov. Pa še za par metrov. Občasno sem se znašel sredi teka in upal, da bo čimdlje trajalo. Vse me je bolelo kot hudič: podplati so skeleli, mišice so bile trde ko kamen, ramena sem imel zgrbljena, glavo na prsih. Kako lahko tako boliiiii?

Sawyer mi je prišel naproti z avtom, nekaj časa me je spremljal in me bodril. Hotel sem krajšat kak ovinek, pa so bili vsi tako narejeni, da se jih ni dalo. Čez Drulovko, po klancu do železniške, čez most in otok spet v klanec. Kako dolgi metri. Če bi se ustavil, usedel, se ne bi več pobral. Zadnjih 500m sem tekal. Za čast in slavo! Ženi sem pred blokom padel v objem, poljubil tamalo, in dal roko kompanjonu Sawywerju. Potem pa skoraj po kolenih do stanovanja, na postlo, in potem je vse telo zakričalo od bolečine…

Plan je bila 100tka, zaradi nepredvidenega obvoza pa je na koncu pokazalo skor 102 km v skoraj 14 urah (zadnjih 10km v 2 urah ). Upam, da bo Manca sedaj zdrava vsaj 102 leti 🙂

Še tehnično:
– oprema: Feelmax Niesa bele  1mm podplat, štunfi, majica, hlačke, camelback, kapa, dodatna majica in štunfi, jakna brez rokav, rokavčki, lučka
– popito: cca. 8l vode, 2l kokakole, 1/2l isostarja, 2 redbulla
– pojedeno: 2 sendviča, 1 čips, 2 čokoladki, 4 geli, pest piškotov

En žulj na mezincu in eden na blazinici levega podplata, en manjši na desni, zategnjen vrat, nekaj malega musklfibra v stegnih in mečih, 3 kile manj in 1,5 stopinje telesne temperature več – to sem pridelal po teku fizično. Mentalno pa ugotovitev, da je ultratek totalni ego-mazohizem in da najbrž (po vsem prebranem in nekaj malega doživetem lahko že z gotovostjo trdim) nikoli ne gre brez neznosnih bolečin, psiho-masakrov in izčrpavanj do konca in onkraj. Sedaj na te stvari ne gledam več tako lahkotno.

Hvala Puhkotu in Mayi, Mony in Sawyerju ter Tinči in Manci – brez vas mi nikakor ne bi uspelo. Čestitke prjatlu Sawyerju za pogumnih 58. Uživajte, se vidmo.