Ultrablues – s tekom do večnosti

Včasih si pretekel 100ko in si se potem lahko vsaj pol leta šlepal na sloves ultra tekača. Zdaj pa nič več ne bo tako. Trije intelektualci so bodočim naturščikom na ultra sceni izdatno dvignili letvico. Po novem si pravi ultraš šele, ko poleg pretečene 100ke o tem napišeš še knjigo!

Tole pisarim, ko v zgodnji jeseni, ki bi morala biti pozno poletje gledam v mokro jutro in mi niti na misel ne pride, da bi šel tekat, teč, laufat. Prebirajoč Ultrablues pa mi nekje v možgani vseeno kljuje slaba vest. “Lahko bi tekel, kontempliral. Lahko bi kreiral, ustvarjal.” Kot tekaču, ki je svoje čase okusil celo nekaj ultraške sladke grenkosti mi je na trenutke morda celo jasno, kaj je te tri individualiste spravilo skupaj; na ultra teke in na poglobljeno in iskreno pisanje o tem.

Vseeno; trije hiperaktivni in hiperproduktivni pisci bi lahko izbrali mnogo drugih zanimivih tem za pisanje. Berite samo pronicljive kolumne Sama Ruglja, do bolečine angažirane (proti)vojne članke Boštjana Videmška ali izjemno tenkočutne in doživete mladinske romane Žige X. Gombača in začudili se boste, da so izbrali ravno tek kot rdečo nit svojega skupnega ustvarjanja. Ko boste začeli brati Ultrablues, pa te dileme ne bo več. Ne gre za klasično “tekaško čtivo”; predvsem gre za globoko izpovedno literaturo treh osebnosti, egov, če hočete, ki se v enem najbolj individualnih športov podredijo ekipnemu cilju. Poimenujejo se kompanjoni in skupaj več kot osem mesecev križarijo med službenimi obveznostmi, družinskim življenjem in tekaškimi eskapadami. Intriganten je začetni izziv: vsi se zavežejo, da priprave na ultro ne bodo na glavo postavile njihovih že tako zapolnjenih življenj.

Ultrablues vam bo všeč tudi zato, ker gre končno za knjigo, ki ultramaratonca (ne enega, kar tri) izdela iz atletsko popolnoma navadnega smrtnika, tekača, nekoga izmed nas. Sicer navdahnjeni s Karnazesi, Jureki, Jorneti, Mravljeti in kar je še teh ultra-superljudi pa se z njimi nikoli nismo mogli v popolnosti poistovetiti. Oni živijo v svojih tekaških vesoljih, ki so nam nedosegljiva. Gombač, Videmšek in Rugelj pa so sleherniki, fantje iz sosednjega bloka (dva v poznih 30-ih, eden desetletje starejši), ki svojo tekaško strast kanijo kronati z ultramaratonom. Z vsemi življenjskimi težavami vred. Jih bo ta tekaška obsesija odrešila ali pogubila?

Čtivo zagrabi in potem šokira. Tri osebne avtobiografske izpovedi, ki se s tako lahkotnostjo sprehajajo med najglobjimi strahovi, radostmi in skrivnostmi treh življenj. Čeprav so začetki zadržani, pa je kapetan Samo (na tiskovki je tudi sam to priznal) sam dajal tempo in pobudo vsaj pri samoreflektivnem in avtobiografskem pisanju, kar sta mlajša dva hitro zagrabila in v drugem delu knjige postala izjemna, besedno neustavljiva. Kako naj to absorbira tipični slovenski introvertirani tekač, ki se izraža najprej s tekom, a redko z besedami? Zato je ta bukvica prelomna in tudi bodočim ultra piscem meče rokavico. Reči nova ultraška klasika nikakor ni pretirano.

Kot tekača me je najbolj navdušila tudi trojnost; medtem, ko klasični tekaški opisovalec piše le enoosebno, imamo tudi priložnost vsakega od treh tekačev oceniti skozi njegovo lastno dojemanje, obenem pa tudi skozi oči ostalih dveh. Vsi so iskreno nepopustljivi tako do sebe kot do sotekačev. Dolgi tekaški treningi, popisi bolečin, naporov, ljubezni, boljših polovic, družin, otrok, vplivov. Skozi pripoved je čutiti, da se duhovno povezujejo, hkrati pa se tudi individualistično krepijo. Vedno teže je zdržati; tekaškim prigodam in nezgodam se pridružijo strahovi in osebne travme. Notranji boji med zavezanostjo skupnemu, ekipnemu cilju in obenem osebni spopad z z izjemno razdaljo (in katarzo) se začno kresati tudi navzven in briljatno kulminirajo v dramatičnem zadnjem delu knjige. Kje je cilj? Kaj je cilj? Bo uspelo?

Samota sem spoznal dve leti nazaj preko Paleorecepta, ki so ga tudi izdali na Umcotu, kasneje smo skupaj z njim in njegovo ženo Renate potovali tudi na Berlinski maraton. Ne vedoč, da je v pripravah na ultro je takrat presenetil s skoraj do sekunde natančno napovedjo svojega končnega maratonskega časa – lahko bi se mi posvetilo, da je obseden z nečim. Žigo in Boštjana sem prvič v živo videl na tiskovki. Ko sem spremljal njihovo skupinsko dinamiko, mi je bilo jasno, da je vse, kar je v knjigi zapisano resnično. Simpatični, svojski, obsedeni. Zato je teh 450 strani tako privlačnih.

Ultrablues lahko dobite pri nas v Maratoncu (pošljemo tudi po pošti), na UMcotu ali v knjigarnah po Sloveniji. Super darilo in branje (ter foto potovanje skozi objektiv Draga Videmška) za tekače, še boljše pa za tiste, ki v življenju še niste naredili tekaškega koraka. Knjiga vas bo dobesedno sezula (ali pa celo obula)! Če vam ne bo všeč, prinesite nazaj, vrnemo denar 😉

 

2 Comments »

Rollback on avgust 31st 2014 in prosto, recenzija

Paleorecept – ko prehranjevanje postane zanimivo

Robb Wolf je mož, ki bi ga z veseljem imeli za soseda. Vsake toliko bi vam prinesel sveže paradižnike z domačega vrta in vam pokazal, kako je vožnja samokolnice lahko odlična vaja za moč in koordinacijo. Enkrat na leto bi vas povabil na piknik z žarom, kjer bi po dveh ali treh margeritah zagrizli v sočen, ravno prav zapečen zrezek in bi vam morda tale paleo ideja začela postajati všeč.

Poleg vsega je človek tudi zanimiv in elokventen pisec. Knjiga, ki sem jo že dve leti nazaj prebral na dušek – The Paleo Solution – je sedaj dobila odličen slovenski prevod. Paleorecept ni samo prevod, je poslovenjen tekst, ki ga je znani Branko Gradišnik spesnil v zelo kratkem času in je v njegovi maniri še bolj duhovit, pravzaprav huronsko zabaven. Že zaradi tega knjige ne boste odložili – Branko bi po moji zgornji analogiji lahko bil odličen kolega iz sosednje ulice, ki bi vas enkrat tedensko zvabil na tek in morda celo na “mrlakarje” (ja, bo treba prebrat knjigo do konca ;)). Ob kozarčku rdečega bi potem izumljala nove besede za eksotične kulinarične presežke jamskega prednamca.

Zakaj torej Wolfovo bukvico vzeti v roke? Ni zaman postala svetovna uspešnica in skoraj bi lahko rekli, da je paleo gibanje z njo dobilo krila in tudi znanstveno potrditev. Paleo ali paleolitska dieta je način prehranjevanja, ki posnema jamskega človeka, našega prednika, ki je tudi na našem ozemlju bival vsaj milijon let. Jamski človek je bil lovec in nabiralec. Jedel je vse užitno zelenje in plodove, lovil male in večje gozdne in prerijske živali, nabiral jajca iz gnezd, v bližini rek in morij pa užival ribe in morske sadeže. Odvisen od narave se je prehranjeval sezonsko. Njegova dnevna doza hranil je bila tako sestavljena iz maščob (predvsem živalskega izvora in oreškov), beljakovin (meso, ribe, drobovina, ..) in nepredelanih ogljikovih hidratov (zelenjava, semena, sadeži). Ker se je sorazmerno veliko gibal (hoja, sprinti, skoki, plezanje), spal od sončnega zahoda do naslednjega vzhoda ter se veliko relaksiral (“delal” za hrano in ostalo naj bi ne več kot 20 ur/teden) je bil čil in zdrav. Najbolj pomembno: niso ga pestile bolezni srca in ožilja, diabetes, rak, alergije, avtoimune bolezni. Posamezniki, ki so doživeli pozna leta, so po danes znanih podatkih imeli neverjetno vitalno in zdravo telo. Zobe brez kariesa, kosti brez osteoporoze, trebuhe brez maščevja.

Ok, nekaj kosti neadertalcev vas ni prepričalo. Pa nikjer nisem omenil kosmičev in riža. Nekaj ne štima, ja? Saj so že naše babice kuhale krompir, sedaj pa ga sploh nikjer ne bi smelo biti? In vse to meso pa maščoba – očitno vam želim holesterol, diabetes in prerani grob! Vzemite že knjigo v roke in naj vas Wolf in Gradišnik popeljeta skozi odgovore na vsa gornja in še milijon drugih vprašanj, ki se vam porajajo ob tematiki.  Ne gre za še eno dieto – beseda “dieta” je zadobila pri nas v letih dokaj negativno konotacijo po zaslugi hitrih, na pol-stradanju zastavljenih shujševalnih kur, ki so že v štartu obsojene na propad – ampak za prehranski koncept, ki je dolgoročno zdržen. Wolf ni samo trener “paleo-fitnesa”, ni samo svetovalec za prehrano ampak tudi znanstvenik, biokemik, ki vam poljudno razloži, kakšni procesi se dogajajo v telesu, ko zaužijete določeno vrsto hrane. Zakaj vam sladkor v vseh oblikah dviguje insulin, ta pa vam večino zaužitega lepo zapakira v maščobne obloge okrog pasu ali zadnjice? Zakaj maščobe ne redijo, ampak so nujno potrebne za pravilno hormonsko delovanje telesa? Zakaj so žitarice z uničujočim glutenom in lektini ena prehransko najslabših pogruntavščin? Ko boste prečitali vsa ta poglavja, boste oboroženi z uporabnim znanjem, ki vam ga v šoli niso dali. Počasi boste sestavljali logični mozaik: evolucija, ki nas je oblikovala kot naravne jedce, prehranski sistem, ki je v ravnovesju, ko upošteva evolucijo in učinkovito in zdravo telo, ki je posledica ravnovesja.

Odgovore, kako se lotiti vadbe, boste našli v drugi polovici knjige. Ne samo vzdržljivost, predvsem moč in okretnost kitita zdravega in fit posameznika. Najboljše pri vsem tem je, da so nekatere vaje tako preproste, da jih lahko hitro naredite že v pisarni, pri čakanju na dvigalo (če slučajno niste šli peš) ali pa doma pred TV-jem. Ugasnjenim, vsaj večino časa, saj boste ure pred škatlo raje menjali za ure pod rjuho. Spanje sem imel v mislih, veliko tega, a tudi drugim idejam, ki so vam zdaj prišle na misel dajte priložnost. Morda najtežje se bo upreti vsakodnevnemu stresu, a kaj vam ravno ta lahko poruši vse napore, ki ste jih predhodno vložili v kvalitetno hrano, počitek in vadbo. Če drugega ne boste vsaj pri branju te knjige sproščeni. Skoraj 400 strani obljublja kar nekaj ur sprostitve – po tistih nekaj v začetku, ko boste z vrečko čipsa v roki besneli nad avtorjem in ga pošiljali v tri krasne. Obljubim, zdržite samo malo, pa bo šel čips v smeti, kortizol pa spet v normalo.

A kaj je osnovni namen knjige? Debatirati o svežih jajčkih in domačih zeljnih glavah je lahko super za moralo, a dokler jajčk ne vržete na ponvo in zelja v lonec, se vsi opisani procesi in učinki na vašem korpusu ne bodo poznali. Wolf vas ves čas, poglavje po poglavje malo draži in malo spodbuja – da poskusite tudi sami! 30 dnevni test je ravno pravšnji, da vam telo pove, kako ga morate polniti in uporabljati. Celo jedilnike vam ponudi in predstavi kopico paleo receptov. Za piko na i vam v spremni besedi dr. Samo Rugelj (založnik in maratonec) predstavi svojo paleo izkušnjo, ki sta jo z ženo Renate (urednico te knjige) prakticirala čez poletje. In se navlekla. Čeprav je tu že zima, ju še ni spustilo.

Knjiga, ki je obvezno čtivo za vsakega rednega jedca in odlični prebijalec ledu za vse debate domačih zakusk, je pred kratkim izšla pri založbi UMco. Dobite jo lahko tudi pri meni v trgovini ali naročite preko spleta. Še posebej ugodno vam jo prodam, če vas obenem lahko spravim tudi v akcijo – uganili ste, na 30-dnevni paleo izziv! Pa brez skrbi, ne bom vas pustil samih z bukvo in nakupovalnim listkom – skupaj bomo ta mesec preživeli med kuho, iskanjem odličnih kosov pašne govedine, barantanjem in uživanjem. Nobenega stradanja, le malo discipline bo treba. Projektu smo dali ime Paleovember – na Facebooku najdete dogodek in stran. Vsi, ki vam družabna omrežja niso domača, pa se lahko k projektu prijavite kar tule – v komentarjih. Z veseljem vas sprejmemo medse, vas spodbujamo, vam odgovorimo na vprašanja in prebrodimo skušnjave. Gremo skupaj v Paleovember! :)

Sam že dolgo časa premišljujem o prehrani, a toliko kot zadnje dni menda nisem še nikoli. Toliko novih vprašanj in dognanj, toliko pričakovanj in dilem. Paleorecept je postal moja prehranska biblija. Novembra oz. Paleovembra pa se že izjemno veselim.

ps. v torek naredimo tudi en hitri šnelkurz pred začetkom, za vse tiste, ki boste želeli do Kranja. Pripravite vprašanja :)

4 Comments »

Rollback on oktober 23rd 2012 in paleo

Zakaj se redimo?

Ker ste prebrali naslov, imate najbrž pri roki že enostaven odgovor. Seveda, boste rekli, da ne boš spet filozofiral, zadeva je enostavna! Redimo se, ker preveč jemo in premalo športamo, to je to. In kako shujšamo? Jasno, jemo manj in se več ukvarjamo s športom. Simple as that! Vse lepo in prav, ampak (evo, nekateri že zavijate z očmi, že začenja), ampak! Če je tako preprosto, zakaj formula potem v praksi ne deluje? Zakaj sem po zmanjšanju količine hrane predvsem lačen in po intenzivnem športanju še bolj? Ste kdaj poskusili en teden jest pol manj od običajnih obrokov in istočasno športat vsaj trikrat ali štirikrat, še malo dlje in malo bolj kot običajno? Ne? No, jaz sem. In konec tistega tedna sem bil tako sestradan, da sem požrl cel hladilnik. Shujšal nič. Med tednom jedel “uravnoteženo”, povečini OH hrano…

Morda je komu od vas všeč ta svetopisemska delitev na prestopnike, ki grešijo v lenobi in požrešnosti. Prav na tem temelji konvencionalna “shujševalna znanost”. Debel si zato, ker preveč ješ in premalo gibaš. Kriv si požrešnosti in lenobe! Meni ta razlaga ni niti najmanj všeč. Že zaradi vseh tistih med nami, ki se iz tedna v teden mučijo na skupinskih vadbah ali na cesti, se selijo od ene kalorično restriktivne diete do druge, pa na koncu vedno znova zgrešijo svoje shujševalne cilje. Menim, da je podcenjevalno do njih, da jih vedno znova ožigosajo za lene in požrešne, pa to nikakor niso. Zato vam želim predstaviti odlično knjigo, ki odlično razdela to tematiko. Recenzijo knjige “Why we get fat” od Garyja Taubesa sem vam obljubil že v svojem zadnjem postu o hujšanju; tokrat vam želim predstaviti nekaj glavnih premis tega izvrstnega dela.

Gary Taubes kot novinar a tudi kot večkrat nagrajeni znanstveni pisec v knjigi, ki je nekakšna “lite” varianta njegove izčrpne 600-strani obsežne bukve o maščobah, direktno napade in ovrže tri glavne teze, ki so glede prehrane in hujšanja dane v veljavi:

– vse kalorije so si enake, pa čeprav je njihov vir jajce ali čokoladna torta,
– bistvo hujšanja je deficit kalorij; če pokurimo več kalorij kot jih pojemo, shujšamo,
– glavni sovražnik v prehrani so maščobe; maščobe, ki jih zaužijemo se nalagajo v telesu kot maščobno tkivo.

Debelost je v osnovi prekomerno nalaganje maščobe v telesu. Pa poglejmo najprej, kako pride do tega. Kaj uravnava shranjevanje maščob v telesu, v jetrnih, maščobnih in ostalih celicah? Ključni pri vsem tem je  inzulin. Če niste vedeli: sladkorji v krvi so toksični, zato si morajo diabetiki tipa 1 vbrizgavati prav inzulin. Ta hormon trebušne slinavke skrbi zato, da po zaužitju hrane čimprej iz krvnega obtoka odstrani sladkorje. Več sladkorjev je v hrani, večja količina inzulina se sprosti, hitreje se sladkor odstranjuje. In kam gre ves ta cuker? Nekaj se ga shrani v jetrih kot glikogen, nekaj se ga porabi v celicah za gorivo, ves preostanek pa se pretvori v maščobo v maščobnih celicah. Ja, prav ste prebrali: več sladkorjev boste zaužili (s sladkorji nazivam celo skupino OH-jev), hitreje se bodo ti praznili iz krvi in se nalagali v maščobah. Zadeva postane še bolj zanimiva. Visoka raven inzulina, ki uspešno spravlja cukre v špeh, obenem preprečuje sproščanje hormona glukagona, ki poenostavljeno rečeno skrbi zato, da sprošča shranjeno maščobo v obtok, predvsem za energijo, ki jo potrebujejo celice za delovanje. Pazite zdaj: pojemo dovolj kalorij (ki pa so žal take, da aktivirajo preveč inzulina), te kalorije le delno pridejo do celic, ki jih potrebujejo (ostale gredo v špeh, kamor jih pospravi inzulin) in celice kmalu potrebujejo novo energijo. In ker še vedno visok inzulin preprečuje, da bi se predhodno shranjene kalorije v maščobah sprostile in zadostile zahtevi celic po energiji, postanemo lačni! Tako spet jemo, ja, uganili ste, prav tisto hrano, ki bo spet nabila inzulin v nebo in ves cikel spet ponovila…

Drzna trditev, ki jo postavi Taubes se glasi: ne redimo se zato, ker preveč jemo — preveč jemo zato, ker se redimo! Obratna logika, ki ob zgoraj zapisanem dobi svoj pomen. Hrana in pijača, ki temelji na OH-jih in sladkorji se sicer zdijo prikladna živila, ki hitro vrnejo energijo, a to je le zaradi tega, ker  inzulin dejansko toksične snovi (sladkorje, ki so v krvi v prevelikih količinah) najprej odstranjuje iz obtoka. Ponudi jih celicam mišic in organov, a ker le-te ne morejo shraniti veliko te energije za kasneje (samo kar sproti porabijo – le pri intenzivnem športu se pokuri večina), gre višek sladkorjev v maščobne celice. Tam se “zaklene” in čaka na glukagon, a kaj, ko inzulin uspešno hara in glukagonu ne pusti do besede. Mi pa spet jemo in norimo nad tehntnico…

Zakaj restrikcija kalorij pri dietah ne deluje? Če je hrana na osnovi tistih živil, ki dvigujejo inzulin, potem s tudi s temi zmanjšanimi kalorijami zgodi isto – nekaj se jih porabi, ostali gredo še vedno v zalogo maščob. Človek, ki želi shujšati na ta način, pa postaja vedno bolj frustriran in seveda vedno bolj sestradan. Kolaps sistema je neizbežen. Po drugi strani pa se vse spremeni, če iz prehrane vsaj za nekaj časa odstranimo večino hrane, ki ekscesno dviguje inzulin. Takrat do izraza pride glukagon in maščobe se začnejo med obroki sproščati iz zalog. Človek kljub temu, da ne poje nič manj kalorij (te se iz maščobnega ali beljakovinskega vira), le-teh ne skladišči, ker je inzulinski nivo nizek in nalaganje maščob ni možno. Ker se med obroki maščobe še dodatno sproščajo iz maščobnih celic, se lakota tako pojavi bistveno kasneje.

Taubes se v knjigi sprehodi tudi čez zgodovino sodobnega boja proti maščobam in priobči, da smo še nekaj desetletij nazaj točno vedeli, kaj nas redi (sladkorji, škrob) in kaj nas ohranja zdrave (maščobe vseh oblik). V 50ih se je začelo. Ancel Keys, profesor in preučevalec prehranskih režimov je objavil dokaj pristransko in selektivno študijo, ki je dokazovala, da ljudje v državah, kjer se prehranjujejo z malo maščobami, živijo dlje in so bolj zdravi. Med 22-imi državami, kjer je zajemal podatke, jih je izpostavil 6, kjer je to dejansko držalo, ostale (kjer je držalo ravno obratno) pa je gladko izpustil. Teorija se je kmalu prijela. Z veseljem so jo pograbili predelovalci hrane in na trgu začeli ponujati produkte brez maščobe. Vpliv se je razširil tudi na zdravstvene ustanove in zakonodajalce. Low-fat diete so vzcvetele, uveljavile so se nove prehranske piramide. In kaj je nadomestilo maščobe v naši prehrani? Predelani OH-ji, da, prav ti. Istočasno z novo prehransko revolucijo so se drastično začela povečevati krvno-žilna obolenja, rak, debelost, diabetes in kar je še povezanih bolezni…

Zakaj je debelost v obratnem sorazmerju s standardom posameznika v družbi? Zakaj so (kontradiktorno!) tudi najrevnejši narodi in prebivalci, ki imajo dostop do predelane hrane, poceni OH-jev in sladkorjev v vseh študijah najobilnejši? Zakaj se z preobilico telesne maščobe borijo tudi tisti, ki trpijo za pomanjkanjem hrane? Taubes je ekspliciten: vseh kalorij ne moremo metati v isti koš! Tiste, ki stimulirajo inzulinsko izločanje nam dolgoročno delajo škodo. Prehrana brez sladkorjev in predelanih OH-jev pa ne pozna težav z debelostjo, sladkorno, hipertenzijo, holesterolom…

Če vas prehrana nasploh zanima ali celo fascinira, če se borite s preveliko telesno težo in ste že preizkusili cel kup diet, potem je tale bukvica obvezno branje za vas. Ne glede na to, ali so vam paleo in podobni prehranski režimi blizu ali ne, vam bo Taubes dal odličen in strokovno utemeljen vpogled v sodobno prehranjevanje, pravo naravo maščob in njihovo vlogo pri našem zdravju in dolgoživosti. Maščob se nam ni treba bati, raje jih imejmo za nepogrešljiv del naše prehrane, kar tudi evolucijsko dejansko so. In če slučajno nimate časa, da bi se lotili te 200-stranske knjigice, vam v hitro branje ponujam odličen nadomestek – članek Ilustrirana zgodovina bolezni srca 1825-2015. Prepričan sem, da vam bo dal misliti. Dober tek.

3 Comments »

Rollback on september 24th 2012 in paleo, recenzija, zdravje