Manj je več

Radenci, zadnja leta sinonim za maraton v peklenskih temperaturah, koncert rešilcev in dehidracijo. Najstarejši slovenski maraton. Eden redkih pravzaprav. Množičen, najbolj na krajših razdaljah. Morda pogoji niso najbolj v prid množičnosti na klasični razdalji. Pa ni bilo zmeraj tako. V 80-ih, zlatih letih slovenskega maratona, je maraton (!) Radence teklo že precej več ljudi. Termin je bil mesec dni prej, dandanes bi bilo to idealno. A hudiča, ko je enkrat prišel sneg, pa se je vse premaknilo na pomladni maj. Ki je sčasoma postal poletni maj.

Tradicija vleče. Štirinajst let je že, ko sem bil prvič tam, na najdaljši se razume. Ob 3h popoldne je bilo krepko čez 30, soparno ko v savni in v enem krogu. Čez Avstrijo, čez Soboto. Čez res dolge ravnice brez vode. Sem se kdaj zaklel, da tja pa ne pridem več? O ja, več kot enkrat. Pa sem se zmeraj spet prikazal, parkrat na polovički, zadnje leta pa z užitkom, to resno mislim, samo še na dolgi. Predlani v VFF, lani v Feelmaxih. Letos sem bil že naštelan, da grem po sveti gral bosih maratonov. A (hvalabogu, pravzaprav) premalo laufanja od zime sem je zmanjšalo apetite. Kolega Tilen, pravi bosonogec, je lani počil piko in v dokaj zmernih temperaturah naredil celega. Bos. Jaz sem se šel letos zadovoljit s polovičko. Potolažil sem se, da bo en krog čisto dovolj, da prečekiram asfalt na celi progi.

Ob pol desetih je bilo vreme lepo in prijazno. Asfalt prijeten in topel. Marko Filipič, po novem Barefoot Mark, je, ko sva stala v štartnem boksu, našel navdih, sezul svoj Fingerse in se zarežal ko maček. Zaigralo mi je srce, dva bosa na cesti, tole gre pa zares, malo placa prosim. Pa sva šla, v koloni in za njo, na epski bosi krog.

Zanimivo, kako stopala hitro povejo, kaj si mislijo o tem, da jih pelješ malo šetat. Super je bilo, prvih pet, šest kilometrov, kit bi tekel po lepi in mehki podlagi. Gladko, sveže, tekoče. Da bi bilo do konca takole, sva obadva v en glas zamrmrala nekje na 8 kilometru. Počasi je postajalo toplo pod podplati, a zaenkrat se je še dalo zdržati. Potem pa so tudi prekmurske ceste pokazale svoj malo bolj grobi obraz in naju od 11 pa do 16 kilometra testirale, koliko bosonogcev je zares v naju. Tolažba? Predvsem ta, da nisva tekača na maratonu, ki bi morala iti v še en samomorilski krog.

Takrat se mi je zdelo precej huje kot sedaj, ko za mašino sedim bosonog in ohlajen. A , ko imajo podplati za sabo 15 ali 18 kilometrov vedno toplejšega, na trenutke tudi ostrega asfalta, potem niso več za hece. Nekje pred 19 kilometrom sva spet prišla na cesto, tisto glavno, po kateri smo začeli prva dva kilometra. Razbeljena kot vroča peč in hrapava kot sirkova krtača. Se je v dveh urah vse spremenilo? Je nekdo posul šodr po prej lepi, mehki podlagi? Bela črta (ker modre, maratonske ni bilo) je bila najin rešitelj. Malo manj vroča, malo bolj mehka. Trpela sva oba, priznam, a vesel sem bil, da sva bila oba bosa, da sva se spodbujala in se vlekla do cilja. Do 12 sem si obljubil da bova v cilju in pred prvim maratoncem. In oboje je uspelo.

Podplati ti veliko povedo, če hočeš poslušat. Ok, včasih te tudi malo zavedejo, a verjamem, da dobronamerno, ko te želijo zaščitit pred poškodbo. Obema se je zdelo, da kak žulj nama pa sigurno ne uide, a ko sva se pridružila našim na travniku o žuljih ne duha ne sluha. Občutljiva koža, to ja, a poškodb in težav prav nič. Nazdravila sva s pivom, dala noge v luft, priznam enega tudi skadila. A je bilo kaj proslavljati, Mark je postal eden redkih, ki se je vpisal med slovenske bose (pol)maratonce.  Čestitke še enkrat! Upam, da nas bo kmalu še več.  Se vidimo na Nočni!

Moje letošnje tekanje je skromno, če lahko uporabim to besedo. V februarju sem do včeraj spravil skupaj le 10km, v dveh bosonogih tekih na obali v začetku meseca. Prijetna teka, mimogrede, eden na portoroški promenadi ob zahajajočem soncu, drugi pa na koprski Bonifiki, s kolegom bosonogcem Erikom. Če boste kaj v teh koncih in vas bo mikalo tekati, pa vam ceste ne ležijo, priporočam sveže tartansko progo v športnem parku, dolgo 1 km in ponoči osvetljeno.

Včeraj me je po dolgem času spet zamikalo, da bi malo pobrusil podplate. Vreme sicer ni bilo navdušujoče, a eden od redkih popolnoma prostih dni se mi ni smel kar tako izmuzniti. Seveda sem najprej odlašal do kosila in potem še po kosilu. Čeprav se mi finančna poročila in bilance naravnost gnusijo, pa je izgledalo, da bodo tokrat zmagali in tekanje bo še enkrat več ostalo samo pri ideji…K vragu! sem tedaj nenadoma zarjul, se v momentu napravil v pajkice in nekaj majic, zgrabil copatke in se meni nič tebi nič zagnal v hladno nedeljo.

Stopala po sub-zero teku

Luft je imel okrog ničle, asfalt bržkone še precej manj, ko sem v svojih RunAmoc “žakeljčkih” podal na svoj mali kranjski krog (ki ga je prva pravzaprav izumila moja žena). Noge pričakovano težke od nekajtedenskega posta. Po nekaj sto metrih, ko sem nisem mogel prav ogreti, je bila edina odločitev, ki mi je še padla na pamet ta, da se sezujem in izkoristim zadnje zimske dni za malo sub-zero bosega tekanja. Ne počnite tega doma, če niste vajeni bosi hoditi naokoli! Zazeblo je seveda ko hudič in preizkušen recept v takih sitiacijah veleva, da ni časa nič čakat, ampak brž pod po noge, kratek korak, hitra kadenca in čimmanj na tleh. Kakor sem se že trudil skrajšat korak, pa je izdatno povečana frekvenca pripomogla k temu, da sem se kmalu začel premikati bistveno hitreje, kot sem na svojih tekih navajen. Ergo, po dobrem kilometru sem že sopihal kot konj. Dobrih deset minut ali bolje slabe četrt ure  intenzivnega jogginga je bilo dovolj, da so se podplati in stopala končno prekrvavili, tako kot se pozimi morajo in potem je tekanje postalo pravi užitek. Pošteno “zašodrani” pločniki so bili na trenutke moteči, a vsaj čutil sem kamenčke pod sabo in tako nadzoroval stanje v izogib morebitnim ozeblinam. Presenečen sem bil, kako z lahkoto spet križarim po kranjskim cestah in parkrat mi je prišlo na misel, da bi še malo podaljšal svoj krog. A ker se je začelo počasi temniti in ker mi je ravno prav hormonov krožilo po žilah, sem čisto samozadostno zaključil svojih 7 kilometrov. Na koncu sem preveril še stopala: prav nič bolj mrzla niso bila kot moje roke, izdatno bolj prekrvavljena in še bolj izdatno zmasirana. Ako bo do konca zime še priložnost, si takle tretma še privoščim.

Par koristnih opomb za tiste, ki jih zimski bosi tudi mika:
– vedno se na bosi tek pozimi podajte s copati za pasom ali v rokah. Če se v kateremkoli momementu ne počutite dobro, jih brez slabe vesti obujte in veselo proti domu.
– za začetek bo tudi pol kilometra čisto dovolj, lahko tudi manj, toliko, da začutite kako mrzla podlaga zapeče in kako kri plane proti okončinam.
– vedno morate občutiti podlago! Kamenčki, luknje v cesti in kar je še podobnih bosih izzivov vas morajo vedno opozarjati, da ste bosi. Ko enkrat postane vse prelepo, preveč mehko, preveč toplo in brez pravega občutka, ste na pragu ozeblin!
– če je idealna frekvenca bosega tekača okrog 180 korakov na minuto, pa vsaj pri uvodu v zimski bosi tek to številke kar izdatno povečajte. Tudi če gre čez 200 ni nič narobe, pa čeprav zgleda, kot da šprintate in drobencljate obenem. Višja frekvenca bo skrajšala čas, ko se stikate s tlemi, pohitrila prekrvavitev in povečala odzivnost ob bolečih pristankih (kaki večji ostri kamni..)
–  kljub želji, da bi se malo bolj zgrbili in s tem zadržali več toplote v telesu, se ne pustite in poskušajte čimdlje ohranjati pokončno držo. S tem boste učinkoviteje lahko dvigali noge, krajšali korak in pristajali pravilneje.
– upoštevajte, da se zaradi nižjih temperatur podlage bistveno hitreje razvijejo tudi žulji. Pozimi so to najverjetneje kar krvavi žulji, ki pa jih čutite bistveno manj. Pogosto preverite svoje podplate in v primeru, da vas preseneti kak zoprn žulj (najraje pod prsti), raje zaključite, se obujte in veselo proti domu (kjer aseptično predrite zoprneža). Infekcije so lahko zelo nadležna reč!
– uživajte! Če vam je bosi (ali kakršenkoli) zimski tek muka in napor, potem se ga niste lotili pravilno in se lahko poškodujete. Ne silite z glavo skozi zid, uporabite zdravo pamet. Pomlad bo kmalu tu in topli dnevi bodo pravi balzam za podplate 🙂

Komu se zdi smešno, ko vidi tekača z volneno kapo in brez obutve. Pa zadeva sploh ni tako nelogična: noge intenzivno delajo in se grejejo, glava pa samo puhti in se ohlaja. Tople misli gor ali dol. 🙂