Manj je več

V soboto sem si, ko pač ni bilo boljšega na sporedu, spet ogledal The Bucket List, prijeten filmček z dobro zasedbo. Ni sicer nevem kakšen presežek, tudi štorija ni presunljvo originalna, a spodobna igra Nicholsona in Freemana je bila dovolj za večerno sproščanje. Da ga nisem takoj pozabil, pa je vzrok zanimivo sporočilo, ki mi je ostalo v glavi: “Nikoli ti ne bo toliko žal za stvarmi, ki si jih naredil, kot ti bo za tistimi, ki jih nisi.”

Včasih se mi morda res zdi otročje, ko premišljujem o idejah in sanjah, ki sem jih imel kot otrok, kot mladinec, kot študent. O željah, o potovanjih, izkušnjah, znanjih. A sem jih doslej večino hranil nekje v kotu svojih možganov, za občasna sanjarjenja. Kako bi bilo fajn potovat enkrat po Avstraliji, ali pa se naučit igrat kitaro ali govorit švedsko. A čas nikoli ni dozorel, vedno ostajajo te želje za enkrat v bodoče, mogoče tudi za nikoli, saj racio pravi, da od tega tako ali tako ne bo nikoli nič uporabnega, raje se “brigaj za to, da boš delal, kar je treba”. Ampak, kaj še še ostane, če se odrečeš vsem sanjam in idealom, vsem, če hočete, otroškim željam? A je res najbolje, da počakam, da vsa rutina življenja steče mimo, potem pa malo pred zaključnim računom prinesem notri, kar je vsa ta leta ostajalo zadaj? Kaj pa če takrat ne bo dovolj časa? Klinc, cinizem in zagrenjenost naj se gresta takoj solit!

Kaj je pomembno in kaj ne, je največkrat odraz kolektivne zavesti in ta nas veže bolj, kot smo si pripravljeni priznat. Še bolje rečeno; pomembno je zelo osebna in absolutna stvar, a kaj, ko smo jo pripravljeni večkrat porinit v drugi plan, da smo bolj družbeno sprejemljivi. Oz. vsaj mislimo, da smo. Čemu pa ne bi enkrat dali prednost sebi, svojim željam in hotenjem, seveda takim, ki ne škodijo drugim, ki bi nas izpolnili in osmislili?

Izbrskal sem en star zapis, izpred let, ko smo še pisali svoje “perverzne” tekaške cilje. Moj seznam je zgledal takole:

1. ugotavljat skoz (pa četud le enkrat na tedn), da je tek ena zabavna stvar
2. prelaufat Slovenijo okrog, podolgem in počez
3. prelaufat maraton samo na pivo
4. teč na olimpijskem maratonu, pa četud en dan zatem
5. preteč en blejski krog v coklah pa zraven jodlat
6. še enkrat v življenju narest maraton pod 3
7. laufat bos po žerjavici in po snegu

Trapasto? Noro? You bet! Pravzaprav sem katero od teh točk že odkljukal, tudi večkrat in zmeraj sem se pri tem počutil odlično. A življenje ni samo tek, je še mnogo drugega, še bolj zanimivega. Zato si bom spet naredil seznam. Ker na seznamu lahko delaš kljukice, ker ga imaš pred očmi in ga tako rešiš pozabe. Kaj veš, mogoče grem pa še to pomlad končno skočit z bungee-jem. 🙂

Novo leto, nove možnosti, novi plani. Jp, nihče od nas ne uide planiraju, najsibo v službi, v družinskem življenju, v prostem času. Brez planiranja seveda ne gre: kako določit cilje v podjetju, kako uskladit družinske dopuste, kako se dogovorit za skupne treninge ali pa se prijavit na maratone v tujini, če ne s planiranjem. Problem je le v tem, da neizpolnitev plana ponavadi vodi v frustracije  in nezadovoljstvo. Posledica: včasih že planiramo z malo nelagodnim občutkom, da lahko gre vse narobe…

Poglejmo na stvari drugače. Najboljše stvari v življenju se ponavadi zgodijo čisto neplanirano. Sam sem svojo ženo spoznal čisto po naključju, povsem neplanirano sem se podal v podjetniške vode, najboljše teke sem odtekel takrat, ko nisem nič planiral. Saj vem, da je treba rezervirat hotel ali bungalov, če greš na dopust, drugače ne dobiš nič, ravno tako se je treba registrirat na večjih maratonih precej pred datumom, če ne zmanjka mest. Vseeno pa ni potrebno, da vse detalje (posebej še prostega časa) totalno mikroplaniramo. Zakaj si ne bi pustili nekaj prostora tudi za presenečenja in nepričakovano?

Sodobni otroci so bojda preobremenjeni, še več, menda jim kronično primankuje domišljije in samoiniciative. Eden od vzrokov naj bi bil tudi to, da imajo vsak trenutek svojega življenja splaniran: zjutraj šola, potem interesne dejavnosti, potem kak trening, spet domov, naloga, tv, spat. Otroci tako nimajo časa za raziskovanje sveta po svoje, za sproščeno druženje brez obveznosti, za razvijanje domišljije in osebnosti. Pred leti je bilo to precej drugače, po šoli so bili popoldnevi naši…

Planiranje je nalezljivo, ker nas z vseh koncev bombardirajo, da bomo tako bolj učinkoviti. Hudič je v tem, da smo ponavadi potem le bolj razočarani, ne samo zato, ker ne gre vse po načrtih, tudi zato, ker smo oropani svobode. Sam si bom letos puščal bolj proste roke, vsaj v prostem času. Naj me življenje preseneti.