Manj je več

Kaki dve ali tri leta nazaj sem na podoben poletni dan, morda je bilo kako stopinjo manj, bosonog testiral asfaltne stezice v bližini doma. Takrat sem bil sicer v odlični formi, tako tekaški kot bosonogi in mi je uspelo odteči okroglih 10 kilometrov. Do polovice mi je šlo odlično, potem pa je vroča cesta postala razbeljena žerjavica in vračajoč se proti domu sem šel skorajda po prstih. Ko sem skorajda že ugledal svoj blok in sanjal o mrzlih ploščicah v veži, me je prisilno ustavila rdeča luč na semaforju. Takrat sem si na hitro ogledal stopala in dva ogromna žulja čez oba podplata sta bila tisto žuljenje, ki sem ga čutil zadnej kilometre. Kajpak tista minuta pred križiščem ni pomagala in jih je dokončno vžgala v podplate. Zadeve sem celil več dni, par tednov je trajalo, da je stara koža odpladla…

Te dni spet žge, kot že dolgo ne. Zadnje čase bolj malo tečem, a izjemne vremenske situacije me še vedno premamijo. In firbec mi ni dal, da ne bi še malo preverit, če se asfalt v moji ulici še tako segreje. Zapodil sem se tako v vročini dneva ven po cesti. Morda je prispevala kaka stopinja več v luftu (na vremenski postaji mi je kazalo dobrih 34) ali pa to, da že dolgo nisem tekal v vročini, a tokrat mi ni šlo več tako tekoče. Prvi kilometer je bil še prijetno topel, drugi ravno še za zdržat, potem pa sem raje odvil nazaj proti domu. Vmes sem potacal še par zaplat trave in si hladil stopala na odseku makadama (ne moreš verjet, kaj včasih vse prav pride). Švoh 4 kilometrčki so bili dovolj, da sem se izognil vročinskim žuljem in opeklinam in da sem peklensko žganje spet občutil na svojih podplatih.

Bosonogcem vseh prepričanj in praks v teh dneh svetujem previdnost! Če niste vajeni vročega asfalta, ga raje ne preizkušajte z bosimi nogami. Že nekaj milimetrov zaščite pod podplati bo dovolj, da si pri teku na odprtih asfaltnih cestah ne zažgete svojih tačk. Ali pa pojdite med travnike in v gozdove. Boste pazili raje na kamenčke in korenine. Sem želel pomerit temperaturo asfalta takoj po tokratnem teku, pa mi domači digitalni termometer ne kaže več kot 43 in je zatrokiral, ko sem ga tiščal ob tla. Po lastnem občutku je tokratni asfalt grel na okoli 50 stopinj celzija, na temnem kajpak še kako stopinjo več. Po eni od ameriških analiz asfalt v podobno vročem dnevu lahko preseže tudi 60 stopinj Celzija, celo 70 stopinj!

Opeklinam, vročinskih žuljem in poškodbam stopal (in ostalim neprilikam poletne vročin) se izognite in čez dan raje spijte kak osvežilni napitek več (kdo je rekel pivo? :)), na večer pa jo mahnite v mesto ali na vas. Če pa se že ne morete upreti vročemu asfaltu, pa po pameti. Zmeraj vzemite s seboj vsaj kake sandale, ki jih lahko kadarkoli nataknete. S hojo ali s tekom prenehajte, če vas začne peči, če čutite, da se vam začenjajo tvoriti žulji ali če nimate več občutka za podlago. Če imate možnost, pa čimveč bosi tacajte po travi, po peščenih potkah, tudi po plažah. Vaša stopala že komaj čakajo.

Radenci, zadnja leta sinonim za maraton v peklenskih temperaturah, koncert rešilcev in dehidracijo. Najstarejši slovenski maraton. Eden redkih pravzaprav. Množičen, najbolj na krajših razdaljah. Morda pogoji niso najbolj v prid množičnosti na klasični razdalji. Pa ni bilo zmeraj tako. V 80-ih, zlatih letih slovenskega maratona, je maraton (!) Radence teklo že precej več ljudi. Termin je bil mesec dni prej, dandanes bi bilo to idealno. A hudiča, ko je enkrat prišel sneg, pa se je vse premaknilo na pomladni maj. Ki je sčasoma postal poletni maj.

Tradicija vleče. Štirinajst let je že, ko sem bil prvič tam, na najdaljši se razume. Ob 3h popoldne je bilo krepko čez 30, soparno ko v savni in v enem krogu. Čez Avstrijo, čez Soboto. Čez res dolge ravnice brez vode. Sem se kdaj zaklel, da tja pa ne pridem več? O ja, več kot enkrat. Pa sem se zmeraj spet prikazal, parkrat na polovički, zadnje leta pa z užitkom, to resno mislim, samo še na dolgi. Predlani v VFF, lani v Feelmaxih. Letos sem bil že naštelan, da grem po sveti gral bosih maratonov. A (hvalabogu, pravzaprav) premalo laufanja od zime sem je zmanjšalo apetite. Kolega Tilen, pravi bosonogec, je lani počil piko in v dokaj zmernih temperaturah naredil celega. Bos. Jaz sem se šel letos zadovoljit s polovičko. Potolažil sem se, da bo en krog čisto dovolj, da prečekiram asfalt na celi progi.

Ob pol desetih je bilo vreme lepo in prijazno. Asfalt prijeten in topel. Marko Filipič, po novem Barefoot Mark, je, ko sva stala v štartnem boksu, našel navdih, sezul svoj Fingerse in se zarežal ko maček. Zaigralo mi je srce, dva bosa na cesti, tole gre pa zares, malo placa prosim. Pa sva šla, v koloni in za njo, na epski bosi krog.

Zanimivo, kako stopala hitro povejo, kaj si mislijo o tem, da jih pelješ malo šetat. Super je bilo, prvih pet, šest kilometrov, kit bi tekel po lepi in mehki podlagi. Gladko, sveže, tekoče. Da bi bilo do konca takole, sva obadva v en glas zamrmrala nekje na 8 kilometru. Počasi je postajalo toplo pod podplati, a zaenkrat se je še dalo zdržati. Potem pa so tudi prekmurske ceste pokazale svoj malo bolj grobi obraz in naju od 11 pa do 16 kilometra testirale, koliko bosonogcev je zares v naju. Tolažba? Predvsem ta, da nisva tekača na maratonu, ki bi morala iti v še en samomorilski krog.

Takrat se mi je zdelo precej huje kot sedaj, ko za mašino sedim bosonog in ohlajen. A , ko imajo podplati za sabo 15 ali 18 kilometrov vedno toplejšega, na trenutke tudi ostrega asfalta, potem niso več za hece. Nekje pred 19 kilometrom sva spet prišla na cesto, tisto glavno, po kateri smo začeli prva dva kilometra. Razbeljena kot vroča peč in hrapava kot sirkova krtača. Se je v dveh urah vse spremenilo? Je nekdo posul šodr po prej lepi, mehki podlagi? Bela črta (ker modre, maratonske ni bilo) je bila najin rešitelj. Malo manj vroča, malo bolj mehka. Trpela sva oba, priznam, a vesel sem bil, da sva bila oba bosa, da sva se spodbujala in se vlekla do cilja. Do 12 sem si obljubil da bova v cilju in pred prvim maratoncem. In oboje je uspelo.

Podplati ti veliko povedo, če hočeš poslušat. Ok, včasih te tudi malo zavedejo, a verjamem, da dobronamerno, ko te želijo zaščitit pred poškodbo. Obema se je zdelo, da kak žulj nama pa sigurno ne uide, a ko sva se pridružila našim na travniku o žuljih ne duha ne sluha. Občutljiva koža, to ja, a poškodb in težav prav nič. Nazdravila sva s pivom, dala noge v luft, priznam enega tudi skadila. A je bilo kaj proslavljati, Mark je postal eden redkih, ki se je vpisal med slovenske bose (pol)maratonce.  Čestitke še enkrat! Upam, da nas bo kmalu še več.  Se vidimo na Nočni!