Manj je več

Saj ne, da se mi ne bi dalo; cel mesec sem imel v glavi, da nekaj spišem in potegnem črto pod trinajstko, pa mi je čas vedno uhajal. Potem sem prejšnji teden začel brat take in drugačne letne bilance na FB in mi je šlo na jetra, da še sam mečem nekaj v ta boben. Kdo hudiča bere te flance?! Potem mi je prišlo na misel, da napišem eno parodijo, pa sta bosi tek in paleojedstvo za nas insajderje že tko al tko vedno snov za hecanje iz samega sebe. Torej, bolj zame, da bo tradiciji zadoščeno in da bom mel na enem mestu. Če se bom čez leta sploh še spomnil, kam sem tole zapisal. Ali da sem sploh kaj pisal.

Kronološko ali kar tako?

Konec septembra sem spet zabil žebljico na glavico in se po petih letih vrnil pod Brandenburška vrata. Bos, jasno. Poleti sem zato moral tekat, zato sem sobotna zgodnja jutra posvojil in se ob sončnih vzhodih vračal prijetno zmozgan spet domov. Dovolj za samozavest, ostalo je naredilo vreme in vzdušje v Berlinu, pa družba Frikota in cel kup distrakcij, ki jih tam na progi ne manjka. 2008 je bil samo še spomin; moj najljubši bosi maraton je sedaj Berlin 2013.

Jasno, spet mi je občasno prihajalo na misel, da bi se teku posvetil malo bolj. Ne le tistih 1-2x tedensko; da bi spet sestavil sezono, kjer bi se maraton dalo odteči bliže trem kot petim uram. Avedno znova ugotavljam, da bi iz tega bilo precej manj pozitivnega izplena kot negativnih posledic. Ego bom raje pumpal na kak drug način, s kreativnostjo recimo.

Ne uide pa mi vsako leto kaka knjigica, ki sveža izzide in imam potem priložnost sodelovati na tiskovkah ali promociji. Letos je bila to Velika tekaška knjiga, ki jo je mojstrsko prevedel Igor Jurič, iz nemščine, kar ni ravno pogosto pri tovrstni literaturi. A Herbert Steffny že ve, kaj piše in govori; navsezadnje je bil tudi sam vrhunski maratonec in že to mu daje kredibilnost. Zato sem bil počaščen, ko so me na Sanjah povabili, da za bukvo spišem tudi recenzijo – draft sem prebral čez vikend in dejansko me je res navdušila.

Bosi tek je še vedno dovolj atraktivna tema v naših koncih, da je pritegne medijsko pozornost. Pred Ljubljanskim maratonom so me ujeli na Sportalu; že spomladi pa v reviji Podjetnik za krajšni intervju. Prijatelj  Uroš Sobočan meje seciral na svojem blogu v novembru, kjer sva govorila tudi o paleu. Ja, paleo je bil glavna tema oddaje tudi na nacionalki, kjer je prispevek o Wolfovem Paleoreceptu prišel ravno pravi čas.

Ne neha me presenečati bosonogi dogodek leta. 3. Slovenski Bosi Tek je gostil, pazite zdaj, 220 tekačev iz vsepovsod, tudi iz Hrvaške! Številke se ne bi branil marsikateri tekaški organizator, posebej v časih, ko postaja sodelovanje na tekaških prireditvah skoraj luksuz. Bosonogci imamo srečo; z nekaj iznajdljivosti in nekaj sponzorji nam uspe narediti družabni dogodek, ki udeležencev ne stane več kot kak par ponošenih čevljev, ki razveseli tistega, ki si tudi čevljev ne more več privoščiti. Letos, hvala vsem, smo jih nabrali kar 300 parov. Naslednje leto, 4.5. bomo naredili četrtega.

Nočna 10ka, projekt, ki je že zdavnaj prerasel lokalno okolje in vaško miselnost je tisti, ki mi v organizacijskem smislu krati spanec od julija do julija. Domišljam si, da sem ravno skozi teh sedem let odrasel – tako v poslu kot v odnosih sem pridobil nešteto uporabnih izkušenj. Včasih mi preseda, včasih imam občutek, da je že preveč vsega. A me odlična ekipa in nove ideje, ki jih moramo sproducirati vedno znova zvleče v kolesje te zahtevne instalacije. Vam povem skrivnost: ubija rutina, vedno enake operacije. Če pa si zastaviš, da boš vsako leto spreminjal – tudi stvari, ki čisto lepo funkcionirajo, potem slejkoprej narediš nekaj velikega. Vsaj občutek, da je trud poplačan je precej vreden.

Zdaj si lahko že zatrdim, da bomo vztrajali vsaj še tri leta, da naredimo tudi deseto desetko. Ne zdi se več tako abstraktna. In še najboljše pri vsem: če bi, tako kot večina največjih, moral to početi izključno kot svojo službo, bi mi volja že zdavnaj pošla. Tako pa moram lovit ure, prilagajat čas, tuhtat ponoči. Ni boljšega.

Še en dogodek moram omenit, bosonogec kot sem. Najboljše stvari so tiste, ki pridejo naključno, spontano. Da smo se letos začetek junija znašli v Pragi, je bila posledica naključja in impulzivne odločitve. A za srečanje z Barefoot Tedom je bilo vredno prevozit 750 kilometrov in se potem po prekrokani noči spet vračat na rodno grudo. Vmes pa toliko dogodivščin, pravi Hangover podvig z pravimi praškimi rebrci, beherovko, novimi prijatelji in prijateljicami ter skoraj bežanjem pred poplavami. Pogrešam le tisti lični klobuk.

Ne boste presenečeni, če vam povem, da ugotavljam, da nas je mnogo bosonogcev širom sveta tudi paleojedcev. Zgleda, da se koncepta lepo dopolnjujeta; navsezadnje je oboje evolucijsko podloženo in utemeljeno in bi bilo bržkone čudno kako drugače. Za paleo je bilo dobro leto. Ma kaj dobro, odlično! Že marca smo nadgradili lanski Paleovember, kasneje dodajali nove izzive in širili obzorja. Novembra smo teoriji dodali še nekaj prakse in v dveh predavanjih v Restavraciji Cubis na koncu še konzumirali povedano. Dobesedno. Naslednji korak? Delavnice kajpak, da vas (in nas) naučimo tudi enostavne in paleo prijazne kuhe.

Ideja o postavitvi paleo skupnosti, ki bi si izmenjevala ne samo recepte ampak tudi vire hrane še ni dobro zaživela a menim, da bo prihodnje leto odlično za to, da naredimo še nekaj korakov naprej. Medtem, ko se na trgu dobi že cel kup ekološko pridelane zelenjave in sadja, pa najbolj pogrešam kvalitetne vire maščob in mesa, domačega, pašnega izvora. Jasno, precej teže je pridelati kilo domače govedine kot kilo korenja. A korak naprej je narejen – tudi pridelovalci počasi ugotavljajo kdo smo potrošniki, ki smo pripravljeni priti tudi na dom in plačati pošteno ceno za pošten kos pljučne pečenke ali kilo jetrc.

Recesija gor ali dol: zadovoljen sem, da sem spoznal spet cel kup novih ljudi, dobil nove prijatelje in znance. Navdušen sem, da s starimi prijatelji še krepim vezi. Počel sem še vse tisto, kar sem tudi lani, prebral en ograbek knjig, nekaj tisoč člankov in se naučil upam, ščepec več kot pa sem pozabil. Vedno bolj mi je jasno, kaj moram početi, da sem zdrav (in česa ne bi smel). Morda mi je najbolj žal, da otroci rastejo prehitro in da bom kmalu pogrešal vse te zabavne in ljubke prigode malih navihancev. Če kaj, bom naslednje leto malo manj buljil v kompjuter in mulce peljal ven na zrak, v gmajno. Ne samo zaradi njih, tudi zaradi sebe.

V dobi, ko je popularno reči, da moraš pravila tudi kršiti, drugače ne moreš uspeti, mi je vedni bolj jasno, da bi brez pravil že zdavnaj propadli. Še več; propadamo kot narod (in s tem tudi kot posamezniki), ker smo si pravila razlagali čisto preveč po svoje. Za 2014 nam vsem želim, da ugotovimo, kje je razlika – katera pravila lahko kršimo in katera so temeljna ter za kvalitetno in pošteno življenje nujna. Bodite pirati na kreativen a neškodljiv način. 🙂

Pogumno!

Kaj menite, da bom napisal? Ja zato, da lahko preganjam Kenijce vendar! Malo je večjih maratonov, ki tekaču, kot sem sam, dajo možnost, da iz oči v oči na progi sreča najboljše (pa čeprav ga prehitijo za celih 21 km) in se celo pomeri z njimi z ramo ob rami (ajde, skoraj tako) vsaj tistih sto metrov ali nekaj takega. Eden od sladkorčkov, ki meni in morda še komu od počasnejših, ki smo prehiteni da malo vznemirjenja in svojevrstnega zadovoljstva. Seveda pa je to bolj kilav razlog, če ga grem razlagat funkcionarjem ljubljanske prireditve. Norec, klovn, baraba. Favorite nam boš plašil! Zato bomo maraton naredili v enem krogu, ha!

Šalo na stran – po kratkem razmisleku je najbrž še kak razlog več, da maraton, kot je v Ljubljani zastavljen (vsaj kar se proge in krogov tiče) odkljukamo kot oprimalno zarisanega. Kak pravi, smiseln razlog. Ok, bom moral razmisliti malo bolj. Vsaj toliko, da bom objektiven-če je to sploh mogoče. Veste, sentimentalno sem navezan nanj – Lublanca sem prvih 15-krat pretekel v celoti in obračal ta dva kroga, kakorkoli sta bila že speljana. Hudirja, tako sem se navadil maratona v dveh krogih, da še vedno, ne glede na katerem enokrožnem po Evropi že tečem, na cilju razlagam, kaj sem videl v prvem, kaj pa v drugem krogu. Ja, kaj čmo – ta “tekaška deformacija” se mi koneckoncev zdi kar simpatična.

A poglejmo racionalno: obstaja kritična masa ljudi (in kvadratnih kilometrov), ki mora biti dosežena, da je mesto godno za podzemno železnico. Ista logika je smiselna tudi, če imamo v mislih maraton (ok, pustimo italijanske). Maraton so tudi navijači – tekanje po praznih predmestjih je mogoče komu meditacija, večini, boreči se s kilometri pa šundr ob progi čisto ustreza. Še dobrodošel je. Ljubljanska dva kroga sta ustvarila tradicionalne točke, kjer se koncentrirajo prebivalci in navijači. Ko vprašaš koga od njih, jim je prav všečno tekače in svoje znance na progi videti dvakrat. V Rožni dolini, v Dravljah. Ali v Stegnah recimo. Pred Kongresnim navsezadnje! V velikih mestih na velikih maratonih se od ene do druge točke, kjer vidiš svoje favorite, lahko zategneš s podzemno. V Ljubljani te možnosti ni, sta pa zato dva kroga.  Tudi tekačem godi – ne samo dvakratno navijanje (ki ga mord ane bi bilo, ker se ljudje ne bi prestavili na drug konec, tam pa jih ne biva kaj dosti) ampak tudi kaka fotka več s proge.

En sam krog za organizatorja nedvomno pomeni skoraj dvakrat več okrepčevalnic, prostovoljcev, redarjev, policajev. Več ograj, več dostav, več pospravljanja. Saj ne, da bi tisoč petsto maratoncem in maratonkam ne privoščil enega kroga in po besedah marsikoga “psihično manj obremenitev, ki jih ima sedaj, mimo cilja zavijajoč v drugi krog” – a prepričan sem, da je bolje kak evro vložiti v dodatno oskrbo in kako okrepčevalnico več na obstoječem krogu, kot pa se ubijati z ekonomijo dveh krogov. In varnostjo, dovoljenji, soglasji. Z nestrpnimi prebivalci vseh tistih sosesk, ki jim “zaprejo ceste, ki so jih sami delal in plačujejo zanje, banda” in podobnim.

Letošnja sprememba, ko so nas že na začetku Dunajske ločili – levo polovičkarji, desno maratonci, se mi je zdela super ideja. Najboljšim tako dajo nemoteno idealno progo – morda bi tako razdelitev naredili še kak kilometer prej, pa bi imeli favoriti vseskozi čisto stezo pred sabo. Koncept se je malo podrl ravno na zadnjem ovinku pred ciljem, ko sta se koloni skoraj spet združili in je marsikoga od “tadolgih” to zmotilo, saj so se jim “polovičkaji” motali med nogami. Nič hujšega, incidentov ni bilo in osnovna rešitev je dobro zastavljena.

Smiselnost enega kroga bi bila morda s pentljami, ki bi se vile po mestu, iz centra ven in spet nazaj, parkrat po vseh ljubljanskih okrožjih. A koliko bi to vpliva na “hitrost” proge pa je drugo vprašanje. Še ena možnost: maraton po obvoznici! Iz centra do obvoznice, okrog in nazaj pa imate 42 kilometrov. Hehe, me res zanima, kaj bi potem rekli tisti, ki sta jim sedaj dva kroga “dolgočasna”. Obstoječa proga, ki se je dobro prijela z nekaj modifikacijami je po mojem mnenju tako glede logistike, atraktivnosti in gledalcev še najbliže optimalni. Dunajski maraton je npr. speljan v “krogu in pol” (pa bi mesto prav gotovo “zmoglo” en krog). Maratonci se na polovici sprehodijo mimo cilja, poslovijo od polovičkarjev in se vmes še nekajkrat srečajo s počasnejšimi sotrpini v obratni smeri.

Mi je jasno, da sponzorji, politični funkcionarji in ostali vpleteni pričakujejo spremembe na velikih tekaških prireditvah (kar LM nedvomno je). Včasih zgolj iz prestiža, ne nujno koristi za tekače. A novosti so dandanes edina stalnica na uspešnih dogodkih. Z zanimanjem jih pričakujem tudi na Lublancu. Če mi vzamejo lovljenje Kenijcev v drugem krogu, bom pa morda spet šel na tadolgega in se izmislil kaj novega. Arrrgggh!

Ravno okoli Nočne 10ke sem prebiral članke, ki so se ukvarjali z novo prakso, ki jo iznajdljivi delodajalci uvajajo tudi v naš prostor. Reče se ji “internship”, po domače bi lahko rekli praksa, ki pravzaprav ni nič novega – morda le vsebina, zapakirana v novo embalažo. Gre za brezplačno delo (to je morda edina razlika, čeprav je že doslej pri podobnem delu plačilo lahko tudi izostalo) mladega, ambicioznega posameznika, ki v zameno dobi vpogled v ustroj, procese, znanje in kreativne momente večjih, velikih, uspešnih podjetij. V teh turbulentnih, kriznih, depresivnih časih so tudi take akcije dobrodošle: pustimo ob strani kritike, ki takoj vidijo izkoriščanje delavca; navsezadnje sta tovrstna znanje in izkušnje lahko jeziček na tehtnici, ko se mladež vključuje na trg dela…

V zadnjem času se mi zdi popularen tudi crowdsourcing (množicanje je zanimiv prevod :)) – zbiranje idej in reševanje problemov, ki jih rešuje nedočna množica, zainteresirana javnost, neznani a kreativni posamezniki. Zakaj bi se, ko se zatakne, zanašal samo na svoje (večkrat omejeno) poznavanje problematike, če ti lahko samo malo drugačen pogled nekoga od zunaj hitro reši zagato?

Zakaj sem načel ti dve temi? Ker se mi zdi, da je oboje že od začetka odlično vkomponirano v Nočno 10ko in je ključno za njen razvoj in uspeh. Točno tako! Glavnina dela, ki se v času izvedbe poraja okrog naše, sedaj že ogromne prireditve sloni na prizadevnih prostovoljcih. Točno tistih, ki smo pred leti začeli še mokri za ušesi le z idejo; pripravniki brez konkretnih izkušenj, znanj, poznanstev. Danes naše osvojeno znanje, celoten know-how brezplačno delimo novim, zainteresiranim in iznajdljivim dekletom in fantom. Jim bo to še kje prav prišlo? Sam menim, da vsekakor: morda bodo kdaj organizirali svoje prireditve, morda bodo kje pomagali, morda bodo celo odpirali svoja podjetja in jim bo nekaj organizacijskega znanja, sposobnost dela pod pritiskom množice in kako novo poznanstvo z naših dogodkov olajšalo začetek in nadaljno pot. Po drugi strani pa naše “množicanje” pomeni konstantno in vsakokratno preverjanje naših receptov med našimi končnimi uporabniki. Kako dodelati koncept, katere novosti uvesti, kako spremeniti utečeno mašinerijo, da vse skupaj postane še boljše, unikatno. Navsezadnje smo na marsikaterem segmentu na področju tekaških prireditev postavili letvico više od ostalih, stestirali marsikatero novost in naredili veliko sprememb. Vedno s prisluhom, kaj o tem meni naša tekaška srenja.

Nismo edini, ki to počnemo – veliko jih v tekaškem svetu dela podobno. A sinergija obeh opisanih komponent je pri nas dosegla izjemni učinek. Želim, da k temu še dodamo in da odkrijemo še cel kup neodkritih možnosti. Z vašo pomočjo, se razume. 🙂

Če  ogromno energije in mentalnega fokusa čez leto vložiš v en projekt, pričakuješ, da boš po njegovi izvedbi iztrošen in izpraznjen. A pri Nočni 10ki ni bilo še nikoli tako. Ja, utrujen, izmučen, nenaspan, iz fokusa.  A zadovoljen. Napolnjen. Motiviran.

Mnogi ne verjamejo, ko jim razložim, da gre dejansko za celoletni projekt. Za en tek? Kajpada. Za enega večjih tekaških dogodkov v Sloveniji potrebuješ veliko prostega časa, veliko dopoldnevov, ko špricaš šiht, veliko idej, kako dobit še kak evro za pokrivanje stroškov, veliko dobre volje, ko se stvari zapletejo. Ja, in vse je res: denar se ne oplemeniti, dobički se ne akumulirajo. Je že tako, da raje kak evro več vložimo v tekače, v prireditev, v ponudbo samo. Puščamo si toliko, kar lahko skupaj z vsemi pomagači in prijatelji konec avgusta na pikniku spijemo  ali pojemo.

Težko je, ko poslušam neupravičene kritike. Ko pogoltnem marsikatero žaltavo, zlobno in pod pasom. Ko ti zanalašč nagajajo, niti ne da bi se okoristili, samo, da ti zagrenijo življenje. A leta so dala trdo kožo. Ekipa, s katero delam je trdoživa, praktična in progresivna. Sentimentalnost je že fajn in prijetna, a najprej je treba opraviti posel, potem pa se lahko tudi trepljamo. Zakaj sentimenti? Ker smo tega otroka spočeli, vzgojili in poslali v svet z ljubeznijo. Do teka, do ljudi dobre volje, do nas samih. Izkušnje so nas naučile, da idealiste, ki niso tudi realisti, pokopljejo prehitro. Zato smo dozoreli in uživamo na drug način. Še vedno pa smo otroci v sebi.

Rutina ubija kreativnost. Zato težko rečem, kako in koliko časa bom še navdušen nad projekti kot je Nočna 10ka. A dokler bom, bom maksimalno angažiran in kreativno neomejen. Vedno nekaj novega, svežega, nepreverjenega. Priznam, me večkrat tudi mine in se sam sprašujem, kaj mi je tega treba. Saj ne rešujemo življenj, zaboga! A me je zadnjič znanec pomiril: že zato, da naredimo domače, privlačno in rekreacijsko prireditev, se splača. Za vsakega, ki je morda prve tekaške korake naredil ravno pri nas ali zaradi nas, za vsakega ki je spoznal nove, zanimive ljudi. Na te stvari sedaj gledam malo drugače. Če smo morda vsaj za kako uro ali dve, za kak dan v letu pozitivno vplivali na ljudi okrog nas, na ljudi od kjerkoli, potem je vredno. Pa čeprav ne gre za visoko znanost, za reševanje svetovnih problemov, ampak samo za tek. Morda pa prav zato.

Dragi moji, dober tek!