Manj je več

V nabiralnik sem oni dan dobil izvod knjige Minimalizem avtorjev Joshua Fields Millburna in Ryana Nicodemusa. Avtorja sem bežno poznal preko njunega bloga, o knjigi pa niti nisem vedel, da obstaja. Slovenski prevod me je zato takoj začel zanimati – prijazna urednica Mojca Hribar iz Mladinske knjige mi je rade volje poslala recenzijski izvod.

Pisariti dolge traktate o minimalizmu bi bilo kot trenirati na maratonski razdalji, da bi postali boljši šprinter. Avtorja sta se tega paradoksa tudi sama zavedla, ko sta prvi osnutek knjige gladko prepolovila in informacije podala jedrnato, a še vedno tekoče, berljivo in razmišljujoče. Minimalistično pravzaprav. Kaj torej reči o knjigi, ki mi je po vsebini zelo blizu? Požrl sem jo na mah, drugič pa sem si vzel nekoliko več časa in jo predelal malo temeljiteje.

Življenje s smislom, kar je tudi podnaslov knjige, nam je vsem bolj ali manj cilj, za katerega si vsi prizadevamo na mikro in makro nivojih. A kako izdvojiti ta smisel, kako ga prepoznati? Največkrat nam vsa navlaka, s katero se fizično in mentaln obdajamo vseskozi in vedno bolj zastira pogled na tiste, res pomembne stvari, ki nas osmišljajo, osrečujejo in rešujejo. Da je knjiga zategadelj razdeljena zgolj na glavnih pet področij, na katerih moramo najprej začeti z generalnim čiščenjem, ni naključje. Stvari, ki jih kopičimo, odnosi, pod katerimi se dušimo, delo v katerem ne uživamo ter seveda fizično in psihično zdravje, ki ga zanemarjamo so iztočnice, ki jih sledi poziv k akciji. Konkretno, domišljeno, brez olepšav. Na vsak način pa z bližnjicami, ki so bolj ali manj naporne, največkrat pa nujne.

Vas vsakdanjik teži, vam čas in dobra volja polzita med prsti – tale knjigica vam bo dala v razmislek, da ne potrebujete toliko stvari, toliko ljudi in toliko opravil – čeprav se vam trenutno vse zdijo najpomembnejše na svetu. A dovolj je še mini eksperiment, ki sta ga avtorja opravila mimogrede in po naključju: spakirajte vse tisto, kar nujno ne potrebujete, v škatle in potem jemljite iz njih le reči, brez katerih vam živeti ni. Koliko stvari bo po dveh, treh, šestih mesecih še vedno v škatli?

Ali kot sem med drugim povedal za intervju o minimalizmu za naslednjo številko revije Moje finance (izzide 16. marca):
Če vas mika vpogled v minimalizem, poskusite z malimi spremembami, eksperimenti. Recimo pri nakupovanju tedenske špecerije, ko se tako rado zgodi, da nakupujemo preveč, potem pa mečemo v kanto pokvarjeno, pretečeno, nerabljeno hrano. Enkrat za spremembo lahko kupite manj škatel in namesto tega zgolj par artiklov elementarne hrane, ter tako na preizkušnjo postavite svojo kreativnost pri kuhi čez teden. Vzemite si kako prosto sobotni popoldne in vzemite omaro z oblačili pod drobnogled. Koliko cujnic niste oblekli že vel kot eno leto? Sentimentalnost naj se umakne; spakirajte škatlo odvečnih majic, hlač, puloverjev in jih odnesite v bližnji kontejner rabljenih oblačil. Ali pa zgolj pretresite svoj Facebook profil in počistite z vsemi tistimi, ki jih imate med prijatelji, pa to niso in vam dnevno digitalno življenje zgolj smetijo s svojimi nepomembnostmi. Zleknite se v naslanjač in sanjarite nekaj ur, brez obveznosti. Stavim, da se boste vsakokrat počutili izjemno svobodne, sproščene, navdahnjene.

Knjigo dobite tule, priporočam, ne bo vam vzela veliko časa, zna pa se zgoditi, da si ga boste vi odtlej zase in za pomembne stvari bistveno več.

A veste tisto, ko vas kdaj vprašajo, kje se vidite čez 5 let? Odgovor se velikokrat zdi dokaj preprost, še posebej, če ga napajajo ambicije in preveva optimizem. Verjamem, da se marsikdaj napoved tudi uresniči. A če bi mene kdo pred petimi ali šestimi leti vprašal isto, si niti v sanjah ne bi uspel predstavljati svoje sedanje realnosti. Za mano je nekaj izjemnih let, življenjskih dogodivščin, sprememb in izkušenj. Veliko jih dolgujem tudi Nočni 10ki.

Po šesti uspešni izvedbi te tekaške prireditve, ki smo jo rodili pred dobrimi petimi leti ne ostajam ravnodušen. Ravno obratno! Nihče od nas si takrat ni predstavljal, kaj se bo razvilo iz neke male a odločne ideje. Vsako leto posebej smo negovali tega našega otroka, da je zlezel iz plenic in se postavil na svoje noge. So bili v teh letih tudi težki trenutki, dvomi in živčne vojne. Pa napor, razočaranja in garanje. A sam osebno ne obžalujem čisto nič. Ogromno sem se naučil v teh letih dela na tem unikatnem projektu. Spoznal sem ogromno ljudi, izpilil kar nekaj veščin in nenazadnje našel ekipo pravih prijateljev in sodelavcev, zaradi katerih se z veseljem oziram tudi v prihodnost…

Če imate željo, možnost in priložnosti, zelo priporočam, da se lotite svojih lastnih samosvojih projektov. Tudi če razen vas nihče ne verjame v njih. Ne glede na izzid bo nagrada ogromna!

Prav ta mesec mineva 20 let od mojega prvega tekaškega kilometra. Pet let je že, odkar sem se lotil podjetništva in samosvoje poslovne poti. Doma imam izjemno potrepežljivo ženo in tri zdrave male razbijače. Družim se z bosonogci od vsepovsod. Uživam v dobro zapečenem kosu mesa. Enkrat na leto pa s kolegi na Bledu gostim par tisoč tekačev dobre volje. Kaj več bi si še lahko želel? Tudi Nočna 10ka je kriva, da sem to, kar sem. Hvaležen sem, da sem del te zgodbe. Upam, da bom še zelo dolgo.

Če  ogromno energije in mentalnega fokusa čez leto vložiš v en projekt, pričakuješ, da boš po njegovi izvedbi iztrošen in izpraznjen. A pri Nočni 10ki ni bilo še nikoli tako. Ja, utrujen, izmučen, nenaspan, iz fokusa.  A zadovoljen. Napolnjen. Motiviran.

Mnogi ne verjamejo, ko jim razložim, da gre dejansko za celoletni projekt. Za en tek? Kajpada. Za enega večjih tekaških dogodkov v Sloveniji potrebuješ veliko prostega časa, veliko dopoldnevov, ko špricaš šiht, veliko idej, kako dobit še kak evro za pokrivanje stroškov, veliko dobre volje, ko se stvari zapletejo. Ja, in vse je res: denar se ne oplemeniti, dobički se ne akumulirajo. Je že tako, da raje kak evro več vložimo v tekače, v prireditev, v ponudbo samo. Puščamo si toliko, kar lahko skupaj z vsemi pomagači in prijatelji konec avgusta na pikniku spijemo  ali pojemo.

Težko je, ko poslušam neupravičene kritike. Ko pogoltnem marsikatero žaltavo, zlobno in pod pasom. Ko ti zanalašč nagajajo, niti ne da bi se okoristili, samo, da ti zagrenijo življenje. A leta so dala trdo kožo. Ekipa, s katero delam je trdoživa, praktična in progresivna. Sentimentalnost je že fajn in prijetna, a najprej je treba opraviti posel, potem pa se lahko tudi trepljamo. Zakaj sentimenti? Ker smo tega otroka spočeli, vzgojili in poslali v svet z ljubeznijo. Do teka, do ljudi dobre volje, do nas samih. Izkušnje so nas naučile, da idealiste, ki niso tudi realisti, pokopljejo prehitro. Zato smo dozoreli in uživamo na drug način. Še vedno pa smo otroci v sebi.

Rutina ubija kreativnost. Zato težko rečem, kako in koliko časa bom še navdušen nad projekti kot je Nočna 10ka. A dokler bom, bom maksimalno angažiran in kreativno neomejen. Vedno nekaj novega, svežega, nepreverjenega. Priznam, me večkrat tudi mine in se sam sprašujem, kaj mi je tega treba. Saj ne rešujemo življenj, zaboga! A me je zadnjič znanec pomiril: že zato, da naredimo domače, privlačno in rekreacijsko prireditev, se splača. Za vsakega, ki je morda prve tekaške korake naredil ravno pri nas ali zaradi nas, za vsakega ki je spoznal nove, zanimive ljudi. Na te stvari sedaj gledam malo drugače. Če smo morda vsaj za kako uro ali dve, za kak dan v letu pozitivno vplivali na ljudi okrog nas, na ljudi od kjerkoli, potem je vredno. Pa čeprav ne gre za visoko znanost, za reševanje svetovnih problemov, ampak samo za tek. Morda pa prav zato.

Dragi moji, dober tek!

V soboto sem si, ko pač ni bilo boljšega na sporedu, spet ogledal The Bucket List, prijeten filmček z dobro zasedbo. Ni sicer nevem kakšen presežek, tudi štorija ni presunljvo originalna, a spodobna igra Nicholsona in Freemana je bila dovolj za večerno sproščanje. Da ga nisem takoj pozabil, pa je vzrok zanimivo sporočilo, ki mi je ostalo v glavi: “Nikoli ti ne bo toliko žal za stvarmi, ki si jih naredil, kot ti bo za tistimi, ki jih nisi.”

Včasih se mi morda res zdi otročje, ko premišljujem o idejah in sanjah, ki sem jih imel kot otrok, kot mladinec, kot študent. O željah, o potovanjih, izkušnjah, znanjih. A sem jih doslej večino hranil nekje v kotu svojih možganov, za občasna sanjarjenja. Kako bi bilo fajn potovat enkrat po Avstraliji, ali pa se naučit igrat kitaro ali govorit švedsko. A čas nikoli ni dozorel, vedno ostajajo te želje za enkrat v bodoče, mogoče tudi za nikoli, saj racio pravi, da od tega tako ali tako ne bo nikoli nič uporabnega, raje se “brigaj za to, da boš delal, kar je treba”. Ampak, kaj še še ostane, če se odrečeš vsem sanjam in idealom, vsem, če hočete, otroškim željam? A je res najbolje, da počakam, da vsa rutina življenja steče mimo, potem pa malo pred zaključnim računom prinesem notri, kar je vsa ta leta ostajalo zadaj? Kaj pa če takrat ne bo dovolj časa? Klinc, cinizem in zagrenjenost naj se gresta takoj solit!

Kaj je pomembno in kaj ne, je največkrat odraz kolektivne zavesti in ta nas veže bolj, kot smo si pripravljeni priznat. Še bolje rečeno; pomembno je zelo osebna in absolutna stvar, a kaj, ko smo jo pripravljeni večkrat porinit v drugi plan, da smo bolj družbeno sprejemljivi. Oz. vsaj mislimo, da smo. Čemu pa ne bi enkrat dali prednost sebi, svojim željam in hotenjem, seveda takim, ki ne škodijo drugim, ki bi nas izpolnili in osmislili?

Izbrskal sem en star zapis, izpred let, ko smo še pisali svoje “perverzne” tekaške cilje. Moj seznam je zgledal takole:

1. ugotavljat skoz (pa četud le enkrat na tedn), da je tek ena zabavna stvar
2. prelaufat Slovenijo okrog, podolgem in počez
3. prelaufat maraton samo na pivo
4. teč na olimpijskem maratonu, pa četud en dan zatem
5. preteč en blejski krog v coklah pa zraven jodlat
6. še enkrat v življenju narest maraton pod 3
7. laufat bos po žerjavici in po snegu

Trapasto? Noro? You bet! Pravzaprav sem katero od teh točk že odkljukal, tudi večkrat in zmeraj sem se pri tem počutil odlično. A življenje ni samo tek, je še mnogo drugega, še bolj zanimivega. Zato si bom spet naredil seznam. Ker na seznamu lahko delaš kljukice, ker ga imaš pred očmi in ga tako rešiš pozabe. Kaj veš, mogoče grem pa še to pomlad končno skočit z bungee-jem. 🙂

Poznam mnogo ljudi, ki se z gornjo trditvijo ne bodo strinjali. Adrenalinci, multitasking operativci, šprinterji, vozniki. Pa vsi ostali, ki imajo milijon opravkov. Vse je treba naredit, to zahteva današnji tempo življenja. Vse zgoraj našteto: jp, been there, done that. Še vedno me prevečkrat zanese, da se zalotim, kako prehitro jem, hkrati pišem mejl in po možnosti še telefoniram. Ko nimam časa za pogovor ali pa za igro s hčerko. Ko ne grem teč, se prehitro vozim, da ne bi zamudil na sestanek ali pa delam preveč, ker mislim, da moram.

Ko enkrat samo gledam, kako padajo snežinke na vrt, imam slabo vest.

Hecno je to, da se vedno bolj spomnim stvari, ki sem jih vzel in delal bolj počasi. Hitre, kratke, lahko tudi sladke dogodivščine se izgubijo kot delčki prahu v predpražniku.

Moj novoletni sklep bo letos, da upočasnim življenje. Da delam manj, da trošim manj, da hitim manj. Da začnem izbirat. Da začnem eliminirat. Vem, da bo težko. Zasvojenost je, kot vsaka druga, da hitim, da naredim čimveč, da doživim čimveč. A se jo da premagat. Za začetek bom dvakrat na dan, zjutraj in zvečer za pet minut ustavil konje, zamižal in se sprostil. Premislil bom, katero izbiro bom naredil tisti dan. To bo moja nagrada.

“Narava nikamor ne hiti, a vendarle je vse popolno.” . Lao Tzu

Ob rob: ste že slišali za pravilo 80/20 ali Peretov princip? Govori o tem, da 80% uspeha dosežete z 20% vložka. Vam 80% ni dovolj? Mogoče morate pogledati na stvari bolj počasi.