Manj je več

Sezona se je odprla, sonček je ogrel zrak in podlago in tekači rinejo na plano. Še posebej so novega zaleta dobili tisti, ki se na novo lotevajo minimalističnega in bosega teka. Da je temu tako, opažam tudi v trgovini, saj se vsak dan najde kdo, ki pride po kako uporabno informacijo ali pa poskusit kak minimalističen čevelj.

Sam vztrajam na tem, da so najprej informacije, čimveč njih, potem šele minimalistični čevlji. Vsakemu, ki je v dilemi, bi ali ne bi, najprej svetujem, naj se še ne odloča za minimalistične čevlje, ampak naj raje poskusi odteči okrog bloka  ali po kaki krajši potki bos, lahkotno in sproščeno. Pri tem naj opazuje svojo tehniko in držo, ki jo telo avtomatično zavzame, ko nima pod stopali nobene zaščite več. Potem naj isto distanco naredi še v klasičnih čevljih in naredi pri sebi primerjavo. Kdaj se je počutil bolj sproščen, lahek, hiter? Kdaj je čutil manj sile v stopalih, petah, kolkih, križu? Če meni, da bi se dalo z manj obutve lažje teči, potem naj se spet oglasi, pa bomo rekli še kakšno…

Čeprav informacij ni nikoli dovolj, pa se vseeno včasih  zgodi “information overload”, ko ljudi mine brati dolge elaborate in jih to potem odvrne tudi od akcije. O temi sem poglobljeno že pisal.  Zato bom danes napisal samo tri osnovna pravila, ki jih rabite vedeti, da začnete teči tehnično bolj pravilno. Če jih osvojite, ste osvojili 95% vsega, kar o temi potrebujete vedeti za zdravo in sproščujoče tekanje.

Pravilna drža Najlaže boste tekli, če boste imeli telo poravnano glede na podlago, z rahlim nagibom naprej v gležnjih. Najlaže to zagotovite, če raztegnete in sklenete svoje roke nad glavo, potem rahlo pokrčite kolena in roke spustite ob telo na približno 45 stopinj v komolcu.

Pristanek stopala na tleh Ne morete zgrešiti, če ob pristanete na tleh s celim stopalom, pod boki oz. celim telesom. Kot da bi stopali na svoje težišče. Večji, ko je del stopala, ki  istočasno pride v stik s tlemi, boljše je naravno blaženje.

Frekvenca koraka Ta je najbolj preprosta. Z obema nogama bi v minuti morali na podlago stopiti okrog 180-krat. Če je malo manj, ne bo nič narobe, če je več, pa celo dobrodošlo.

Vse tri elemente združite v ebo vajo, pa bo še lažje.  Princip “100 up” je v bistvu korakanje na mestu – cilj je narediti 100 korakov čombolj tehnično pravilno. Če se forma vmes podre, odnehate. Ko brez težav naredite teh sto korakov, počasi poskusite z lahkotnim tekom na mestu. Do 100 korakov. In tako naprej. Ko na mestu osvojite 100 korakov s frekvenco 180/min ste dobri za na cesto.

Ena preprosta vaja tudi za med tekom: vsakič, ko pristanete z stopalom na tleh, ga takoj dvignite od tal. Ne z odrivom, z močjo mišic. Nekaj koncentracije je treba, a s par minutami te vaje na vsakem treningu boste zelo v kratkem svojo tehniko bistveno popravili. Ne boste samo manj obremenjevali svojih sklepov in vezi, tudi hitrejši boste.

Uspešno pomladansko tekanje želim, 6.5. pa ne pozabite priti v Kranj na 2. Slovenski Bosi Tek!

Se vam zdi 42 opravljenih tekov, khm, recimo v enem letu uspešna bilanca ali nekaj, na kar nekdo, ki si pravi tekač ne more biti ponosen? Priznam, na prvi pogled res izgledam kot, da sem letos samo še nedeljski tekač, vendar pa je štorija je vsekakor bolj zanimiva.

Za začetek naj povem, da sem večino omenjenih tekov opravil že do Valentinovega. Ob tem tudi večino letošnje kilometraže. Nedeljski tekač torej res nisem. Športa pa tudi nisem menjal. Daljše počitnice niso bile del načrta, ampak prej po neumnosti povzročeni prisilni počitek. Jp, kljub mojemu neškodljivemu lotevanju tekaške rekreacije mi je optimistične plane letošnjega leta popapcala nategnjena in vneta kita.

Poškodbe, poškodbe, poškodbe. Sem se jih naposlušal v nekaj letih. Kot da ni možno malo pomigat, ne da bi vsaj enkrat na pol leta vsak še tako zdrav posameznik ne staknil vsaj ene. Od vnetih pokostnic, nategnjenih mišic, vezi, tekaških kolen do zvitih gležnjev, počenih kosti, črnih nohtov… Sam sem v mlajših letih izkusil svoj delež poškodb in bolezni. Pretekla malo bolj ultraška leta pa so mi prizanašala, pravzaprav sem sam prizanašal sebi in poskušal bolj poslušati svoje telo. Do lanske zime mi je lepo uspevalo, potem pa sem si dobro leto nazaj odhajajoč iz trgovine nedolžno zvil desni gleženj. Vse lepo in prav, če ne bi že v začetku decembra začel z daljšimi treningi za Trans in si pač nisem želel privoščiti počitka. Vsak, ki je počel podobne traparije ve, da se da z otečenim gležnjem čisto lepo tekat tudi 30, 40 ali 50 km v kosu. Ko se enkrat ogreje in prekrvavi. Občasno že boli, ampak saj nismo mehkužci, ane?

Po več kot polletni tekaški pavzi se mi zdi fascinantno, kako sem lansko zimo uspeval ne glede na vreme in na težave z nogo tako veliko tekat. Osredotočenost na cilj je očitno delala čudeže. Ta trenutek si lahko poiščem vsaj še dva ducata bistveno manjših izgovorov, da ostanem na toplem in na suhem. Trdo delo in zavzetost k rezultatom – to pravijo, da je recept za uspeh.  Kaj pa negativni stranski učinki in kolateralna škoda? Vse premalokrat si kdo upa priznat in opisat to drugo stran medalje.

Občutek, ko si v odlični formi in te nič ne spravi iz ravnovesja, je super. Nekaj dni pred dirko letos sem se šel malo poafnat na tekaško stezo. Bolj v reklamne namene, s prijateljem Mitjem sva posnela par fotk v Feelmaxih. Dve levi nogi imam za vse naprave, zato ni čudno, da sem ob sestopanju pošteno navrl gleženj. V napačno smer. Uganite katerega.

To je tisto, mentalno se je zapriseženemu cilju včasih nemogoče odpovedat. Tudi za ceno zdravja. Trans je uspel, v dobrem in slabem. Uspel je tudi predčasni zaključek sezone, diagnoza, ki sem jo v aprilu potem le šel poiskat, pa mi je naobetala nekaj terapij (ultrazvok, laser in globinska pri Belem medvedu), precej sprijaznenja in še več potrpljenja. Za lažjo predstavo, tale “soft spot” sem imel tule.

Svet se ne konča, če ne moreš teči. Ceniš pa tek bolj kot prej. In ko spet najdeš in sestaviš nove priložnosti, so te še toliko slajše. Leto je minilo kot bi mignil, kljub skoraj nič tekanja sem uspel v odlični družbi zaključit oba slovenska maratona, en lep krožni tek v Tivoliju in za zaključek še bosi maraton na Sladkem vrhu. Kaj več bi si sploh lahko še želel? Seveda, noga praktično nič več ne boli. Če bi naredil vse tisto, kar sem planiral, bi zdajle bržkone ne bil nič bolj zadovoljen, le bolj…utrujen.

Je kdo za tek? 😉

foto: Igor Zonik, Radenci 2010