Manj je več

Ko sem pisal svoj zadnji prispevek na tem blogu, sem neizmerno užival – čeprav sem ga sestavljal skoraj en teden. Navsezadnje sem šele zdaj ugotovil, koliko minimalcev sem pravzaprav v teh letih že spravil na kup in da gre vendarle za industrijo, ne več osamljene lastovke. A ob vsem fotkanju in pisanju sem pozabil na eno, zelo pomembno stvar. Nisem naredil skupinske fotke vseh mojih minimalnih sopotnikov!

Prav je, da napako popravim. In ker se v teh dneh ukvarjam z drugo spletno stranjo, ki bo posvečena bosemu in minimalističnemu teku, ki bo ponudila tudi ugoden nakup minimalcev vseh zainteresiranim, sem združil prijetno s koristnim. Zložil sem torej vse svoje minimalce na kup (kasneje ugotovil, da jih vendarle nekaj še manjka – a ker se na jesen veselim par novih primerkov, počakam do takrat) in jih za arhiv tudi pofotkal. Evo vam fotko spodaj 🙂

Saj vem, minimalist sem, pa bi se s tole zbirko lahko mirno kosal z marsikatero žensko garderobo za čeveljce. A za svojo radovednost imam vendarle lahko takole pregreho, mar ne?

ps. ne pozabite obiskati bositek.si – morda si najdete kaj uporabnega tudi zase.

A se spomnite, ko so nas včasih strašili, da se bomo prehladili, če bomo bosi hodili okrog? Se mi zdi, da se meni dogaja ravno obratno. Zbolevam, ker sem premalo bos.

Da dopolnim: zadnje dobre pol leta, odkar sem svoje tekanje praktično ukinil, se moja odpornost vedno znova poigrava z mano. Še posebej po septembru, ko smo naše dete vpisali v vrtec in je mala kajpak začela zbirati bolezni. Viroze, angine, pljučnice in bronhitisi, vse možne otroške bolezni, ki prinesejo vročino, kašelj, smrkanje, slabo počutje, bruhanje in kar je še teh nadlog. Hudir je, da sem te bolezni začel posvajat tudi jaz, no, pretiravam, ne vse, samo vsako drugo. Že mesec dni veselo smrkam in izkašljujem ter v obup spravljam tudi ostale mimoidoče, da sebe sploh ne omenjam.

Ko samo pomislim na prejšnjo zimo, me kar strese. Večkrat v  plundri ali snegu do kolen, še pred sončnim vzhodom sem vandral po Gorenjski, včasih tudi 40 km naenkrat ali še več. Priprave na Trans so vseeno minile brez enega prehlada, še smrkal nisem nič pa bi po vseh pravilih moral vsaj enkrat obležati za kak teden ali dva. Misterij, ki mu še nisem prišel do konca. Morda je psiha v kombinaciji z ravno prav natreniranim telesom tisti recept, ki odžene tudi bolezen? Sporočim, če mi potrdijo to tezo.

Kar resnično pogrešam pa ni sam tek in brbotajoče zdravje; tiste ure, ki sem jih preživel na cestah so bile dobrodošel balzam za vse navskrižne misli in ideje, ki sem jih imel čas urejat in premišljat. Kdaj hudiča naj zdaj to počnem? Na WC-ju, pred TV-jem, v avtu? Sem se že zalotil, da sem med gledanjem filma zgubil rdečo nit dogajanja in naredil par hitrih miselnih preskokov in malo pomrcvaril kako zapostavljeno idejo. Joj, kako je pasalo. Potem seveda nisem imel pojma, zakaj se streljajo tam na ekranu, kdo lovi, kdo beži in za kaj se sploh gre. Nič ne de, saj bi itak pozabil.

Moram čimprej začet laufat. Ne samo zaradi fizičnega zdravja, tudi zaradi dušnega miru. Da bom ostale stvari v življenju lahko počel bolj zbrano. Drugače si odrežem še kak prst pri sekljanju čebule.

Aja, btw, če že sprašujete, zakaj tale blog? Ker sem štiri prijetna leta vedril tule in, ker se ne spodobi, da vse nespodobne domisleke pišem pod okriljem ljube mi organizacije, bom dotične pisarije izvajal tukaj. Da se nekoč, na stara senilna leta, tako ali drugače presenetim.