Čisto nepričakovano sem tisto jutro, ko sem stopil na balkon, uzrl jasno, modro nebo, brez oblačka. Obetal se je lep, pravi spomladanski dan. Vsevišnji in ostalo vremenarji tam gori imajo očitno radi bosonogce. Slutil sem, da bomo tokrat naredili nekaj posebnega. Razpoložen sem bil olimpijsko, že leta ne tako dobro pred tekaško dirko.
Na en način smo ustvarjali zgodovino, sestavljali nekaj, kar se je par let nazaj zdelo bolj kot trapasta ideja in neuresničljiva želja. Kdorkoli je kdaj bos ali v minimalni obutvi stopil na kako tekaško progo, je slekoprej ugotovil, da je redka žival in objekt različnih observacij naključnih mimoidočih. Saj ne, da bi bilo to vedno tako moteče, večkrat dovtipni komentarji popestrijo dan in sprožijo zanimive pogovore. A včasih godi biti sam, neopažen, skrit. Ker se ti ne da odgovarjat. A vedno najbolj godi, ko si v družbi drugih bosonogcev, sproščen, ne meneč se za ostale kibice naokrog, v lahkotnem bosem teku.
Teh prilik je bilo, žalibog, doslej bolj malo. Našli smo se, semtertja, po dva ali trije in odtekli kak blejski krog, kako primorsko rundo, kak kranjski odsek. Tudi zato smo že leta 2008 na Nočni 10ki prvi in edini v Sloveniji uvedli boso kategorijo. Da bi dobili več bosih na kup. Marsikdo je zavijal z očmi, mnogi so se režali, ah, saj folk ni toliko nor kot vi. Pa so prišli. Lani jih je bilo že ducat.
A kaj, ko se med večtisočglavo množico zgubijo ti žlahtni tekači. Zato me je že lep čas grizlo, da bi enkrat, nekje postavili tek samo za bosonogce. Da nas vsi obuti vidijo in da tudi njih prime, da bi se sezuli. Prilika in ideja sta prišli nepričakovano. Prijatelji iz Barefoot Runners Society (BRS – društvo bosih tekačev) so predlagali, da bi 1. maj označili kot International Barefoot Running Day (IBRD – svetovni dan bosega teka). Temu dnevu v čast bi se po celem svetu prirejali tudi bosonoge tekaške prireditve, tudi z namenom, da v enem dnevu zberemo skupaj čimveč bosih tekačev in pokažemo, da smo gibanje, ki ni zanemarljivo in se krepi. Ideja se mi je takoj vsidrala v možgane, enkrat sem potem na hitro izrisal krogec na Mapmyrun in zadeva je bila potrjena. Z detajli se nisem obremenjeval, spet sem bil vesel, da delamo nekaj novega, še bolj pa tega, da nas bo končno na kupu več bosonogcev. Idejo sem namreč omenil par kolegom in znancem in pozitiven odziv mi je bil dovolj, da se bil prepričan, da ne bom sam skakal okrog brez obutve.
Velike stvari večkrat terjajo malo vložka, a ravno na pravih mestih in ob pravem času. Že v štartu sem imel dober občutek, pozitivna energija je sevala in ko sem na hitro postavil spletišče, naročil majčke, naredil par objav na FB, poslal par novičk naokrog, so se zadeve začele odvijate same od sebe. Najprej iz radijskih hiš, ker jim je bilo zanimivo in novo. Radio Kranj, Sora, Aktual. Novinarka na Radiu Belvi ni verjela, da se da bos preteči maraton in šele po daljšem pogovoru, ko sem jo moral skoraj prepričat, da se mi ni sfrkljalo, je vzela to možnost kot izvedljivo. Moderator iz Radia1 me je dobil ravno med trasiranjem proge, ko sem sopihal kot konj. A je bil zelo prizanesljiv. Piko na i medijski izpostavljenosti so dali še spletni portali, od siola do tekac.si, odlično je sovpadlo Nedelo, pa seveda lokalna GTV in končno tudi nacionalka. Ja, 1. maj odslej ni več samo praznik dela.
Vzdušje, kot ga ne pomnim, je vrelo in se mešalo v tistih dopoldanskih urah pred trgovino na bazenu. Znane face, nasmehi, precej novih obrazov, s katerimi pa smo bili v hipu domači. Ko sem vodil mini delavnico oz. predstavitev bosega teka pred štartom začuda nisem imel kaj dosti treme. Užival sem, vseskozi mi je šlo malo na smeh. Potem smo štartali z otročki; kako lepo je videt te neobremenjene človečke, ki so jim bose noge najbolj naravna oblika obuval. Menda smo bili eni redkih na svetu, ki so ta dan sezuli tudi otročke za tek, a ravno naslednji rod je tisti, ki tovrstno stimulacijo in svobodo najbolj rabi.
Brez posebnih štartnih procedur smo točno ob uri šli na cesto še z glavnino. Malo pred štartom sem videl samo veliko množico čakajočih bosnogcev in sem jih povedel na cesto, je bil občutek res fenomenalen. Ena najljubših fotk s celotnega dneva je tale, ki jo je malo po štartu posnel Mitja, odlična kompozicija. Cela cesta nas je in prihajamo okrog ovinka, močni, suvereni, bosi. Še zdaj me strese, ko jo pogledam. Uspeli smo, bosonogci.
Krog, 2 kilometra in pol, za nekatere tudi dva kroga, za veliko število tudi trije. Kak žulj semtertja, lepo zmasirana stopala, en kup režanja. Potem pa smo vsak s svojim pivom v roki paberkovali. Kakšni pogledi, ko so prihajali obiskovalci na bazen in kar naenkrat okrog polno bosonogcev. Noro, zabavno, odbito. Žal mi je bilo, da nismo imeli še več časa, za pomenit se imam z vsakim še ogromno, prilika upam, da bo še, kmalu. Vem, da je bilo za uspeh celega dneva neobhodno, da so Igor, Mark, Anja in Mitja pridno delali in sestavljali to zgodbo. Vesel in hvaležen sem za super ljudi in odlično ekipo, ki me obkroža. Navsezadnje je bila tudi trgovina vseskozi nabito polna in toliko Vivobarefoot in Vibrafivefingers copat že dolgo ni bilo stestiranih.
Po zbiranju vtisov in urejanju fotk nas je razveselila še ena novica. Slovenski bosi tek v Kranju je med 48 tekaškimi eventi na 5 kontinentih in v 13 državah pribeležil največjo udeležbo! Kakšen poklon, kakšna čast! Imeli smo tudi najmlajšega tekača med vsemi in bržkone tudi najboljšo medijsko pokritost. Če sem doslej dvomil v to, da je v naši ljubi deželici bosi tek domač in razširjen, sedaj spreminjam mnenje. Najboljši smo, dragi moji bosonogci in ponosen sem na vas, ko skupaj pišemo te velike zgodbe. Hvala vam, da ste nas počastili z obiskom, obljubim, da ga čimprej vrnemo. Naj vam stopala dobro služijo!
več fotk še na: Vitezi (Avtorji Motja Štern, Igor Zonik, Anja Černe) , Blaž Humerca in Bosa noga.
