Manj je več

Tako kot najbrž mnogi od vas sem se tudi sam ujel v evforično odhajanje minulega leta in pričakujoče koval načrte za sveže in nepopisano novo leto. Saj bi bil greh,če ne bi, mar ne? No, pravijo že tako. Brez planiranja, novih ciljev, jasne poti in dobrih sklepov pač dandanašnji že ne gre. Hitreje, više, močneje. Priznam, dobili so me. Tako kot vsi tisti, ki so odmetavali zadnji čik, goltali zadnjo tortico ali pa prek spleta kupovali kako skorpucalo od sobnega kolesa, se je tudi moj možgan poigraval s kako pametno idejo za novoletni sklep. Pravzaprav se je vrtel okoli ene in iste teme, ki si ji zadnje čase reče “moje sporadično ukvarjanje s tekaško rekreacijo.” Sporadično v toliko, da vsakič fašem musklfibr, kot da bi šel prvič. Ker na Berlinski maraton v septembru ne grem prvič, si ga s to taktiko nekako ne predstavljam osvojiti.  Hudirja, nekaj bo treba naredit!

Še kako leto nazaj nisem imel težav s tem. Ne glede, koliko časa je minilo od mojega zadnjega teka in kako malo mizernih kilometrov sem odkljukal v zadnjih mesecih, sem vseeno upal stopit na maratonski štart -kadarkoli bi pač bilo treba. Potem se je zaloga kilometrov dveh desetletij počasi izrabila in konec je bilo mojega šlepanja nanje. Polovičko še zmeraj uspem porinit skozi, tudi, če pred tem pol leta samo ležim,za kaj več pa ne pomaga ne glava, ne jajca. Ni purfla, mišiči se uprejo.

Pa sem si rekel takole: čisto resno sedaj zgrabim berlinskega bika za roge in ga devet mesecev jašem vsaj trikrat na teden. Tisto urco bom že vtaknil v dnevni itinerar, sčasoma kako vikend jutro za par krogcev na Brdu. V glavi sem imel dneve, ko bom šel, malo je manjkalo, da si nisem plana vpisal že v kako trapasto pametno-telefonsko aplikacijo. Teh je za tekače in športnike vobče dandanes že nebroj in je včasih kakšna že tako butasta, da mi postane všeč. Vse pod kontrolo in splanirano. Prav samozadovoljno sem se počutil na silvestra, glodajoč rebrca in pričakujoč krasni novi svet po polnoči.

Po mesecu dni lahko prostodušno priznam poraz in se pridružim taboru 99% ostalih, ki so se z novoletnimi sklepi gladko zaplanirali. Nasprotni manjšinjski tabor neuničljivih bo znal povedati, da so lenoba, neodločenost, šibkost duha vzrok in problem. Morda imajo malo celo prav a sam sem našel drug odgovor. Ni problem, da sem tako hudirjevo brez discipline, da ne morem loviti niti enostavnega plana. Ni problem, da nisem dovolj motiviran. Problem je, da mi gre že od štarta celoten plan na jetra!

Novoletni sklepi so ravno tako kot kak kozarček preveč, cigareta ob kavi ali kronično iskanje endorfinov na cesti droga. Plain and simple – le, da nam to izbiro v podzavest vsilijo drugi, zaradi katerih se imamo sami za predebele, pregrde, neadekvatne. Ko nas na družabnih omrežjih bombardirajo z neskončnimi motivacijskimi sličicami, s silhuetami neuničljivih izklesanih teles, z zapovedmi reda, discipline,odločenosti sami postajamo vedno bolj nesrečni v svoji koži. Kaj je instantna rešitev? Naslednji mesec pa res začnem! Zmorem! Do konca!

Bulšit. Kakorkoli že motivacija lahko pomaga v določenih momentih pa enostavni peer pressure na koncu rodi samo še več zafrustriranih, še bolj debelih, zapitih in neadekvatnih. Prej se morda vsaj sekirali niso toliko.

Jaz zategadelj opuščam planiranje tistih reči, ki jim ta nujnost najprej ubije spontanost. Jasno, ne morem ne planirat plačevanja davkov, dostavljanja otrok v vrtec ali hranjenja. Lahko pa si dam malo več prostih rok (nog?) pri zabijanju prostega časa, pri onih dodatnih življenjskih dimenzijah. Sanja se mi ne, kako bom natreniral ta svoj Berlin, malo me skrbi, malo vznemirja. A ravno to je čar! Imam en tak dober občutek, da se bo vse še poklopilo. Ne vem kako, a zna biti hudirjevo zanimivo. Zato spreminjam svoj novoletni sklep. Moj plan za Berlin je sedaj, da ni plana. Stavim na spontanost.

Spominjam se konca enega filma, ki sem ga pred kratkim videl. Fotr in kolumnist je mladini dajal nasvet o življenjski odločitvah in planih. Na koncu je rekel nekako takole:  “Namesto, da vam pravimo, kako morate planirati svojo prihodnost, bi bilo bolje reči – planirajte, da boste presenečeni.” Če mene vprašate, hudirjevo dober nasvet.

Se vam zdi 42 opravljenih tekov, khm, recimo v enem letu uspešna bilanca ali nekaj, na kar nekdo, ki si pravi tekač ne more biti ponosen? Priznam, na prvi pogled res izgledam kot, da sem letos samo še nedeljski tekač, vendar pa je štorija je vsekakor bolj zanimiva.

Za začetek naj povem, da sem večino omenjenih tekov opravil že do Valentinovega. Ob tem tudi večino letošnje kilometraže. Nedeljski tekač torej res nisem. Športa pa tudi nisem menjal. Daljše počitnice niso bile del načrta, ampak prej po neumnosti povzročeni prisilni počitek. Jp, kljub mojemu neškodljivemu lotevanju tekaške rekreacije mi je optimistične plane letošnjega leta popapcala nategnjena in vneta kita.

Poškodbe, poškodbe, poškodbe. Sem se jih naposlušal v nekaj letih. Kot da ni možno malo pomigat, ne da bi vsaj enkrat na pol leta vsak še tako zdrav posameznik ne staknil vsaj ene. Od vnetih pokostnic, nategnjenih mišic, vezi, tekaških kolen do zvitih gležnjev, počenih kosti, črnih nohtov… Sam sem v mlajših letih izkusil svoj delež poškodb in bolezni. Pretekla malo bolj ultraška leta pa so mi prizanašala, pravzaprav sem sam prizanašal sebi in poskušal bolj poslušati svoje telo. Do lanske zime mi je lepo uspevalo, potem pa sem si dobro leto nazaj odhajajoč iz trgovine nedolžno zvil desni gleženj. Vse lepo in prav, če ne bi že v začetku decembra začel z daljšimi treningi za Trans in si pač nisem želel privoščiti počitka. Vsak, ki je počel podobne traparije ve, da se da z otečenim gležnjem čisto lepo tekat tudi 30, 40 ali 50 km v kosu. Ko se enkrat ogreje in prekrvavi. Občasno že boli, ampak saj nismo mehkužci, ane?

Po več kot polletni tekaški pavzi se mi zdi fascinantno, kako sem lansko zimo uspeval ne glede na vreme in na težave z nogo tako veliko tekat. Osredotočenost na cilj je očitno delala čudeže. Ta trenutek si lahko poiščem vsaj še dva ducata bistveno manjših izgovorov, da ostanem na toplem in na suhem. Trdo delo in zavzetost k rezultatom – to pravijo, da je recept za uspeh.  Kaj pa negativni stranski učinki in kolateralna škoda? Vse premalokrat si kdo upa priznat in opisat to drugo stran medalje.

Občutek, ko si v odlični formi in te nič ne spravi iz ravnovesja, je super. Nekaj dni pred dirko letos sem se šel malo poafnat na tekaško stezo. Bolj v reklamne namene, s prijateljem Mitjem sva posnela par fotk v Feelmaxih. Dve levi nogi imam za vse naprave, zato ni čudno, da sem ob sestopanju pošteno navrl gleženj. V napačno smer. Uganite katerega.

To je tisto, mentalno se je zapriseženemu cilju včasih nemogoče odpovedat. Tudi za ceno zdravja. Trans je uspel, v dobrem in slabem. Uspel je tudi predčasni zaključek sezone, diagnoza, ki sem jo v aprilu potem le šel poiskat, pa mi je naobetala nekaj terapij (ultrazvok, laser in globinska pri Belem medvedu), precej sprijaznenja in še več potrpljenja. Za lažjo predstavo, tale “soft spot” sem imel tule.

Svet se ne konča, če ne moreš teči. Ceniš pa tek bolj kot prej. In ko spet najdeš in sestaviš nove priložnosti, so te še toliko slajše. Leto je minilo kot bi mignil, kljub skoraj nič tekanja sem uspel v odlični družbi zaključit oba slovenska maratona, en lep krožni tek v Tivoliju in za zaključek še bosi maraton na Sladkem vrhu. Kaj več bi si sploh lahko še želel? Seveda, noga praktično nič več ne boli. Če bi naredil vse tisto, kar sem planiral, bi zdajle bržkone ne bil nič bolj zadovoljen, le bolj…utrujen.

Je kdo za tek? 😉

foto: Igor Zonik, Radenci 2010