Manj je več

Lani bo takem času sem zapisal, da se bom paleovembra lotil le kot eksperimenta. Eno leto za tem, je paleo prehrana postala del mojega življenja.

Lanski izziv je sovpadal z mojimi zdravstvenimi težavami. Žena me je prepričala, da sem šel na Golnik na preventivni pregled, ker so se mi pojavljale težave s prenehanjem dihanja med spanjem. Sam zadeve nisem jemal kaj preveč resno, vendar sem se že zaradi miru v hiši odpravil na pregled, z namenom, saj škodovati ne more. Po pregledu in testiranju mi je zdravnica predstavila rezultate, ki so me zelo šokirali in me postavili na realna tla. Odločil sem se, da ne gre več tako naprej in da bo treba nekaj storiti.

Paleovember je bil odlično izhodišče za spremembo mojih prehranjevalni navad in življenjskega sloga. Ker sem s to prehrano eksperimentiral že v preteklosti, sam prehod ni predstavljal večjega šoka. Bolj iz heca pa se je ravno v tem času pojavila tudi stava s prijateljem Mitjem, da v enem letu izgubim 40 kg. Ja slišali ste prav, 40 kg. Hitro sem skalkuliral, da bi to pomenilo približno 3,5 kg na mesec, kar se mi je zdel kar realn cilj.

No tako se je začela moja zgodba o paleo prehranjevanju, ki sem ga celo leto le nadgrajeval. November je bil res peklenski, sploh prvih nekaj dni, da se je telo navadilo na življenje brez sladkorja in žitaric. Večji izziv je bil sigurno december, ki nas sam po sebi kar vabi k skušnjavam, katerim priznam, da se nekaj krat tudi podlegel.

S prvim dnevom novega leta pa sem se zadeve lotil še bolj sistematično, saj sem si v Google docsih naredil tabelo, v katero še sedaj vsakodnevno vpisujem telesno težo in aktivnosti. To je bila super vzpodbuda, ki mi je pomagala k še bolj doslednemu spremljanju rezultatov. Pripravil sem se tudi do tega, da sem vsaj dvakrat tedensko vzel s seboj v službo kopalke in brisačo in odplaval približno kilometer v Kranjskem bazenu.

Moja prehrana je temeljila na mesu in zelenjavi. V tem letu sem verjetno preizkusil vse možne izpeljanke teh dveh živil. Kombiniral sem s sadjem, jajci in mlečnimi izdelki (jogurt, sir). Ja mlečnim izdelkom se nisem odpovedal, saj sem ugotovil, da mi laktoza ne povzroča nobenih problemov.

Moj dnevni jedilnik se je sproti dopolnjeval, največkrat pa je izgledal tako, da je bil en obrok sestavljen iz približno 2-3 dcl jogurta (kupujem jih v BC Naklo ali v mlekomatu na Bledu) z dvema sadežema (največkrat banana in jabolko, kombiniral sem tudi z breskvami, hruškami, jagodami ali borovnicami). Za kosilo sem si privoščil meso z zelenjavo, za večerjo pa ponavadi jajca na tisoč in en način, najraje na svinjski masti in ovcirkih. Razne obare in zelenjavne juhe so le še popestrile zadevo.

Med tednom je zadeva super funkcionirala, nekaj manjših problemov so predstavljali vikendi, ko se je prikradel tudi kakšen priboljšek v obliki kosa kruha ali coca cole. V primerih, da smo bili povabljeni na kakšno praznovanje ali prehranjevanje pri kom drugem, s sestavinami nisem kompliciral in pač tisti dan naredil manjše odstopanje, vendar še vedno v mejah normale. Raznih paleo sladic v tem času nisem jedel, če je bilo že potrebno, sem si raje privoščil kos prave čokoladne torte.

V preteklih letih sem bil navajen, da je bila moja vsakodnevna spremljevalka kakšna od sladkih gaziranih pijač in z odvajanjem od tega sem imel še največ problemov. Doma sem si pripravil večjo količino radenske, večkrat sem si skuhal čaj, ki sem ga po potrebi začinil s žličko gozdnega medu.

Po enem letu mojega paleo življenja se mi je telesna teža zmanjšala za 52 kg, počutje je veliko boljše, težave z dihanjem med spanjem pa so se nekoliko omilile, predvsem s pomočjo prijaznega osebja v Bolnišnici Golnik 🙂

Gibanje telesne teže skozi mesece pa je izgledalo približno takole: november 2013 – 9kg, december – 3kg, januar – 10kg, februar – 6kg, marec – 4kg, april – 0, maj – 5kg, junij – 0, julij – 6kg, avgust – 0, september – 1kg, oktober – 4kg in november 2014 – 4kg. Vse skupaj je naneslo točno 52 kg, od 1.11.2013 do danes.

Velika zahvala za to spremembo v mojem življenju gre v prvi vrsti ženi, ki se je tega projekta lotila skupaj z mano, Markotu, ki mi je prvi predstavil paleo prehrano in Mitju, ki me je s stavo še malo bolj vzpodbudil. Po enem letu lahko rečem, da je paleo postal moja stalnica, vendar sem si ga v tem času tudi malo prilagodil, saj tako uspem kontrolirati telesno težo in dobro počutje.

Gremo s paleo prehrano tudi naprej v 2015. 🙂

Če sem se preklega novembra čudil nad izjemnim odzivom na prvi množični paleo izziv Paleovember, mi je po končanem drugem v marcu jasno, da je paleo način prehrane našel svoje mesto tudi pri Slovencih. Poleg nekaj paleo veteranov se je našemu prehranskemu protokolu pridružilo cel kup novincev in to navdušuje – skupaj pa nas je bilo ponovno čez 120! Verjamem, da se mnogi za ta, lahko mu rečete tudi “eksperiment na sebi” ne bi odločilo, če jih ne bi spodbudila naša skupina in njena podpora. Našo stran bomo še naprej vzdrževali in opremljali z aktualnimi novicami in dogodki, pred tradicionalnim novembrom pa naredil še kak mesečni izziv.

Še bolj pomembno; sam sem se naučil, da obračanje vedno istih tem (kar se mi včasih zdi že nadležno) sploh ni napačno, še več, večkrat nujno potrebno. Zakaj?

1. Ker se paleo skupnosti pridružujejo vedno novi in novi ljudje. Ti ponavadi poznajo principe le v grobem in prav zaradi njih je pomembno, da pišemo in razpravljamo o osnovah paleo prehrane in temeljnih dognanjih, ki jih o njej poznamo.

2. Ker tudi sami pozabljamo. Marsikdo, ki se je lotil paleo izziva in potem zajadral nazaj v stare vode se velikokrat spet želi vrniti med paleojedce. Dovolj je obnovitev že znanih dejstev, pa ponovni prehod ni več tako naporen.

3. Ker je znanje treba deliti. Ljudje se povečini še vedno bojijo maščob, mesa, po drugi strani pa žitarice in mlečne izdelke uvrščajo med ključne sestavine zdrave prehrane. Izpostavljanje teme znova in znova, podkrepljene z novimi študijami in odkritji bo marsikoga prepričala, da tudi sam poskusi.

4. Ker je bolezenskih stanj povezanih s prehrano vedno več. Konvencionalna znanost in tudi medicina z veseljem ponavljata svoje stare mantre.  Paleo je lahko odgovor na marsikatero prebavno težavo, alergijo, povišan tlak in krvni sladkor, celo povišano telesno težo. Morda boste na paleo zaužili kako tableto manj.

5.Ker se rojevajo nove ideje in rešitve. Sam sem enostaven in preprost, kar se hrane tiče. Lahko do onemoglosti goltam jajca in šnicle. A mnogi ste drzni in iznajdljivi in izumljate vedno nove in nove recepte. Če kdaj postane dolgočasno, so odlične rešitve pri roki!

6. Ker je zabavno! Posebej na družabnih omrežjih se velikokrat ob kaki paleo objavi razvije burna in provokativna debata. Čisti užitek za razvijanje misli in hece 🙂

Gremo naprej, paleoapril mu lahko rečete in potem paleomaj. Kakšno traparijo pa se bomo še sproti izmislili. Do takrat si preberite nove vtise, ki so jih naši paleojedci spisali v preteklem mesecu.

Da ne pozabim: vsi, ki ste bili cel mesec dosledni in želite ugotoviti, katera hrana vam res dela težave, postopajte takole: najprej v prehrano dodajte žitarice, v nekaj dnevnih obrokov. Potem naslednja dva dneva beležite vaše počutje, apetit, prebavne posebnosti, energijske nivoje, tudi spanje. Ponovite isto z mlečnimi izdelki, zatem še s stročnicami in sladkorjem. Skoraj zagotovo boste vsaj po enem od teh živil, najbrž pa po več njih občutili spremembe na slabše. Napenjanje, slaba prebava, glavoboli, volčja lakota, nihanje razpoloženja in podobno so znaki, da ne prenašate določenih hranil, kot so gluten (žitarice), laktoza (mlečni izdelki), lektini (stročnice) itd. Ker ste dali 30 dni paleo protokola skozi, zdravilo za vse omenjeno poznate. Pogumno naprej!

Tale zapis sem želel napisati še v februarju, da bi vas še malo motiviral, pa me je čas prehitel in kar naekrat smo na polovici meseca in na polovici Paleomarca. O.o! Vsem, ki na družabnih omrežjih niste zapazili našega novega paleo izziva, se ponižno opravičim in seveda še vedno povabim zraven. Obljubim, da vas bo paleo skupnost podpirala tudi aprila 😉

Zakaj Paleomarec, boste rekli? Lanski Paleovember je res uspel, razburkal marsikateri prehranski načrt in razbil nekaj dogem, ki jih prehranska industrija vztrajno ponavlja. Vedno več nas ve, da maščobe niso same po sebi slabe in da sladkor v vseh derivatnih oblikah povzroča bistveno več težav. Še več, skoraj 150 “poskusnih zajčkov” je v najbrž v največjem paleo poskusu pri nas preizkušalo, kakšni so vplivi paleo načina prehranjevanja na na telo in njegovo splošno zdravje. Vas zanima rezultat? Tule ga imate! Praktično ni bilo paleojedca, ki bi po koncu meseca ne čutil izboljšav na vseh področjih svojega bivanja, najsibo pri športu, spanju, vsakodnevnem funkcioniranju. Mesec dni je ravno prav, da izgubiš nekaj odvečne maščobe, da se odvadiš odvisnosti od sladkorja, kruha, morda kofeina. Vem, da je marsikdo v prazničnih dneh potem “padel z voza” paleoprehrane, vseeno pa sem prepričan, da vsi, ki so se lotili izziva, sedaj na hrano gledajo drugače. Morda je bil to glavni uspeh našega Paleovembra: znanje in informacije, ki so jih jedci pridobili in jim tako ali drugače odtlej vplivajo na prehranske izbire in odločitve. Mislim, da smo lahko vsi, ki smo prispevali v tej paleo skupnosti na to dejstvo zelo ponosni.

Paleomarec je logično nadaljevanje začetega v novembru. Mnogi, ki so za projekt izvedeli med mesecem ali še bistveno kasneje, so povpraševali kdaj bomo spet naredili kaj takega. Skupinsko je napor lažje premagovati – in bržkone je vsaka sprememba življenjskih vzorcev in navad najprej naporna. Pri hrani to drži še toliko bolj. Ko v trenutku slabosti zaupaš svoje strahove tudi drugim sorodnim dušam ali ko jih povprašaš za nasvet, je to lahko tista rešilna bilka, ki te obdrži v izzivu. To je pomembno. Največkrat je dovolj samo eno prekršek, ki podre najprej mentalno sliko, potem pa izmakne tudi cilj. Ves trud gre po zlu.

Že zato sem čutil določeno obvezo, da naše “poslanstvo” očivimo tudi spomladi. Idealen čas je, že zaradi tega, ker so do marca propadle vse novoletne zaobljube in bi se naslednjič na njih spomnili šele, ko bi prvič nase vlekli lansko (premajhno?) kratko majico. Marec, ko nam pri izgubi kakega odvečnega grama pomaga tudi mraz, ko je ob sončnih popoldnevih skoraj greh ne iti iz hiše in ko nas na koncu meseca čaka velikonočna šunka in pirhi. Dober motiv in zanimiv preizkus: morda pa še komu več potica letos sploh ne bo več vabljiva?

Kot sem že omenil: nič ni zamujenega, tudi če začnete danes, jutri, v ponedeljek. Tista dva tedna ne boste imeli časa tarnat nad usodo, ampak nas boste imeli vse na razpolago. Z kopico izjemnih receptov, ki jih paleojedci objavljajo na FB strani dogodka in se  že kopičijo v galeriji. Pogumno! Pa prej ne pozabite prečitat vsega tistega, kar smo že pisali (in sedaj obnavljamo). Prebrskajte vse zapiske, če vas kaj še muči, napišite!

Da ne pozabim: na paleo sceno prihajajo vedno nove in sveže zanimive spletne strani in blogi. Eden takih je blog Retrospektiva, ki se med drugim posveča tudi paleo prehrani. Eni od avtoric na strani, paleojedki Špeli sem pred nekaj dnevi odgovoril na nekaj vprašanj in nastal je tale intervju. Prijetno branje želim!

Pa ne pozabit: ustavite se za trenutek, premislite in užijte vsak dan posebej. Spite več, športajte za užitek in semtertja intenzivno, najejte se do sitega in ne se toliko sekirat. Sej se spomnite: naš paleo prednik je delal in se za preživetje boril le v “polovičnem delovnem času”, ostalo je porabil za prijetnejše reči. Vam bo že kakšna padla na pamet 😉

Čestitam, preživeli ste mesec november! Tisto, kar je 30 dni nazaj izgledalo kot cela večnost se sedaj zdi, da je minilo kot bi mignil. Kako ste, dragi palojedci? Ste uspeli osvojiti nov način prehrane, ste začeli bolj pametno kupovati, več kuhati? Se vam je uredila prebava, lažje spite, ste shujšali? Komaj čakam na vaša poročila, feedbacke, spoznanja!

V enem mesecu smo se vsi naučili ogromno. 140 vas je potrdilo sodelovanje v projektu, več kot 450 vas redno obiskuje naše FB strani, prispevali ste 160 receptov in odličnih fotk obrokov. Obdelali smo veliko vaših vprašanj in dilem. Upam, da smo bili v pomoč svežim paleojedcem in da smo odgovorili na vaša vprašanja.

Najbolj nas zanimajo vaše ugotovitve in razmišljanja. Vsi, ki ste se držali, vsi, ki ste samo poskusili, vsi, ki ste morda obupali – ni važno, zanima nas, zakaj in kako ste začeli, s kakšnimi težavami ste se srečevali, zakaj ste morda odnehali, ali boste nadaljevali in najpomembneje: kaj ste ugotovili o sebi, svojem telesu in njegovem odzivu na hrano. Zanima nas, koliko centimetrov ste vzeli s trebuha, koliko kil na vagi, kakšni so vaši krvni markerji in počutje. Pišite nam na ZS, na mejl, lahko direktno na FB stran, v komentarje. Vsakega vašega zapisa bomo veseli, saj nam temo osvetli z novih zornih kotov.

Vprašanje, ki se sedaj poraja: kako naprej? Mnogi ste že zapisali, da boste nadaljevali v paleocember, paleojanuar..To je odlično slišati! Nekaterim je bil to samo enkratni eksperiment, kar seveda tudi ni nič narobe – če sedaj iz tega potegnemo največ, kar lahko. Najbrž vas zanima, ali imate težave z glutenom, laktozo, stročnicami…? Po enem mesecu paleo “čiščenja” boste sedaj najlaže ugotovili, kako se telo odziva na prej omenjena hranila ali bolje antihranila.

Kako se lotim testa? Preprosto. Po enem mesecu paleo prehrane si sedaj vzemite en dan, ko v prehrano dodajate živila z glutenom, recimo kruh. Po vsakem obroku spremljajte svoje počutje, odziv želodca in prebave. Največ dva dni se prehranjujte tako in beležite stanje, tudi vpliv na težo, spanje, razdražljivost itd. Če ugotovite, da ta živila negativno vplivajo na karkoli prej omenjenega, morda celo vse skupaj, je to dober pokazatelj, da je gluten nekaj, kar vašemu telesu in zdravju ne prija. Vzemite si kak dan pavze in podobno ponovite z laktozo v mlečnih izdelkih, stročnicami, sladkimi pijačami, krompirjem in ostalimi razhudniki ipd. Na koncu lahko testirate tudi kombinacije živil. Če ugotovite, da imate z določenim živilom težavo, se splača o tem pogovoriti tudi z zdravnikom. Na vsak način pa ste prišli do dobrega pokazatelja, kar vašemu telesu škodi in čemu se je dobro na dolgi rok izogibati.

Ob zaključku Paleovembra velja zahvala vsem, ki ste se nam pridružili pri našem projektu. Čestitke vsem, ki ste se izziva lotili na sebi, pohvale vsem, ki ste ga uspešno pripeljali do konca. Poseben poklon za vse, ki jim paleo koncept postaja dolgoročni način prehranjevanja. Tudi mi gremo naprej. Paleocember s svojimi skušnjavami prav vabi, da se ga lotimo – s kopico odličnih idej v našem albumu bo to prava poslastica 🙂

In da ne pozabimo: še vedno lahko pošiljate fotke za našo zbirko na FB strani: http://on.fb.me/TwiBSe
Pa glasujte za vam najljubše! Najboljši dobijo posebne nagrade v natečaju za Paleo recept meseca.

Srečno vsem paleojedcem, se pišemo. Pa lepe praznike 🙂

ps. Moj rezultat je sledeč: – 4kg, -2,5% maščobe (s tem, da sem prišel v 15%, kar se mi zdi super), 3 cm manj okrog pasu. Krvni sladkor pod 5, oz. v mejah normale. Krvni tlak 122/68. Ostale krvne teste pa še čakam. V glavnem: vsi razlogi za to, da grem naprej.

Ker ste prebrali naslov, imate najbrž pri roki že enostaven odgovor. Seveda, boste rekli, da ne boš spet filozofiral, zadeva je enostavna! Redimo se, ker preveč jemo in premalo športamo, to je to. In kako shujšamo? Jasno, jemo manj in se več ukvarjamo s športom. Simple as that! Vse lepo in prav, ampak (evo, nekateri že zavijate z očmi, že začenja), ampak! Če je tako preprosto, zakaj formula potem v praksi ne deluje? Zakaj sem po zmanjšanju količine hrane predvsem lačen in po intenzivnem športanju še bolj? Ste kdaj poskusili en teden jest pol manj od običajnih obrokov in istočasno športat vsaj trikrat ali štirikrat, še malo dlje in malo bolj kot običajno? Ne? No, jaz sem. In konec tistega tedna sem bil tako sestradan, da sem požrl cel hladilnik. Shujšal nič. Med tednom jedel “uravnoteženo”, povečini OH hrano…

Morda je komu od vas všeč ta svetopisemska delitev na prestopnike, ki grešijo v lenobi in požrešnosti. Prav na tem temelji konvencionalna “shujševalna znanost”. Debel si zato, ker preveč ješ in premalo gibaš. Kriv si požrešnosti in lenobe! Meni ta razlaga ni niti najmanj všeč. Že zaradi vseh tistih med nami, ki se iz tedna v teden mučijo na skupinskih vadbah ali na cesti, se selijo od ene kalorično restriktivne diete do druge, pa na koncu vedno znova zgrešijo svoje shujševalne cilje. Menim, da je podcenjevalno do njih, da jih vedno znova ožigosajo za lene in požrešne, pa to nikakor niso. Zato vam želim predstaviti odlično knjigo, ki odlično razdela to tematiko. Recenzijo knjige “Why we get fat” od Garyja Taubesa sem vam obljubil že v svojem zadnjem postu o hujšanju; tokrat vam želim predstaviti nekaj glavnih premis tega izvrstnega dela.

Gary Taubes kot novinar a tudi kot večkrat nagrajeni znanstveni pisec v knjigi, ki je nekakšna “lite” varianta njegove izčrpne 600-strani obsežne bukve o maščobah, direktno napade in ovrže tri glavne teze, ki so glede prehrane in hujšanja dane v veljavi:

– vse kalorije so si enake, pa čeprav je njihov vir jajce ali čokoladna torta,
– bistvo hujšanja je deficit kalorij; če pokurimo več kalorij kot jih pojemo, shujšamo,
– glavni sovražnik v prehrani so maščobe; maščobe, ki jih zaužijemo se nalagajo v telesu kot maščobno tkivo.

Debelost je v osnovi prekomerno nalaganje maščobe v telesu. Pa poglejmo najprej, kako pride do tega. Kaj uravnava shranjevanje maščob v telesu, v jetrnih, maščobnih in ostalih celicah? Ključni pri vsem tem je  inzulin. Če niste vedeli: sladkorji v krvi so toksični, zato si morajo diabetiki tipa 1 vbrizgavati prav inzulin. Ta hormon trebušne slinavke skrbi zato, da po zaužitju hrane čimprej iz krvnega obtoka odstrani sladkorje. Več sladkorjev je v hrani, večja količina inzulina se sprosti, hitreje se sladkor odstranjuje. In kam gre ves ta cuker? Nekaj se ga shrani v jetrih kot glikogen, nekaj se ga porabi v celicah za gorivo, ves preostanek pa se pretvori v maščobo v maščobnih celicah. Ja, prav ste prebrali: več sladkorjev boste zaužili (s sladkorji nazivam celo skupino OH-jev), hitreje se bodo ti praznili iz krvi in se nalagali v maščobah. Zadeva postane še bolj zanimiva. Visoka raven inzulina, ki uspešno spravlja cukre v špeh, obenem preprečuje sproščanje hormona glukagona, ki poenostavljeno rečeno skrbi zato, da sprošča shranjeno maščobo v obtok, predvsem za energijo, ki jo potrebujejo celice za delovanje. Pazite zdaj: pojemo dovolj kalorij (ki pa so žal take, da aktivirajo preveč inzulina), te kalorije le delno pridejo do celic, ki jih potrebujejo (ostale gredo v špeh, kamor jih pospravi inzulin) in celice kmalu potrebujejo novo energijo. In ker še vedno visok inzulin preprečuje, da bi se predhodno shranjene kalorije v maščobah sprostile in zadostile zahtevi celic po energiji, postanemo lačni! Tako spet jemo, ja, uganili ste, prav tisto hrano, ki bo spet nabila inzulin v nebo in ves cikel spet ponovila…

Drzna trditev, ki jo postavi Taubes se glasi: ne redimo se zato, ker preveč jemo — preveč jemo zato, ker se redimo! Obratna logika, ki ob zgoraj zapisanem dobi svoj pomen. Hrana in pijača, ki temelji na OH-jih in sladkorji se sicer zdijo prikladna živila, ki hitro vrnejo energijo, a to je le zaradi tega, ker  inzulin dejansko toksične snovi (sladkorje, ki so v krvi v prevelikih količinah) najprej odstranjuje iz obtoka. Ponudi jih celicam mišic in organov, a ker le-te ne morejo shraniti veliko te energije za kasneje (samo kar sproti porabijo – le pri intenzivnem športu se pokuri večina), gre višek sladkorjev v maščobne celice. Tam se “zaklene” in čaka na glukagon, a kaj, ko inzulin uspešno hara in glukagonu ne pusti do besede. Mi pa spet jemo in norimo nad tehntnico…

Zakaj restrikcija kalorij pri dietah ne deluje? Če je hrana na osnovi tistih živil, ki dvigujejo inzulin, potem s tudi s temi zmanjšanimi kalorijami zgodi isto – nekaj se jih porabi, ostali gredo še vedno v zalogo maščob. Človek, ki želi shujšati na ta način, pa postaja vedno bolj frustriran in seveda vedno bolj sestradan. Kolaps sistema je neizbežen. Po drugi strani pa se vse spremeni, če iz prehrane vsaj za nekaj časa odstranimo večino hrane, ki ekscesno dviguje inzulin. Takrat do izraza pride glukagon in maščobe se začnejo med obroki sproščati iz zalog. Človek kljub temu, da ne poje nič manj kalorij (te se iz maščobnega ali beljakovinskega vira), le-teh ne skladišči, ker je inzulinski nivo nizek in nalaganje maščob ni možno. Ker se med obroki maščobe še dodatno sproščajo iz maščobnih celic, se lakota tako pojavi bistveno kasneje.

Taubes se v knjigi sprehodi tudi čez zgodovino sodobnega boja proti maščobam in priobči, da smo še nekaj desetletij nazaj točno vedeli, kaj nas redi (sladkorji, škrob) in kaj nas ohranja zdrave (maščobe vseh oblik). V 50ih se je začelo. Ancel Keys, profesor in preučevalec prehranskih režimov je objavil dokaj pristransko in selektivno študijo, ki je dokazovala, da ljudje v državah, kjer se prehranjujejo z malo maščobami, živijo dlje in so bolj zdravi. Med 22-imi državami, kjer je zajemal podatke, jih je izpostavil 6, kjer je to dejansko držalo, ostale (kjer je držalo ravno obratno) pa je gladko izpustil. Teorija se je kmalu prijela. Z veseljem so jo pograbili predelovalci hrane in na trgu začeli ponujati produkte brez maščobe. Vpliv se je razširil tudi na zdravstvene ustanove in zakonodajalce. Low-fat diete so vzcvetele, uveljavile so se nove prehranske piramide. In kaj je nadomestilo maščobe v naši prehrani? Predelani OH-ji, da, prav ti. Istočasno z novo prehransko revolucijo so se drastično začela povečevati krvno-žilna obolenja, rak, debelost, diabetes in kar je še povezanih bolezni…

Zakaj je debelost v obratnem sorazmerju s standardom posameznika v družbi? Zakaj so (kontradiktorno!) tudi najrevnejši narodi in prebivalci, ki imajo dostop do predelane hrane, poceni OH-jev in sladkorjev v vseh študijah najobilnejši? Zakaj se z preobilico telesne maščobe borijo tudi tisti, ki trpijo za pomanjkanjem hrane? Taubes je ekspliciten: vseh kalorij ne moremo metati v isti koš! Tiste, ki stimulirajo inzulinsko izločanje nam dolgoročno delajo škodo. Prehrana brez sladkorjev in predelanih OH-jev pa ne pozna težav z debelostjo, sladkorno, hipertenzijo, holesterolom…

Če vas prehrana nasploh zanima ali celo fascinira, če se borite s preveliko telesno težo in ste že preizkusili cel kup diet, potem je tale bukvica obvezno branje za vas. Ne glede na to, ali so vam paleo in podobni prehranski režimi blizu ali ne, vam bo Taubes dal odličen in strokovno utemeljen vpogled v sodobno prehranjevanje, pravo naravo maščob in njihovo vlogo pri našem zdravju in dolgoživosti. Maščob se nam ni treba bati, raje jih imejmo za nepogrešljiv del naše prehrane, kar tudi evolucijsko dejansko so. In če slučajno nimate časa, da bi se lotili te 200-stranske knjigice, vam v hitro branje ponujam odličen nadomestek – članek Ilustrirana zgodovina bolezni srca 1825-2015. Prepričan sem, da vam bo dal misliti. Dober tek.

V soboto je bil lep pomladni dan. Ravno pravšnji za razmigat noge. Za malo umazat stopala. Saj je bil vendar Dan brez čevljev! 🙂

Najprej se je tudi meni zdelo nenavadno, da samo nekaj tednov po IBRD spet slavimo dan bosonogcev, a je po drugi strani čisto logično. Maj je idealen za bose noge, ni premrzel in ne prevroč. Kdor bi rad naredil prve bose korake, si ne more izbrati boljšega meseca. Ali sobotnega dne, če smo že pri tem. Da, kot piše na spletni strani, je bil včerajšnji dan ravno za tiste, ki bi radi poskusili brez čevljev, pa jih je strah predvsem družbene nesprejemljivosti te naravne in zdrave prakse. Dan za malo spodbude in za dober zgled.

Kljub temu, da sem v tem letnem času pogosto bos tudi zunaj, sva včeraj s tamalo še z večjim veseljem bosa tacala naokrog. Otroci najraje posnemajo odrasle in že ko sem prvič sezul sandale v mestu, me je hotela posnemati. Seveda ji že prvič nisem branil in sedaj sploh nima več težav s tem. Prav zabavno je bilo, ko smo družinsko dopoldne premerili mesto. Žal nisem srečal nobenega posnemovalca, ni pa manjkalo (kot ponavadi) radovednih pogledov na najina stopala. Otročki so najbolj posrečeni, ker se še sami hočejo sezuti, posebej ko vidijo boso vrstnico, pa jih potem mame besno prepričujejo, da ne bo nič s tem. Verjamem, da jim ne bi nič škodilo.

Popoldne sva šla sama še v trgovino, bosa se razume. Pa na igrišče in na sladoled. Malo po pločnikih, pa po travi in uhojenih peščenih potkah. Tudi po makadamu, bolj počasi in previdno. Nasmejana. V urbanem in tudi vaškem (v nedeljo smo pa bosi nodili po vasi) okolju je dandanes (kljub nasprotnemu prepričanju mnogih) bolj malo nevarnosti, ki prežijo na bose noge. Na kak košček razbitega stekla naletim le občasno in še takrat stopinj čezenj. Vse, kar se ti lahko zgodi, so malo umazani podplati. Toliko o urbanih legendah.

Če vas res mika, potem kar pogumno. Ne samo na morju, ampak si tudi čez leto privoščite malo razvajanja za svoja stopala. Firbcem se pa samo nasmehnite 😉

Odrekanje priboljškom je bilo nekdaj v času pred Veliko nočjo resna stvar. Čeprav je šlo v osnovi za cerkveno zapoved, pa se mi zdi tudi, da so na ta način prikrili zgodnje spomladansko pomankanje in se raje osredotočili na pričakovanje praznikov. Nikomur ni škodilo, ne mentalno, še manj fizično. Po pripovedovanju sodeč so bili zdravi še bolj. Kdaj ste si vi privoščili kak dan oddiha od napornega prehranjevanja? Še nikoli? Morda je čas, da poskusite tudi to.

S prostovoljnimi in vsemi ostalimi posti imam nekaj izkušenj. Enkrat sem združil nujno z eksperimantalnim (po operaciji zoba itak ne morš in ne smeš jest) in se stradal tri dni. Na koncu sem že drobtinice pobiral iz mize in jih žvečil, z lahkoto pa sem tudi razločil okus vode iz dveh različnih pip. Naučil sem se, da ni pametno ob popolnem postu na polno trenirat, saj ti metabolizem ne žre samo maščobnih zalog ampak premosorazmerno tudi mišičevje. Narastišča kvadricepsov sem čutil še vsaj en teden.

Zanimiva izkušnja je bila tudi priprava na koloskopijo. Dva dneva goltanja najbolj nagravžne brozge na svetu plus ducat litrčkov Donata me je tako spraznilo, da se mi je kar škoda zdelo, ko sem spet lahko jedel. Prej itak apetita tudi imel nisem. Ne priporočam, razen če res morate.

Novejša zgodovina. Občasno postenje ali “intermittent fasting” je sestavni del marsikaterega paleo jedilnika. Zakaj? Logično, pomislite na svoje paleolitske prednike. Oni, predvidevam, niso imeli urejene prehrane, 3-5 obrokov na dan, razmerja hranil, itd. Jedli so, ko je bil lov uspešen, nabiranje bogato. Ko je merjasec ušel ali pa je jagod zmanjkalo, so šli lačni spat. Tudi po več dni. Iz tega bi lahko sledilo, da smo evolucijsko in encimsko prilagojeni na občasno pomanjkanje hrane.

Zadnjič, menda je bilo ravno na pepelnico, sem si privoščil en postni dan. Fruštek ni bil problem, za kosilo me je že malo zvijalo, popoldne sem bil sestradan. Reševala me je voda, ogromno vode, semtertja kak čajček, brez vsega. Zvečer je bilo najhuje, skoraj sem že podlegel skušnjavi, ko sem buljil v odprt hladilnik. Pa sem se zadržal in šel raje spat. Jutro. Pričakoval sem volčjo lakoto, pomanjkanje energije, glavobol. Nič od tega. Ravno nasprotno: bil sem prijetno lahek, spočit, razpoložen. Prečiščen. Zajtrk je teknil, nasitil je in cel dan sem se počutil odlično. Kaj sem se naučil? Da moram to ponoviti še večkrat. Telo se izdatno prečisti, veliko nesladkanih tekočin še pospeši postopek. Želodec počije, prebavila malo predahnejo. Hrana naslednji dan dobi čisto nov, bogat okus. Intenzivnega športanja na tak dan ne bi priporočal, a saj imamo tudi dneve za počitek, mar ne?

Ko se boste kdaj počutili prenasičene, predvsem hrane in tudi ostalih dobrin okoli sebe, si privoščite dan posta. Tudi zato, da boste bolj cenili vse tisto, česar imate v preobilju in se vam zdi samoumevno. Manko hrane vam bo spodbudil tudi možgane, da boste premišljevali o stvareh, ki jih drugače ne premlevate. Počutili se boste bolje, sveže.  Garantiram. Manj je več.

Včeraj sem bil pri zobozdravniku. Približno pol ure v čakalnici sem imel časa, da sem se pripravil na ruvanje še ene osmice, modrostnega zoba, ki ga je načel čas in karies. Ko sem bil na stolu, pa je zobozdravnik, sicer moj prijatelj Grega, ugotovil, da ruvanje še ne bo potrebno. Zob se bo dal pozdravit in kot kaže, bova skupaj še nekaj časa žvečila šnicle. Ruvanje je sicer predlagala zdravnica v dežurni ambulanti, dan pred novim letom, ko se mi je mešalo od bolečin. Takrat me je z malo vrtanja, injekcijo in zdravilom odrešila peklenskih muk.

Lahko rečem, da sem zadnja leta videl kar nekaj zdravniških čakalnic. Nekaj zaradi sebe, ko sem zdravil poškodovano nogo, pa križ, boleč želodec, težave z alergijami, zobmi, da ne omenjam viroz in ostalih manjših neprilik. Nekaj tudi s hčerko, ki v tej vlažni zimi oboleva za bronhitisi in pljučnicami, ali pa ko ji ugotovijo kako zoprno alergijo. Vsakič, ko pristanem v eni od teh čakalnic, se najde vsaj en sotrpin, ki mu čakanje preseda; do te mere, da začne glasno bentiti – najprej čez dotičnega dohtarja ali sestro, potem pa kmalu na ves zdravstveni sistem. Ker ljudstvo ne rabi veliko, da začne kolektivno šimfat, taki izpadi ponavadi postanejo množično negodovanje čez celotno zdravstvo nasploh; češ, te barabe samo služijo na nas, mi pa jih tu še ponižno čakamo.  Skoraj neizogibno sledi konflikt s sestro, ki sprejema bolnike in ta (posebej, če je malo bolj občutljiva) potem začne ordinirat še bolj besno kot ponavadi, kar vodi k turobnemu vzdušju in prav nič ne lajša zdravstvenih tegob čakajočih, jih prej še poslabša…

Ne bom se v tem zapisu poglabljal v težave slovenskega zdravstva s čakalnimi dobami. Strinjam se, da je najbrž še precej rezerv, ki bi jih lahko zmanjšale, po drugi strani pa imamo kar spodobno urejen zdravstven sistem.  Vsaj če ga primerjam s sistemi nekaterih večjih in “kao” bolje organiziranih držav. Sam sem predvsem hvaležen, da lahko čakam, ker vem, na kaj čakam – če bi že vse viroze in bronhitise lahko pozdravil sam, pa si ne predstavljam, kako bi se izvlekel takrat, ko so me opikale čebele in mi je sapnik začel zatekati, ali pa kako bi akutno vnetje ušesa rešil pred tem, da mi ne bi razneslo bobniča. Hvala bogu, zdrav sem in moji najbližji tudi (ali pa so na dobri poti). Ko pa bom naslednjič spet primoran k zdravniku, bom tudi počakal, če bo treba. Če pogledate malo po svetu, boste videli, da marsikje nimajo na kaj čakati.

V čakalnico vzemite knjigo ali pa časopis, bo hitreje minilo. Ali pa v glavi sestavite svoj naslednji blog. 🙂

A se spomnite, ko so nas včasih strašili, da se bomo prehladili, če bomo bosi hodili okrog? Se mi zdi, da se meni dogaja ravno obratno. Zbolevam, ker sem premalo bos.

Da dopolnim: zadnje dobre pol leta, odkar sem svoje tekanje praktično ukinil, se moja odpornost vedno znova poigrava z mano. Še posebej po septembru, ko smo naše dete vpisali v vrtec in je mala kajpak začela zbirati bolezni. Viroze, angine, pljučnice in bronhitisi, vse možne otroške bolezni, ki prinesejo vročino, kašelj, smrkanje, slabo počutje, bruhanje in kar je še teh nadlog. Hudir je, da sem te bolezni začel posvajat tudi jaz, no, pretiravam, ne vse, samo vsako drugo. Že mesec dni veselo smrkam in izkašljujem ter v obup spravljam tudi ostale mimoidoče, da sebe sploh ne omenjam.

Ko samo pomislim na prejšnjo zimo, me kar strese. Večkrat v  plundri ali snegu do kolen, še pred sončnim vzhodom sem vandral po Gorenjski, včasih tudi 40 km naenkrat ali še več. Priprave na Trans so vseeno minile brez enega prehlada, še smrkal nisem nič pa bi po vseh pravilih moral vsaj enkrat obležati za kak teden ali dva. Misterij, ki mu še nisem prišel do konca. Morda je psiha v kombinaciji z ravno prav natreniranim telesom tisti recept, ki odžene tudi bolezen? Sporočim, če mi potrdijo to tezo.

Kar resnično pogrešam pa ni sam tek in brbotajoče zdravje; tiste ure, ki sem jih preživel na cestah so bile dobrodošel balzam za vse navskrižne misli in ideje, ki sem jih imel čas urejat in premišljat. Kdaj hudiča naj zdaj to počnem? Na WC-ju, pred TV-jem, v avtu? Sem se že zalotil, da sem med gledanjem filma zgubil rdečo nit dogajanja in naredil par hitrih miselnih preskokov in malo pomrcvaril kako zapostavljeno idejo. Joj, kako je pasalo. Potem seveda nisem imel pojma, zakaj se streljajo tam na ekranu, kdo lovi, kdo beži in za kaj se sploh gre. Nič ne de, saj bi itak pozabil.

Moram čimprej začet laufat. Ne samo zaradi fizičnega zdravja, tudi zaradi dušnega miru. Da bom ostale stvari v življenju lahko počel bolj zbrano. Drugače si odrežem še kak prst pri sekljanju čebule.

Aja, btw, če že sprašujete, zakaj tale blog? Ker sem štiri prijetna leta vedril tule in, ker se ne spodobi, da vse nespodobne domisleke pišem pod okriljem ljube mi organizacije, bom dotične pisarije izvajal tukaj. Da se nekoč, na stara senilna leta, tako ali drugače presenetim.