Prehransko pivske ukane

Svojo nedeljsko mašo opravljam na bližnjem tekaškem ovalu, sicer ne več tako redno kot nekoč, a vedno v družbi s prijatelji in kolegi. Urica teka se potem obvezno zaključi še z uro v gostilni, da spijemo tisto pivo ali dve in korektno zaključimo debate. Tek ima na nas, dedce v srednjih letih cel kup pozitivnih učinkov – ne samo tega, da smo lahko par ur od doma – in lagal bi, če eden od njih ne bi bil ohranjanje kolikor toliko sprejemljive linije. No, vsaj domišljamo si to.

Potem pa se vedno najde kdo, ki neobdodno razbije še tisto nekaj upanja in samoiluzij. Kot prijatelj Mitja, ki je zadnjič, ko smo se spet čohali po vampih, gladko pribil: »Saj je fajn odlaufat, prešvicat in pokurit tistih nekaj kalorij, a kaj, ko jih potem takoj vlijemo nazaj.« Besno sem protestiral: » Ampak teh par piv bi tako ali tako spili!« Pa se je zrežal nazaj: »Ob enajstih dopoldne prav gotovo ne!« Seveda je imel prav. Če bi vedril doma, bi kvečjemu pogoltnil kako kavo več, kozarčku ali dvema ob kosilu pa se prav gotovo ne bi odrekel,  z dopoldanskim pivom za popotnico ali pač ne.

S pivom po teku v svoji tekaški srenji še pridem skozi,  nekateri »resnejši rekreativci« pa že imajo težave z njim. Nasploh je pričenjanje razprave o prehrani delikatna tema, ki nemalokrat razregeje tekaška omizja. Sicer popolnoma mirni posamezniki se velikokrat spremenijo v goreče zagovornike prehranskih režimov pred, med in po teku, pa naj bo znameniti »carboloading«, žvečenje rastlinic, mazanje zaseke ali celo postenje. Marsikdo svoj protokol zagovorja z versko zavzetostjo primerljivo samo še z navijanjem za omiljeni nogometni klub. Tistemu, ki je do tega prišel z lastnim preizkušanjem, z zdravim razumom in oziranjem na znanost, to še nekako oprostim, a kaj ko večina zgolj ponavlja mantro svojega »trenerja«, tekaškega vzornika ali popularnega članka v rumeni reviji.

berlin 2016 - foto: Iggy

Pa ne da sem (bil) sam imun na te pristope, o kje pa. Dolga leta sem bil zvest kilam makaronov na predvečer maratona, ne glede na to, da sem potem zgodnja maratonska jutra preždel na wc-jih, napihnjen kot balon. Dokler nisem pred prvim Berlinskim avanturistično požrl mastne klobase z zeljem in naslednji dan odtekel najboljši maraton tistega leta. Med teki sem imel navado previdno dozirati gele in energetske napitke, dokler se mi na enem malo daljšem večdnevnem  teku ni vse zagnusilo in sem popadel sendvič z ogrsko ter doživel razsvetljenje. Regeneracijskih poskusov z raznimi sirotkami v praških pa raje ne omenjam, ker mi je skoraj nerodno, da sem jim sploh kdaj dajal prednost pred ravno prav zapečenim zrezkom v poprovi omaki.

Težko bi rekel, da je moje sproščeno in nekonvencionalno tekaško prehranjevanje škodilo mojim maratonskih dosežkom, se pa lahko mirno pohvalim, da sem pred Pariškim maratonom z veseljem pomazal mastno račko s krompirjem, na Dunaju kaj drugega kot hrustljavi dunajski zrezek in v Firencah tistega kilskega, ravno prav uležanega florentinca. Moji bolj »zdravi« tekaški sopotniki sicer negodujejo nad »holesterolskimi« zajtrki, ki si jih privoščim, spet drugi, bolj dosledni paleo prijatelji pa se zgražajo nad mehkimi štručkami, ki jih mažem s pašteto. A večino prehranskih dogem in pravil sem, če rečem po domače, že nekajkrat prebavil in prav nič ni bilo narobe.

Da bi sedaj nehal piti pivo po teku, je približno tako verjetno, kot da na Bledu (in Nočni 10ki) ne bi bilo več kremšnit. Bom prej nehal teč. Kar pa bi bilo navsezadnje škoda, ker, kako pa bi šel potem po teku na pivo? Dober tek in na zdravje.

Kolumna objavljena v reviji Tekac.si septembra 2016.

Kaj je narobe s paleo dieto?

Najprej dve iztočnici temule pisanju: Paleo dieta je prva na listi vseh guglanih diet v letu 2013, obenem pa gladko zadnja na seznamu 32 diet, ki ga je sestavilo ne kup prehranskih strokovnjakov za US News. Zakaj ta diskrepanca? Kako si razlagati dva nasprotujoča si podatka?

Paleo nasprotniki seveda imajo takojšnjo razlago: če je stvar popularna pri množicah, strokovnjaki pa jo zavračajo, gre za tipičen primer “fad diete”, od katere se je najbolje držati čimdlje stran. Pa še evidentno je, da od take količine mesa enostavno moraš zboleti. Malo bolj analitični razlagalci gugl trendov dokazujejo celo, da je paleo popularen večji del zaradi objav nasprotnikov te diete, ne pa nje zagovornikov. Hudirja, saj se pišejo celo knjige na temo “debunkanja” paleo diet! Je paleo torej dokončno razkrinkan?

Predvsem gre za to, da populistični val paleo gibanja v najboljši meri izkoriščajo ravno paleo nasprotniki. Kako? Tako, da sesuvajo popolnoma napačne predpostavke! Chris Kresser, eden bolj pronicljivih paleo strokovnjakov je v odgovoru na US news priobčil tri največje pomisleke ali kritike, ki jih paleo nasprotniki problematizirajo. Lepo pokaže, da so vse tri so zastarele in s paleo gibanjem že dolgo nimajo nič več skupnega!

Če kdo, so tisti, ki paleo zagovarjajo in prakticirajo na prehranskem področju izjemno načitani in izobraženi. Največkrat imajo več vprašanj kot dokončnih odgovorov; ponavadi puščajo odprta vrata za nadaljne rešitve. Paleo je v samo nekaj letih evolviral v kompleksno znanost; če so prvi paleo pisci pisali zgolj o posnemanju jamskega človeka, nastavili zgolj nekaj osnovnih premis prehranjevanja in celo svarili pred nasičenimi maščobami, se sodobni raziskovalci paleo prehrane ozirajo precej širše.

Paleo je podlaga za cel kup novih prehranskih režimov (Perfect healt diet,Whole9, Primal Blueprint..) prav tako gre brez težav z roko v roki z drugimi (Low-carb, ketonsko dieto, celo Atkinsonom..). Sodobni paleo raziskovalec mora biti najmanj biolog, še raje biokemik, antropolog, nutricionist, medicinec, celo farmacevt in atlet. Če prebirate že omenjenega Kesserja in njegov sveži Paleo code, Johna Duranta z eksistencialitičnim Paleo Manifestom ali zadnjega Sissona, vam je jasno, da je paleo gibanje najprej precej več kot samo hrana in dlje od zgolj posnemanja idiličnega neadertalca.

Denise Minger, tista mladenka, ki je sesula Kitajsko študijo in je bajdvej tudi izdala svežo knjigo, kompleksnosti doda še malo bolj. Ko izpostavlja gen Apoe-4 (prisoten v skoraj petini populacije), ki vzdržuje visok serumski holesterol in bržkone lahko povzroča tudi kardivaskularne bolezni, enostavno priznava, da visokomaščobna prehrana morda ni najprimernejša za vsakogar. To samo dopolnjuje ostale ugotovitve, ki personalizirajo prehranske režime. Laktozna toleranca, maščobni metabolizem, resistenca na inzulin ipd – vse to vpliva na posameznika in njegovo optimalno prehrano, na življenjski načrt če hočete.

Ok, kaj sem sploh hotel povedati? Večkrat mi kdo pove, da je od vseh teh člankov enostavno preveč zbegan in ne ve, komu verjet. Preprost odgovor? Nikomur. Paleo je odlično izhodišče (še tako nerad vam na koncu vsak prehranski strokovnjak mora pritrditi, da sta sladkor in predelana hrana bistveno slabša izbira kot naravna, čimmanj obdelana živila – in to je paleo!) a vseeno samo to. Vse ostalo boste morali ugotoviti sami, z lastnim preizkušanjem. Brez tega ne bo šlo. Hočete biti zdravi, primerne teže in z dovolj energije? Brez preizkušanja ne bo šlo. Pika!

Čeprav sem zadnjič paleo primerjal z bosim tekom, ko smo snemali podcast Brlog (in razdrli cle kup traparij ;)) in menil, da je paleo sedaj na podobnem vrhuncu kot je bil barefooting leta 2011 (in da sledi neobhodni padec popularnosti), pa sedaj nisem več tako prepričan. Bolj gre za evolucijo – in to je dobro. Za razliko od paleo hejterjev, ki se (nekateri že bolestno) ukvarjajo s paleo miti, se vi raje ukvarjajte s paleo dejstvi. In evolucijo teh (ko ugotoviš, da sol vendar ni tak zlobnež recimo…). Boste imeli neprimerno več od tega.

ps. odgovor na vprašanje iz naslova: vedno manj. Seveda pa pričakujem, da se bo kdo od nasprotnikov najprej vtaknil v termin “paleo dieta”, ki ga tako radodarno uporabljam v tem zapisu. Namenoma. To besedno zvezo želim namreč uporabljati bolj liberalno, na ameriški način (kot prehranski način) in ne na slabšalno slovanski – kjer dieta pomeni nekaj kronično neuspešnega, kratkoročnega in kljub temu stalno prisotnega.

14 Comments »

Rollback on januar 27th 2014 in paleo, zdravje

Paleomarcu ob rob

Če sem se preklega novembra čudil nad izjemnim odzivom na prvi množični paleo izziv Paleovember, mi je po končanem drugem v marcu jasno, da je paleo način prehrane našel svoje mesto tudi pri Slovencih. Poleg nekaj paleo veteranov se je našemu prehranskemu protokolu pridružilo cel kup novincev in to navdušuje – skupaj pa nas je bilo ponovno čez 120! Verjamem, da se mnogi za ta, lahko mu rečete tudi “eksperiment na sebi” ne bi odločilo, če jih ne bi spodbudila naša skupina in njena podpora. Našo stran bomo še naprej vzdrževali in opremljali z aktualnimi novicami in dogodki, pred tradicionalnim novembrom pa naredil še kak mesečni izziv.

Še bolj pomembno; sam sem se naučil, da obračanje vedno istih tem (kar se mi včasih zdi že nadležno) sploh ni napačno, še več, večkrat nujno potrebno. Zakaj?

1. Ker se paleo skupnosti pridružujejo vedno novi in novi ljudje. Ti ponavadi poznajo principe le v grobem in prav zaradi njih je pomembno, da pišemo in razpravljamo o osnovah paleo prehrane in temeljnih dognanjih, ki jih o njej poznamo.

2. Ker tudi sami pozabljamo. Marsikdo, ki se je lotil paleo izziva in potem zajadral nazaj v stare vode se velikokrat spet želi vrniti med paleojedce. Dovolj je obnovitev že znanih dejstev, pa ponovni prehod ni več tako naporen.

3. Ker je znanje treba deliti. Ljudje se povečini še vedno bojijo maščob, mesa, po drugi strani pa žitarice in mlečne izdelke uvrščajo med ključne sestavine zdrave prehrane. Izpostavljanje teme znova in znova, podkrepljene z novimi študijami in odkritji bo marsikoga prepričala, da tudi sam poskusi.

4. Ker je bolezenskih stanj povezanih s prehrano vedno več. Konvencionalna znanost in tudi medicina z veseljem ponavljata svoje stare mantre.  Paleo je lahko odgovor na marsikatero prebavno težavo, alergijo, povišan tlak in krvni sladkor, celo povišano telesno težo. Morda boste na paleo zaužili kako tableto manj.

5.Ker se rojevajo nove ideje in rešitve. Sam sem enostaven in preprost, kar se hrane tiče. Lahko do onemoglosti goltam jajca in šnicle. A mnogi ste drzni in iznajdljivi in izumljate vedno nove in nove recepte. Če kdaj postane dolgočasno, so odlične rešitve pri roki!

6. Ker je zabavno! Posebej na družabnih omrežjih se velikokrat ob kaki paleo objavi razvije burna in provokativna debata. Čisti užitek za razvijanje misli in hece :)

Gremo naprej, paleoapril mu lahko rečete in potem paleomaj. Kakšno traparijo pa se bomo še sproti izmislili. Do takrat si preberite nove vtise, ki so jih naši paleojedci spisali v preteklem mesecu.

Da ne pozabim: vsi, ki ste bili cel mesec dosledni in želite ugotoviti, katera hrana vam res dela težave, postopajte takole: najprej v prehrano dodajte žitarice, v nekaj dnevnih obrokov. Potem naslednja dva dneva beležite vaše počutje, apetit, prebavne posebnosti, energijske nivoje, tudi spanje. Ponovite isto z mlečnimi izdelki, zatem še s stročnicami in sladkorjem. Skoraj zagotovo boste vsaj po enem od teh živil, najbrž pa po več njih občutili spremembe na slabše. Napenjanje, slaba prebava, glavoboli, volčja lakota, nihanje razpoloženja in podobno so znaki, da ne prenašate določenih hranil, kot so gluten (žitarice), laktoza (mlečni izdelki), lektini (stročnice) itd. Ker ste dali 30 dni paleo protokola skozi, zdravilo za vse omenjeno poznate. Pogumno naprej!

No Comments »

Rollback on april 7th 2013 in paleo, paleovember

Paleovember je za nami, kako naprej?

Čestitam, preživeli ste mesec november! Tisto, kar je 30 dni nazaj izgledalo kot cela večnost se sedaj zdi, da je minilo kot bi mignil. Kako ste, dragi palojedci? Ste uspeli osvojiti nov način prehrane, ste začeli bolj pametno kupovati, več kuhati? Se vam je uredila prebava, lažje spite, ste shujšali? Komaj čakam na vaša poročila, feedbacke, spoznanja!

V enem mesecu smo se vsi naučili ogromno. 140 vas je potrdilo sodelovanje v projektu, več kot 450 vas redno obiskuje naše FB strani, prispevali ste 160 receptov in odličnih fotk obrokov. Obdelali smo veliko vaših vprašanj in dilem. Upam, da smo bili v pomoč svežim paleojedcem in da smo odgovorili na vaša vprašanja.

Najbolj nas zanimajo vaše ugotovitve in razmišljanja. Vsi, ki ste se držali, vsi, ki ste samo poskusili, vsi, ki ste morda obupali – ni važno, zanima nas, zakaj in kako ste začeli, s kakšnimi težavami ste se srečevali, zakaj ste morda odnehali, ali boste nadaljevali in najpomembneje: kaj ste ugotovili o sebi, svojem telesu in njegovem odzivu na hrano. Zanima nas, koliko centimetrov ste vzeli s trebuha, koliko kil na vagi, kakšni so vaši krvni markerji in počutje. Pišite nam na ZS, na mejl, lahko direktno na FB stran, v komentarje. Vsakega vašega zapisa bomo veseli, saj nam temo osvetli z novih zornih kotov.

Vprašanje, ki se sedaj poraja: kako naprej? Mnogi ste že zapisali, da boste nadaljevali v paleocember, paleojanuar..To je odlično slišati! Nekaterim je bil to samo enkratni eksperiment, kar seveda tudi ni nič narobe – če sedaj iz tega potegnemo največ, kar lahko. Najbrž vas zanima, ali imate težave z glutenom, laktozo, stročnicami…? Po enem mesecu paleo “čiščenja” boste sedaj najlaže ugotovili, kako se telo odziva na prej omenjena hranila ali bolje antihranila.

Kako se lotim testa? Preprosto. Po enem mesecu paleo prehrane si sedaj vzemite en dan, ko v prehrano dodajate živila z glutenom, recimo kruh. Po vsakem obroku spremljajte svoje počutje, odziv želodca in prebave. Največ dva dni se prehranjujte tako in beležite stanje, tudi vpliv na težo, spanje, razdražljivost itd. Če ugotovite, da ta živila negativno vplivajo na karkoli prej omenjenega, morda celo vse skupaj, je to dober pokazatelj, da je gluten nekaj, kar vašemu telesu in zdravju ne prija. Vzemite si kak dan pavze in podobno ponovite z laktozo v mlečnih izdelkih, stročnicami, sladkimi pijačami, krompirjem in ostalimi razhudniki ipd. Na koncu lahko testirate tudi kombinacije živil. Če ugotovite, da imate z določenim živilom težavo, se splača o tem pogovoriti tudi z zdravnikom. Na vsak način pa ste prišli do dobrega pokazatelja, kar vašemu telesu škodi in čemu se je dobro na dolgi rok izogibati.

Ob zaključku Paleovembra velja zahvala vsem, ki ste se nam pridružili pri našem projektu. Čestitke vsem, ki ste se izziva lotili na sebi, pohvale vsem, ki ste ga uspešno pripeljali do konca. Poseben poklon za vse, ki jim paleo koncept postaja dolgoročni način prehranjevanja. Tudi mi gremo naprej. Paleocember s svojimi skušnjavami prav vabi, da se ga lotimo – s kopico odličnih idej v našem albumu bo to prava poslastica :)

In da ne pozabimo: še vedno lahko pošiljate fotke za našo zbirko na FB strani: http://on.fb.me/TwiBSe
Pa glasujte za vam najljubše! Najboljši dobijo posebne nagrade v natečaju za Paleo recept meseca.

Srečno vsem paleojedcem, se pišemo. Pa lepe praznike :)

ps. Moj rezultat je sledeč: – 4kg, -2,5% maščobe (s tem, da sem prišel v 15%, kar se mi zdi super), 3 cm manj okrog pasu. Krvni sladkor pod 5, oz. v mejah normale. Krvni tlak 122/68. Ostale krvne teste pa še čakam. V glavnem: vsi razlogi za to, da grem naprej.

1 Comment »

Rollback on november 30th 2012 in paleo, paleovember

Paleorecept – ko prehranjevanje postane zanimivo

Robb Wolf je mož, ki bi ga z veseljem imeli za soseda. Vsake toliko bi vam prinesel sveže paradižnike z domačega vrta in vam pokazal, kako je vožnja samokolnice lahko odlična vaja za moč in koordinacijo. Enkrat na leto bi vas povabil na piknik z žarom, kjer bi po dveh ali treh margeritah zagrizli v sočen, ravno prav zapečen zrezek in bi vam morda tale paleo ideja začela postajati všeč.

Poleg vsega je človek tudi zanimiv in elokventen pisec. Knjiga, ki sem jo že dve leti nazaj prebral na dušek – The Paleo Solution – je sedaj dobila odličen slovenski prevod. Paleorecept ni samo prevod, je poslovenjen tekst, ki ga je znani Branko Gradišnik spesnil v zelo kratkem času in je v njegovi maniri še bolj duhovit, pravzaprav huronsko zabaven. Že zaradi tega knjige ne boste odložili – Branko bi po moji zgornji analogiji lahko bil odličen kolega iz sosednje ulice, ki bi vas enkrat tedensko zvabil na tek in morda celo na “mrlakarje” (ja, bo treba prebrat knjigo do konca ;)). Ob kozarčku rdečega bi potem izumljala nove besede za eksotične kulinarične presežke jamskega prednamca.

Zakaj torej Wolfovo bukvico vzeti v roke? Ni zaman postala svetovna uspešnica in skoraj bi lahko rekli, da je paleo gibanje z njo dobilo krila in tudi znanstveno potrditev. Paleo ali paleolitska dieta je način prehranjevanja, ki posnema jamskega človeka, našega prednika, ki je tudi na našem ozemlju bival vsaj milijon let. Jamski človek je bil lovec in nabiralec. Jedel je vse užitno zelenje in plodove, lovil male in večje gozdne in prerijske živali, nabiral jajca iz gnezd, v bližini rek in morij pa užival ribe in morske sadeže. Odvisen od narave se je prehranjeval sezonsko. Njegova dnevna doza hranil je bila tako sestavljena iz maščob (predvsem živalskega izvora in oreškov), beljakovin (meso, ribe, drobovina, ..) in nepredelanih ogljikovih hidratov (zelenjava, semena, sadeži). Ker se je sorazmerno veliko gibal (hoja, sprinti, skoki, plezanje), spal od sončnega zahoda do naslednjega vzhoda ter se veliko relaksiral (“delal” za hrano in ostalo naj bi ne več kot 20 ur/teden) je bil čil in zdrav. Najbolj pomembno: niso ga pestile bolezni srca in ožilja, diabetes, rak, alergije, avtoimune bolezni. Posamezniki, ki so doživeli pozna leta, so po danes znanih podatkih imeli neverjetno vitalno in zdravo telo. Zobe brez kariesa, kosti brez osteoporoze, trebuhe brez maščevja.

Ok, nekaj kosti neadertalcev vas ni prepričalo. Pa nikjer nisem omenil kosmičev in riža. Nekaj ne štima, ja? Saj so že naše babice kuhale krompir, sedaj pa ga sploh nikjer ne bi smelo biti? In vse to meso pa maščoba – očitno vam želim holesterol, diabetes in prerani grob! Vzemite že knjigo v roke in naj vas Wolf in Gradišnik popeljeta skozi odgovore na vsa gornja in še milijon drugih vprašanj, ki se vam porajajo ob tematiki.  Ne gre za še eno dieto – beseda “dieta” je zadobila pri nas v letih dokaj negativno konotacijo po zaslugi hitrih, na pol-stradanju zastavljenih shujševalnih kur, ki so že v štartu obsojene na propad – ampak za prehranski koncept, ki je dolgoročno zdržen. Wolf ni samo trener “paleo-fitnesa”, ni samo svetovalec za prehrano ampak tudi znanstvenik, biokemik, ki vam poljudno razloži, kakšni procesi se dogajajo v telesu, ko zaužijete določeno vrsto hrane. Zakaj vam sladkor v vseh oblikah dviguje insulin, ta pa vam večino zaužitega lepo zapakira v maščobne obloge okrog pasu ali zadnjice? Zakaj maščobe ne redijo, ampak so nujno potrebne za pravilno hormonsko delovanje telesa? Zakaj so žitarice z uničujočim glutenom in lektini ena prehransko najslabših pogruntavščin? Ko boste prečitali vsa ta poglavja, boste oboroženi z uporabnim znanjem, ki vam ga v šoli niso dali. Počasi boste sestavljali logični mozaik: evolucija, ki nas je oblikovala kot naravne jedce, prehranski sistem, ki je v ravnovesju, ko upošteva evolucijo in učinkovito in zdravo telo, ki je posledica ravnovesja.

Odgovore, kako se lotiti vadbe, boste našli v drugi polovici knjige. Ne samo vzdržljivost, predvsem moč in okretnost kitita zdravega in fit posameznika. Najboljše pri vsem tem je, da so nekatere vaje tako preproste, da jih lahko hitro naredite že v pisarni, pri čakanju na dvigalo (če slučajno niste šli peš) ali pa doma pred TV-jem. Ugasnjenim, vsaj večino časa, saj boste ure pred škatlo raje menjali za ure pod rjuho. Spanje sem imel v mislih, veliko tega, a tudi drugim idejam, ki so vam zdaj prišle na misel dajte priložnost. Morda najtežje se bo upreti vsakodnevnemu stresu, a kaj vam ravno ta lahko poruši vse napore, ki ste jih predhodno vložili v kvalitetno hrano, počitek in vadbo. Če drugega ne boste vsaj pri branju te knjige sproščeni. Skoraj 400 strani obljublja kar nekaj ur sprostitve – po tistih nekaj v začetku, ko boste z vrečko čipsa v roki besneli nad avtorjem in ga pošiljali v tri krasne. Obljubim, zdržite samo malo, pa bo šel čips v smeti, kortizol pa spet v normalo.

A kaj je osnovni namen knjige? Debatirati o svežih jajčkih in domačih zeljnih glavah je lahko super za moralo, a dokler jajčk ne vržete na ponvo in zelja v lonec, se vsi opisani procesi in učinki na vašem korpusu ne bodo poznali. Wolf vas ves čas, poglavje po poglavje malo draži in malo spodbuja – da poskusite tudi sami! 30 dnevni test je ravno pravšnji, da vam telo pove, kako ga morate polniti in uporabljati. Celo jedilnike vam ponudi in predstavi kopico paleo receptov. Za piko na i vam v spremni besedi dr. Samo Rugelj (založnik in maratonec) predstavi svojo paleo izkušnjo, ki sta jo z ženo Renate (urednico te knjige) prakticirala čez poletje. In se navlekla. Čeprav je tu že zima, ju še ni spustilo.

Knjiga, ki je obvezno čtivo za vsakega rednega jedca in odlični prebijalec ledu za vse debate domačih zakusk, je pred kratkim izšla pri založbi UMco. Dobite jo lahko tudi pri meni v trgovini ali naročite preko spleta. Še posebej ugodno vam jo prodam, če vas obenem lahko spravim tudi v akcijo – uganili ste, na 30-dnevni paleo izziv! Pa brez skrbi, ne bom vas pustil samih z bukvo in nakupovalnim listkom – skupaj bomo ta mesec preživeli med kuho, iskanjem odličnih kosov pašne govedine, barantanjem in uživanjem. Nobenega stradanja, le malo discipline bo treba. Projektu smo dali ime Paleovember – na Facebooku najdete dogodek in stran. Vsi, ki vam družabna omrežja niso domača, pa se lahko k projektu prijavite kar tule – v komentarjih. Z veseljem vas sprejmemo medse, vas spodbujamo, vam odgovorimo na vprašanja in prebrodimo skušnjave. Gremo skupaj v Paleovember! :)

Sam že dolgo časa premišljujem o prehrani, a toliko kot zadnje dni menda nisem še nikoli. Toliko novih vprašanj in dognanj, toliko pričakovanj in dilem. Paleorecept je postal moja prehranska biblija. Novembra oz. Paleovembra pa se že izjemno veselim.

ps. v torek naredimo tudi en hitri šnelkurz pred začetkom, za vse tiste, ki boste želeli do Kranja. Pripravite vprašanja :)

4 Comments »

Rollback on oktober 23rd 2012 in paleo

Zakaj se redimo?

Ker ste prebrali naslov, imate najbrž pri roki že enostaven odgovor. Seveda, boste rekli, da ne boš spet filozofiral, zadeva je enostavna! Redimo se, ker preveč jemo in premalo športamo, to je to. In kako shujšamo? Jasno, jemo manj in se več ukvarjamo s športom. Simple as that! Vse lepo in prav, ampak (evo, nekateri že zavijate z očmi, že začenja), ampak! Če je tako preprosto, zakaj formula potem v praksi ne deluje? Zakaj sem po zmanjšanju količine hrane predvsem lačen in po intenzivnem športanju še bolj? Ste kdaj poskusili en teden jest pol manj od običajnih obrokov in istočasno športat vsaj trikrat ali štirikrat, še malo dlje in malo bolj kot običajno? Ne? No, jaz sem. In konec tistega tedna sem bil tako sestradan, da sem požrl cel hladilnik. Shujšal nič. Med tednom jedel “uravnoteženo”, povečini OH hrano…

Morda je komu od vas všeč ta svetopisemska delitev na prestopnike, ki grešijo v lenobi in požrešnosti. Prav na tem temelji konvencionalna “shujševalna znanost”. Debel si zato, ker preveč ješ in premalo gibaš. Kriv si požrešnosti in lenobe! Meni ta razlaga ni niti najmanj všeč. Že zaradi vseh tistih med nami, ki se iz tedna v teden mučijo na skupinskih vadbah ali na cesti, se selijo od ene kalorično restriktivne diete do druge, pa na koncu vedno znova zgrešijo svoje shujševalne cilje. Menim, da je podcenjevalno do njih, da jih vedno znova ožigosajo za lene in požrešne, pa to nikakor niso. Zato vam želim predstaviti odlično knjigo, ki odlično razdela to tematiko. Recenzijo knjige “Why we get fat” od Garyja Taubesa sem vam obljubil že v svojem zadnjem postu o hujšanju; tokrat vam želim predstaviti nekaj glavnih premis tega izvrstnega dela.

Gary Taubes kot novinar a tudi kot večkrat nagrajeni znanstveni pisec v knjigi, ki je nekakšna “lite” varianta njegove izčrpne 600-strani obsežne bukve o maščobah, direktno napade in ovrže tri glavne teze, ki so glede prehrane in hujšanja dane v veljavi:

– vse kalorije so si enake, pa čeprav je njihov vir jajce ali čokoladna torta,
– bistvo hujšanja je deficit kalorij; če pokurimo več kalorij kot jih pojemo, shujšamo,
– glavni sovražnik v prehrani so maščobe; maščobe, ki jih zaužijemo se nalagajo v telesu kot maščobno tkivo.

Debelost je v osnovi prekomerno nalaganje maščobe v telesu. Pa poglejmo najprej, kako pride do tega. Kaj uravnava shranjevanje maščob v telesu, v jetrnih, maščobnih in ostalih celicah? Ključni pri vsem tem je  inzulin. Če niste vedeli: sladkorji v krvi so toksični, zato si morajo diabetiki tipa 1 vbrizgavati prav inzulin. Ta hormon trebušne slinavke skrbi zato, da po zaužitju hrane čimprej iz krvnega obtoka odstrani sladkorje. Več sladkorjev je v hrani, večja količina inzulina se sprosti, hitreje se sladkor odstranjuje. In kam gre ves ta cuker? Nekaj se ga shrani v jetrih kot glikogen, nekaj se ga porabi v celicah za gorivo, ves preostanek pa se pretvori v maščobo v maščobnih celicah. Ja, prav ste prebrali: več sladkorjev boste zaužili (s sladkorji nazivam celo skupino OH-jev), hitreje se bodo ti praznili iz krvi in se nalagali v maščobah. Zadeva postane še bolj zanimiva. Visoka raven inzulina, ki uspešno spravlja cukre v špeh, obenem preprečuje sproščanje hormona glukagona, ki poenostavljeno rečeno skrbi zato, da sprošča shranjeno maščobo v obtok, predvsem za energijo, ki jo potrebujejo celice za delovanje. Pazite zdaj: pojemo dovolj kalorij (ki pa so žal take, da aktivirajo preveč inzulina), te kalorije le delno pridejo do celic, ki jih potrebujejo (ostale gredo v špeh, kamor jih pospravi inzulin) in celice kmalu potrebujejo novo energijo. In ker še vedno visok inzulin preprečuje, da bi se predhodno shranjene kalorije v maščobah sprostile in zadostile zahtevi celic po energiji, postanemo lačni! Tako spet jemo, ja, uganili ste, prav tisto hrano, ki bo spet nabila inzulin v nebo in ves cikel spet ponovila…

Drzna trditev, ki jo postavi Taubes se glasi: ne redimo se zato, ker preveč jemo — preveč jemo zato, ker se redimo! Obratna logika, ki ob zgoraj zapisanem dobi svoj pomen. Hrana in pijača, ki temelji na OH-jih in sladkorji se sicer zdijo prikladna živila, ki hitro vrnejo energijo, a to je le zaradi tega, ker  inzulin dejansko toksične snovi (sladkorje, ki so v krvi v prevelikih količinah) najprej odstranjuje iz obtoka. Ponudi jih celicam mišic in organov, a ker le-te ne morejo shraniti veliko te energije za kasneje (samo kar sproti porabijo – le pri intenzivnem športu se pokuri večina), gre višek sladkorjev v maščobne celice. Tam se “zaklene” in čaka na glukagon, a kaj, ko inzulin uspešno hara in glukagonu ne pusti do besede. Mi pa spet jemo in norimo nad tehntnico…

Zakaj restrikcija kalorij pri dietah ne deluje? Če je hrana na osnovi tistih živil, ki dvigujejo inzulin, potem s tudi s temi zmanjšanimi kalorijami zgodi isto – nekaj se jih porabi, ostali gredo še vedno v zalogo maščob. Človek, ki želi shujšati na ta način, pa postaja vedno bolj frustriran in seveda vedno bolj sestradan. Kolaps sistema je neizbežen. Po drugi strani pa se vse spremeni, če iz prehrane vsaj za nekaj časa odstranimo večino hrane, ki ekscesno dviguje inzulin. Takrat do izraza pride glukagon in maščobe se začnejo med obroki sproščati iz zalog. Človek kljub temu, da ne poje nič manj kalorij (te se iz maščobnega ali beljakovinskega vira), le-teh ne skladišči, ker je inzulinski nivo nizek in nalaganje maščob ni možno. Ker se med obroki maščobe še dodatno sproščajo iz maščobnih celic, se lakota tako pojavi bistveno kasneje.

Taubes se v knjigi sprehodi tudi čez zgodovino sodobnega boja proti maščobam in priobči, da smo še nekaj desetletij nazaj točno vedeli, kaj nas redi (sladkorji, škrob) in kaj nas ohranja zdrave (maščobe vseh oblik). V 50ih se je začelo. Ancel Keys, profesor in preučevalec prehranskih režimov je objavil dokaj pristransko in selektivno študijo, ki je dokazovala, da ljudje v državah, kjer se prehranjujejo z malo maščobami, živijo dlje in so bolj zdravi. Med 22-imi državami, kjer je zajemal podatke, jih je izpostavil 6, kjer je to dejansko držalo, ostale (kjer je držalo ravno obratno) pa je gladko izpustil. Teorija se je kmalu prijela. Z veseljem so jo pograbili predelovalci hrane in na trgu začeli ponujati produkte brez maščobe. Vpliv se je razširil tudi na zdravstvene ustanove in zakonodajalce. Low-fat diete so vzcvetele, uveljavile so se nove prehranske piramide. In kaj je nadomestilo maščobe v naši prehrani? Predelani OH-ji, da, prav ti. Istočasno z novo prehransko revolucijo so se drastično začela povečevati krvno-žilna obolenja, rak, debelost, diabetes in kar je še povezanih bolezni…

Zakaj je debelost v obratnem sorazmerju s standardom posameznika v družbi? Zakaj so (kontradiktorno!) tudi najrevnejši narodi in prebivalci, ki imajo dostop do predelane hrane, poceni OH-jev in sladkorjev v vseh študijah najobilnejši? Zakaj se z preobilico telesne maščobe borijo tudi tisti, ki trpijo za pomanjkanjem hrane? Taubes je ekspliciten: vseh kalorij ne moremo metati v isti koš! Tiste, ki stimulirajo inzulinsko izločanje nam dolgoročno delajo škodo. Prehrana brez sladkorjev in predelanih OH-jev pa ne pozna težav z debelostjo, sladkorno, hipertenzijo, holesterolom…

Če vas prehrana nasploh zanima ali celo fascinira, če se borite s preveliko telesno težo in ste že preizkusili cel kup diet, potem je tale bukvica obvezno branje za vas. Ne glede na to, ali so vam paleo in podobni prehranski režimi blizu ali ne, vam bo Taubes dal odličen in strokovno utemeljen vpogled v sodobno prehranjevanje, pravo naravo maščob in njihovo vlogo pri našem zdravju in dolgoživosti. Maščob se nam ni treba bati, raje jih imejmo za nepogrešljiv del naše prehrane, kar tudi evolucijsko dejansko so. In če slučajno nimate časa, da bi se lotili te 200-stranske knjigice, vam v hitro branje ponujam odličen nadomestek – članek Ilustrirana zgodovina bolezni srca 1825-2015. Prepričan sem, da vam bo dal misliti. Dober tek.

3 Comments »

Rollback on september 24th 2012 in paleo, recenzija, zdravje

Minus 10 kil maščobe v dveh mesecih – brez športanja

Kdor že dalj časa bere moje zapise, se bo spomnil, da o prehrani in eksperimentih na tem področju tako ali drugače pisarim že debeli dve leti. Huh, je res že dve leti? Točno toliko in začelo se je z zelo uspešnim 30-dnevnim paleo poskusom.

Potem sem se še malo izobraževal na tem področju, večkrat vmes popustil in spet začel (ok, lahko bi se tolažil s tem, da je bilo vse zaradi znanosti in eksperimentiranja :)). Lansko leto sem vsled zanimivih družinskih in  življenskih dogodkov prehrano popolnoma zanemaril. Gibanje prav tako. Sveže prestopno leto sem tako otvoril s kar 94 kilogrami žive teže, mojim rekordom vseh časov.

Tako ekscesno zašpehnat sem šel že sam sebi počasi na živce, zato je novoletni sklep padel kot nalašč. Ta dober ducat kil špehovja mora proč! A da ne bi izgorel v prevelikem začetnem tempu, sem si dal na voljo kar celo leto. Začel sem po planu, a dobri nameni, malo preveč ohlapni so se udejanili kot bolj površna praksa. V prvih dveh mesecih nisem beležil večjega napredka. Ogljikovi hidrati v vseh oblikah so bili še vedno moji redni vsakodnevni spremljevalci. Postalo mi je jasno, da takole napol žal ne bo šlo in v začetku marca sem si dal dva meseca (z zaključkom na majski bosi tek), da prehrani radikaliziram in se vrnem k osnovam. Pa da uživam zraven, kajpak.

Kako je to izgledalo v praksi? Na kratko: izločil sem vse predelane OH-je, ves sladkor, gluten, mleko in mlečne zadeve, alkohol, tudi kavo. Izogibal sem se industrijsko predelani hrani, čimbolj, če se je dalo v celoti. Če se je le dalo, tudi čimmanj sadja in zelenjave, ki ni lokalnega porekla. Ob tem se držal pravila, da se ne grem restrikcije kalorij. Stradanje prepovedano! Svoje dnevne obroke sem poenostavil. V bistvu sva jih oba z ženo, ker dvojno kuhanje pač ne gre (izjema so bili le otroški obroki). Prehrana je temeljila na jajcih, mesu, zelenjavi, oreških, ribah in sadju.

Da si boste lažje predstavljali, kako sem še vedno v 3-4 obrokih ujel za moškega mojih karakteristik priporočeni dnevnih vnos 2000 – 2500 kalorij, en primer jedilnika (kcal so moja groba ocena):

– zajtrk: tri pečena jajca na olivnem olju, konzerva tunine, jabolko (cca 600 kcal)
– kosilo: dva svinjska zrezka, pečena v pečici, kuhan ohrovt, mešana solata z jajcem (cca 800 kcal)
– prigrizek: par pesti orehov, indijskih oreškov ali lešnikov (cca 300 kcal)
– večerja: skuše v olivnem olju, solata iz stročjega fižola in korenja, pest oliv (cca 400 kcal)

Po grobi oceni sem v tem času zaužil manj kot 20% kalorij iz Oh-jev (zelenjava, sadje), nekaj čez 40% kalorij iz maščob in nekaj manj iz beljakovin. Maščobno-beljakovinski delež je povzročil, da sem bil brez težav dlje časa sit. Energijski nivoji so se po dveh tednih spet normalizirali, brez težav sem funkcioniral čez dan. Skrbel sem, da sem popil dovolj tekočin, če me je žejalo, predvsem vode, zelenih čajev in dokaj redno tudi donata (za Mg in prebavo).

Počutje se mi je izboljšalo izjemno hitro. Bolečine v sklepih so izginile v nekaj dneh. Ko sem pokuril zaloge hidratov, so se lepo začele topiti tudi maščobe. Pomemben del eksperimenta je bilo tudi to, da v tem času ne športam (ker je bilo še najlaže) – da v osnovi ugotavljam samo učinke prehrane na telo, počutje in hujšanje. Da končni rezultat ne bi bila pirova zmaga (ker bi izgubljal mišično maso in ne sala), sem si zato na začetku, vmes in na koncu meril in računal tudi % telesne maščobe.

Štartal sem z 93 kilogrami ter z 24,8% telesne maščobe, kar nanese 23 kg špeha.
Končal sem z 82 kilogrami ter z 16,3% telesne maščobe, kar nanese 13,4 kg špeha.

Razlika je 9,6 kg špeha, ki ga ni več! :) Razliko do 11 kil manka lahko delim na vodo (Ohji so bili skladiščeni z njo), malo bolj prečiščenim črevesjem in tudi nekaj mišične mase. Z nekoliko več miganje (npr. 2x teden po uro) predvidevam, bi se dalo to ustrezno rešiti.

Kaj sem se naučil? Da je prehrana ključni faktor pri kakršnemkoli hujšanju. Enostavno je najpomembnejša! Tudi brez izjemnega naprezanja in kurjenja kalorij (ki ponavadi pomenije izjemno povečan apetit in kile ostajajo) se da počasi otresti nadležne maščobe. Gibanja seveda ne podcenjujem, ker je nujno potrebno za normalno človeško eksistenco (kot maratoncu mi je to popolnoma jasno). A tudi praktično sem na sebi dokazal, kar teoretično že dolgo vem in trdim: hujšanje po principu “manj žri, več se gibaj” ali “kalorije noter, kalorije ven” ima v vseh primerih, ki so neuspešni (in teh je veliko, najbrž sami veste) to napako, da ne upošteva narave kalorij. Restrikcija kalorij, stradanje ali kronično športanje  so recepti za polom. Telo je s osnovi zasnovano tako, da kuri maščobe za delovanje, uporablja beljakovine za popravljanje telesa in sintetizira glikogen za nujne potrebe. Vse našteto regulirajo hormoni in encimi. Če pri prehrani ne upoštevamo teh zakonitosti, se hormonsko ravnovesje podre in maščoba se samo še kopiči. V kolikor pa telo zalagamo s tistim, kar potrebuje v pravem razmerju, se odvečnih maščob slejkoprej samo znebi. Brez stradanja, brez pretiranega naprezanja.

K tej temi, ki je izjemno zanimiva, se v kratkem še vrnem. Najprej pa zaključim z branjem te odlične knjige – Why we get fat (Gary Taubes). In če vas zanima, še vedno uživam v enostavni paleo prehrani. Dober tek.

ps. Kar nekaj prijateljev in znancev tudi uspešno eksperimentira v tej smeri. Obetajo se zanimive zgodbe, predvsem Edijeva :)

32 Comments »

Rollback on junij 14th 2012 in paleo, zdravje