3. Slovenski Bosi Tek pod črto

Kak mesec ali dva nazaj me je administratorka in vodja največje spletne skupnosti bosih tekačev Barefoot Runners Society vprašala, kako nam uspeva vsako leto na mednarodni dan bosonogcev (IBRD) pripeljati na kup toliko ljudi. Presenetila me je z vprašanjem, nisem takoj vedel, kaj naj odgovorim. Meni se je vse dozdevalo skoraj samoumevno, tekoče in organsko. A vendar sem vedel, da ni čisto tako. Čas je bil za en globlji premislek.

v elementu A vseeno kako sem obračal misli in prebliske, vedno znova sem se vračal k eni in isti stvari. Vas res zanima, kaj je ključno pri vsem tem bosonoštvu? Za strast gre. Jp, prav ste prebrali, strast. Ne obsedenost ampak tisto zdravo norost, polno emocij, zavzetosti, načrtov, navdušenja. Sam sem se med bosonogci znašel bolj ko ne po naključju v času, ko sem imel ene vrste eksistenčno krizo kot tekač. Prijelo me je, na novo sem se ovrednotil kot tekač, človek, minimalist če hočete. Na rekreacijo sem pogledal širše, navsezadnje je moje bosonoštvo posredno vplivalo tudi na moje prehranske izbire. Ponovno sem našel navdih; še več, ugotovil sem, da mi bosonoštvo omogoča lažje poslušati svoje telo in ga izzivati ravno prav, ne preveč in ne premalo.

Zdaj že vem, da je moja filozofija, bosi tek, zelo nalezljiva. Sam rad poskušam in testiram in če je dobro, dajem naprej. Cenim znanost in racio in bosi tek je ravno to – logična izbira razmišljujočega človeka, ki išče pametne odgovore na sodobna vprašanja rekreacije. Ni vse novo tudi boljše, ni vse staro za odmet. Zanimivo, nekaj, kar je bilo še eni generacijo nazaj popolnoma običajno, danes spet uvajamo v družbo – ta pa stvar dojema kot radikalni premik. Res neverjetno.

prave face3. Slovenski Bosi tek mi je pokazal, da se splača truditi in vztrajati. Če prakticiraš tisto, kar učiš, si slejkoprej nagrajen. Moja nagrada je bilo preko 200 navdušenih bosonogcev preteklo nedeljo v Kranju. Imam tudi srečo, da me obdajajo izjemni kolegi, ki mi z veseljem pridejo na pomoč. Vse ostalo se potem res dogaja praktično samo od sebe. Žal mi je bilo le, da se je vse odvilo prehitro. Toliko sem se še imel za pogovorit s starimi prijatelji, toliko novih bosonogcev sem želel še osebno spoznat. Računam, da bodo kmalu spet priložnosti.

Za konec: bodite strastni! Pri idejah, pri delu, v odnosih. Nič vam ne bo pomagalo bolj, da boste dosegli tisto, kar ste si vedno želeli, da boste presegli vse, kar ste si kdajkoli predstavljali. Najbolje pri tem: ko bo težko in boste kdaj pozno ponoči buljili v računalnik z občutkom, da niste kos izzivom, takrat bo ravno prvinska strast tista, ki vam bo vrnila fokus in samozavest. Dobri momenti postanejo fantastični, če ste strastni, slabi izpadejo kratki in premagljivi. In včasih se počutiš, da bi lahko naredil karkoli si zamisliš.

Hvala, ker ste nas obiskali v Kranju. Čuvajte svoje tačke. Peljite jih še kdaj ven.

bosonoga banda

 

No Comments »

Rollback on maj 11th 2013 in bosi tek, minimalna obutev, organizacija

Vtisi po 2. Slovenskem Bosem Teku

Par dni je že minilo, pa jih še kar zbiram, vtise iz pretekle nedelje. Bilo je cel kup presenečenj, čeprav sem sam menil, da imam že nekaj izkušenj na tem področju. Predvsem nisem pričakoval tako velikega odziva, še posebej, ker se je pokvarilo vreme in s tem tudi moj obet na velik odziv. A sem se gladko zmotil! Prišli so, skoraj vsi, ki so najavili svoj prihod so prišli in še nekaj ducatov drugih, nenajavljenih. Kar na običajni tekaški prireditvi pomeni nepriliko in motnjo, vlago in mraz, se je v Kranju izkazalo še za dodatno popestritev: po lužah smo kot mali otroci skakali krog, dva ali tri. Same nasmejane face, pred, med in po teku. Šele takrat mi je vžgalo, pozabljivcu, da sem pet let nazaj, v ravno takem času, prvič bos, v dežju tekal po Ljubljani. Tako je, tudi po lužah. Tudi zaradi luž sem postal bosi tekač. Vse se je tako lepo poklopilo. Pika na i na moj zasebni praznik, moje praznovanje prve petletke.

Medijski cirkus in pomp je bil tokrat okrog bosega teka daleč največji. Nekaj po zaslugi tekaških prijateljev, ki so pomagali novico pripeljati v največje hiše, ostalo tudi po zaslugi našega dela. Ne bom tajil, da mi ni godilo – seveda mi je. Tudi zato, ker sem s tem dobival potrditev, da delamo prave stvari, da gledamo v pravo smer in da širimo pravo znanje. Domišljam si, da je bila za en dan vsa Slovenija naša, od bosonogcev in ob tem se mi kar malo smeji. Seveda pa je fajn, da se je evforija malo umirila in da v miru lahko kujemo nove podvige in postavljamo nove projekte.

A glavni in najpomembnejši razlog, da sem z žarom in z veseljem soustvarjal ta zgodovinski dan je ta, da sem se po letu dni spet srečal z večino mojih bosonogih prijateljev iz vse dežele. Da sem spoznal spet kopico novih, navdušenih ljudi. Neka posebna energija je v teh ljudeh. Kot da smo vsi člani posebnega krdela, ki si deli prav posebno skrivnost, ki običajnim smrtnikom ni dana. Stodvajset ljudi na kupu, večina brez obutve, izjemno! Bosonogce imam najrajši med vsem tekači, ljubi so mi – prav poseben dogodek je, ko spet lahko stisnem roko starostam slovenskega bosega teka, tistim, ki so začenjali, ko še ni bilo množic. Erik, Matej , Tadej in Domen (ki ga tokrat žal ni bilo), Mark, Boštjan, Grega, Irena, David s katerimi smo postali dobri prijatelji in bataljon novih, svežih, nasmejanih.

Naslednje leto bo kdo rekel, da moramo biti spet prvi na svetu, ko smo že dve leti zapored tako uspešno pobrali ta laskavi naziv. A to nima nobene zveze s tem, kar počnemo. Ljudje niso številke, ampak imena, obrazi, stopala. Nismo tovarna bosonogcev ampak talilni lonec zgodb in izkušenj z vseh koncev. Nikoli se jih ne bi naveličal, zato mi je bilo kar malo žal, da se je vse prehitro končalo. Računam na nove, skorajšnje.

Bosi tek je nekaj najbolj enostavnega, če ga prakticiraš od malih nog. Ali pa velik podvig, če si celo življenje skrit za debelimi in podloženimi čevlji. Nihče od nas ne ljubi čevljev in jih vedno z užitkom sezuje – takile dogodki pa prav tistim, ki so malo skeptični sporočajo, da se sme, da se da, da ne boli in da smo nekoč to že vsi znali. Zato, bodite prepričani, spet naredimo takle dogodek. Hvala vsem, ki ste počastili mednarodni dan bosih tekačev z obiskom. In moj poklon tistim, ki se z mano trudijo, da vse štima, pa jih morda sploh ne poznate. Ker brez Igorja, Mitje, Primoža, Marka, Anje, Mojce, Irene in Jureta letos ne bi imel o čem pisati. Hvaležen sem, da jih poznam in da so z mano. Novi lastniki tistih sto parov zbranih čevljev najbrž nikoli ne bodo vedeli, komu naj se oni zahvalijo. Pa to niti ni pomembno. Ponosni ste lahko na dobro delo, ki je bilo opravljeno. Hvala in na snidenje.

Na 2. Slovenski Bosi Tek v Kranj tudi s čevlji

Čez dva tedna bo Kranj gostil bosonogce iz vse Slovenije. Veselim se že, ker gre za enega tistih dogodkov, kjer se enkrat na leto dobimo ljudje, ki se čez leto bolj malo vidimo in si izmenjamo novice, izkušnje, ideje. Bosonogci so simpatični ljudje, ne komplicirajo in se radi smejijo. Organizacija takega dogodka zato sploh ni stres, ampak čisti užitek.

Če imate čas, vas povabim, da se oglasite.  Ne bo meritve časa, niti označene proge, ne bo medalj. Bo pa domače.

2. Slovenski bosi tek znova organiziramo tudi v čast mednarodnega dne bosega teka (IBRD – International Barefoot Running Day). Ta dan se bodo bosonogi tekači po celem svetu zbirali na podobnih tekaških dogodkih. Svetovni dan bosega teka je namenjen popularizaciji naravnega, zdravega in sproščenega tekaškega sloga. Hkrati je tudi dokaz, da nas je, bosih tekačev vedno več in da smo sestavni del tekaške populacije, ki se je osvobodila težkih čevljev in ponavljajočih se tekaških poškodb.

Prijavite se za 2. Slovenski Bosi Tek: http://bositek.si/?p=571 ali v trgovini ŠC Maratonc. V kolikor se prijavite do 23.4.2011 si zagotovite spominsko majico!

Razpis: http://bositek.si/?p=568

Prijavnica: http://bositek.si/?p=571

Odkar tečem bos, se mi doma kopičijo tudi čevlji, ki jih ne uporabljam več. Zato sva se z Igorjem odločila, da v trgovini ŠC Maratonc že drug teden začneva z akcijo, ki bo tekla pred, med in po Bosem teku. V trgovini ŠC Maratonc na olimpijskem bazenu v Kranju bova zbirala stare, še uporabne čevlje za tiste, ki si jih v kriznih časih ne morejo več privoščiti.

Čevlji so lahko kakršnikoli. Pogoj je le, da so še uporabni in da so očiščeni. Na dan prireditve bodo pri trgovini Športni center Maratonc na voljo škatle, kamor jih boste lahko odložili. Če se teka ne boste udeležili, pa imate čevlje, ki jih ne rabite, jih lahko dostavite tudi v tednu pred tekom, ali še par dni po teku – v trgovino ŠC Maratonc, na olimpijski bazen, Partizanska 37, Kranj. Vse zbrane čevlje bomo dostavili v skladišča humanitarnih organizacij, kot sta Rdeči križ in Karitas, kjer pomoči potrebnim delijo tudi obutev. Za dodatne info lahko pokličete tudi na 041 709 531 (Marko) ali pišete na info@bositek.si.

Prinesite svoje stare čevlje, tecite bosi in pomagajte tistim, ki so brez obutve, a ne po lastni izbiri!

Hvala, se vidimo v Kranju :)

Kako so bose noge zasedle Kranj

Čisto nepričakovano sem tisto jutro, ko sem stopil na balkon, uzrl jasno, modro nebo, brez oblačka. Obetal se je lep, pravi spomladanski dan. Vsevišnji in ostalo vremenarji tam gori imajo očitno radi bosonogce. Slutil sem, da bomo tokrat naredili nekaj posebnega. Razpoložen sem bil olimpijsko, že leta ne tako dobro pred tekaško dirko.

Na en način smo ustvarjali zgodovino, sestavljali nekaj, kar se je par let nazaj zdelo bolj kot trapasta ideja in neuresničljiva želja. Kdorkoli je kdaj bos ali v minimalni obutvi stopil na kako tekaško progo, je slekoprej ugotovil, da je redka žival in objekt različnih observacij naključnih mimoidočih. Saj ne, da bi bilo to vedno tako moteče, večkrat dovtipni komentarji popestrijo dan in sprožijo zanimive pogovore. A včasih godi biti sam, neopažen, skrit. Ker se ti ne da odgovarjat. A vedno najbolj godi, ko si v družbi drugih bosonogcev, sproščen, ne meneč se za ostale kibice naokrog, v lahkotnem bosem teku.

Teh prilik je bilo, žalibog, doslej bolj malo. Našli smo se, semtertja, po dva ali trije in odtekli kak blejski krog, kako primorsko rundo, kak kranjski odsek. Tudi zato smo že leta 2008 na Nočni 10ki prvi in edini v Sloveniji uvedli boso kategorijo. Da bi dobili več bosih na kup. Marsikdo je zavijal z očmi, mnogi so se režali, ah, saj folk ni toliko nor kot vi. Pa so prišli. Lani jih je bilo že ducat.

A kaj, ko se med večtisočglavo množico zgubijo ti žlahtni tekači. Zato me je že lep čas grizlo, da bi enkrat, nekje postavili tek samo za bosonogce. Da nas vsi obuti vidijo in da tudi njih prime, da bi se sezuli. Prilika in ideja sta prišli nepričakovano. Prijatelji iz Barefoot Runners Society (BRS – društvo bosih tekačev) so predlagali, da bi 1. maj označili kot International Barefoot Running Day (IBRD – svetovni dan bosega teka). Temu dnevu v čast bi se po celem svetu prirejali tudi bosonoge tekaške prireditve, tudi z namenom, da v enem dnevu zberemo skupaj čimveč bosih tekačev in pokažemo, da smo gibanje, ki ni zanemarljivo in se krepi. Ideja se mi je takoj vsidrala v možgane, enkrat sem potem na hitro izrisal krogec na Mapmyrun in zadeva je bila potrjena. Z detajli se nisem obremenjeval, spet sem bil vesel, da delamo nekaj novega, še bolj pa tega, da nas bo končno na kupu več bosonogcev. Idejo sem namreč omenil par kolegom in znancem in pozitiven odziv mi je bil dovolj, da se bil prepričan, da ne bom sam skakal okrog brez obutve.

Velike stvari večkrat terjajo malo vložka, a ravno na pravih mestih in ob pravem času. Že v štartu sem imel dober občutek, pozitivna energija je sevala in ko sem na hitro postavil spletišče, naročil majčke,  naredil par objav na FB, poslal par novičk naokrog, so se zadeve začele odvijate same od sebe. Najprej iz radijskih hiš, ker jim je bilo zanimivo in novo. Radio Kranj, Sora, Aktual. Novinarka na Radiu Belvi ni verjela, da se da bos preteči maraton in šele po daljšem pogovoru, ko sem jo moral skoraj prepričat, da se mi ni sfrkljalo, je vzela to možnost kot izvedljivo. Moderator iz Radia1 me je dobil ravno med trasiranjem proge, ko sem sopihal kot konj. A je bil zelo prizanesljiv. Piko na i medijski izpostavljenosti so dali še spletni portali, od siola do tekac.si, odlično je sovpadlo Nedelo, pa seveda lokalna GTV in končno tudi nacionalka. Ja, 1. maj odslej ni več samo praznik dela.

Vzdušje, kot ga ne pomnim, je vrelo in se mešalo v tistih dopoldanskih urah pred trgovino na bazenu. Znane face, nasmehi, precej novih obrazov, s katerimi pa smo bili v hipu domači. Ko sem vodil mini delavnico oz. predstavitev bosega teka pred štartom začuda nisem imel kaj dosti treme. Užival sem, vseskozi mi je šlo malo na smeh. Potem smo štartali z otročki; kako lepo je videt te neobremenjene človečke, ki so jim bose noge najbolj naravna oblika obuval. Menda smo bili eni redkih na svetu, ki so ta dan sezuli tudi otročke za tek, a ravno naslednji rod je tisti, ki tovrstno stimulacijo in svobodo najbolj rabi.

Brez posebnih štartnih procedur smo točno ob uri šli na cesto še z glavnino. Malo pred štartom sem videl samo veliko množico čakajočih bosnogcev in sem jih povedel na cesto, je bil občutek res fenomenalen. Ena najljubših fotk s celotnega dneva je tale, ki jo je malo po štartu posnel Mitja, odlična kompozicija. Cela cesta nas je in prihajamo okrog ovinka, močni, suvereni, bosi. Še zdaj me strese, ko jo pogledam. Uspeli smo, bosonogci.

Krog, 2 kilometra in pol, za nekatere tudi dva kroga, za veliko število tudi trije. Kak žulj semtertja, lepo zmasirana stopala, en kup režanja. Potem pa smo vsak s svojim pivom v roki paberkovali. Kakšni pogledi, ko so prihajali obiskovalci na bazen in kar naenkrat okrog polno bosonogcev. Noro, zabavno, odbito. Žal mi je bilo, da nismo imeli še več časa, za pomenit se imam z vsakim še ogromno, prilika upam, da bo še, kmalu. Vem, da je bilo za uspeh celega dneva neobhodno, da so Igor, Mark, Anja in Mitja pridno delali in sestavljali to zgodbo. Vesel in hvaležen sem za super ljudi in odlično ekipo, ki me obkroža. Navsezadnje je bila tudi trgovina vseskozi nabito polna in toliko Vivobarefoot in Vibrafivefingers copat že dolgo ni bilo stestiranih.

Po zbiranju vtisov in urejanju fotk nas je razveselila še ena novica. Slovenski bosi tek v Kranju je med 48 tekaškimi eventi na 5 kontinentih in v 13 državah pribeležil največjo udeležbo! Kakšen poklon, kakšna čast! Imeli smo tudi najmlajšega tekača med vsemi in bržkone tudi najboljšo medijsko pokritost. Če sem doslej dvomil v to, da je v naši ljubi deželici bosi tek domač in razširjen, sedaj spreminjam mnenje. Najboljši smo, dragi moji bosonogci in ponosen sem na vas, ko skupaj pišemo te velike zgodbe. Hvala vam, da ste nas počastili z obiskom, obljubim, da ga čimprej vrnemo. Naj vam stopala dobro služijo!

več fotk še na: Vitezi (Avtorji Motja Štern, Igor Zonik, Anja Černe) ,  Blaž Humerca in Bosa noga.

1 Comment »

Rollback on maj 4th 2011 in bosi tek, minimalna obutev