Archive for the 'prosto' Category

2015 za nazaj

Če sem bil letos kje zvest svoji naslovni temi, sem bil prav gotovo pri pisanju. Tipkovnica enostavno ni stekla in nekako sem uspel spacati le tiste dvomesečne kolumne za Tekača in morda še kak, od zunanjih dejavnikov sprovociran zapis. Nič ne de, če je to eksistencialna kriza skorajšnjih srednjih let, naj še malo traja, pa bom potem toliko z večjim guštom mrcvaril ta štof.

Kljub temu, tradiciji na čast bom na kratko pribeležil retrospektivo leta; zaradi obujanja spominov in malo za lastno evidenco, ki bo prav prišla, ko se enkrat FB zadavi z lastnimi smetmi. Jp, nekako sem paleo in barefoot konja tudi letos še malo brcal in gladil.

Ako obrnem časovnico, je šlo nekako takole. V začetku decembra smo se dobili na prvem paleo meetupu v prestolnici, kjer se je najbolj angažiral Nenad Kojić, ki je pred tem štartal tudi izjemno poučen in paleo poglobljen portal Paleomoderni. Oboje velja spremljati tudi naprej! Po klepetu naju je prijatelj Jan Kok, medijski univerzalec, zvabil na testno snemanje epizode za novo sezono Brloga, podcasta, kjer sem gostil točno dve leti nazaj. Brlog je ravno pod njegovo taktirko letos dobil novo podobo: poleg podcasta je postal čisto pravi mnenjski portal, ki spremlja in argumentirano komentira aktualne teme. Med soustvarjalce sem bil povabljen tudi sam in doslej spacal (sicer prilično dobro bran) zgolj en samcat zapis o sodobnih fotrih. Morda bo naslednje leto bolj prolifično zame; vsekakor pa mirne duše več prostora pustim izjemno razgledanim in artikuliranim kolegom, ki dobesedno trgajo na sceni.

Paleovember je stekel kot ponavadi; kljub temu, da ni več tako trendovski še vedno privlači nove in nove pristopnike, ki jim velja ponuditi zdrave osnove. Sam sem navdušen nad širino in znanostjo, ki praktično dnevno širi naše znanje o hrani in okolju, izdatno pa že vpliva na javno mnenje (če je za odločevalce še malo prezgodaj). Ko smo že pri znanosti; novembra smo dvakrat predstavljali tudi Liebermanovo knjigo Zgodba človeškega telesa v prevodu založbe UMco, izjemno dela tega evolucijskega biologa, ki bi moralo biti obvezno čtivo za vsakogar, ki da kaj na znanost. Vroča smer na paleo področju so žuželke; čestitke fantom Zoicbara, ki so na natečaju suvereno pobrali glavno nagrado in se podali na podjetniško pot. Z veseljem sem njihov ambasador in podpornik.

Konec oktobra pa sem skupaj z Ljubljanskim maratonom praznoval okroglo. Skupaj se druživa že dve desetletji (in mali prispevek v knjigi je ene vrste zahvala), dlje kot s čimer in komerkoli drugim. Stekleno skulpturo sem pospravil v kot, z Vitezi pa najpre tri dni ordiniral na sejmu, potem pa se, kot že nekaj let, našemljen podal na Ljubljanske ulice (kar je Alenka Teran Košir, kot cel kup našoh podvigov,  neumorno beležila). Otroci so se neizmerno zabavali, celo tastarim je ušel kak nasmešek. Uvertura v maratonski teden je bila oddaja Športni izziv na nacionalki, kjer smo se hecali iz teka in maratona  – kar se itak vedno in povsod premalo.

Berlin je moja stalnica, vsaj zadnjih nekaj let in slabše pripravljen kot letos tja še nisem šel. Bosih nog v idealnem vremenu sem s pomočjo Frikota vseeno zlezel skozi, ostalo je naredila odlična družba. Naslednje leto si ga spet privoščim, če ne drugače, za svojo okroglo.

Svoje leto, poletje pa sploh, že slabo desetletje organiziram okrog najboljše tekaške prireditve na svetu, Nočne 10ke. Ekipa, ki je narasla že na 200 ljudi, milijon malenkosti in pomembnosti, da vse zmeraj zapeljemo tako kot je treba. Naslednje leto zaokrožimo desetletje; simbolično bo na toliko nivojih, da me že zdaj malo daje nervoza. Čeprav na večino tekaških prireditev ne hodim, pa se vabilu, da s fanti tečemo pred in za dekleti (in to 7000 njih!) nisem mogel upreti. Prav hecen dan v Tivoliju; marsikdo nam je bil fouš :)

Bosonoštvo je v tekaškem svetu izdatno izgubilo sapo; vseeno se vedno najdeno nove duše, ki se v čevljih počutijo utesnjeno. Tudi medijsko je tema še vedno intrigantna; Carmen L. Oven me je ujela za radijsko Razkošje v travi, Maja Bertoncelj pa za Gorenjski Glas. O teku nasploh pa sem v eminentni družbi razpravljal tudi z Jerco Zajc Šušteršiš na Planetu. Slovenski Bosi Tek prvo nedeljo v maju je bil, letos nepričakovano (kar 250 udeležencev!), že petič zapored rekorden.

Nekaj malega sem letos tudi predaval. Najprej marca pred Istrskim maratonom, maja v Radovljici, jeseni pa na Športni uniji Slovenije. Na posvetu organizatorjev v športu sem predstavil Nočno 10ko. Marca smo predstavljali tudi knjigo Minimalizem (nekaj o tem sem razložil tudi za Moje finance), čast pa sem imel napisati predgovor že tretji izdaji Rugljeve Delaj, teci, živi. Ko je izgledalo, da bomo pozimi samo pili in jedli, pa smo iznenada obudili smo tudi častivredno tradicijo dvojnega Skoka na Pokljuko, da smo potem lahko še več jedli in pili.

Hudir, pa se mi je zdelo, da je bilo letos eno tako mirno in pusto, minimalistično leto. Še več takih! Imejte se.

bbbbbb

Minimalizem? Zakaj pa ne.

V nabiralnik sem oni dan dobil izvod knjige Minimalizem avtorjev Joshua Fields Millburna in Ryana Nicodemusa. Avtorja sem bežno poznal preko njunega bloga, o knjigi pa niti nisem vedel, da obstaja. Slovenski prevod me je zato takoj začel zanimati – prijazna urednica Mojca Hribar iz Mladinske knjige mi je rade volje poslala recenzijski izvod.

Pisariti dolge traktate o minimalizmu bi bilo kot trenirati na maratonski razdalji, da bi postali boljši šprinter. Avtorja sta se tega paradoksa tudi sama zavedla, ko sta prvi osnutek knjige gladko prepolovila in informacije podala jedrnato, a še vedno tekoče, berljivo in razmišljujoče. Minimalistično pravzaprav. Kaj torej reči o knjigi, ki mi je po vsebini zelo blizu? Požrl sem jo na mah, drugič pa sem si vzel nekoliko več časa in jo predelal malo temeljiteje.

minimalizemŽivljenje s smislom, kar je tudi podnaslov knjige, nam je vsem bolj ali manj cilj, za katerega si vsi prizadevamo na mikro in makro nivojih. A kako izdvojiti ta smisel, kako ga prepoznati? Največkrat nam vsa navlaka, s katero se fizično in mentaln obdajamo vseskozi in vedno bolj zastira pogled na tiste, res pomembne stvari, ki nas osmišljajo, osrečujejo in rešujejo. Da je knjiga zategadelj razdeljena zgolj na glavnih pet področij, na katerih moramo najprej začeti z generalnim čiščenjem, ni naključje. Stvari, ki jih kopičimo, odnosi, pod katerimi se dušimo, delo v katerem ne uživamo ter seveda fizično in psihično zdravje, ki ga zanemarjamo so iztočnice, ki jih sledi poziv k akciji. Konkretno, domišljeno, brez olepšav. Na vsak način pa z bližnjicami, ki so bolj ali manj naporne, največkrat pa nujne.

Vas vsakdanjik teži, vam čas in dobra volja polzita med prsti – tale knjigica vam bo dala v razmislek, da ne potrebujete toliko stvari, toliko ljudi in toliko opravil – čeprav se vam trenutno vse zdijo najpomembnejše na svetu. A dovolj je še mini eksperiment, ki sta ga avtorja opravila mimogrede in po naključju: spakirajte vse tisto, kar nujno ne potrebujete, v škatle in potem jemljite iz njih le reči, brez katerih vam živeti ni. Koliko stvari bo po dveh, treh, šestih mesecih še vedno v škatli?

Ali kot sem med drugim povedal za intervju o minimalizmu za naslednjo številko revije Moje finance (izzide 16. marca):
Če vas mika vpogled v minimalizem, poskusite z malimi spremembami, eksperimenti. Recimo pri nakupovanju tedenske špecerije, ko se tako rado zgodi, da nakupujemo preveč, potem pa mečemo v kanto pokvarjeno, pretečeno, nerabljeno hrano. Enkrat za spremembo lahko kupite manj škatel in namesto tega zgolj par artiklov elementarne hrane, ter tako na preizkušnjo postavite svojo kreativnost pri kuhi čez teden. Vzemite si kako prosto sobotni popoldne in vzemite omaro z oblačili pod drobnogled. Koliko cujnic niste oblekli že vel kot eno leto? Sentimentalnost naj se umakne; spakirajte škatlo odvečnih majic, hlač, puloverjev in jih odnesite v bližnji kontejner rabljenih oblačil. Ali pa zgolj pretresite svoj Facebook profil in počistite z vsemi tistimi, ki jih imate med prijatelji, pa to niso in vam dnevno digitalno življenje zgolj smetijo s svojimi nepomembnostmi. Zleknite se v naslanjač in sanjarite nekaj ur, brez obveznosti. Stavim, da se boste vsakokrat počutili izjemno svobodne, sproščene, navdahnjene.

Knjigo dobite tule, priporočam, ne bo vam vzela veliko časa, zna pa se zgoditi, da si ga boste vi odtlej zase in za pomembne stvari bistveno več.

2 Comments »

Rollback on februar 24th 2015 in minimalizem, prosto, recenzija, vsakdanje, življenjski stil

Moja 100tka

Ob prebiranju Ultrabluesa sem se sentimentalno spomnil tudi na svojo privat ultro, ki sem jo pred dobrimi petimi leti izvedel v eni topli avgustovski noči. Celo zapis sem zbrskal iz pozabljenih Viteških forumov in ga spodaj objavljam, takega, kot sem ga takrat spravil skupaj. Danes bi bržkone tekel, doživljal in pisal drugače – morda pa enkrat spet poskusim, že zato, da stara zaobljuba ne zarjavi?

…..

Nočna 100ka 

Tale zgodba ima korenine že lep čas nazaj. Po dokaj plodni pomladi in nekaj zanimivih dolgih tekih se mi je porodila ideja o enem res dolgem teku, ki bi ga spravil pod streho še pred avgustom. S Sawyerjem sva ob kofetu parkrat kontemplirala in debatirala, ideja se je valjala in svaljkala…pa je vedno zmanjkalo časa. Na koncu sem ženo peljal v porodnišnico in kazalo je, da bo vse doloženo za nedoločen čas…

..dokler nisem prisostvoval porodu vseh dolgih 9 ur in na koncu obljubil Tinči in mali Manci, da njunima nečloveškemu naporu in bodočemu zdravju na čast odtečem en res dolgi tek, eno stotko.

Kdaj, je bilo sedaj vprašanje? Cel kup novih družinskih obveznosti še spanja ni dopuščalo, kaj šele kakršnokoli tekanje. Potem je tu že šiht, pa vse ostalo…drugo leto mogoče? ali pa enkrat ponoči, ko sem še najmanj koristen?

Tri tedne po rojstvo hčerke sem na hitro zrisal možno traso, omenil Sawyerju, da bi blo fajn it v kratkem. V nedeljo sva govorila, predlagal je pondelk, hm khm, zakaj pa ne in že je bila ura šest popoldne, ponedeljek, Kozmus pa je pravkar zadegal svoj prvi kladiv.
V pol ure sva bila pripravljena, jaz z camelbackom, on z dvema bidonoma, pa sva štartala v tole avanturo. Do Lesc je minilo kot bi mignil, dve urci pa pol, pa sva bla pri cerkvi, kjer sta naju prestregla Maya in Puhko in naju obilno založila z vodo, hrano, spreji in spodbudnimi besedami. Počutje je bilo odlično, tole bo odlična odprava; naredila se je noč, nakurla sva lučke in čez Begunje v klanec proti Tržiču.

Ponoči klanci niso tako strmi in debata je bila tudi še živa. Po 4 urah in četrt sva se znašla za šankom gostilne v Tržiču, kjer sva namesto piva konzumirala kokakolo in namesto župce čips. Še dokaj sveža, pa vendar že malo načeta, sva se kmalu odpravila naprej – čez Križe in Golnik preko Bašlja v Preddvor. Začele so se prve težave; noge so v klancih postajale težke, Sawyerju so začele zatekati in zategovati kite in občasno sva že morala zahodit. Na polovici sva bila po približno 6 urah, obetala se je še dolga noč…

100tkaV Preddvoru so bile že vse gostilne zaprte, zato sva poklicala Mony, da nam pride nasproti in naju oskrbi. Srečali smo se v Olševku, na 58. kilometru. Sawyer, ki je zadnji dve uri pošteno trpel, ni mogel več nadaljevati. Gležnje je imel zatečene, kolenske vezi zakrčene, nog ni mogel več iztegniti. Sklenil je, da se z Mony odpelje domov; najprej pa sta nafilala še mene: z vodo, kokakolo, redbulom, čokolado, flajštri za niplne, pudrom, svežimi štunfi ter (kasneje ugotovljeno) krvavo potrebno jakno ter kolesarskimi rokavi.

Ločili smo se nekaj čez drugo zjutraj (naslednja postaja Valburga); sam sem se napolnjen z energijo in osvežen počutil spet odlično in uspel teči spet v solidnem tempu. Čez Cerklje in do Vodic je šlo, hvaležen sem bil za prazne ceste in svež zrak. Vmes sem govoril s Tinči, s tamalo sta se dojili in pozdravljali, dobil sem še dodatni zagon. Temperatura se je po mojem občutku spustila na nekje 15-18 stopinj (videl sem svojo sapo) in bi brez jakne in rokavov najbrž klavrno končal. Po 70 km prva kriza. Zahodil sem grizljajoč sendvič in tolažeč se, da imam čez par kilometrov spet oskrbo.

Logarska za mano, sedaj bo vsaj korak moj daljinski rekord. Kako sem bil vesel Sawyerja in Monike, ki sta me pričakala ob cesti z mrzlo vodo, napitki, hrano. Žal mi je bilo, da Sawyer ni mogel biti z mano, tudi njemu se je videlo, kljub bolečinam, da bi neznansko rad še malo asfalta. Neverjnetno kako lahko družba v takih situacijah prav pride…

Nadaljeval sem s težavo; ker je bil Zbiljski most zaprt sem moral narediti obvoz čez Pirniče (Mony mi je razložila, kje lahko potem krajšam, da približno izenačim traso). Po nekaj kilometrih sem spet dobil zagon; vmes mi je še crknil telefon (sms sem še uspel poslat) in zdaj sem se sam, samcat zaganjal v sončni vzhod. Do Medvod sem napredoval počasi a konstantno, preračunaval sem, koliko časa še rabim, da sestopim na domači prag. Jutranje misli so bile kristalne, uspelo mi bo, kmalu.

Čez vasi do Škofje loke je res lepa pot. Žal meni ni dovolj poznana in sem zgrešil en odcep. Znašel sem se sredi dolgega travnika z visoko travo – v trenutku, ko sem začel prečiti, sem bil prepojen z vodo od kolen navzdol. Kot da bi prečil potok. Kriza, ena za drugo so mi jemale voljo. Še dobro, da mi telefon takrat ni deloval.

Pred Loko so Reteče, potem pa še ta hudirjev Godešič, ki mi je čisto ušel s spomina. Sedaj ga bom pomnil; tudi po neprijazni kelnarci, ki mi ni hotela posodit telefona, da bi se vsaj javil domov. V sveti jezi sem potem odtekel do Trate, kjer sta me, presenečenega, prestregla še enkrat Mony in Sawyer. Še zadnje polnenje zalog, par stiskov rok in gremo v poslednjo 10ko. Na Trati sem prečil železniško progo in jo čez Sorško polje mahnil proti Kranju. Bolje rečeno, odkrevsal. Vsakič, ko sem se zalotil pri misli, da bi malo tekel, sem si to odložil še za par metrov. Pa še za par metrov. Občasno sem se znašel sredi teka in upal, da bo čimdlje trajalo. Vse me je bolelo kot hudič: podplati so skeleli, mišice so bile trde ko kamen, ramena sem imel zgrbljena, glavo na prsih. Kako lahko tako boliiiii?

Sawyer mi je prišel naproti z avtom, nekaj časa me je spremljal in me bodril. Hotel sem krajšat kak ovinek, pa so bili vsi tako narejeni, da se jih ni dalo. Čez Drulovko, po klancu do železniške, čez most in otok spet v klanec. Kako dolgi metri. Če bi se ustavil, usedel, se ne bi več pobral. Zadnjih 500m sem tekal. Za čast in slavo! Ženi sem pred blokom padel v objem, poljubil tamalo, in dal roko kompanjonu Sawywerju. Potem pa skoraj po kolenih do stanovanja, na postlo, in potem je vse telo zakričalo od bolečine…

Plan je bila 100tka, zaradi nepredvidenega obvoza pa je na koncu pokazalo skor 102 km v skoraj 14 urah (zadnjih 10km v 2 urah ). Upam, da bo Manca sedaj zdrava vsaj 102 leti :)

Še tehnično:
– oprema: Feelmax Niesa bele  1mm podplat, štunfi, majica, hlačke, camelback, kapa, dodatna majica in štunfi, jakna brez rokav, rokavčki, lučka
– popito: cca. 8l vode, 2l kokakole, 1/2l isostarja, 2 redbulla
– pojedeno: 2 sendviča, 1 čips, 2 čokoladki, 4 geli, pest piškotov

En žulj na mezincu in eden na blazinici levega podplata, en manjši na desni, zategnjen vrat, nekaj malega musklfibra v stegnih in mečih, 3 kile manj in 1,5 stopinje telesne temperature več – to sem pridelal po teku fizično. Mentalno pa ugotovitev, da je ultratek totalni ego-mazohizem in da najbrž (po vsem prebranem in nekaj malega doživetem lahko že z gotovostjo trdim) nikoli ne gre brez neznosnih bolečin, psiho-masakrov in izčrpavanj do konca in onkraj. Sedaj na te stvari ne gledam več tako lahkotno.

Hvala Puhkotu in Mayi, Mony in Sawyerju ter Tinči in Manci – brez vas mi nikakor ne bi uspelo. Čestitke prjatlu Sawyerju za pogumnih 58. Uživajte, se vidmo.

3 Comments »

Rollback on september 10th 2014 in bosi tek, minimalna obutev, prosto, zdravje, življenjski stil

Ultrablues – s tekom do večnosti

Včasih si pretekel 100ko in si se potem lahko vsaj pol leta šlepal na sloves ultra tekača. Zdaj pa nič več ne bo tako. Trije intelektualci so bodočim naturščikom na ultra sceni izdatno dvignili letvico. Po novem si pravi ultraš šele, ko poleg pretečene 100ke o tem napišeš še knjigo!

Tole pisarim, ko v zgodnji jeseni, ki bi morala biti pozno poletje gledam v mokro jutro in mi niti na misel ne pride, da bi šel tekat, teč, laufat. Prebirajoč Ultrablues pa mi nekje v možgani vseeno kljuje slaba vest. “Lahko bi tekel, kontempliral. Lahko bi kreiral, ustvarjal.” Kot tekaču, ki je svoje čase okusil celo nekaj ultraške sladke grenkosti mi je na trenutke morda celo jasno, kaj je te tri individualiste spravilo skupaj; na ultra teke in na poglobljeno in iskreno pisanje o tem.

Vseeno; trije hiperaktivni in hiperproduktivni pisci bi lahko izbrali mnogo drugih zanimivih tem za pisanje. Berite samo pronicljive kolumne Sama Ruglja, do bolečine angažirane (proti)vojne članke Boštjana Videmška ali izjemno tenkočutne in doživete mladinske romane Žige X. Gombača in začudili se boste, da so izbrali ravno tek kot rdečo nit svojega skupnega ustvarjanja. Ko boste začeli brati Ultrablues, pa te dileme ne bo več. Ne gre za klasično “tekaško čtivo”; predvsem gre za globoko izpovedno literaturo treh osebnosti, egov, če hočete, ki se v enem najbolj individualnih športov podredijo ekipnemu cilju. Poimenujejo se kompanjoni in skupaj več kot osem mesecev križarijo med službenimi obveznostmi, družinskim življenjem in tekaškimi eskapadami. Intriganten je začetni izziv: vsi se zavežejo, da priprave na ultro ne bodo na glavo postavile njihovih že tako zapolnjenih življenj.

Ultrablues vam bo všeč tudi zato, ker gre končno za knjigo, ki ultramaratonca (ne enega, kar tri) izdela iz atletsko popolnoma navadnega smrtnika, tekača, nekoga izmed nas. Sicer navdahnjeni s Karnazesi, Jureki, Jorneti, Mravljeti in kar je še teh ultra-superljudi pa se z njimi nikoli nismo mogli v popolnosti poistovetiti. Oni živijo v svojih tekaških vesoljih, ki so nam nedosegljiva. Gombač, Videmšek in Rugelj pa so sleherniki, fantje iz sosednjega bloka (dva v poznih 30-ih, eden desetletje starejši), ki svojo tekaško strast kanijo kronati z ultramaratonom. Z vsemi življenjskimi težavami vred. Jih bo ta tekaška obsesija odrešila ali pogubila?

Čtivo zagrabi in potem šokira. Tri osebne avtobiografske izpovedi, ki se s tako lahkotnostjo sprehajajo med najglobjimi strahovi, radostmi in skrivnostmi treh življenj. Čeprav so začetki zadržani, pa je kapetan Samo (na tiskovki je tudi sam to priznal) sam dajal tempo in pobudo vsaj pri samoreflektivnem in avtobiografskem pisanju, kar sta mlajša dva hitro zagrabila in v drugem delu knjige postala izjemna, besedno neustavljiva. Kako naj to absorbira tipični slovenski introvertirani tekač, ki se izraža najprej s tekom, a redko z besedami? Zato je ta bukvica prelomna in tudi bodočim ultra piscem meče rokavico. Reči nova ultraška klasika nikakor ni pretirano.

Kot tekača me je najbolj navdušila tudi trojnost; medtem, ko klasični tekaški opisovalec piše le enoosebno, imamo tudi priložnost vsakega od treh tekačev oceniti skozi njegovo lastno dojemanje, obenem pa tudi skozi oči ostalih dveh. Vsi so iskreno nepopustljivi tako do sebe kot do sotekačev. Dolgi tekaški treningi, popisi bolečin, naporov, ljubezni, boljših polovic, družin, otrok, vplivov. Skozi pripoved je čutiti, da se duhovno povezujejo, hkrati pa se tudi individualistično krepijo. Vedno teže je zdržati; tekaškim prigodam in nezgodam se pridružijo strahovi in osebne travme. Notranji boji med zavezanostjo skupnemu, ekipnemu cilju in obenem osebni spopad z z izjemno razdaljo (in katarzo) se začno kresati tudi navzven in briljatno kulminirajo v dramatičnem zadnjem delu knjige. Kje je cilj? Kaj je cilj? Bo uspelo?

Samota sem spoznal dve leti nazaj preko Paleorecepta, ki so ga tudi izdali na Umcotu, kasneje smo skupaj z njim in njegovo ženo Renate potovali tudi na Berlinski maraton. Ne vedoč, da je v pripravah na ultro je takrat presenetil s skoraj do sekunde natančno napovedjo svojega končnega maratonskega časa – lahko bi se mi posvetilo, da je obseden z nečim. Žigo in Boštjana sem prvič v živo videl na tiskovki. Ko sem spremljal njihovo skupinsko dinamiko, mi je bilo jasno, da je vse, kar je v knjigi zapisano resnično. Simpatični, svojski, obsedeni. Zato je teh 450 strani tako privlačnih.

Ultrablues lahko dobite pri nas v Maratoncu (pošljemo tudi po pošti), na UMcotu ali v knjigarnah po Sloveniji. Super darilo in branje (ter foto potovanje skozi objektiv Draga Videmška) za tekače, še boljše pa za tiste, ki v življenju še niste naredili tekaškega koraka. Knjiga vas bo dobesedno sezula (ali pa celo obula)! Če vam ne bo všeč, prinesite nazaj, vrnemo denar 😉

 

2 Comments »

Rollback on avgust 31st 2014 in prosto, recenzija

Zakaj sem nehal uporabljat šampon (in še nekaj ostale šare)

Ne, ta sestavek ne bo moje posredno bahanje s tem, da mi lasišče krasi še nekaj las (čeprav, roko na srce, le-to slejkoprej kani postati “plešišče”), niti priznanje, da sem postal navaden prašič in bom šel v jamo živet (misel sicer niti ni tako slaba), enostavno želim priobčiti tisto, kar ponevedoma počnem (oz. ne počnem) že nekaj časa in bo morda zanimivo še za koga. Evo, tolk od disclaimerja. Oink.

Z lasmi se mi ni nikoli dalo preveč ukvarjati. Mlajši sem bil celo dolgolasec (moram najti kako fotko, hehe), veliko sem delal tudi v prašnih in hlevskih okoljih in nešamponiranje las bi lahko pomenilo izdaten udarec mojemo družabnemu življenju. Khm, ne samo lahko, ampak tudi je. A kljub temu sem bil dokaj len pri negi grive. Z leti sem se ostrigel, zresnil in dejansko tudi lasem posvečal več pozornosti. Sovražil sem kajpak dokaj suhe lase naslednji dan po izdatnem pranju, a obenem opažal, da se mi vedno hitreje zamastijo nazaj. Pa smo šli spet znova..

Po poroki (logično, ane) in nekaj otrocih sem navado začel spet opuščati. Večkrat sem bil enostavno preveč utrujen (ali pa sem se v to prepričal), žena pa mi je po nekaj letih tudi nehala težiti tozadevno. Menda tudi zato, ker se mi lasje tudi po nekaj tednih brez pranja sploh niso več usmradili. To se mi je zdelo dokaj zanimivo in neverjetno prikladno. Botrovala je še moja lenoba in dobro leto nazaj sem se enostavno odrekel šamponu (ko je zmanjkalo v flaški, se mi ni dalo več kupovat). Za backup sem si dejal, bom že vzel ženinega, če bo res huda sila.

Pa hude sile ni bilo, še več; nekdaj sorazmerno mastni lasje so se mastili bistveno manj. Od usmrajenih šopov zlepljenih las ni bilo ne duha ne sluha. Vsake toliko sem jih dobro splaknil, posušil na zraku in nič več. Še psoriatična nadloga, ki mi je posebej po šamponiranju vedno popolnoma zaluskala lasišče, se je precej izboljšala.

Najbrž o temle ne bi niti pisaril, pa sem v zadnjem letu mimogrede naletel na  kar nekaj člankov na to temo, tudi na paleo sceni. Nekatere so pred kratkim povzeli celo naši mediji, a obogi članek ni dobil niti enega lajka na FB, samo ducat butastih komentarjev. Kakorkoli že – pranje las brez šampona – ki ima celo svoje gibanje s neposrečenim imenom no poo – meni popolna ustreza, iz praktičnega in tudi “zdravstvenega” vidika. Ugotovil sem, da sem imel najmehkejše lase, ko me je nekajkrat napral dež. Sklepam, da zaradi mehke vode izpod neba. V naših krajih pod Storžičem je namreč znano, da iz pipe teče dokaj trda voda. Zadnjič po teku v Cerknici, ko nas je pralo dve uri skupaj in sem naslednji dan imel mehko grivo, kot že dolgo ne, sem se celo poigraval z mislijo, da bi doma začel loviti deževnico posebej samo za pranje las. Za posebne primere (delo v okoljih, kjer se vse sorte lepi na lasno maščobo) pa si bom že omislil kak domač pripravek iz kisa ali kopriv.

Pa še perk: če pustimo vso hrano in gibanje in ostalo pri kraju, je pranje las brez šampona bržkone še najbolj paleo od vsega. Ha. Zraven tega zapisa limam še eno aktualno fotko, oz. selfie, da boste videli, da ne zgleda tako švoh. Če kdo ne verjame, pa lahko pride brez najave osebno pošlatat in povohat.

Takole, to je to. Če tvegam socialno izobčenje, naj bo tako – seveda sem prepričan, da vas še veliko počne podobno kot jaz, pa se bomo lahko vsaj mi družili. Celo pomešamo se lahko med “šamponarje”, pa niti vedeli ne bodo.

Aja, še tole: z ostalo šaro sem imel v mislih deodorante in brivske pene, ampak tu ne rabim kaj dosti razlagat, ane. Lahko kvečjemu poskusite še sami.

 

No Comments »

Rollback on julij 22nd 2014 in prosto, zdravje, življenjski stil

Vsega je kriva evolucija!

Zdi se, da sodobni človek, vseskozi obdan z skušnjavami civilizacije pač enostavno ne more biti spodoben, zdrav in zgleden član družbe, če se konstantno ne bori proti vsem pregreham, ki ga vedno in povsod vabijo in se mu udinjajo. Krvavi pod kožo podležemo, znova in znova, da nam potem tisti “boljši od nas”, bolj disciplinirani, motivirani in urejeni lahko posolijo pamet. Skoraj po svetopisemsko potem poslušamo, da smo požrešni, leni, zapiti in promiskuitetni zgolj in samo zaradi sebe, lastne šibke volje in želje po razvratnem uživanju (in samopropadu).

A pozor! Dragi sotrpini v grehu, naj vam spodnje vrstice vsaj malo pomirijo občutek večne krivde. Krivda namreč ni na nas!

Sladko vam godi, res?
Nažiranje s sladkorji, kruhki in ostalimi s posipom zabeljenimi dobrotami nam je v zibko položeno. Ne verjamete? Če sledimo antropološkim raziskavam, je večino naše zgodovine sladkor predstavljal redko a cenjeno dobrino. V obliki sadja in rastlinskih sadežev je predstavljal hitro in enostavno energijo, še več – najenostavneje se je shranjeval v maščobe. V časih, ko supermarketi in hladilniki še niso obstajali, je konzumacija hitre energije lahko pomenila razliko med preživetjem in smrtjo, korak dlje pa uspešno prokreacijo in predajanje svojih genov naprej. Poenostavljeno rečeno: ljubitelji sladkorja so nas zaplodili in nam dali svoje “sladke” gene. Kdo pa si je mislil, da bo kdaj toliko cukra naokrog. Naj vam tekne!

Ni ga čez slane prigrizke
Da je natrijev klorid enostavno nekaj, brez česar enostavno ne morete telesno funkcionirati in preživeti, so vas naučili že v šoli. Potrebo po slanem so nam tako spet vklesali v genetski zapis. A dokler smo požrli dovolj surovega mesa in organov, zabeljenega s svežo krvjo, je šlo lepo skozi. Potem pa so prišle žitarice in sol je bilo treba dobit po drugih kanalih. Tu sedaj imate: ves čips in pomfri na tem svetu sta posledica teh evolucijskih (nesrečnih) sestavljank. Nekateri si drznejo še dlje in trdijo, da je tudi sol ene sorte trda droga. A kaj ko čisto brez nje ne gre, zato se bomo veselo zadevali še naprej.

Kdaj gremo na enega?
To je tricky question, ker dobro veste, da se nikoli ne gre samo na enega. A glej hudirja, tudi tu opletanje z moralnimi (mački?) in večnimi prekletstvi opojne pijače pač ne bo šlo skozi. Evolucija je kriva (in njen stvarnik osebno, hehe)! Jp, ne nalivamo se z žlahtnimi napitki samo zaradi naše grešne duše – ker je svoje čase fermentirano sadje pomenilo izdaten zalogaj hitrih kalorij, smo vonj in okus za alkohole ohranili do dandanes. Da so današnje žganjice in hmeljni prevretki pač nekoliko bolj izdatni kot prezrele, skoraj gnile hruške v paleolitiku, pa ne bomo malenkostni ta moment. Vse ostalo je pač zakrivila tehnološka evolucija. Cheers na evolucijo vseh vrst!

Lenoba, zvest ti bom do groba
Zadnje čase je internet poln raznoraznih motivacijskih memov, ki naj bi človeka spodbudili h gibanju in miganju, a meni se zgodi ravno obratno – prav na jetra mi grejo vse te motivacijske kozlarije in vsakič, ko vidim kakšno, bi šel najraje zanalašč ležat na kavč. Se vam tudi kaj podobnega dogaja? Kavč je velikokrat enostavno privlačen. In spet je tu razlaga: cenjeni soborci v boju za čimpogostejše počivanje, naši predniki bi bili ponosni na nas. Da so paleo možje delali vsega 15 urc na teden, je splošno znano. “Šparanje” energije je pomembno, če hrane ni v izobilju, pa še prijetno je. Torej, živela tradicija! Fiziološko gledano pa tudi ležanje na kavču ni lenoba, če vas bo že kdo vprašal.

Ko zadiši tudi soseda in sodelavka
Kljub temu, da so v partnerskih odnosih menda vara 40% moških in 30% žensk. Morda se večina res samo baha s tem, a nekaj zna biti na tem. Da s(m)o moški bolj promiskuitetni kot ženske, je teza, ki so jo že večkrat ovrgli, da pa pač oboji smo promiskutitni, pač ne. Ravno nasprotno; svojim najbližjim sorodnikom šimpanzom smo v tem pogledu kar izdatno podobni. Iz evolucijskega stališča je kopulacija čimvečkrat in s čimvečimi partnerji ne samo smiselna, celo zaželena. Zadrti posamezniki (in agrikulturna revolucija, spet, ha!) so v zadnjih stoletjih ustvarili zadrte družbe, ki uzakonjajo monogamijo. In jo potem čimvečkrat skrivoma tudi kršijo. Pa v 70-ih bi blo tudi zanimivo živet, hja…

..

Preden greste popivat, se sladkat, ležat in nadlegovat dekleta (in fante) pa samo še moment, prosim. Vem, da vas mika sedaj evoluciji na čast (in morda s tem zapisom pod pazduho) še bolj pogosto počenjati vse zgoraj omenjeno – a evoluciji za vaša dejanja dol visi. Morda bo malo bolj mar vašim ženam, možem, prijateljem in šefom in ne zna se vse dobro končati za vaše psihofizično zdravje – vzemite zapis z zrnom soli (ok, lahko tudi s tekilo čez) in po pameti, prav? :)

1 Comment »

Rollback on junij 27th 2014 in paleo, prosto, vsakdanje, zdravje

Zakaj slovenski rekreativci tako radi postanejo tekmovalci

Po srcu sem tekač, zato se v zadnjih dveh desetletjih nisem velikokrat znašel na kaki tekaški prireditvi kot gledalec ampak najprej kot tekmovalec. A se vseeno zgodi, da sem kdajpakdaj tudi na oni strani ograje. Podplati sicer srbijo, a navijanje sploh ni dolgočasno! Tudi opazovanje tekačev je zanimivo, pravi mali resničnostni šov. Ko vidiš od bolečine skremžen obraz in zatekle mišice ti je jasno, da ta trpeči človek lovi limite svojega telesa in duha. Veličastno. A tu se tale zgodba šele začne.

Tek je eden redkih športov, ki je neodvisen od časa, lokacije, vremena in letnih časov. Še več, povejte mi v kateri panogi se rekreativci na isti tekmi lahko pomerijo z najboljšimi profesionalci? Zato me ne čudi množičnost, ki je v drugi polovici 90ih postala trend na tekaških prireditvah širom sveta. Če je prvi tekaški bum četrt stoletja prej v ospredje postavil asketskega maratonca, ki daje na cesti vse od sebe, je novi val na na plano zvabil predvsem tiste, ki so si želeli gibanja in rekreacije. Dosežki niso bili več v ospredju, druženje, rekreacija in dobra volja so prevzeli pobudo.

Pri nas se je zgodba odvila malo drugače. Zabobrbotalo je tudi pri nas in na ulice se je začelo zgrinjati staro in mlado. A slovenski duši, ki občasno boleha za manjvrednostnim kompleksom, je bliže ultimativni napor kot sproščeni džoging. Zato so vsi začeli trenirati. Vsi so začeli tekmovati. Slovenski maratoni so po povprečnih časih daleč pred ostalimi svetovnimi. Slovenski tekači so fokusirani in na prireditvah tekmujejo, med sabo in z uro. Ko vidim besnega maratonca, ki v še vedno spodobnem času steče v cilj, a se vseeno grabi za glavo ali meče uro v tla, se mi zdi škoda. Prav je, da včasih potipaš, kako daleč sta pripravljena iti telo in glava. Sam sem bil mlajši ravno tako tekmovalen. Planiral sem treninge, prehrano, počitek. Študiral sem kilometrske čase. Boril sem se za metre in sekunde. A zdaj že nekaj časa ne več. Še vedno spoštujem dosežke in napore kolegov in sotekačev. A vse prevečkrat opažam, da marsikdo podleže. Iz konjička v obsesijo, iz sprostitve v nov stres. Kot da slednjega v življenju ni že preveč.

Včasih je kak dan res naporen, v glavi brenči. Doma so otroci tečni in po možnosti še pralni stroj začne puščati. Tista urica na zraku, ko prekrižarim obronke mesta, je najboljši ventil. Sprostitev. Že pred leti sem odložil uro, kilometraže si pa tudi ne pišem več. Tekaške rekreacije ne jemljem več kot obveznost, tekaških prireditev pa ne več kot hardcore tekmovanj. Čemu bi lovil sekunde in mesta, ubijal možganske celice in v besu nabijal kortizol, ko se neki planiran dosežek sfiži? Statistiko sem raje zamenjal z doživetji.

Osebno mi vsak maraton, vsaka tekaška tekma pomeni en mali, prav posebni čudež. Hvaležen sem za vse pretekle in nestrpno pričakujem vse, ki še prihajajo. Rad se družim s sotekači, rad se pohecam med tekom. Postojim tudi na okrepčevalnici ali ob progi. Otročkom dajem petke. Vem, da nisem sam pri tem. Saj se podobni hitro zvohamo. Upam, da se še kdo naleze od nas. Všeč mi je Pariz, kjer je jedro maratona število našemljenih tekačev in ne število gps napravic na rokah. V Ljubljani in še kje nas čaka še precej dela.
Ko me boste torej naslednjič vprašali, koliko je bilo na kilometer, se zato ne čudite odgovoru. Čisto možno je, da vam namesto z minutami odgovorim s številom korakov, požirkov ali simpatičnih navijačic. Nič ne bom zameril, če me posnemate. Vsaj občasno. Prijetno tekanje želim.

Kolumna je bila prvič objavljena v reviji Tekac.si junija 2012

No Comments »

Rollback on april 30th 2014 in prosto, vsakdanje, življenjski stil

O peti in prstih

Cenim, da tudi mainstream tiskani mediji, posebej tisti, ki pišejo o rekreaciji nekaj pozornosti namenjajo tudi bosemu teku in njegovim izraznim oblikam. Ok, roko na srce, zaenkrat jih zanima le minimalistična obutev (najbrž tudi z njo povezani oglaševalci). S tem pravzaprav mislim na Polet, ki v zadnjih dveh tednih prinaša pomladni test obutve. S posebno omembo, da so tokrat testirali tudi modele za minimalistični tek.

Potem pa se začne. Pronatorji, supinatorji. Oh, ta visoka tekaška znanost. Saj vem, da mora biti ob vsej tej robi napisan en mali roman, da skozi to upraviči ceno. A moti me še vedno oziroma vedno bolj. Kar zgrozil sem se, ko sem prebiral o pronacijskih modelih in je bilo tam prostodušno priporočeno, da se ti uporabljajo za klasični korak peta – prsti. Kaj za vraga? Saj že vrabci na sosedovi hruški čivkajo o praviln(ejš)i tehniki teka, ki se najprej in predvsem izogiba temu, da je prvi stik noge s tlemi peta. Sem kaj zgrešil? Ali pa prodajalci čevljev uporabljajo dobre, stare in preizkušene nasvete. Potem sem čtivo odložil; začetni pozitivni preblisk pa je izpuhtel.

Sam sem po definiciji klasičnega prodajalca tekaške obutve ali marsikaterega tekaškega trenerja over-pronator. Po slovensko: čezmerni pronator. Se pravi, da preveč zvračam nogo navznoter, kar naj bi preveč obremenjevalo ahilovo tetivo, plantarno fascijo itd itd. Skoraj brez izjeme mi vsi prej omenjeni potem svetujejo primerne čevlje za tek, po možnosti stabilizacijske, da to svojo pronacijo ukrotim. Torej, si mislim, sem že v osnovi narobe zgrajen in praktično nesposoben za tek brez obutve ali vložkov. Pokvarjen od rojstva.

Ne bo šlo, dragi moji. Z izkušenj sem se naučil, da mojim nogam najbolj prija njihov naravni izraz. Brez podloge, brez blaženja, brez stabilizacije. Z naravnim gibanjem sem si lahko okrepil tiste mišice, kite in sklepe, ki so v omejujočih čevljih otopeli. Res je, trajalo je, leta, da sem spet vzpostavil ravnovesje. In še vedno traja. A sedaj lahko mirne duše zatrdim, da se motijo, vsi tisti, ki menijo, da naraven način ni pravi način.

Ko vam bodo naslednjič prodajali najnovejše copatke z najnovejšo tehnologijo in vas želeli prepričati, da je to tisto, brez česar vi ne bi smeli teči, si pridržite pravico do nekaj skepse. Potem pojdite ven, na teren in poiščite svoj lastni, naravni tekaški izraz. Ne bo se zgodilo čez noč in ne bo brez napora. A ko ga boste našli (morda celo bosi), boste vedeli, da se je splačalo. Pogumno!

Kako pa kaj tvoj seznam?

V soboto sem si, ko pač ni bilo boljšega na sporedu, spet ogledal The Bucket List, prijeten filmček z dobro zasedbo. Ni sicer nevem kakšen presežek, tudi štorija ni presunljvo originalna, a spodobna igra Nicholsona in Freemana je bila dovolj za večerno sproščanje. Da ga nisem takoj pozabil, pa je vzrok zanimivo sporočilo, ki mi je ostalo v glavi: “Nikoli ti ne bo toliko žal za stvarmi, ki si jih naredil, kot ti bo za tistimi, ki jih nisi.”

Včasih se mi morda res zdi otročje, ko premišljujem o idejah in sanjah, ki sem jih imel kot otrok, kot mladinec, kot študent. O željah, o potovanjih, izkušnjah, znanjih. A sem jih doslej večino hranil nekje v kotu svojih možganov, za občasna sanjarjenja. Kako bi bilo fajn potovat enkrat po Avstraliji, ali pa se naučit igrat kitaro ali govorit švedsko. A čas nikoli ni dozorel, vedno ostajajo te želje za enkrat v bodoče, mogoče tudi za nikoli, saj racio pravi, da od tega tako ali tako ne bo nikoli nič uporabnega, raje se “brigaj za to, da boš delal, kar je treba”. Ampak, kaj še še ostane, če se odrečeš vsem sanjam in idealom, vsem, če hočete, otroškim željam? A je res najbolje, da počakam, da vsa rutina življenja steče mimo, potem pa malo pred zaključnim računom prinesem notri, kar je vsa ta leta ostajalo zadaj? Kaj pa če takrat ne bo dovolj časa? Klinc, cinizem in zagrenjenost naj se gresta takoj solit!

Kaj je pomembno in kaj ne, je največkrat odraz kolektivne zavesti in ta nas veže bolj, kot smo si pripravljeni priznat. Še bolje rečeno; pomembno je zelo osebna in absolutna stvar, a kaj, ko smo jo pripravljeni večkrat porinit v drugi plan, da smo bolj družbeno sprejemljivi. Oz. vsaj mislimo, da smo. Čemu pa ne bi enkrat dali prednost sebi, svojim željam in hotenjem, seveda takim, ki ne škodijo drugim, ki bi nas izpolnili in osmislili?

Izbrskal sem en star zapis, izpred let, ko smo še pisali svoje “perverzne” tekaške cilje. Moj seznam je zgledal takole:

1. ugotavljat skoz (pa četud le enkrat na tedn), da je tek ena zabavna stvar
2. prelaufat Slovenijo okrog, podolgem in počez
3. prelaufat maraton samo na pivo
4. teč na olimpijskem maratonu, pa četud en dan zatem
5. preteč en blejski krog v coklah pa zraven jodlat
6. še enkrat v življenju narest maraton pod 3
7. laufat bos po žerjavici in po snegu

Trapasto? Noro? You bet! Pravzaprav sem katero od teh točk že odkljukal, tudi večkrat in zmeraj sem se pri tem počutil odlično. A življenje ni samo tek, je še mnogo drugega, še bolj zanimivega. Zato si bom spet naredil seznam. Ker na seznamu lahko delaš kljukice, ker ga imaš pred očmi in ga tako rešiš pozabe. Kaj veš, mogoče grem pa še to pomlad končno skočit z bungee-jem. :)

1 Comment »

Rollback on marec 15th 2011 in bosi tek, film, prosto, vsakdanje, življenjski stil

Dopoldne pri Urbanu

Čeprav mi tekanje to zime ne gre pogosto od nog, pa sem v tek in tekaške aktivnosti vpet na več področjih. Pri delu v trgovini, pri tekaških izletih in tekmovanjih, pri vsakodnevnih debatah. Prebiram tudi literaturo, ne samo s področja bosega teka, tudi o teku in rekreaciji nasploh, saj se ugotovitve na tem področju spreminjajo in razvijajo. Tek pa res ni nobena znanost, boste rekli. No, deloma se s tem strinjam, saj gre za človekovo najbolj naravno gibanje. Vendar, zakaj se vsako leto toliko tekačev poškoduje? Je kriva obutev, tehnika, neznanje? Če hočemo priti temu do dna, pa je treba na problematiko pogledati čimbolj na široko in zbrati čimveč informacij. Tudi  zato, ker me zanimajo vsi vidiki teka in njegove posledice, sem se preteklo soboto znašel v Sečovljah, kjer je svoj tečaj za izkušene tekače imel Urban Praprotnik.

S prijateljem Mitjem, ki vodi našo tekaško skupino v Kranju sva se na Primorsko odpravila malo iz radovednosti, malo pa tudi po nova uporabna znanja. Prva marčevska sobota je bila prekrasen dan; ob morju še toliko bolj in zgolj kak ostanek burje je opozarjal, da pomlad ni že v polnem razmahu. Pri šoli v Sečovljah se nas je zbralo skoraj 10; potem ko smo se vsi spoznali med sabo, je lahko štartal tudi tečaj.

Urban Praprotnik

Urbana sem bežno pred tem poznal že nekaj let. Srečal sem ga na maratonih v Sloveniji in v tujini, spomnim se Firenc pred tremi leti in Istre dobro leto nazaj. Ponavadi je imel okrog sebe skupinico tekačev, ki jih je spodbujal ali spremljal. Iz lastnih izkušenj vem, da je lepše doživetje kot to, da sam pretečeš prvi maraton, le še to, da nekoga drugega spremljaš pri njegovem prvem. Kako se Urban loteva priprave tekačev na take podvige me je zato zanimalo že nekaj časa.

Urban je zanimiv, elokventen govorec in razlagalec z nasmeškom na ustih. Najprej nas je peljal na kratko ogrevanje po tartanskem krogu na šolskem igrišču, da smo ogreli in stresli mišice. Sledilo je meni sicer precej neljubo raztezanje; ampak če ga kdaj kaj bolj vzljubim, bom vsaj vedel, kako je bolj pravilno. Kar nekaj klasičnih razteznih vaj, ki jih tekači delajo pred tekom, je napačnih! Z razlago, kako določen gib vpliva na določeno mišico, kito in živce smo bili podučeni, kako sploh raztezamo določeno mišico in kakšen je učinek. Tipično raztezanje meč, ki ga izvaja marsikateri tekač tako, da se nagiba čez rahlo dvignjeno, iztegnjeno nogo, obenem pa prste vleče k sebi, je eno od tistih, ki je kritično napačno: z vleko prstov proti sebi namreč prekomerno raztezamo le živec v mečih, občutek je sicer boleč, a meča od tega nimajo prav nič.

Raztezanje (foto: Arhiv U.P.)

Sledil je najbolj zabavni del, snemanje. Vsak od nas je odtekel del kroga, po črti, medtem pa nas je Urban posnel bočno in od zadaj. Analiza me je seveda najbolj zanimala. A prej je sledilo še predavanje o pravilni in napačni tehniki teka. Uporabne in zanimive informacije; pravzaprav usmeritve, ki jih sam že nekaj časa podajam v trgovini vsem zainteresiranim za bosi tek.  Mitju sem se pošalil, da bi Urban lahko bil čisto dober prodajalec minimalistične obutve. Kaj je temeljno pravilo njegove tekaške filozofije: tek na peto je nepravilen, pravilno je pristajanje noge pod telesom, pod težiščem telesa. In dejstvo: skoraj 90% vseh tekačev teče s pristankom noge na peto! To je potrdila tudi analiza našega teka na stezi: večina je pristala izrazito na petnem delu, sam sem bil še najbližji temu, kar bi se reklo pristanek na srednji del stopala. Vendar imam tudi sam še nekaj prostora za izboljšave, zato je bilo to snemanje poučno. Malo mi je sedaj žal, da nisem poskusil čisto bos, najbrž bi bilo tam bolj nazorno in pravilno; kljub malo “mehkejši” tartanski podlagi.

Debati o pravi tekaški obutvi se nisem priključil, ker imam o tem svojo, minimalistično filozofijo. Da delam v pravo smer se je pokazalo tudi na prejšnjem primeru: tudi minimalna obutev pripomore, da nekdo avtomatično prilagodi svoj korak, ga skrajša in pristaja na srednji del stopala. V podloženi obutvi je to bistveno težje oz. zahteva precej več zavestnega napora in vaje. Prav to smo šli potem tudi vadit na stezo. Kako teči s hitrejšimi a krajšimi koraki, kako poravnati svoje telo, da se giblje le premočrtno ne pa poskakuje gor in dol (pri pristanku na peto jeto skakanje neobhodno), kako izboljšati lateralno gibanje medenice, kako okrepiti ključne mišične sklope za stabilnost telesa in koraka.

Tri urice so minile hitreje, kot sem pričakoval. Izvedel sem precej novih, uporabnih praktičnih dejstev in si potrdil, da tudi sam na svojem področju delam pravilno. Kljub temu, da bi se kot tekač lahko štel med stare mačke in med tiste, ki pravijo “teči pa že znam, kaj me boste učili”, pa je bil tale tekaški tečaj odlična dopolnitev za mojo tekaško prakso. Če ste torej odprti za nova tekaška znanja in menite, da bi se lahko še kaj naučili (in praktično vsak se lahko) o teku, potem se enkrat oglasite na tekaškem tečaju pri Urbanu Praprotniku. Prav gotovo se boste naučili kaj novega (jaz sem se, musklfibr je trajal dva dni :)). Če pa ste iz okolice Kranja in bi tekali v skupini, se oglasite pri nas v športnem parku in se priključite naši tekaški skupini. Zabavno bo, poučno pa sedaj še bolj.

1 Comment »

Rollback on marec 8th 2011 in bosi tek, minimalna obutev, prosto, zdravje