Manj je več

Greste v štacuno in se znajdete pred polico, kjer je sedem različnih tunin. Katero izberete? Cenejšo, boljšo, tisto z lepšo embalažo? Kupujete športne copate, pomerjate številke, modele, barve. Katere izberete? Pronacijske, nevtralne, podložene, japonske, rdeče? Ali pa rezervirate hotel za dopust. Ob morju, s pogledom, v senci, s postežbo, z bazenom in zajtrkom?

Izbira je super, je temelj osnovne človekove svobode. Radi izbirate? Ali vam gre kdaj tudi na jetra? Teror izbire. Na voljo imate stotine različnih mobilnih telefonov, izbira je naporna. Travme vsakdanjika. Povsod izbire. Kaj pa izbira, da ne izbereš. K vragu z vsemi mobilci, kaj pa če ga nočem?! Nope, to pa ne bo šlo.  Critical system error.

Seveda imajo tudi zagovorniki potrošništva in proste izbire prav. Če bi vsi naenkrat nehali izbirati, trošiti in porabljati samo tisto, ki nam življensko ni neobhodno potrebno, bi večina gospodarstva propadla. Pa smo pri brezposelnosti, pa socialnih problemih, kaosu. Prehud šok za sistem. Na tak scenarij nas nihče ni (?) pripravil. Critical system erorr.

Ok, pa pejmo počasi. Tako kot pri hujšanju in pri maratonu. Korak po korak, da sistem prilagodimo sebi, ne pa samih sebe sistemu. Vsake toliko časa naredimo enostavno in preprosto izbiro. Namesto fensi večerje v gostilni ena fajn doma skuhana in zaužita. Namesto iber najnovejše tekaške majčke ena stara, malo izrabljena, bombažna. Namesto spedenanih najkic stare, zgonjene sandale. Namesto avta peš čez mesto. Namesto kompjutra ravno prav težka bukvica. Namesto risanke pravljica. Namesto milijon opravkov počitek.

Paše? Tudi meni. Tkole občasno, za gušt. Ne pretiravam, to je nagrada. Uživam, da lahko izberem enostavno. Da izberem neizbiro.

Včeraj sem bil pri zobozdravniku. Približno pol ure v čakalnici sem imel časa, da sem se pripravil na ruvanje še ene osmice, modrostnega zoba, ki ga je načel čas in karies. Ko sem bil na stolu, pa je zobozdravnik, sicer moj prijatelj Grega, ugotovil, da ruvanje še ne bo potrebno. Zob se bo dal pozdravit in kot kaže, bova skupaj še nekaj časa žvečila šnicle. Ruvanje je sicer predlagala zdravnica v dežurni ambulanti, dan pred novim letom, ko se mi je mešalo od bolečin. Takrat me je z malo vrtanja, injekcijo in zdravilom odrešila peklenskih muk.

Lahko rečem, da sem zadnja leta videl kar nekaj zdravniških čakalnic. Nekaj zaradi sebe, ko sem zdravil poškodovano nogo, pa križ, boleč želodec, težave z alergijami, zobmi, da ne omenjam viroz in ostalih manjših neprilik. Nekaj tudi s hčerko, ki v tej vlažni zimi oboleva za bronhitisi in pljučnicami, ali pa ko ji ugotovijo kako zoprno alergijo. Vsakič, ko pristanem v eni od teh čakalnic, se najde vsaj en sotrpin, ki mu čakanje preseda; do te mere, da začne glasno bentiti – najprej čez dotičnega dohtarja ali sestro, potem pa kmalu na ves zdravstveni sistem. Ker ljudstvo ne rabi veliko, da začne kolektivno šimfat, taki izpadi ponavadi postanejo množično negodovanje čez celotno zdravstvo nasploh; češ, te barabe samo služijo na nas, mi pa jih tu še ponižno čakamo.  Skoraj neizogibno sledi konflikt s sestro, ki sprejema bolnike in ta (posebej, če je malo bolj občutljiva) potem začne ordinirat še bolj besno kot ponavadi, kar vodi k turobnemu vzdušju in prav nič ne lajša zdravstvenih tegob čakajočih, jih prej še poslabša…

Ne bom se v tem zapisu poglabljal v težave slovenskega zdravstva s čakalnimi dobami. Strinjam se, da je najbrž še precej rezerv, ki bi jih lahko zmanjšale, po drugi strani pa imamo kar spodobno urejen zdravstven sistem.  Vsaj če ga primerjam s sistemi nekaterih večjih in “kao” bolje organiziranih držav. Sam sem predvsem hvaležen, da lahko čakam, ker vem, na kaj čakam – če bi že vse viroze in bronhitise lahko pozdravil sam, pa si ne predstavljam, kako bi se izvlekel takrat, ko so me opikale čebele in mi je sapnik začel zatekati, ali pa kako bi akutno vnetje ušesa rešil pred tem, da mi ne bi razneslo bobniča. Hvala bogu, zdrav sem in moji najbližji tudi (ali pa so na dobri poti). Ko pa bom naslednjič spet primoran k zdravniku, bom tudi počakal, če bo treba. Če pogledate malo po svetu, boste videli, da marsikje nimajo na kaj čakati.

V čakalnico vzemite knjigo ali pa časopis, bo hitreje minilo. Ali pa v glavi sestavite svoj naslednji blog. 🙂

Oni dan sem se spet zalotil, da sem pisal tri mejle naenkrat, govoril po telefonu in obenem še sprejemal stranke v trgovini. Po hektičnem delovniku sem dirkal na pošto, potem še v trgovino, kjer sem se boril za življenjski prostor in zadnji kos svinjske pečenke. Ko sem se vozil proti domu, sem premleval o sestanku, ki me čaka naslednji dan. “A bo treba hladilnik zamenjat”, me je doma opozorila žena, pa že nekaj časa imam v glavi, da bi bilo tudi stene prebelit, še letos. Zaspal sem težko, nisem se mogel otresti misli, da bo treba nabavit še čestitke in božična darila, s financami pa mi je šlo ta mesec že zelo na tesno…

Ob kofetu sem naslednji dan ujel  tale zapis. Uf, me je prešinilo, saj si svoje življenje sam najbolj zakompliciram. Zakaj ne bi poenostavil?

Multitasking je nesmisel, saj vse stvari narediš napol, zato sem skenslal polovico telefonov, mejle pa sem začel odgovarjat le še dvakrat na dan. Ko sem dobro pogledal, sem ugotovil, da je polovica planiranih sestankov bolj sama sebi namen, zato sem dva odpovedal, dva pa prestavil na čas po praznikih. Kar delam, počnem z vso zbranostjo, naredim hitreje in sem prej prost.

V trgovino nakupovat ne hodim več vsak dan, enkrat na teden je dovolj. Hladilnik se je začuda nehal kvarit,  morda zato, ker ni preobložen? Krompir in pomaranče pa so nehali gniti, ko smo jih najprej porabili do konca, preden smo jih zalagali s svežimi. Ko sem se nehal basati s sladkarijami sem tudi vsega ostalega pojedel manj, pa sem bil vseeno sit. In stena? Dokler otrok riše po njej, je lahko pobeljena tudi malo manjkrat.

Vsa novoletna darila sem naročil preko spleta. Knjige so poceni, za vsakega se najde svoja, pa vsi so jih veseli. Čestitke bodo šle po mejlu, ali pa osebno, tako so vsaj malo bolj od srca. Silvestrovanje mi tako ne pomeni veliko; bomo raje doma na toplem  spili kak kozarček in šli zgodaj spat. Ko smo že pri spanju: spim bolje in tudi kako uro več, ko sem se nehal sekirat za vsako malenkost, ki me čaka in na katero ne rabim vplivat, ker se lahko uredi tudi brez mene…

Kaj pa tek? Včasih nisem šel iz hiše, če nisem potem naredil vsaj 12 ali 15 kilometrov. Potem večkrat nisem šel, ker me uro ali več ni mikalo hodit na dež, mraz ali v temo. Potem sploh nisem več šel. Sedaj razmišljam, da bi vendarle šel. Četudi samo za pol urce. Malo vsaj, za užitek, ne več le za trening.

Kompliciranja se je v življenju težje odvadit kot kajenja, vem, sem izkusil oboje. Zaradi posameznih dreves ne vidiš gozda. Rešitev je enostavna: na vse skupaj je treba pogledat malo bolj od daleč, pa je slika bolj jasna. Poenostavi? Itak!

Nisem prvi, ki opažam, da nam Slovencem kronično primankuje samoiniciative. Uh, ena težka in zoprna beseda, mogoče se je zato tako vestno izogibamo. Pa nočem posploševat, še manj prevajat te besede v recimo, pogum. Me bo kdo v sveti jezi še nabrcal v rit.

Pa vendarle; ne morem mimo tega, da se ne bi obregnil ob nedejavnost prebivalcev te dežele, ko gre za ključne postavke njihovega življenja in dobrobiti. Smo res zaradi majhnosti obsojeni na manjvrednostni kompleks? Ali smo res sposobni samo sanjarit, ne pa realizirat? Kritizirat za hrbtom, ne pa se postavit za svoj prav? V glavnem le kopirat ne pa razvijat, predvsem idej?

Če ne uspe, gremo znova

Včeraj sem prebral zanimiv članek o slovenskem podjetništvu, ki mi je spet dal mislit. Naša novejša (ali bolje polpretekla?) zgodovina je zakoreninila določene prakse v naše glave in okolje, ki si jih še 20 let po propadu socializma ne znamo znebit. Hvala bogu za svetle izjeme, ki kažejo, da se da te prakse tudi preseči. Da je povprečni Slovenec še vedno zelo naklonjen varni in dobro plačani službi z vsemi varovalkami in bonitetami vred, torej ni nič čudnega. Da imamo zato nefleksibilno delovno silo, močne sindikate in vsako leto več propadlih podjetij, tudi ne. Sočustvujem z vsemi odpuščenimi delavci, ki so ostali brez velikih možnosti na cesti. Vendar jih v zadnjih 20 letih ni nihče pripravil na to (najbrž se mnogi tudi sami niso), da se to lahko zgodi ali da se enkrat bo. Tisti, ki so se na to pripravljali sami ali tisti, ki si usodo jemljejo v svoje roke, uspešno krmarijo v poslovnih vodah.

Nič boljši nismo v zasebnem življenju, v vsakodnevnih situacijah, na katere neizbežno naletimo. Pred leti so bolj za šalo kot za hec naredili raziskavo, kako naši ljudje reagirajo, če se v trgovini nekdo nesramno vrine pred njih. Poskusili so menda več kot 30 krat in presenečeno ugotovili, da se večina, kar 90% vseh, pred katere so se vrivali, ni zoperstavila vrivalcu. Nekaj jih je zagodlo, par se jih je malo ujezilo, vsi ostali pa so nesramnost vzeli v zakup. Pasivnost, ki jo s pridom izkorišča agresivna manjšina. Ne samo v trgovini, tudi na cesti, v poslu, v razmerjih. Zato me razveseli vsak Rado Pezdir, ki si upa borit tudi proti Golijatu. In si upa (!) tudi zmagat.

Stara modrost pravi: “Cagav fant ne bo pri fletni punci spal”. Avtor je že vedel, kaj govori. Kaj pravite torej na malo podjetnosti, a?

Zgleda, da se sodobni Slovenci zelo težko privajajo dejstvu, da imamo v tej ljubi deželici letne čase, da je eden od teh zima in da pozimi, res, težko je verjeti, pada tudi sneg. In to tudi na ceste, vrag ga vzemi! Komentarje in negodovanja na to temo se zadnjič poslušal, ko sem stal v vrsti na pošti. Mi je šlo malo na smeh. Meni je pa sneg všeč. Morajo voziti počasi tudi tisti, ki ponavadi ne.

Ubijajoče kritike v zadnjih zimah, ki so letele na cestarje so očitno naredile svoje in slednji plužijo in solijo takoj, ko Pečenko na nacionalni pokaže na sneženi oblaček. Zato tudi komentatorji najdejo kako prizanesljivo besedo za zimske delavce. Da reveži ne bodo kdaj štrajkali.

Drugače izgleda, da imamo Slovenci radi vodo. Samo o agregatnih oblikah le-te si še nismo čisto na jasnem. Zgledujte se po o otrokih. Njim je vsa voda všeč. In naredite kakega sneženega angela, dokler je še šansa.

Poznam mnogo ljudi, ki se z gornjo trditvijo ne bodo strinjali. Adrenalinci, multitasking operativci, šprinterji, vozniki. Pa vsi ostali, ki imajo milijon opravkov. Vse je treba naredit, to zahteva današnji tempo življenja. Vse zgoraj našteto: jp, been there, done that. Še vedno me prevečkrat zanese, da se zalotim, kako prehitro jem, hkrati pišem mejl in po možnosti še telefoniram. Ko nimam časa za pogovor ali pa za igro s hčerko. Ko ne grem teč, se prehitro vozim, da ne bi zamudil na sestanek ali pa delam preveč, ker mislim, da moram.

Ko enkrat samo gledam, kako padajo snežinke na vrt, imam slabo vest.

Hecno je to, da se vedno bolj spomnim stvari, ki sem jih vzel in delal bolj počasi. Hitre, kratke, lahko tudi sladke dogodivščine se izgubijo kot delčki prahu v predpražniku.

Moj novoletni sklep bo letos, da upočasnim življenje. Da delam manj, da trošim manj, da hitim manj. Da začnem izbirat. Da začnem eliminirat. Vem, da bo težko. Zasvojenost je, kot vsaka druga, da hitim, da naredim čimveč, da doživim čimveč. A se jo da premagat. Za začetek bom dvakrat na dan, zjutraj in zvečer za pet minut ustavil konje, zamižal in se sprostil. Premislil bom, katero izbiro bom naredil tisti dan. To bo moja nagrada.

“Narava nikamor ne hiti, a vendarle je vse popolno.” . Lao Tzu

Ob rob: ste že slišali za pravilo 80/20 ali Peretov princip? Govori o tem, da 80% uspeha dosežete z 20% vložka. Vam 80% ni dovolj? Mogoče morate pogledati na stvari bolj počasi.

A se spomnite, ko so nas včasih strašili, da se bomo prehladili, če bomo bosi hodili okrog? Se mi zdi, da se meni dogaja ravno obratno. Zbolevam, ker sem premalo bos.

Da dopolnim: zadnje dobre pol leta, odkar sem svoje tekanje praktično ukinil, se moja odpornost vedno znova poigrava z mano. Še posebej po septembru, ko smo naše dete vpisali v vrtec in je mala kajpak začela zbirati bolezni. Viroze, angine, pljučnice in bronhitisi, vse možne otroške bolezni, ki prinesejo vročino, kašelj, smrkanje, slabo počutje, bruhanje in kar je še teh nadlog. Hudir je, da sem te bolezni začel posvajat tudi jaz, no, pretiravam, ne vse, samo vsako drugo. Že mesec dni veselo smrkam in izkašljujem ter v obup spravljam tudi ostale mimoidoče, da sebe sploh ne omenjam.

Ko samo pomislim na prejšnjo zimo, me kar strese. Večkrat v  plundri ali snegu do kolen, še pred sončnim vzhodom sem vandral po Gorenjski, včasih tudi 40 km naenkrat ali še več. Priprave na Trans so vseeno minile brez enega prehlada, še smrkal nisem nič pa bi po vseh pravilih moral vsaj enkrat obležati za kak teden ali dva. Misterij, ki mu še nisem prišel do konca. Morda je psiha v kombinaciji z ravno prav natreniranim telesom tisti recept, ki odžene tudi bolezen? Sporočim, če mi potrdijo to tezo.

Kar resnično pogrešam pa ni sam tek in brbotajoče zdravje; tiste ure, ki sem jih preživel na cestah so bile dobrodošel balzam za vse navskrižne misli in ideje, ki sem jih imel čas urejat in premišljat. Kdaj hudiča naj zdaj to počnem? Na WC-ju, pred TV-jem, v avtu? Sem se že zalotil, da sem med gledanjem filma zgubil rdečo nit dogajanja in naredil par hitrih miselnih preskokov in malo pomrcvaril kako zapostavljeno idejo. Joj, kako je pasalo. Potem seveda nisem imel pojma, zakaj se streljajo tam na ekranu, kdo lovi, kdo beži in za kaj se sploh gre. Nič ne de, saj bi itak pozabil.

Moram čimprej začet laufat. Ne samo zaradi fizičnega zdravja, tudi zaradi dušnega miru. Da bom ostale stvari v življenju lahko počel bolj zbrano. Drugače si odrežem še kak prst pri sekljanju čebule.

Aja, btw, če že sprašujete, zakaj tale blog? Ker sem štiri prijetna leta vedril tule in, ker se ne spodobi, da vse nespodobne domisleke pišem pod okriljem ljube mi organizacije, bom dotične pisarije izvajal tukaj. Da se nekoč, na stara senilna leta, tako ali drugače presenetim.