Manj je več

Tema za zadnjo kolumno v Tekaču se je ponujala kar sama; ob vseh obletnicah, ki jih tako ali drugače obhajam zadnje leto je tekaška še najbolj pomenljiva. In zadnje desetletje je bilo v vseh pogledih najbolj pestro. Tekel sem res manj (zato pa jedel in pil toliko več), a eksperimenti z bosim tekom in izleti v prehranske vode so napajali večino mojih zapisov tule in pojavljanj drugje. Imel sem srečo, da je tematika zanimala širše občestvo – z malo obsesije in zanosa pa ni težko zganjat evangelizacije. Čeprav sem še vedno zvest večini postulatom, ki sem jih z veseljem tolmačil tudi drugim, pa na temle mestu lahko pošteno priznam: v marsičem sem se krepko motil.

Tisto, kar je bilo v določenem momentu zame dobro, ni nujno dobro zame tudi na dolgi rok. Še več, ni nujno dobro tudi za druge, komu lahko celo škodi. O bosonoštvu tako ne pridigam več, ker mi je popolnoma jasno, da večini tekačev tovrstni način tekanja ne ustreza – ako pa se najde še kak nov zanesenjak, ga z veseljem podučim o mojih izkušnjah. S prehrano se v akademskem smislu pečam še manj. Še vedno težim k čimboljši, čim manj predelani in avtohtoni hrani, po drugi strani pa ne navijam več zgolj za eno prehransko sekto, omejujoč si širino pogleda in raznovrstnost krožnika pred sabo. Omejevanje ogljikohidratov je lahko občasno terapevtsko, še zdaleč pa ni prehranski sveti gral ali celo prva izbira pametnega uživalca hrane. Krompir je še vedno zakon, od kosa kruha pa nisi večno pogubljen. Včasih celo koristi prebavi.

Kaj bom na tem prostoru v naslednjem desetletju še pisaril, se mi niti ne sanja. Najbrž je še najbolje tako. Pa dober tek.

Svojo nedeljsko mašo opravljam na bližnjem tekaškem ovalu, sicer ne več tako redno kot nekoč, a vedno v družbi s prijatelji in kolegi. Urica teka se potem obvezno zaključi še z uro v gostilni, da spijemo tisto pivo ali dve in korektno zaključimo debate. Tek ima na nas, dedce v srednjih letih cel kup pozitivnih učinkov – ne samo tega, da smo lahko par ur od doma – in lagal bi, če eden od njih ne bi bil ohranjanje kolikor toliko sprejemljive linije. No, vsaj domišljamo si to.

Potem pa se vedno najde kdo, ki neobdodno razbije še tisto nekaj upanja in samoiluzij. Kot prijatelj Mitja, ki je zadnjič, ko smo se spet čohali po vampih, gladko pribil: »Saj je fajn odlaufat, prešvicat in pokurit tistih nekaj kalorij, a kaj, ko jih potem takoj vlijemo nazaj.« Besno sem protestiral: » Ampak teh par piv bi tako ali tako spili!« Pa se je zrežal nazaj: »Ob enajstih dopoldne prav gotovo ne!« Seveda je imel prav. Če bi vedril doma, bi kvečjemu pogoltnil kako kavo več, kozarčku ali dvema ob kosilu pa se prav gotovo ne bi odrekel,  z dopoldanskim pivom za popotnico ali pač ne.

S pivom po teku v svoji tekaški srenji še pridem skozi,  nekateri »resnejši rekreativci« pa že imajo težave z njim. Nasploh je pričenjanje razprave o prehrani delikatna tema, ki nemalokrat razregeje tekaška omizja. Sicer popolnoma mirni posamezniki se velikokrat spremenijo v goreče zagovornike prehranskih režimov pred, med in po teku, pa naj bo znameniti »carboloading«, žvečenje rastlinic, mazanje zaseke ali celo postenje. Marsikdo svoj protokol zagovorja z versko zavzetostjo primerljivo samo še z navijanjem za omiljeni nogometni klub. Tistemu, ki je do tega prišel z lastnim preizkušanjem, z zdravim razumom in oziranjem na znanost, to še nekako oprostim, a kaj ko večina zgolj ponavlja mantro svojega »trenerja«, tekaškega vzornika ali popularnega članka v rumeni reviji.

Pa ne da sem (bil) sam imun na te pristope, o kje pa. Dolga leta sem bil zvest kilam makaronov na predvečer maratona, ne glede na to, da sem potem zgodnja maratonska jutra preždel na wc-jih, napihnjen kot balon. Dokler nisem pred prvim Berlinskim avanturistično požrl mastne klobase z zeljem in naslednji dan odtekel najboljši maraton tistega leta. Med teki sem imel navado previdno dozirati gele in energetske napitke, dokler se mi na enem malo daljšem večdnevnem  teku ni vse zagnusilo in sem popadel sendvič z ogrsko ter doživel razsvetljenje. Regeneracijskih poskusov z raznimi sirotkami v praških pa raje ne omenjam, ker mi je skoraj nerodno, da sem jim sploh kdaj dajal prednost pred ravno prav zapečenim zrezkom v poprovi omaki.

Težko bi rekel, da je moje sproščeno in nekonvencionalno tekaško prehranjevanje škodilo mojim maratonskih dosežkom, se pa lahko mirno pohvalim, da sem pred Pariškim maratonom z veseljem pomazal mastno račko s krompirjem, na Dunaju kaj drugega kot hrustljavi dunajski zrezek in v Firencah tistega kilskega, ravno prav uležanega florentinca. Moji bolj »zdravi« tekaški sopotniki sicer negodujejo nad »holesterolskimi« zajtrki, ki si jih privoščim, spet drugi, bolj dosledni paleo prijatelji pa se zgražajo nad mehkimi štručkami, ki jih mažem s pašteto. A večino prehranskih dogem in pravil sem, če rečem po domače, že nekajkrat prebavil in prav nič ni bilo narobe.

Da bi sedaj nehal piti pivo po teku, je približno tako verjetno, kot da na Bledu (in Nočni 10ki) ne bi bilo več kremšnit. Bom prej nehal teč. Kar pa bi bilo navsezadnje škoda, ker, kako pa bi šel potem po teku na pivo? Dober tek in na zdravje.

Kolumna objavljena v reviji Tekac.si septembra 2016.

Če sem bil letos kje zvest svoji naslovni temi, sem bil prav gotovo pri pisanju. Tipkovnica enostavno ni stekla in nekako sem uspel spacati le tiste dvomesečne kolumne za Tekača in morda še kak, od zunanjih dejavnikov sprovociran zapis. Nič ne de, če je to eksistencialna kriza skorajšnjih srednjih let, naj še malo traja, pa bom potem toliko z večjim guštom mrcvaril ta štof.

Kljub temu, tradiciji na čast bom na kratko pribeležil retrospektivo leta; zaradi obujanja spominov in malo za lastno evidenco, ki bo prav prišla, ko se enkrat FB zadavi z lastnimi smetmi. Jp, nekako sem paleo in barefoot konja tudi letos še malo brcal in gladil.

Ako obrnem časovnico, je šlo nekako takole. V začetku decembra smo se dobili na prvem paleo meetupu v prestolnici, kjer se je najbolj angažiral Nenad Kojić, ki je pred tem štartal tudi izjemno poučen in paleo poglobljen portal Paleomoderni. Oboje velja spremljati tudi naprej! Po klepetu naju je prijatelj Jan Kok, medijski univerzalec, zvabil na testno snemanje epizode za novo sezono Brloga, podcasta, kjer sem gostil točno dve leti nazaj. Brlog je ravno pod njegovo taktirko letos dobil novo podobo: poleg podcasta je postal čisto pravi mnenjski portal, ki spremlja in argumentirano komentira aktualne teme. Med soustvarjalce sem bil povabljen tudi sam in doslej spacal (sicer prilično dobro bran) zgolj en samcat zapis o sodobnih fotrih. Morda bo naslednje leto bolj prolifično zame; vsekakor pa mirne duše več prostora pustim izjemno razgledanim in artikuliranim kolegom, ki dobesedno trgajo na sceni.

Paleovember je stekel kot ponavadi; kljub temu, da ni več tako trendovski še vedno privlači nove in nove pristopnike, ki jim velja ponuditi zdrave osnove. Sam sem navdušen nad širino in znanostjo, ki praktično dnevno širi naše znanje o hrani in okolju, izdatno pa že vpliva na javno mnenje (če je za odločevalce še malo prezgodaj). Ko smo že pri znanosti; novembra smo dvakrat predstavljali tudi Liebermanovo knjigo Zgodba človeškega telesa v prevodu založbe UMco, izjemno dela tega evolucijskega biologa, ki bi moralo biti obvezno čtivo za vsakogar, ki da kaj na znanost. Vroča smer na paleo področju so žuželke; čestitke fantom Zoicbara, ki so na natečaju suvereno pobrali glavno nagrado in se podali na podjetniško pot. Z veseljem sem njihov ambasador in podpornik.

Konec oktobra pa sem skupaj z Ljubljanskim maratonom praznoval okroglo. Skupaj se druživa že dve desetletji (in mali prispevek v knjigi je ene vrste zahvala), dlje kot s čimer in komerkoli drugim. Stekleno skulpturo sem pospravil v kot, z Vitezi pa najpre tri dni ordiniral na sejmu, potem pa se, kot že nekaj let, našemljen podal na Ljubljanske ulice (kar je Alenka Teran Košir, kot cel kup našoh podvigov,  neumorno beležila). Otroci so se neizmerno zabavali, celo tastarim je ušel kak nasmešek. Uvertura v maratonski teden je bila oddaja Športni izziv na nacionalki, kjer smo se hecali iz teka in maratona  – kar se itak vedno in povsod premalo.

Berlin je moja stalnica, vsaj zadnjih nekaj let in slabše pripravljen kot letos tja še nisem šel. Bosih nog v idealnem vremenu sem s pomočjo Frikota vseeno zlezel skozi, ostalo je naredila odlična družba. Naslednje leto si ga spet privoščim, če ne drugače, za svojo okroglo.

Svoje leto, poletje pa sploh, že slabo desetletje organiziram okrog najboljše tekaške prireditve na svetu, Nočne 10ke. Ekipa, ki je narasla že na 200 ljudi, milijon malenkosti in pomembnosti, da vse zmeraj zapeljemo tako kot je treba. Naslednje leto zaokrožimo desetletje; simbolično bo na toliko nivojih, da me že zdaj malo daje nervoza. Čeprav na večino tekaških prireditev ne hodim, pa se vabilu, da s fanti tečemo pred in za dekleti (in to 7000 njih!) nisem mogel upreti. Prav hecen dan v Tivoliju; marsikdo nam je bil fouš 🙂

Bosonoštvo je v tekaškem svetu izdatno izgubilo sapo; vseeno se vedno najdeno nove duše, ki se v čevljih počutijo utesnjeno. Tudi medijsko je tema še vedno intrigantna; Carmen L. Oven me je ujela za radijsko Razkošje v travi, Maja Bertoncelj pa za Gorenjski Glas. O teku nasploh pa sem v eminentni družbi razpravljal tudi z Jerco Zajc Šušteršiš na Planetu. Slovenski Bosi Tek prvo nedeljo v maju je bil, letos nepričakovano (kar 250 udeležencev!), že petič zapored rekorden.

Nekaj malega sem letos tudi predaval. Najprej marca pred Istrskim maratonom, maja v Radovljici, jeseni pa na Športni uniji Slovenije. Na posvetu organizatorjev v športu sem predstavil Nočno 10ko. Marca smo predstavljali tudi knjigo Minimalizem (nekaj o tem sem razložil tudi za Moje finance), čast pa sem imel napisati predgovor že tretji izdaji Rugljeve Delaj, teci, živi. Ko je izgledalo, da bomo pozimi samo pili in jedli, pa smo iznenada obudili smo tudi častivredno tradicijo dvojnega Skoka na Pokljuko, da smo potem lahko še več jedli in pili.

Hudir, pa se mi je zdelo, da je bilo letos eno tako mirno in pusto, minimalistično leto. Še več takih! Imejte se.

Tekaške prireditve v Sloveniji zadnja leta vznikajo ko gobe po dežju. Če največja prireditev pri nas beleži skoraj 20 odstotno rast tekačev vsako leto in to vzamemo za trend, je pri tekaških prireditvah ta krivulja še strmejša. Ni še tako dolgo nazaj, ko so bili teki koncentrirani na tri pomladne on dva jesenska meseca, sedaj pa v celem letu ni več vikenda, ko se ne dogaja vsaj na nekaj koncih. Kako tudi ne – tekaških prireditev v Sloveniji je krepko več kot je dni v letu!

Pred leti, ko sem še redno prebiral tekaške forume je vsaj dvakrat letno na plan prišla prav določena tema. Ponavadi v žaru spomladanskih bojev, ravno takle čas, ko se je karavana tekačev premikala od enega do drugega konca države, od maratonov do gorskih stez. O štartninah se je pisalo, jasno in pisci so na tak in drugačen način bentili čez višino le-teh. Vedno so bile previsoke, pika. Znanec, sicer odličen tekač drugače pa zelo drobnjakarski je šel celo korak dlje. Tekaške prireditve je ocenjeval z negativnimi točkami, ki jih je pretvoril v evre in jih odšteval od štartnine. Tako je to izgledalo: za vsako malenkost, ki ga je motila je naredil odbitek. Pri neki manjši vaški prireditvi je v svojih izračunih prišel celo tako daleč, da mu je bil organizator dolžan okroglih dvajset evrov – poleg zasmojenih makaronov, predlogega čakanja na podelitev in še česa ga je na progi menda resno ogrožal tudi traktor.

Vseeno je treba priznati, da štartnine kljub izjmeni ponudbi tekov nikakor ne stagnirajo. Desetletje nazaj se je skoraj povsod še teklo za desetaka ali manj; danes marsikje za trikrat toliko. Zakaj? Stroški nasploh prav tako konstantno rastejo, vedno bolj restriktivna zakonodaja pa organizatorjem nalaga nove in nove dajatve. Varovanja, ravnanje z odpadki, zdravstvena služba in podoben postavke se v proračunih prireditev napihujejo hitreje kot slovenski zunanji dolg. Po drugo strani so časi za pridobivanje sponzorjev vse prej kot rožnati; konkurenca za vsak marketinški evro je desetkratna, teh evrov pa je desetkrat manj kot pred npr. desetimi leti.

Pomembna postavka na tekih so prav gotovo tudi darilne vrečke. Sponzorji ne zalagajo več na veliko z majicami in podobnim materialom, tekači pa poleg kupa reklam in številke v svojem štartnem žakeljčku vendarle pričakujejo še kak uporaben artikel. Eden od organizatorjev je pred časom imel idejo, da bi morali vsi večji prireditelji enotno ukiniti darilne pakete. S tem bi krotili apetite in kot je dejal »razvajenost« tekačev, ki ji na ogenj še dodatno priliva kaka komercialna tekaška zgodba.

A tovrstna uravnilovka ali »kartelni dogovor« ne bi prinesla nič dobrega. Kaj hitro bi se zgodilo, da bi kateri od organizatorjev tako pravilo tolmačil malo po svoje in s tem vse ostale postavil v dokaj neroden položaj. Tudi tekači bi kljub morebitnim prihrankom bolj ko ne negodovali. Za štartnino, kakršnakoli že je, je potrebno vsaj nekaj prinesti domov, pa če je zgolj in samo bombažna majica.

Če ste tudi sami med tistimi, ki jih grabi nejevolja ob pogledu na razpise tekov, imate vedno na voljo tri dobre možnosti. Lahko ne greste nikamor. Lahko sami organizirate poceni in enostavno a vseeno prijetno tekaško prireditev in tako drugim zbijate ceno. Ali pa enostavno glasujete z denarnico: pustite denar tistim, ki vam lepša tekaške vikende, tistim, ki želijo, da jim vi polepšate zgolj in samo blagajno, pa pač ne. In kateri so eni in drugi? Imam občutek, da že veste.

Kolumna je bila objavljena v reviji Tekac.si junija 2014.

Bilo je dobro leto za paleo in bosi tek. Tako dobro, da bom še malo drajsal tematiki tudi v 2015. Dokler ne bo kakšne boljše ideje, ane. Tale zapis pišem v maniri tradicije in ker bi drugače vse pozabil. Ja, ta blaga kognitivna motnja bo z leti samo še hujša. Kako mi bo potem tole šele smešno! Naj na hitro torej zrolam retrospektivo takih in onakih dogodkov minevajočega leta.

V januarju smo o paleu najprej kvasali v Brlogu, potem pa še pri Zvezdani na Dobro jutro.  Tudi bosih nog smo začeli že zgodaj; še v snegu so nas fotkali inu spraševali za Reporter. Citirali so me celo v diplomski nalogi in antropološki študiji doktorskega študenta, ha!

Marca sem o paleo-bosonogo predavanje naredil v Knjižnici Slovenska Bistrica, zatem pa še v podjetju 3fs med samimi geeki. Hudi izkušnji, posebej slednja, ko so me zvabili na led z fermentiranimi žiti..pivom! Prevod knjige Praktični paleo (Diane Sanfilippo, 2013) smo pospremili z dogodkoma v Konzorciju (o tem se je razpisal tudi Rugelj) in v Mariboru. Celo do Kopra sem šel, kjer sem študente indoktriniral s paleo dogmami. Pred prvomajskimi sem se nastavljal fotografinji revije Bodi Eko.

Bosi tek je bil 4. maja spet svetovna uspešnica. Sploh mi ni jasno, kako v svetu gibanje izgublja sapo, pri nas pa se noro krepi. Celo policaji so nas letos lovili, to že pomeni, da smo faktor, ane? Žal mi ni uspelo do Škofje Loke debatirat o prehrani, sta me pa več kot uspešno nadomestili Eva in Špela iz Retrospektive. V maju smo v naših koncih začel furat Lune, kultna obuvala po izročilu Tarahumar. Pri meni najbljubših Vivobarefoot smo čvekali o gibanju in evoluciji.

Junija spet na Dobro jutro, na trenutke sem se zadrževal, da nisem bruhnil v krohot, potem pa še enkrat na Primorsko, malo teč, malo gledat fuzbal in popit pivo ali dve. Z Alenko sva posnela en fajn paleo prispevek za njeno oddajo, a še vedno ne vem, če je kdaj ugledala luč sveta. Julija ni nič drugega kot Nočna 10ka – dvomim, da bom še kdaj v še kaj vložil toliko energije in emocij kot vsako leto v ta projekt. Dogodku ob rob so se dogajale tudi take prigode z računi v lokalnih gostilnah in intervjujem za Tek Plus.

Avgusta je bilo nekoliko zatišja, prav godilo je. Nekoliko pozno a vneto sem začel delat kilometre za Berlin, a v dobri družbi. Potem pa je izšla tekaška knjiga leta – Ultrablues, ki je začarala občestvo, tudi mene, priznam (pa ne samo zato, ker me je cenjeni dr. Rugelj celo nekajkrat omenil). September je bil action packed. V Maribor vedno rad grem, še posebej, če te povabita Sandi in Aleš, zraven pa se znajdeta še Grom in Sobočan. Presenetili so me celo z rojstnodnevno torto. V naslednji nekaj dneh sem spil par piv na ta račun, potem pa spakiral za London, kjer sem se v treh dneh učil od legendarnega Lee Saxbyja, “najboljšega tekaškega trenerja na svetu”. Vračajoč se, sem iz aviona samo prestopil na bus in z Igorjem skoraj 60 ljudi peljal na Berlinski maraton. Kakšna nora izkušnja je bila to, vam rečem! Tudi če pustimo tek ob strani (s pol manj treninga sem odtekel celo bolje kot lani), se v takih zadevah spet počutim noro mladostnega.

Še musklfibrast od potovanja in teka sem se dva dni kasneje v studiu na Radiu Slovenija pogovarjal o teku. Prava družba, prava moderatorka.Tempo smo jačali tudi oktobra, najprej z (žal) poslednjim Šenčurjem, potem pa z skoraj celotedenskim Ljubljanski maratonom. Furali smo stojnico, hecali Kenijce, pod taktirko brkača Zalarja debatirali o prehrani in (ultra)maratonskem teku. Z Mitjem in Igorjem smo naredili šov in predstavili naša maratonska popotovanja.  V nedeljo pa še maraton! Seveda smo naredili štalo. Smo bili tudi odmevni, povzeli so nas v Dnevniku, Delu, na Siolu, POP TV-ju…Isti dan je izšel tudi intervju v Nedelu, nekaterim je šel celo v nos.

Presenetil me je tudi Paleovember, saj je (vsaj na FB) potegnil kar 190 udeležencev, ki so se tako ali drugače spopadli z njim. Vmes smo praznovali tudi Igorjevih -50kil, izjemen dosežek izjemnega človeka. Zapis (s 4700 ogledi in 1000 FB lajki) je postal daleč najbolj bran na temle blogu. Ever. Super inspiracija za mnoge. Paleo se je znašel tudi v OkušeVALnici na Valu 202. Za piko na i so me povabili še v razvpito Gostilno kot posebnega paleo gosta – šova sicer nisem spremljal, zato se mi je vse zdelo dokaj zabavno, na trenutke pa nekoliko pretenciozno. Visoka kuhinja mi je še vedno španska vas.

Veseli deember sem začel v Lokalpatriotu v Novem Mestu, kjer smo govorili o paleu. Na koncu je bil december najmirnejši mesec. Pil sem paleo cviček, grizljal vse mogoče, ter se dal kot trener naprodaj na Vivobarefoot. Nasploh ni bilo slabo leto. Če bom imel ob letu spet toliko za pisat, tudi ne bo nič jamral. Imejte se, over and out.

Odlašajoč s temle zapisom sem se zavedel, da je skoraj tri tedne že minilo in da se vendarle spodobi kako besedo reči tudi o letošnjem Berlinu. Saj ne bom preveč siten, a mi le dovolite, da vam na hitro orišem tole fletno avanturo.

Lani je bilo fantastično. Vsa simbolika na kupu, od mojih bosih obletnic do maratonskih okroglih jubilejev, poklopilo se je vreme, družba pa je bila samo še pika na i. Letošnji izlet sem pričakoval z veliko vprašanji. Pripravljen sem bil mizerno, kronično utrujen še od poletja, pa še večine potnikov na busu niti poznal nisem. Lahko sequel sploh pride blizu originalu?

Ha, na koncu je bilo še več kot to! Skoraj kot drugi del Botra. Z vso nepričakovano dramo vred!

Še vedno mi ni jasno, kako je Nini uspelo odteči svoj prvi maraton, pazite zdaj, samo dve sekundi pod 4 urami in točno s takim časom, kot ga je dva dni pred tem napovedala na busu. Čarovnija! Knjigca Ultrablues je šla v prave roke. Nasploh so tekači letošnje odprave, skoraj 50 jih je bilo na našem črnem 60-sedežnem lepotcu, neverjetno točno napovedovali svoje dejanske čase in skoraj dvomim, da je kdo taktično čakal pred ciljno črto. Hudirja, kar 13 naših jih je prvič sploh teklo na maratonu. Predstavljajte kakšen energetski naboj na busu je to bil!

In ko smo že pri nabojih: kljub povsem nedolžnem obrazu in s čisto miroljubnimi nameni so našega Harryja Potterja, Stankota po domače, peljali gledat kletne prostore Reichstaga, brezplačno. Dva malokalibrska naboja v ruzaku, pa taka štala! Kot, da ni bil incident z bananami na ambasadi že dovolj. “Bananagate” še vedno odmeva na družabnih omrežjih in neki hudiček mi pravi, da zna biti popularen vsaj še do Ljubljanca.

Za povrh je že v petkovem večeru neznano kam izginila vsa zaloga razvedrilnih napitkov, ki smo jih na busu hranili za naš povratek. Skoraj bi tudi za ta nesrečni dogodek okrivil Jureta – prehitevajoč me na maratonu v nedeljo je izgledal skoraj bolj klavrno od mene, zategadelj bi ta pomisel bila povsem legitimna. Ostali člani večerne zakuske, z večnim kratkohlačnikom Gregom na čelu o noči zločina namreč ne vedo povedati kaj oprijemljivega.

Kriminalko je na pot pospremil že “primer pozabljene osebne”, ki smo ga reševali drveč v Ljubljano na četrtkov večer, midva z Igorjem, Uroš in Nataša, slednja brez omenjenega dokumenta. Zdaj si že upam trditi, da so kaj pri tem imele klobase, ki smo jih kot zlato runo nevedoč švercali v eni od hladilnih vreč, v Nemčijo, na ambasado. Tudi zaradi njih je bil “ugriz v rumeni sadež še bolj grenak”. A zaplet z dokumenti je bil kasneje rešen, zaprli niso niti Marka, ki je dva dni vlekel harmoniko na Alexanderplatzu in širil slovensko pesem tudi med nič hudega sluteče domačine in turiste.

A ostalo je kar nekaj misterijev. Zakaj je Gregor za tisto minuto falil trojko , kako hudirja je Arif lahko suvereno preživel naporno noč in potem brez težav tudi (fakin!) hitri maraton, kje je po maratonu spal Španec z dvema imenoma ter kaj se je zgodilo vsem možem, ki so jih žene prehitele na maratonu. Aja, pa oni smešni postroj rumenočeladnikov na podzemni, ki so izgledali, kot da jih za nagrado peljejo v peč.

Berlin je ponovno upravičil svoje ime. Idealno vreme, svetovni rekord (Vitezi smo bili že štirikrat tam in vsakič je padel – hm, tole je že sumljivo) in izjemni rezultati naših. Resno sem bil navdušen nad vsemi, od Arifa do Matkota in vseh vmes, izjemno. Škoda, ker še Igor ni nastopil, je pa njegov selfie s štartno številko povzročil cel vihar v domovini. Nekateri mu še danes pošiljajo čestitke.

Da ne ostanem dolžan, še moj hitri recap: 50% treninga manj, 10% teže več, pa kar za četrt ure boljši bosonogi maraton! Da se ne hvalim preveč, gre večina zaslug mojemu zvestemu pacemakerju in kompanjonu Danilotu. Še precej piva bo steklo, da se mu oddolžim.

Moje bojazni so bile odveč, gorenjsko – štajersko – primorska – dolenjsko – ljubljanska in še kakšna super energija se je pretakala vse štiri dni, tudi ducat in še nekaj urno prevažanje smo preživeli brez večjih muk in težav. Odlično smo se ujeli in prav vesel pestujem zdaj vsa nova znanstva in prijateljstva. Veste kaj; naslednje leto vzamemo dva busa, povabimo vse lanske in vse letošnje igralce, nekaj novih za začimbo in zarolamo tretji del kot supersonični presežek! Hvala vsem za fajn spomine, sicer se pa vidmo pri Semaforju, ne? 😉

ps. Igor prvič in drugič, pa še Gorazd za povrh, ker je ena fotka za taužnt besed, kne

Ob prebiranju Ultrabluesa sem se sentimentalno spomnil tudi na svojo privat ultro, ki sem jo pred dobrimi petimi leti izvedel v eni topli avgustovski noči. Celo zapis sem zbrskal iz pozabljenih Viteških forumov in ga spodaj objavljam, takega, kot sem ga takrat spravil skupaj. Danes bi bržkone tekel, doživljal in pisal drugače – morda pa enkrat spet poskusim, že zato, da stara zaobljuba ne zarjavi?

…..

Nočna 100ka 

Tale zgodba ima korenine že lep čas nazaj. Po dokaj plodni pomladi in nekaj zanimivih dolgih tekih se mi je porodila ideja o enem res dolgem teku, ki bi ga spravil pod streho še pred avgustom. S Sawyerjem sva ob kofetu parkrat kontemplirala in debatirala, ideja se je valjala in svaljkala…pa je vedno zmanjkalo časa. Na koncu sem ženo peljal v porodnišnico in kazalo je, da bo vse doloženo za nedoločen čas…

..dokler nisem prisostvoval porodu vseh dolgih 9 ur in na koncu obljubil Tinči in mali Manci, da njunima nečloveškemu naporu in bodočemu zdravju na čast odtečem en res dolgi tek, eno stotko.

Kdaj, je bilo sedaj vprašanje? Cel kup novih družinskih obveznosti še spanja ni dopuščalo, kaj šele kakršnokoli tekanje. Potem je tu že šiht, pa vse ostalo…drugo leto mogoče? ali pa enkrat ponoči, ko sem še najmanj koristen?

Tri tedne po rojstvo hčerke sem na hitro zrisal možno traso, omenil Sawyerju, da bi blo fajn it v kratkem. V nedeljo sva govorila, predlagal je pondelk, hm khm, zakaj pa ne in že je bila ura šest popoldne, ponedeljek, Kozmus pa je pravkar zadegal svoj prvi kladiv.
V pol ure sva bila pripravljena, jaz z camelbackom, on z dvema bidonoma, pa sva štartala v tole avanturo. Do Lesc je minilo kot bi mignil, dve urci pa pol, pa sva bla pri cerkvi, kjer sta naju prestregla Maya in Puhko in naju obilno založila z vodo, hrano, spreji in spodbudnimi besedami. Počutje je bilo odlično, tole bo odlična odprava; naredila se je noč, nakurla sva lučke in čez Begunje v klanec proti Tržiču.

Ponoči klanci niso tako strmi in debata je bila tudi še živa. Po 4 urah in četrt sva se znašla za šankom gostilne v Tržiču, kjer sva namesto piva konzumirala kokakolo in namesto župce čips. Še dokaj sveža, pa vendar že malo načeta, sva se kmalu odpravila naprej – čez Križe in Golnik preko Bašlja v Preddvor. Začele so se prve težave; noge so v klancih postajale težke, Sawyerju so začele zatekati in zategovati kite in občasno sva že morala zahodit. Na polovici sva bila po približno 6 urah, obetala se je še dolga noč…

V Preddvoru so bile že vse gostilne zaprte, zato sva poklicala Mony, da nam pride nasproti in naju oskrbi. Srečali smo se v Olševku, na 58. kilometru. Sawyer, ki je zadnji dve uri pošteno trpel, ni mogel več nadaljevati. Gležnje je imel zatečene, kolenske vezi zakrčene, nog ni mogel več iztegniti. Sklenil je, da se z Mony odpelje domov; najprej pa sta nafilala še mene: z vodo, kokakolo, redbulom, čokolado, flajštri za niplne, pudrom, svežimi štunfi ter (kasneje ugotovljeno) krvavo potrebno jakno ter kolesarskimi rokavi.

Ločili smo se nekaj čez drugo zjutraj (naslednja postaja Valburga); sam sem se napolnjen z energijo in osvežen počutil spet odlično in uspel teči spet v solidnem tempu. Čez Cerklje in do Vodic je šlo, hvaležen sem bil za prazne ceste in svež zrak. Vmes sem govoril s Tinči, s tamalo sta se dojili in pozdravljali, dobil sem še dodatni zagon. Temperatura se je po mojem občutku spustila na nekje 15-18 stopinj (videl sem svojo sapo) in bi brez jakne in rokavov najbrž klavrno končal. Po 70 km prva kriza. Zahodil sem grizljajoč sendvič in tolažeč se, da imam čez par kilometrov spet oskrbo.

Logarska za mano, sedaj bo vsaj korak moj daljinski rekord. Kako sem bil vesel Sawyerja in Monike, ki sta me pričakala ob cesti z mrzlo vodo, napitki, hrano. Žal mi je bilo, da Sawyer ni mogel biti z mano, tudi njemu se je videlo, kljub bolečinam, da bi neznansko rad še malo asfalta. Neverjnetno kako lahko družba v takih situacijah prav pride…

Nadaljeval sem s težavo; ker je bil Zbiljski most zaprt sem moral narediti obvoz čez Pirniče (Mony mi je razložila, kje lahko potem krajšam, da približno izenačim traso). Po nekaj kilometrih sem spet dobil zagon; vmes mi je še crknil telefon (sms sem še uspel poslat) in zdaj sem se sam, samcat zaganjal v sončni vzhod. Do Medvod sem napredoval počasi a konstantno, preračunaval sem, koliko časa še rabim, da sestopim na domači prag. Jutranje misli so bile kristalne, uspelo mi bo, kmalu.

Čez vasi do Škofje loke je res lepa pot. Žal meni ni dovolj poznana in sem zgrešil en odcep. Znašel sem se sredi dolgega travnika z visoko travo – v trenutku, ko sem začel prečiti, sem bil prepojen z vodo od kolen navzdol. Kot da bi prečil potok. Kriza, ena za drugo so mi jemale voljo. Še dobro, da mi telefon takrat ni deloval.

Pred Loko so Reteče, potem pa še ta hudirjev Godešič, ki mi je čisto ušel s spomina. Sedaj ga bom pomnil; tudi po neprijazni kelnarci, ki mi ni hotela posodit telefona, da bi se vsaj javil domov. V sveti jezi sem potem odtekel do Trate, kjer sta me, presenečenega, prestregla še enkrat Mony in Sawyer. Še zadnje polnenje zalog, par stiskov rok in gremo v poslednjo 10ko. Na Trati sem prečil železniško progo in jo čez Sorško polje mahnil proti Kranju. Bolje rečeno, odkrevsal. Vsakič, ko sem se zalotil pri misli, da bi malo tekel, sem si to odložil še za par metrov. Pa še za par metrov. Občasno sem se znašel sredi teka in upal, da bo čimdlje trajalo. Vse me je bolelo kot hudič: podplati so skeleli, mišice so bile trde ko kamen, ramena sem imel zgrbljena, glavo na prsih. Kako lahko tako boliiiii?

Sawyer mi je prišel naproti z avtom, nekaj časa me je spremljal in me bodril. Hotel sem krajšat kak ovinek, pa so bili vsi tako narejeni, da se jih ni dalo. Čez Drulovko, po klancu do železniške, čez most in otok spet v klanec. Kako dolgi metri. Če bi se ustavil, usedel, se ne bi več pobral. Zadnjih 500m sem tekal. Za čast in slavo! Ženi sem pred blokom padel v objem, poljubil tamalo, in dal roko kompanjonu Sawywerju. Potem pa skoraj po kolenih do stanovanja, na postlo, in potem je vse telo zakričalo od bolečine…

Plan je bila 100tka, zaradi nepredvidenega obvoza pa je na koncu pokazalo skor 102 km v skoraj 14 urah (zadnjih 10km v 2 urah ). Upam, da bo Manca sedaj zdrava vsaj 102 leti 🙂

Še tehnično:
– oprema: Feelmax Niesa bele  1mm podplat, štunfi, majica, hlačke, camelback, kapa, dodatna majica in štunfi, jakna brez rokav, rokavčki, lučka
– popito: cca. 8l vode, 2l kokakole, 1/2l isostarja, 2 redbulla
– pojedeno: 2 sendviča, 1 čips, 2 čokoladki, 4 geli, pest piškotov

En žulj na mezincu in eden na blazinici levega podplata, en manjši na desni, zategnjen vrat, nekaj malega musklfibra v stegnih in mečih, 3 kile manj in 1,5 stopinje telesne temperature več – to sem pridelal po teku fizično. Mentalno pa ugotovitev, da je ultratek totalni ego-mazohizem in da najbrž (po vsem prebranem in nekaj malega doživetem lahko že z gotovostjo trdim) nikoli ne gre brez neznosnih bolečin, psiho-masakrov in izčrpavanj do konca in onkraj. Sedaj na te stvari ne gledam več tako lahkotno.

Hvala Puhkotu in Mayi, Mony in Sawyerju ter Tinči in Manci – brez vas mi nikakor ne bi uspelo. Čestitke prjatlu Sawyerju za pogumnih 58. Uživajte, se vidmo.

Desetletje ali več nazaj sem svoje dnevne tekaške kilometre mnogokrat štel na kranjskem ovalu na Brdu. Vsaj trikrat ali štirikrat tedensko sem bil tam. In skoraj vsakič sem srečal tekaškega znanca, fanta, morda kako leto starejšega od mene, kako je v nasprotni smeri obračal svoj trening. Nisem ga poznal po imenu, saj pravzaprav nisva nikoli spregovorila. Le švignila sva eden mimo drugega, s kimljajem. Računal sem seveda, da se bova srečala na kaki od tekaških tekem, saj jih ni bilo veliko tisti čas. Da se bova udarila, tudi. Poba namreč ni bil počasen in z veseljem bi prekrižal stopala z njim. A nikjer ga ni bilo na spregled, kar se mi je zdelo zelo čudno. Tako treniran, pa si ne upa prikazat.

Človeka sem po kakih treh letih tekaških srečevanj srečal enkrat v »civilu«. V lekarni, ko sva čakala v vrsti sem izkoristil priliko in ga prijazno ogovoril. Tek je zmeraj dobra tema za prebijat let v nenavadnih situacijah in takoj sva padla v debato. Da je poštar, sem izvedel in da teče praktično vsak dan. Končno sem vprašal, kar sem imel na jeziku že leta: »Na tekme pa nič ne hodiš?«. Nasmehnil se je in čeprav je vseskozi deloval nekoliko zadržano, mu ni bilo ob vprašanju prav nič nerodno. »Ni šans, kolega«, je dejal, »tja me pa ne spraviš! Tekaške sprostitve in kvalitetnega časa v naravi si ne želim kvarit s tekmovanjem in dirjanjem za rezultati. Pa saj ure tudi ne nosim.« Skoraj proseče sem zahropel: »Ampak bil bi odličen, saj si hiter ko hudir!« Bil je že na vrsti, zato se je samo še na hitro ozrl čez ramo in smeje odvrnil: »Morda sem čuden, ampak meni čisto paše tako kot je.«

Toliko kilometrov in toliko ur gre v nič, mi je najprej šinilo v glavo. A šele čez leta sem dojel smisel teh besed. Morda pa se da teči tudi brez agende, brez tekmovalnega plana in tempiranja forme. Časi pa so se izdatno spremenili. Na meni omiljeni progi, kjer je bilo včasih tekačev manj kot traktorjev je sedaj tekaška promenada. Ciklično, kot si sledijo sezonske tekme, se udeležba okrepi ali rahlo upade. Zdaj redko, a občasno še vedno zavijem v krog. Znanca poštarja že leta nisem srečal tam. Zna biti, da mu je vse preveč obljudeno, prehrupno, preveč tempirano.

Zdaj razumem, da se da teči tudi tjavendan, brez točno določene tekme, za katero se pripravljaš. Ampak motivacija,pogosto slišim, motivacija mora bit! Drugače se raje zvališ v kavč pa buljšiš v škatlo, mar ne? Meh, če me mora že tekma siliti, da spravim svojo rit na luft, potem bom zagotovo pol časa trpel, pol časa pa odšteval metre do vsakokratnega konca. Sedaj me motivira svežina dneva, oprano jutro ali naelektren večer, ki te potegne v gibanje. Pa druščina, s katero se v počasnem kotalenju zaklepetaš še lep čas po tem, ko teku že zmanjka štrene.

Na tekmo sem šel letos le enkrat. Ne tekmovat, raje malo ropotat in se narežat. Tolerance pa ima vsako leto manj, se mi zdi. Za vse te kolobocije in gnečo. Pa za vedno nove in nove tekaške tekme, ki prav tekmujejo v tem, kje se da bolje in lažje klati s sotekmovalci. Pike dobim, ko berem o »najkrajših desetkah« , originalnih tekih, edinih pravih polovičkah in maratonih. Prav nič originalnega ni v tem, še manj v zvijanju matematičnih pravil. Če gre že v štartu kreativa rakom žvižgat, kaj potem sledi? Naj gre štrik, kamor je šel bik pa mirna bosna. Samo mir mi dajte s tem. Ne, pa tudi proč ne grem, ker sem tu že od nekdaj in čisto mirno lahko zavijam z očmi. Tako.

Če se že iz aviona vidi, da postajam star in tečen, tako ali tako ni kaj za skrivat. Tistim nekaj, ki so se prebili do te vrstice, pa le polagam na srce, da gre zima noter. Novih koledarjev pa tudi še ne rabimo vleč na plano. Brez greha lahko tudi malo počijemo, mar ne?

Kolumna je bila objavljena v reviji Tekač.si novembra 2012

Saj ne, da se mi ne bi dalo; cel mesec sem imel v glavi, da nekaj spišem in potegnem črto pod trinajstko, pa mi je čas vedno uhajal. Potem sem prejšnji teden začel brat take in drugačne letne bilance na FB in mi je šlo na jetra, da še sam mečem nekaj v ta boben. Kdo hudiča bere te flance?! Potem mi je prišlo na misel, da napišem eno parodijo, pa sta bosi tek in paleojedstvo za nas insajderje že tko al tko vedno snov za hecanje iz samega sebe. Torej, bolj zame, da bo tradiciji zadoščeno in da bom mel na enem mestu. Če se bom čez leta sploh še spomnil, kam sem tole zapisal. Ali da sem sploh kaj pisal.

Kronološko ali kar tako?

Konec septembra sem spet zabil žebljico na glavico in se po petih letih vrnil pod Brandenburška vrata. Bos, jasno. Poleti sem zato moral tekat, zato sem sobotna zgodnja jutra posvojil in se ob sončnih vzhodih vračal prijetno zmozgan spet domov. Dovolj za samozavest, ostalo je naredilo vreme in vzdušje v Berlinu, pa družba Frikota in cel kup distrakcij, ki jih tam na progi ne manjka. 2008 je bil samo še spomin; moj najljubši bosi maraton je sedaj Berlin 2013.

Jasno, spet mi je občasno prihajalo na misel, da bi se teku posvetil malo bolj. Ne le tistih 1-2x tedensko; da bi spet sestavil sezono, kjer bi se maraton dalo odteči bliže trem kot petim uram. Avedno znova ugotavljam, da bi iz tega bilo precej manj pozitivnega izplena kot negativnih posledic. Ego bom raje pumpal na kak drug način, s kreativnostjo recimo.

Ne uide pa mi vsako leto kaka knjigica, ki sveža izzide in imam potem priložnost sodelovati na tiskovkah ali promociji. Letos je bila to Velika tekaška knjiga, ki jo je mojstrsko prevedel Igor Jurič, iz nemščine, kar ni ravno pogosto pri tovrstni literaturi. A Herbert Steffny že ve, kaj piše in govori; navsezadnje je bil tudi sam vrhunski maratonec in že to mu daje kredibilnost. Zato sem bil počaščen, ko so me na Sanjah povabili, da za bukvo spišem tudi recenzijo – draft sem prebral čez vikend in dejansko me je res navdušila.

Bosi tek je še vedno dovolj atraktivna tema v naših koncih, da je pritegne medijsko pozornost. Pred Ljubljanskim maratonom so me ujeli na Sportalu; že spomladi pa v reviji Podjetnik za krajšni intervju. Prijatelj  Uroš Sobočan meje seciral na svojem blogu v novembru, kjer sva govorila tudi o paleu. Ja, paleo je bil glavna tema oddaje tudi na nacionalki, kjer je prispevek o Wolfovem Paleoreceptu prišel ravno pravi čas.

Ne neha me presenečati bosonogi dogodek leta. 3. Slovenski Bosi Tek je gostil, pazite zdaj, 220 tekačev iz vsepovsod, tudi iz Hrvaške! Številke se ne bi branil marsikateri tekaški organizator, posebej v časih, ko postaja sodelovanje na tekaških prireditvah skoraj luksuz. Bosonogci imamo srečo; z nekaj iznajdljivosti in nekaj sponzorji nam uspe narediti družabni dogodek, ki udeležencev ne stane več kot kak par ponošenih čevljev, ki razveseli tistega, ki si tudi čevljev ne more več privoščiti. Letos, hvala vsem, smo jih nabrali kar 300 parov. Naslednje leto, 4.5. bomo naredili četrtega.

Nočna 10ka, projekt, ki je že zdavnaj prerasel lokalno okolje in vaško miselnost je tisti, ki mi v organizacijskem smislu krati spanec od julija do julija. Domišljam si, da sem ravno skozi teh sedem let odrasel – tako v poslu kot v odnosih sem pridobil nešteto uporabnih izkušenj. Včasih mi preseda, včasih imam občutek, da je že preveč vsega. A me odlična ekipa in nove ideje, ki jih moramo sproducirati vedno znova zvleče v kolesje te zahtevne instalacije. Vam povem skrivnost: ubija rutina, vedno enake operacije. Če pa si zastaviš, da boš vsako leto spreminjal – tudi stvari, ki čisto lepo funkcionirajo, potem slejkoprej narediš nekaj velikega. Vsaj občutek, da je trud poplačan je precej vreden.

Zdaj si lahko že zatrdim, da bomo vztrajali vsaj še tri leta, da naredimo tudi deseto desetko. Ne zdi se več tako abstraktna. In še najboljše pri vsem: če bi, tako kot večina največjih, moral to početi izključno kot svojo službo, bi mi volja že zdavnaj pošla. Tako pa moram lovit ure, prilagajat čas, tuhtat ponoči. Ni boljšega.

Še en dogodek moram omenit, bosonogec kot sem. Najboljše stvari so tiste, ki pridejo naključno, spontano. Da smo se letos začetek junija znašli v Pragi, je bila posledica naključja in impulzivne odločitve. A za srečanje z Barefoot Tedom je bilo vredno prevozit 750 kilometrov in se potem po prekrokani noči spet vračat na rodno grudo. Vmes pa toliko dogodivščin, pravi Hangover podvig z pravimi praškimi rebrci, beherovko, novimi prijatelji in prijateljicami ter skoraj bežanjem pred poplavami. Pogrešam le tisti lični klobuk.

Ne boste presenečeni, če vam povem, da ugotavljam, da nas je mnogo bosonogcev širom sveta tudi paleojedcev. Zgleda, da se koncepta lepo dopolnjujeta; navsezadnje je oboje evolucijsko podloženo in utemeljeno in bi bilo bržkone čudno kako drugače. Za paleo je bilo dobro leto. Ma kaj dobro, odlično! Že marca smo nadgradili lanski Paleovember, kasneje dodajali nove izzive in širili obzorja. Novembra smo teoriji dodali še nekaj prakse in v dveh predavanjih v Restavraciji Cubis na koncu še konzumirali povedano. Dobesedno. Naslednji korak? Delavnice kajpak, da vas (in nas) naučimo tudi enostavne in paleo prijazne kuhe.

Ideja o postavitvi paleo skupnosti, ki bi si izmenjevala ne samo recepte ampak tudi vire hrane še ni dobro zaživela a menim, da bo prihodnje leto odlično za to, da naredimo še nekaj korakov naprej. Medtem, ko se na trgu dobi že cel kup ekološko pridelane zelenjave in sadja, pa najbolj pogrešam kvalitetne vire maščob in mesa, domačega, pašnega izvora. Jasno, precej teže je pridelati kilo domače govedine kot kilo korenja. A korak naprej je narejen – tudi pridelovalci počasi ugotavljajo kdo smo potrošniki, ki smo pripravljeni priti tudi na dom in plačati pošteno ceno za pošten kos pljučne pečenke ali kilo jetrc.

Recesija gor ali dol: zadovoljen sem, da sem spoznal spet cel kup novih ljudi, dobil nove prijatelje in znance. Navdušen sem, da s starimi prijatelji še krepim vezi. Počel sem še vse tisto, kar sem tudi lani, prebral en ograbek knjig, nekaj tisoč člankov in se naučil upam, ščepec več kot pa sem pozabil. Vedno bolj mi je jasno, kaj moram početi, da sem zdrav (in česa ne bi smel). Morda mi je najbolj žal, da otroci rastejo prehitro in da bom kmalu pogrešal vse te zabavne in ljubke prigode malih navihancev. Če kaj, bom naslednje leto malo manj buljil v kompjuter in mulce peljal ven na zrak, v gmajno. Ne samo zaradi njih, tudi zaradi sebe.

V dobi, ko je popularno reči, da moraš pravila tudi kršiti, drugače ne moreš uspeti, mi je vedni bolj jasno, da bi brez pravil že zdavnaj propadli. Še več; propadamo kot narod (in s tem tudi kot posamezniki), ker smo si pravila razlagali čisto preveč po svoje. Za 2014 nam vsem želim, da ugotovimo, kje je razlika – katera pravila lahko kršimo in katera so temeljna ter za kvalitetno in pošteno življenje nujna. Bodite pirati na kreativen a neškodljiv način. 🙂

Pogumno!

Že pred časom sem se zanimal pri slavistih, kaj je bolj pravilno, imenovati tek, ki ga prakticiram bosi ali bosonogi? V medijih se namreč pojavlja marsikaj, čeprav je tendenca bolj k bosonogemu (predvidevam, da tudi zaradi prevajanja iz angleščine – “barefoot” – bosonogi). Sam bolj pogosto uporabljam pridevnik “bosi”, ker menim, da v slovenščini že ta dovolj jasno pove, da gre za človeka, tekača brez obutve (medtem, ko je v angleščini “bare” ne samo brez obutve ampak lahko tudi nag ipd.).

Končno sem dobil tudi odgovor. Prof. dr. Alenka Šivic Dular mi je prijazno odgovorila. Mojega razmišljanja ni potrdila niti ovrgla – tako, da sem bil sprva še bolj zbegan. Podrezal sem še malo, da bi vendarle prišel do potrditve moje teze, a gospa profesor je bila dokaj eksplicitna. Na koncu mi je vendarle pustila nekaj malega prostora za lastno interpretacijo.

Kakorkoli že – ali uporabljate besedno zvezo “bosi tek” ali “bosonogi tek”, oboje je napačno! Bolje rečeno, če malo raztegnemo pojmovno logiko slavistike, je lahko oboje tudi pravilno. Morda bo z daljšo uporabo tudi slavistika prilagodila pravilo. 🙂

Spodaj si preberite najino dopisovanje. Če boste bosi tekli pozimi, pa le pazljivo! Uspešen bosi tek želim. 😉

Spoštovana ga. Alenka Šivic Dular,

Že nekaj časa sem pred dilemo, pa se na vas obračam po nasvet, ker ste strokovnjakinja na tem področju. V zadnjem času se tudi pri nas prijemlje nov pristop k tekaški rekreaciji, v Ameriki ga imenujejo “barefoot running”. Pri nas večinoma dosledno prevajajo kot “bosonogi tek”, čeprav se sam ogrevam za okleščeno verzijo “bosi tek”. Po mojem mnenju je angleški pridevnik “bare” sam po sebi lahko mnogoznačen (bare hands, bare chest), zato je barefoot v tem primeru na mestu. Pri nas pa “bosi” enoznačno pomeni nekoga brez obutve in se mi zdi pridajati zraven še noge nepotrebno (bosonog). Kakšno pa je vaše mnenje? Kaj je knjižno bolj pravilno? Morda oboje?
Hvala za vaš cenjeni odgovor,
Marko Roblek
bosi/bosonogi tekač

Spoštovani,

Odgovorila bom po svojih močeh, sprejemanje novega izraza v jezik (v povezavi z novo realijo) pa je vsaj na začetku prepuščeno tudi deloma nepredvidljivim (zunajjezikovnim)  dejavnikom in ko se o tem razmišlja, je koristno razmišljati ne samo na nomen agentis, ampak tudi na nomen actionis, glagol ipd.. Če izhajamo iz opredelitve v SSKJ, ima bos kot stari (slovanski, podedovani) netvorjeni pridevnik naslednje pomene: 1° ‘ki ni obut’, tj. ‘gol, brez obuvala (čevljev, nogavic)’; 2° ‘brez podkve, nepodkovan’, tj. ‘brez “obuvala”‘; 3° preneseno/ekspresivno ‘neosnovan, neresničen’, medtem ko tvorjena pridevnika bosonog  *'(človek, oseba), ki ima bose noge’ in bosopet *'(človek, oseba), ki ima bose pete’ pomenita samo bos 1°. Te besede so že dolgo v slovenskem leksikonu (prim. Pleteršnik), kar se vidi tudi iz (danes) ekspresivnih glagolov bosáti -am nedov.  in bosopétiti -im nedov. ‘hoditi bos’ (ni pa glag. *bosonogati, bosonožiti ali podobno).
Pridevniki bos(-i), bosonog(-i) in bosopet(-i) izražajo lastnost človeka, osebe, tj. ‘da nima obuvala’, v določni obliki pridevnika pa se (zaradi določnosti) približujejo vrstnosti, zato bi se lahko uporabljala skladenjska zveza  z določno obliko pridevnika v nomen agentis (bositekač/bosonogi tekač) za ‘tekač z bosimi nogami, neobuti tekač’; pri izbiri adj. bos ali bosonogi bi lahko pretehtalo pogostnostno razmerje med njima, morda celo osebna preferenca do njiju, saj sta sicer oba pravilna in v rabi . Nikakor pa po mojem mnenju ni mogoče uporabljati nomena actionis bosonogi tek, ampak je primernejša besedna zveza z neujemalnim (desnim) prilastkom tipa  tek z bosimi nogami (prim. večbesedno poimenovanje: tek na dolge/kratke proge, tek čez drn in strn, tek na smučeh) poleg potencialnega adjektiva *bosonoški < besedne zveze tek z bosimi nogami (tj. potencialnega poimenovanja  *bosonoški tek). V tem smislu bi bil tudi glagol lahko tvorjen podobno kot nomen actionis, tj. teči z bosimi nogami. Zaradi drugačnega pomena (tj. ‘hoditi bos’ in ne ‘teči bos’) po mojem mnenju ne pride v poštev starega glagola bosati.

Morda Vam bo moje razmišljanje pomagalo pri iskanju ustreznih slovenskih ekvivalentov, tudi sama bom odslej naprej spremljala to problematiko.
Lepo pozdravljeni,
A. Šivic-Dular

Spoštovani,

Hvala za hiter in ekspliciten odgovor.
Če vas prav razumem, besedna zveza “bosonogi tek” ni pravilna, pravilno bi bilo tek z bosimi nogami. Kaj pa besedna zveza “bosi tek”? Je enako obravnavana kot “bosonogi tek”, torej ni pravilna? Hvala še enkrat in lp
Marko Roblek

Spoštovani,
rekla bi, da zvezi bosi tek in /bosonogi tek nista primerni, ker tek (tj. nomen actionis oz. poimenovanje za dejanje) ne more biti ne bos in ne bosonog, ampak je tak človek, ki teče. Da bi se raba razumela (tj. prepoznala) postavite pridevnik za lastnost v t.i. nedoločno obliko: bos / bosonog človek (tj. neka lastnost, ki se pripisuje psameznemu človeku) in tudi določno obliko  bosi / bosonogi človek (tj. natančno določena človekova lastnost, po kateri ga poznamo že od prej, iz pripovedovanega; prav zaradi tega se pomen določnega pridevnika približuje pomenu vrstnosti ali lastnosti, ki je lastna vrsti). Prav zaradi sestavine vrstnosti, se na prvi pogled zdi zveza bosi/bosonogi tek možna, a pojmovno ni logična.
Lep pozdrav,
ašd