Zakaj vse kalorije niso enake

Če ste del mojega rednega bralstva, potem ste prehransko že sami tako izobraženi, da vas s floskulami “če hočeš shujšati, jej manj in športaj več. Pokuri več kalorij kot jih poješ, pa bo vse kul” ne morejo več speljati na led. Ker sami veste, da je to enostavno bedarija.

Kaj? Bedarija? Točno tako. TOTALEN NESMISEL!

Na kratko ponovimo osnove. Hrano, ki jo zaužijemo lahko enostavno prevedemo tudi v kalorije, a kaj ko jo naše telo ne prepoznava tako enostavno. Beljkovine, maščobe in ogljikovi hidrati – če omenim le osnovne makronutriente – se v metabolnem procesu obnašajo še bolj različno kot se drva, premog in kurilno olje v vaši domači peči. Za začetek: beljakovine se v veliki meri sploh ne uporabljajo za energijske potrebe (zgolj presežke ali ko stradamo), ampak za obnovo telesnih tkiv in organov. Beljakovin je težko pojesti bistveno preveč, ker imajo daleč najboljši leptinski odziv. Ko jih imate dovolj, vas ne mikajo več, pika. Za ilustracijo: za mojih 80 kil, sedeče delo in občasno zmerno gibanje jih je 1g/kg telesne mase ravno prav. Če v dneh ko športam, dodam še nekoliko več, to v povprečju pomeni okoli 100g beljakovin na dan – ki jih rabim zgolj za vzdrževanje sistema. Prevedeno v kalorije bi jih bilo okroglih 400 – ampak kot rečeno mi te kalorije za energijo enostavno ne pridejo v poštev.

O tem, zakaj se redimo, sem že pisal. Zagon za tale zapis sem dobil pri Uroševem pisanju in v različnih FB objavah, ki še vedno poveličujejo “calorie in – calorie out” model. Potem pa sem šel še malo raziskovat. Da kalorije različni makrohranil enostavno niso primerljive pove tudi termični učinek hrane. Enostavno rečeno je to energija, ki se porabi za predelavo te hrane. Dokaj jasno je, da so že v tem oziru razlike velike; še več: kombinacija določene hrane lahko termični učinek hrane celo pomnoži!

Ker poleg beljakovin obstajajo tudi esencialne maščobne kisline – te je telesu nujno zagotoviti s hrano – je jasno, da se celo maščobe v celoti ne pretvorijo v energijo. Zgolj ogljikovi hidrati se. Po enostavni logiki je torej vsakemu lahko jasno, da bi zgolj menjava OH-jev v prehrani z ostalima dvema hraniloma (ob enakem “kaloričnem vnosu”) pomenilo popolnoma drugačen (manjši!) energijski izkoristek. Kajpak velja tudi obratno.

Počakajte, sedaj postane zares zanimivo. Ogljikovi hidrati poleg svojega vrhunskega kaloričnega doprinosa vplivajo še na krvni sladkor uživalca. Vsi OH-ji brez izjeme ga (bolj ali manj) dvigajo. Visok krvni sladkor pomeni inzulinski odziv. Visok inzulin v krvi pa enostavno blokira porabljanje maščob v telesu. Sladkor v krvi je toksičen, zato je primarna naloga inzulina, da ga potiska v celice kot energijo ali pa enostavno pretvarja v maščobno tkivo. Konstantno visok inzulin = konstatno nalaganje maščobnih oblog! Poleg tega, da imajo OH-ji zapozneli leptinski odziv, je inzulinsko čiščenje krvnega sladkorja odličen sprožilec konstante lakote. Začaran krog!

Razlaga, ki je zelo poenostavljena, a na žalost vseh cukrojedcev pač drži. Edini, ki jo na dolgi rok morda odnesejo brez nalaganja maščob ob izdatnem uživanju OH-jev so športniki, ki trenirajo kontinuirano, dnevno. A takoj ko se kontinuiteta treningov prekine, se OH-ji transformirajo v trebušno salo. Sladkorji se enostavno hitro in učinkovito prebavljajo in nikoli ne gredo v nič.

Hujšanje ob prisotnosti Oh-jev in magično formulo “žri manj, gibaj več” enostavno vsakič in neslavno propade. Več športanja pomeni večjo lakoto. Manj hrane pomeni večjo lakoto. OH-ji v hrani povzročijo še večjo lakoto. Kako dolgo lahko človek vztraja z vso to lakoto?? Kot poznate morda iz svojega primera ali pa primera mnogih znancev, ne prav dolgo. Vse diete s tem konceptom so zato za v kanto!

Če namesto OH-jev jeste maščobe ste siti takrat, ko jih imate dovolj. Leptin veselo šiba naokrog. Maščobe so univerzalno gorivo, po potrebi se pretvorijo tudi v ketone (in celo sladkorje iz glicerola), dasiravno je v možganih potreba po njih. Če jeste maščobe, je krvni sladkor nizek, inzulin prav tako in odvečna maščoba ima prosto pot, da se porabi. Hočete še več? Telo v primeru presežka maščob v prehrani zna celo povečati bazalni metabolizem (da jih nekoliko več skuri), spodbuja človeka k večji aktivnosti (jp, na vsak način morate izkusiti jutranji “ketonski boost”, ki je totalno diametralen “OH-jevski letargiji”)  ali pa jih enostavno ne prebavi in jih take tudi izločimo. Hudo, ne!

Štetje kalorij, kakšna je končna sodba? TOTALEN NESMISEL!

Predavat prepričanim je enostavno, a trenutno bi raje sprovociral nasprotnike. Trdim, da bi en mesec na 60% maščobah (in 20%  deležu tako B kot OH) v primerjavi z mesecem na 60% OH-jev (in 20% deležu B in M) ob enakem kaloričnem vnosu (in enaki aktivnosti) dobil dva popolnoma različna rezultata. Na teži še najbolj (če telesnih vnetij, prebavnih motenj in ostalih težav niti v misel ne jemljem). Ja, enostavno si upam stavit, da bi se na OH-jih zredil ko pujs, na maščobah pa praktično nič. Tudi če bi količino kalorij v obeh primerih izdatno povečal do prenažiranja!

Si kdo upa? Ne? Ok, nič ne de, eksperiment je bil že opravljen. 21 dni na 5000 kalorijah – enkrat na low-carb, drugič na high-carb. Prehranska znanost je tako čudovita, se vam ne zdi? 😉

ps. cukra odvajenim možganom bo teknila tudi tale bukvica, sem prepričan. Pridte jo iskat.

2 Comments »

Rollback on februar 26th 2014 in paleo, paleovember, zdravje, življenjski stil

Paleomarcu ob rob

Če sem se preklega novembra čudil nad izjemnim odzivom na prvi množični paleo izziv Paleovember, mi je po končanem drugem v marcu jasno, da je paleo način prehrane našel svoje mesto tudi pri Slovencih. Poleg nekaj paleo veteranov se je našemu prehranskemu protokolu pridružilo cel kup novincev in to navdušuje – skupaj pa nas je bilo ponovno čez 120! Verjamem, da se mnogi za ta, lahko mu rečete tudi “eksperiment na sebi” ne bi odločilo, če jih ne bi spodbudila naša skupina in njena podpora. Našo stran bomo še naprej vzdrževali in opremljali z aktualnimi novicami in dogodki, pred tradicionalnim novembrom pa naredil še kak mesečni izziv.

Še bolj pomembno; sam sem se naučil, da obračanje vedno istih tem (kar se mi včasih zdi že nadležno) sploh ni napačno, še več, večkrat nujno potrebno. Zakaj?

1. Ker se paleo skupnosti pridružujejo vedno novi in novi ljudje. Ti ponavadi poznajo principe le v grobem in prav zaradi njih je pomembno, da pišemo in razpravljamo o osnovah paleo prehrane in temeljnih dognanjih, ki jih o njej poznamo.

2. Ker tudi sami pozabljamo. Marsikdo, ki se je lotil paleo izziva in potem zajadral nazaj v stare vode se velikokrat spet želi vrniti med paleojedce. Dovolj je obnovitev že znanih dejstev, pa ponovni prehod ni več tako naporen.

3. Ker je znanje treba deliti. Ljudje se povečini še vedno bojijo maščob, mesa, po drugi strani pa žitarice in mlečne izdelke uvrščajo med ključne sestavine zdrave prehrane. Izpostavljanje teme znova in znova, podkrepljene z novimi študijami in odkritji bo marsikoga prepričala, da tudi sam poskusi.

4. Ker je bolezenskih stanj povezanih s prehrano vedno več. Konvencionalna znanost in tudi medicina z veseljem ponavljata svoje stare mantre.  Paleo je lahko odgovor na marsikatero prebavno težavo, alergijo, povišan tlak in krvni sladkor, celo povišano telesno težo. Morda boste na paleo zaužili kako tableto manj.

5.Ker se rojevajo nove ideje in rešitve. Sam sem enostaven in preprost, kar se hrane tiče. Lahko do onemoglosti goltam jajca in šnicle. A mnogi ste drzni in iznajdljivi in izumljate vedno nove in nove recepte. Če kdaj postane dolgočasno, so odlične rešitve pri roki!

6. Ker je zabavno! Posebej na družabnih omrežjih se velikokrat ob kaki paleo objavi razvije burna in provokativna debata. Čisti užitek za razvijanje misli in hece :)

Gremo naprej, paleoapril mu lahko rečete in potem paleomaj. Kakšno traparijo pa se bomo še sproti izmislili. Do takrat si preberite nove vtise, ki so jih naši paleojedci spisali v preteklem mesecu.

Da ne pozabim: vsi, ki ste bili cel mesec dosledni in želite ugotoviti, katera hrana vam res dela težave, postopajte takole: najprej v prehrano dodajte žitarice, v nekaj dnevnih obrokov. Potem naslednja dva dneva beležite vaše počutje, apetit, prebavne posebnosti, energijske nivoje, tudi spanje. Ponovite isto z mlečnimi izdelki, zatem še s stročnicami in sladkorjem. Skoraj zagotovo boste vsaj po enem od teh živil, najbrž pa po več njih občutili spremembe na slabše. Napenjanje, slaba prebava, glavoboli, volčja lakota, nihanje razpoloženja in podobno so znaki, da ne prenašate določenih hranil, kot so gluten (žitarice), laktoza (mlečni izdelki), lektini (stročnice) itd. Ker ste dali 30 dni paleo protokola skozi, zdravilo za vse omenjeno poznate. Pogumno naprej!

No Comments »

Rollback on april 7th 2013 in paleo, paleovember

Zakaj se redimo?

Ker ste prebrali naslov, imate najbrž pri roki že enostaven odgovor. Seveda, boste rekli, da ne boš spet filozofiral, zadeva je enostavna! Redimo se, ker preveč jemo in premalo športamo, to je to. In kako shujšamo? Jasno, jemo manj in se več ukvarjamo s športom. Simple as that! Vse lepo in prav, ampak (evo, nekateri že zavijate z očmi, že začenja), ampak! Če je tako preprosto, zakaj formula potem v praksi ne deluje? Zakaj sem po zmanjšanju količine hrane predvsem lačen in po intenzivnem športanju še bolj? Ste kdaj poskusili en teden jest pol manj od običajnih obrokov in istočasno športat vsaj trikrat ali štirikrat, še malo dlje in malo bolj kot običajno? Ne? No, jaz sem. In konec tistega tedna sem bil tako sestradan, da sem požrl cel hladilnik. Shujšal nič. Med tednom jedel “uravnoteženo”, povečini OH hrano…

Morda je komu od vas všeč ta svetopisemska delitev na prestopnike, ki grešijo v lenobi in požrešnosti. Prav na tem temelji konvencionalna “shujševalna znanost”. Debel si zato, ker preveč ješ in premalo gibaš. Kriv si požrešnosti in lenobe! Meni ta razlaga ni niti najmanj všeč. Že zaradi vseh tistih med nami, ki se iz tedna v teden mučijo na skupinskih vadbah ali na cesti, se selijo od ene kalorično restriktivne diete do druge, pa na koncu vedno znova zgrešijo svoje shujševalne cilje. Menim, da je podcenjevalno do njih, da jih vedno znova ožigosajo za lene in požrešne, pa to nikakor niso. Zato vam želim predstaviti odlično knjigo, ki odlično razdela to tematiko. Recenzijo knjige “Why we get fat” od Garyja Taubesa sem vam obljubil že v svojem zadnjem postu o hujšanju; tokrat vam želim predstaviti nekaj glavnih premis tega izvrstnega dela.

Gary Taubes kot novinar a tudi kot večkrat nagrajeni znanstveni pisec v knjigi, ki je nekakšna “lite” varianta njegove izčrpne 600-strani obsežne bukve o maščobah, direktno napade in ovrže tri glavne teze, ki so glede prehrane in hujšanja dane v veljavi:

– vse kalorije so si enake, pa čeprav je njihov vir jajce ali čokoladna torta,
– bistvo hujšanja je deficit kalorij; če pokurimo več kalorij kot jih pojemo, shujšamo,
– glavni sovražnik v prehrani so maščobe; maščobe, ki jih zaužijemo se nalagajo v telesu kot maščobno tkivo.

Debelost je v osnovi prekomerno nalaganje maščobe v telesu. Pa poglejmo najprej, kako pride do tega. Kaj uravnava shranjevanje maščob v telesu, v jetrnih, maščobnih in ostalih celicah? Ključni pri vsem tem je  inzulin. Če niste vedeli: sladkorji v krvi so toksični, zato si morajo diabetiki tipa 1 vbrizgavati prav inzulin. Ta hormon trebušne slinavke skrbi zato, da po zaužitju hrane čimprej iz krvnega obtoka odstrani sladkorje. Več sladkorjev je v hrani, večja količina inzulina se sprosti, hitreje se sladkor odstranjuje. In kam gre ves ta cuker? Nekaj se ga shrani v jetrih kot glikogen, nekaj se ga porabi v celicah za gorivo, ves preostanek pa se pretvori v maščobo v maščobnih celicah. Ja, prav ste prebrali: več sladkorjev boste zaužili (s sladkorji nazivam celo skupino OH-jev), hitreje se bodo ti praznili iz krvi in se nalagali v maščobah. Zadeva postane še bolj zanimiva. Visoka raven inzulina, ki uspešno spravlja cukre v špeh, obenem preprečuje sproščanje hormona glukagona, ki poenostavljeno rečeno skrbi zato, da sprošča shranjeno maščobo v obtok, predvsem za energijo, ki jo potrebujejo celice za delovanje. Pazite zdaj: pojemo dovolj kalorij (ki pa so žal take, da aktivirajo preveč inzulina), te kalorije le delno pridejo do celic, ki jih potrebujejo (ostale gredo v špeh, kamor jih pospravi inzulin) in celice kmalu potrebujejo novo energijo. In ker še vedno visok inzulin preprečuje, da bi se predhodno shranjene kalorije v maščobah sprostile in zadostile zahtevi celic po energiji, postanemo lačni! Tako spet jemo, ja, uganili ste, prav tisto hrano, ki bo spet nabila inzulin v nebo in ves cikel spet ponovila…

Drzna trditev, ki jo postavi Taubes se glasi: ne redimo se zato, ker preveč jemo — preveč jemo zato, ker se redimo! Obratna logika, ki ob zgoraj zapisanem dobi svoj pomen. Hrana in pijača, ki temelji na OH-jih in sladkorji se sicer zdijo prikladna živila, ki hitro vrnejo energijo, a to je le zaradi tega, ker  inzulin dejansko toksične snovi (sladkorje, ki so v krvi v prevelikih količinah) najprej odstranjuje iz obtoka. Ponudi jih celicam mišic in organov, a ker le-te ne morejo shraniti veliko te energije za kasneje (samo kar sproti porabijo – le pri intenzivnem športu se pokuri večina), gre višek sladkorjev v maščobne celice. Tam se “zaklene” in čaka na glukagon, a kaj, ko inzulin uspešno hara in glukagonu ne pusti do besede. Mi pa spet jemo in norimo nad tehntnico…

Zakaj restrikcija kalorij pri dietah ne deluje? Če je hrana na osnovi tistih živil, ki dvigujejo inzulin, potem s tudi s temi zmanjšanimi kalorijami zgodi isto – nekaj se jih porabi, ostali gredo še vedno v zalogo maščob. Človek, ki želi shujšati na ta način, pa postaja vedno bolj frustriran in seveda vedno bolj sestradan. Kolaps sistema je neizbežen. Po drugi strani pa se vse spremeni, če iz prehrane vsaj za nekaj časa odstranimo večino hrane, ki ekscesno dviguje inzulin. Takrat do izraza pride glukagon in maščobe se začnejo med obroki sproščati iz zalog. Človek kljub temu, da ne poje nič manj kalorij (te se iz maščobnega ali beljakovinskega vira), le-teh ne skladišči, ker je inzulinski nivo nizek in nalaganje maščob ni možno. Ker se med obroki maščobe še dodatno sproščajo iz maščobnih celic, se lakota tako pojavi bistveno kasneje.

Taubes se v knjigi sprehodi tudi čez zgodovino sodobnega boja proti maščobam in priobči, da smo še nekaj desetletij nazaj točno vedeli, kaj nas redi (sladkorji, škrob) in kaj nas ohranja zdrave (maščobe vseh oblik). V 50ih se je začelo. Ancel Keys, profesor in preučevalec prehranskih režimov je objavil dokaj pristransko in selektivno študijo, ki je dokazovala, da ljudje v državah, kjer se prehranjujejo z malo maščobami, živijo dlje in so bolj zdravi. Med 22-imi državami, kjer je zajemal podatke, jih je izpostavil 6, kjer je to dejansko držalo, ostale (kjer je držalo ravno obratno) pa je gladko izpustil. Teorija se je kmalu prijela. Z veseljem so jo pograbili predelovalci hrane in na trgu začeli ponujati produkte brez maščobe. Vpliv se je razširil tudi na zdravstvene ustanove in zakonodajalce. Low-fat diete so vzcvetele, uveljavile so se nove prehranske piramide. In kaj je nadomestilo maščobe v naši prehrani? Predelani OH-ji, da, prav ti. Istočasno z novo prehransko revolucijo so se drastično začela povečevati krvno-žilna obolenja, rak, debelost, diabetes in kar je še povezanih bolezni…

Zakaj je debelost v obratnem sorazmerju s standardom posameznika v družbi? Zakaj so (kontradiktorno!) tudi najrevnejši narodi in prebivalci, ki imajo dostop do predelane hrane, poceni OH-jev in sladkorjev v vseh študijah najobilnejši? Zakaj se z preobilico telesne maščobe borijo tudi tisti, ki trpijo za pomanjkanjem hrane? Taubes je ekspliciten: vseh kalorij ne moremo metati v isti koš! Tiste, ki stimulirajo inzulinsko izločanje nam dolgoročno delajo škodo. Prehrana brez sladkorjev in predelanih OH-jev pa ne pozna težav z debelostjo, sladkorno, hipertenzijo, holesterolom…

Če vas prehrana nasploh zanima ali celo fascinira, če se borite s preveliko telesno težo in ste že preizkusili cel kup diet, potem je tale bukvica obvezno branje za vas. Ne glede na to, ali so vam paleo in podobni prehranski režimi blizu ali ne, vam bo Taubes dal odličen in strokovno utemeljen vpogled v sodobno prehranjevanje, pravo naravo maščob in njihovo vlogo pri našem zdravju in dolgoživosti. Maščob se nam ni treba bati, raje jih imejmo za nepogrešljiv del naše prehrane, kar tudi evolucijsko dejansko so. In če slučajno nimate časa, da bi se lotili te 200-stranske knjigice, vam v hitro branje ponujam odličen nadomestek – članek Ilustrirana zgodovina bolezni srca 1825-2015. Prepričan sem, da vam bo dal misliti. Dober tek.

3 Comments »

Rollback on september 24th 2012 in paleo, recenzija, zdravje

Minus 10 kil maščobe v dveh mesecih – brez športanja

Kdor že dalj časa bere moje zapise, se bo spomnil, da o prehrani in eksperimentih na tem področju tako ali drugače pisarim že debeli dve leti. Huh, je res že dve leti? Točno toliko in začelo se je z zelo uspešnim 30-dnevnim paleo poskusom.

Potem sem se še malo izobraževal na tem področju, večkrat vmes popustil in spet začel (ok, lahko bi se tolažil s tem, da je bilo vse zaradi znanosti in eksperimentiranja :)). Lansko leto sem vsled zanimivih družinskih in  življenskih dogodkov prehrano popolnoma zanemaril. Gibanje prav tako. Sveže prestopno leto sem tako otvoril s kar 94 kilogrami žive teže, mojim rekordom vseh časov.

Tako ekscesno zašpehnat sem šel že sam sebi počasi na živce, zato je novoletni sklep padel kot nalašč. Ta dober ducat kil špehovja mora proč! A da ne bi izgorel v prevelikem začetnem tempu, sem si dal na voljo kar celo leto. Začel sem po planu, a dobri nameni, malo preveč ohlapni so se udejanili kot bolj površna praksa. V prvih dveh mesecih nisem beležil večjega napredka. Ogljikovi hidrati v vseh oblikah so bili še vedno moji redni vsakodnevni spremljevalci. Postalo mi je jasno, da takole napol žal ne bo šlo in v začetku marca sem si dal dva meseca (z zaključkom na majski bosi tek), da prehrani radikaliziram in se vrnem k osnovam. Pa da uživam zraven, kajpak.

Kako je to izgledalo v praksi? Na kratko: izločil sem vse predelane OH-je, ves sladkor, gluten, mleko in mlečne zadeve, alkohol, tudi kavo. Izogibal sem se industrijsko predelani hrani, čimbolj, če se je dalo v celoti. Če se je le dalo, tudi čimmanj sadja in zelenjave, ki ni lokalnega porekla. Ob tem se držal pravila, da se ne grem restrikcije kalorij. Stradanje prepovedano! Svoje dnevne obroke sem poenostavil. V bistvu sva jih oba z ženo, ker dvojno kuhanje pač ne gre (izjema so bili le otroški obroki). Prehrana je temeljila na jajcih, mesu, zelenjavi, oreških, ribah in sadju.

Da si boste lažje predstavljali, kako sem še vedno v 3-4 obrokih ujel za moškega mojih karakteristik priporočeni dnevnih vnos 2000 – 2500 kalorij, en primer jedilnika (kcal so moja groba ocena):

– zajtrk: tri pečena jajca na olivnem olju, konzerva tunine, jabolko (cca 600 kcal)
– kosilo: dva svinjska zrezka, pečena v pečici, kuhan ohrovt, mešana solata z jajcem (cca 800 kcal)
– prigrizek: par pesti orehov, indijskih oreškov ali lešnikov (cca 300 kcal)
– večerja: skuše v olivnem olju, solata iz stročjega fižola in korenja, pest oliv (cca 400 kcal)

Po grobi oceni sem v tem času zaužil manj kot 20% kalorij iz Oh-jev (zelenjava, sadje), nekaj čez 40% kalorij iz maščob in nekaj manj iz beljakovin. Maščobno-beljakovinski delež je povzročil, da sem bil brez težav dlje časa sit. Energijski nivoji so se po dveh tednih spet normalizirali, brez težav sem funkcioniral čez dan. Skrbel sem, da sem popil dovolj tekočin, če me je žejalo, predvsem vode, zelenih čajev in dokaj redno tudi donata (za Mg in prebavo).

Počutje se mi je izboljšalo izjemno hitro. Bolečine v sklepih so izginile v nekaj dneh. Ko sem pokuril zaloge hidratov, so se lepo začele topiti tudi maščobe. Pomemben del eksperimenta je bilo tudi to, da v tem času ne športam (ker je bilo še najlaže) – da v osnovi ugotavljam samo učinke prehrane na telo, počutje in hujšanje. Da končni rezultat ne bi bila pirova zmaga (ker bi izgubljal mišično maso in ne sala), sem si zato na začetku, vmes in na koncu meril in računal tudi % telesne maščobe.

Štartal sem z 93 kilogrami ter z 24,8% telesne maščobe, kar nanese 23 kg špeha.
Končal sem z 82 kilogrami ter z 16,3% telesne maščobe, kar nanese 13,4 kg špeha.

Razlika je 9,6 kg špeha, ki ga ni več! :) Razliko do 11 kil manka lahko delim na vodo (Ohji so bili skladiščeni z njo), malo bolj prečiščenim črevesjem in tudi nekaj mišične mase. Z nekoliko več miganje (npr. 2x teden po uro) predvidevam, bi se dalo to ustrezno rešiti.

Kaj sem se naučil? Da je prehrana ključni faktor pri kakršnemkoli hujšanju. Enostavno je najpomembnejša! Tudi brez izjemnega naprezanja in kurjenja kalorij (ki ponavadi pomenije izjemno povečan apetit in kile ostajajo) se da počasi otresti nadležne maščobe. Gibanja seveda ne podcenjujem, ker je nujno potrebno za normalno človeško eksistenco (kot maratoncu mi je to popolnoma jasno). A tudi praktično sem na sebi dokazal, kar teoretično že dolgo vem in trdim: hujšanje po principu “manj žri, več se gibaj” ali “kalorije noter, kalorije ven” ima v vseh primerih, ki so neuspešni (in teh je veliko, najbrž sami veste) to napako, da ne upošteva narave kalorij. Restrikcija kalorij, stradanje ali kronično športanje  so recepti za polom. Telo je s osnovi zasnovano tako, da kuri maščobe za delovanje, uporablja beljakovine za popravljanje telesa in sintetizira glikogen za nujne potrebe. Vse našteto regulirajo hormoni in encimi. Če pri prehrani ne upoštevamo teh zakonitosti, se hormonsko ravnovesje podre in maščoba se samo še kopiči. V kolikor pa telo zalagamo s tistim, kar potrebuje v pravem razmerju, se odvečnih maščob slejkoprej samo znebi. Brez stradanja, brez pretiranega naprezanja.

K tej temi, ki je izjemno zanimiva, se v kratkem še vrnem. Najprej pa zaključim z branjem te odlične knjige – Why we get fat (Gary Taubes). In če vas zanima, še vedno uživam v enostavni paleo prehrani. Dober tek.

ps. Kar nekaj prijateljev in znancev tudi uspešno eksperimentira v tej smeri. Obetajo se zanimive zgodbe, predvsem Edijeva :)

32 Comments »

Rollback on junij 14th 2012 in paleo, zdravje