Manj je več

Ako bi skoraj štiri mesece nazaj ne pisal o svojih maratonskih planih v prihajajoči jeseni, bi morda tudi zdajle ne imel o čem. Ali pa ravno obratno, če bi se vsega zapisanega spomladi dosledno držal, bi zdajle poročal le o suhoparnih cifrah. Pa je bilo vse prej kot dosledno in suhoparno.

Seveda sem aprila na vse skupaj gledal dokaj enostavno. Dejansko sem odtekel tistih nekaj kratkih šestk (stestiral tudi sveže Luna sandale), dokaj brez težav in lagodno. Potem sem se konec meseca podal na dvanajstico. Namenoma sem izbral nedeljo zjutraj, da se izognem gneči na cesti in lepo, meditativno oddelam svoje. Ne vem, kje se je zataknilo – no, lažem, pravzaprav se mi kar dozdeva: prilično nenaspan, brez pravih obrokov dan pred tem in v enem ketonskem eksperimentu nisem bil energično razpoložen ampak prej sesut. Do polovice je še nekako šlo, nazaj grede sem umiral na obroke. Pojma nimam kdaj, a enkrat v mojih najtežjih trenutkih me je mimovozeč zapazil Mitja – en teden je potem zbijal šale na ta račun, najbolj pa mu je bilo žal, da ni pofotkal trupla na dveh nogah s trpečo grimaso.

Na ketonski nisem vztrajal več kot nekaj tednov, čeprav bi lahko potrpel vsaj še kak mesec in stestiral še daljše aerobne obremenitve na ketonih – užgal sem jo nazaj na en okvirni paleo, na poletje pa sem še tega izdatno razrahljal. Keto je bil najprej poskus prebitja plafona, ki sem ga na paleu dosegel čez zimo – kak % maščobe dol ne bi bil odveč. Pa nisem bil dovolj koncentriran in potrpežljiv, pa še svoje laufanje sem uporabil za “uržah”, da prekinem eksperiment in ga v bolj konkretni obliki zastavim spet na zimo…

In če smo že pri laufanju: nič ni šlo po planih! Tistih 12 je bila zadnja kljukica, ki sem jo naredil po svojem minimalnem protokolu. Kak teden sem popolnoma spustil tekaške aktivnosti, po Bosem teku sploh in konec maja je 18ka postala mission impossible. Vse skupaj sem prestavil za en mesec, mentalno se pripravljajoč kar na 24ko. Ob hektičnih pripravah na 10ko sem, bolj, ko se je mesec bližal h koncu odganjal misel na  tek, plane in dolge teke – potem pa sem zadnjo soboto ob kresu nastavil uro na pol pet zjutraj in se v svežem jutru zagnal ven. Malo sem še spal prve kilometre, potem pa me je čarobnost jutra spravila v tako samozadovoljno stanje, da sem prav užival. Sicer jih je bilo za eno polovičko in ne 24, a navdih je bil dovolj, da sem po 10ki to še ponovil, celo dvakrat. Prvič mi jih je uspelo nardit 18 (če grem od doma do Brda, krog in nazaj, se jih nabere ravno toliko).

Drugič sem šel preteklo soboto. Čeprav Puhko ni uspel in bi mi družba na dveh obratih okrog Brda prijala, sem nekako odvrtel oba, se obakrat napojil na novem pitniku na vzhodni strani in ugotovil, da jih imam komaj 24 na koncu drugega ovala. S štirimi do doma bi mi zmanjkala še dva, zato sem še malo krožil po okolici. Poznalo se je, da glikogena ni – poleg dveh deci vode cel čas nisem zaužil ničesar, niti zajtrkoval prej – a je bilo zelo zanimivo, da sem se po hudi krizi okrog 25ke zelo hito pobral in maščobo topeč brez težav še malo pospešil. 30ka je šla skoz, v maratonskem tempu za dobrih 4 in pol – pa sem spet na planu!

Zdajle, še vedno musklfibrast in spet po dolgem času v enem intermittent fastingu srebam vodi primešan Donat in počivam. Spet na polno nazaj v paleo, vsaj do maratona z minimalnimi prekrški (RD-ju navkljub, sicer pa mi ostaneta tekila in cviček :)) verjamem, da mi rata narest še eno takole 30ko, morda kak krajši tek in Berlin (čez točno 2 meseca!!) bi moral bit prava poslastica. Ne boste verjeli – nedolgo nazaj sem prekršil še eno svojo alinejo iz plana in šel teč kar tri dni zapored. Sicer kratko in sladko, a vseeno se mi je spet zbudil tisti občutek, da bi to dejansko brez težav lahko počel bolj redno. Hudirja, prav prestrašil sem se, da me spet vleče v resne tekaške vode!

Da me res preveč ne potegne, si bom zdaj vzel nekaj časa off. Menda je tako ali tako prevroče za tek… 😉

Tole vam bo mogoče znano. Oktobra sem oddajal prijavo za letošnji Berlinski maraton in v glavi imel enajst dolgih mesecev treninga. Več kot dovolj za en maratonček, kne. Par zimskih mesecev za bazo, nadgradnja v pomlad, definiranje v poletju, piljenje v jeseni. Japajade. Tisto o peklu in dobrih namenih poznate – moje zimske baze je bilo približno toliko kot je bilo letos zgodnje pomladi. Malo, še raje pa nič. Iz same jeze sem šel konec marca po dolgem času spet na tek.

Zmogel nisem več kot tistih 6 kilometrčkov, 3 od doma, pa potem počasi še nazaj. A dovolj, da se mi je utrnila briljantna misel. Po naključju je bilo do mojega berlinskega jubileja točno pol leta, ravno prav, da postavim ta čas v maratonsko perspektivo. Niso tako daleč časi, ko sem maraton brez težav odtekel tudi na suho. Ne ravno hitro, ajde, vsekakor pa brez pretiranih skrbi. Na stare kilometre se je dalo dobro šlepat, dokler se tudi ta zaloga ni izčrpala. Zdaj onkraj polovičke že nekaj časa ne vidim, niti si ne predstavljam. Groza. Nekaj je torej treba ukrenit.

Mojih 6 kilometrčkov v kilavem tempu (maratonskem pravzaprav, saj bolje kot 4 urce in pol niti ne kanim dirjat v Nemčiji) točno 6 mesecev pred dirko mi je dalo idejo: vsak mesec jih moral dodati še 6 in do konca septembra bom kot nalašč naštelan na maraton. Se pravi: začel sem s šestko konec marca, nadaljujem z 12ko konec aprila, maja spacam v kosu 18 in junija 24 km. Po tej logiki bom julija in avgusta krepal na 30 in 36, a kar se mora, ni težko (lažem!). Kaj je najboljše pri vsem tem? Vmes se ne bom ubijal z vsakodnevnimo tekaško tlako, ampak si ga bom vzel “na izi”. Enkrat na teden, to sem si predpisal na recept in toliko bom že zmogel. Ob vseh ostalih obveznostih (ki so včasih izgovor, včasih pač realnost) bom tisti trening tedensko že spravil pod streho, kako dolg bo, pa pojma nimam. Bržkone bo po navdihu. Da le mesec zaključim na planirani “dolgi tek” način.

Ko tole pišem, se mi vse skupaj sploh ne zdi več tako briljantno, a to je glede mojega tekanja še najbolj smiselno, kar se mi je v glavi sestavilo v zadnjem času. Pa naj bo tako. Moj maratonski plan, ha! Še bolje: moja “minimalna efektivna doza”. Eksperiment, ki ga oplemenitim še z mojim paleo prežvekovanjem, pa da vidimo, kaj se bo izcimilo. Mogoče mi celo rata, mogoče izumim sebi na kožo pisano “maratonsko metodo”. Vsekakor zna biti zelo zabavno. Morda me pa ne bodo postrgali s podplati vred z berlinskega asfalta še preden pridem do Brandenburških vrat. Bom obveščal.

ps. Nikoli nisem imel navade svojih tekaških planov obešat na veliki zvon. Saj ne da bi jih kdaj sploh imel kaj veliko. A vseeno, tokrat izgleda, da moram svoj ego še malo bolj trepljat kot običajno. Da se bo malo težje potuhnil, ko bo treba it ven tekat.

Tako kot najbrž mnogi od vas sem se tudi sam ujel v evforično odhajanje minulega leta in pričakujoče koval načrte za sveže in nepopisano novo leto. Saj bi bil greh,če ne bi, mar ne? No, pravijo že tako. Brez planiranja, novih ciljev, jasne poti in dobrih sklepov pač dandanašnji že ne gre. Hitreje, više, močneje. Priznam, dobili so me. Tako kot vsi tisti, ki so odmetavali zadnji čik, goltali zadnjo tortico ali pa prek spleta kupovali kako skorpucalo od sobnega kolesa, se je tudi moj možgan poigraval s kako pametno idejo za novoletni sklep. Pravzaprav se je vrtel okoli ene in iste teme, ki si ji zadnje čase reče “moje sporadično ukvarjanje s tekaško rekreacijo.” Sporadično v toliko, da vsakič fašem musklfibr, kot da bi šel prvič. Ker na Berlinski maraton v septembru ne grem prvič, si ga s to taktiko nekako ne predstavljam osvojiti.  Hudirja, nekaj bo treba naredit!

Še kako leto nazaj nisem imel težav s tem. Ne glede, koliko časa je minilo od mojega zadnjega teka in kako malo mizernih kilometrov sem odkljukal v zadnjih mesecih, sem vseeno upal stopit na maratonski štart -kadarkoli bi pač bilo treba. Potem se je zaloga kilometrov dveh desetletij počasi izrabila in konec je bilo mojega šlepanja nanje. Polovičko še zmeraj uspem porinit skozi, tudi, če pred tem pol leta samo ležim,za kaj več pa ne pomaga ne glava, ne jajca. Ni purfla, mišiči se uprejo.

Pa sem si rekel takole: čisto resno sedaj zgrabim berlinskega bika za roge in ga devet mesecev jašem vsaj trikrat na teden. Tisto urco bom že vtaknil v dnevni itinerar, sčasoma kako vikend jutro za par krogcev na Brdu. V glavi sem imel dneve, ko bom šel, malo je manjkalo, da si nisem plana vpisal že v kako trapasto pametno-telefonsko aplikacijo. Teh je za tekače in športnike vobče dandanes že nebroj in je včasih kakšna že tako butasta, da mi postane všeč. Vse pod kontrolo in splanirano. Prav samozadovoljno sem se počutil na silvestra, glodajoč rebrca in pričakujoč krasni novi svet po polnoči.

Po mesecu dni lahko prostodušno priznam poraz in se pridružim taboru 99% ostalih, ki so se z novoletnimi sklepi gladko zaplanirali. Nasprotni manjšinjski tabor neuničljivih bo znal povedati, da so lenoba, neodločenost, šibkost duha vzrok in problem. Morda imajo malo celo prav a sam sem našel drug odgovor. Ni problem, da sem tako hudirjevo brez discipline, da ne morem loviti niti enostavnega plana. Ni problem, da nisem dovolj motiviran. Problem je, da mi gre že od štarta celoten plan na jetra!

Novoletni sklepi so ravno tako kot kak kozarček preveč, cigareta ob kavi ali kronično iskanje endorfinov na cesti droga. Plain and simple – le, da nam to izbiro v podzavest vsilijo drugi, zaradi katerih se imamo sami za predebele, pregrde, neadekvatne. Ko nas na družabnih omrežjih bombardirajo z neskončnimi motivacijskimi sličicami, s silhuetami neuničljivih izklesanih teles, z zapovedmi reda, discipline,odločenosti sami postajamo vedno bolj nesrečni v svoji koži. Kaj je instantna rešitev? Naslednji mesec pa res začnem! Zmorem! Do konca!

Bulšit. Kakorkoli že motivacija lahko pomaga v določenih momentih pa enostavni peer pressure na koncu rodi samo še več zafrustriranih, še bolj debelih, zapitih in neadekvatnih. Prej se morda vsaj sekirali niso toliko.

Jaz zategadelj opuščam planiranje tistih reči, ki jim ta nujnost najprej ubije spontanost. Jasno, ne morem ne planirat plačevanja davkov, dostavljanja otrok v vrtec ali hranjenja. Lahko pa si dam malo več prostih rok (nog?) pri zabijanju prostega časa, pri onih dodatnih življenjskih dimenzijah. Sanja se mi ne, kako bom natreniral ta svoj Berlin, malo me skrbi, malo vznemirja. A ravno to je čar! Imam en tak dober občutek, da se bo vse še poklopilo. Ne vem kako, a zna biti hudirjevo zanimivo. Zato spreminjam svoj novoletni sklep. Moj plan za Berlin je sedaj, da ni plana. Stavim na spontanost.

Spominjam se konca enega filma, ki sem ga pred kratkim videl. Fotr in kolumnist je mladini dajal nasvet o življenjski odločitvah in planih. Na koncu je rekel nekako takole:  “Namesto, da vam pravimo, kako morate planirati svojo prihodnost, bi bilo bolje reči – planirajte, da boste presenečeni.” Če mene vprašate, hudirjevo dober nasvet.

Novo leto, nove možnosti, novi plani. Jp, nihče od nas ne uide planiraju, najsibo v službi, v družinskem življenju, v prostem času. Brez planiranja seveda ne gre: kako določit cilje v podjetju, kako uskladit družinske dopuste, kako se dogovorit za skupne treninge ali pa se prijavit na maratone v tujini, če ne s planiranjem. Problem je le v tem, da neizpolnitev plana ponavadi vodi v frustracije  in nezadovoljstvo. Posledica: včasih že planiramo z malo nelagodnim občutkom, da lahko gre vse narobe…

Poglejmo na stvari drugače. Najboljše stvari v življenju se ponavadi zgodijo čisto neplanirano. Sam sem svojo ženo spoznal čisto po naključju, povsem neplanirano sem se podal v podjetniške vode, najboljše teke sem odtekel takrat, ko nisem nič planiral. Saj vem, da je treba rezervirat hotel ali bungalov, če greš na dopust, drugače ne dobiš nič, ravno tako se je treba registrirat na večjih maratonih precej pred datumom, če ne zmanjka mest. Vseeno pa ni potrebno, da vse detalje (posebej še prostega časa) totalno mikroplaniramo. Zakaj si ne bi pustili nekaj prostora tudi za presenečenja in nepričakovano?

Sodobni otroci so bojda preobremenjeni, še več, menda jim kronično primankuje domišljije in samoiniciative. Eden od vzrokov naj bi bil tudi to, da imajo vsak trenutek svojega življenja splaniran: zjutraj šola, potem interesne dejavnosti, potem kak trening, spet domov, naloga, tv, spat. Otroci tako nimajo časa za raziskovanje sveta po svoje, za sproščeno druženje brez obveznosti, za razvijanje domišljije in osebnosti. Pred leti je bilo to precej drugače, po šoli so bili popoldnevi naši…

Planiranje je nalezljivo, ker nas z vseh koncev bombardirajo, da bomo tako bolj učinkoviti. Hudič je v tem, da smo ponavadi potem le bolj razočarani, ne samo zato, ker ne gre vse po načrtih, tudi zato, ker smo oropani svobode. Sam si bom letos puščal bolj proste roke, vsaj v prostem času. Naj me življenje preseneti.