Manj je več

Bilo je dobro leto za paleo in bosi tek. Tako dobro, da bom še malo drajsal tematiki tudi v 2015. Dokler ne bo kakšne boljše ideje, ane. Tale zapis pišem v maniri tradicije in ker bi drugače vse pozabil. Ja, ta blaga kognitivna motnja bo z leti samo še hujša. Kako mi bo potem tole šele smešno! Naj na hitro torej zrolam retrospektivo takih in onakih dogodkov minevajočega leta.

V januarju smo o paleu najprej kvasali v Brlogu, potem pa še pri Zvezdani na Dobro jutro.  Tudi bosih nog smo začeli že zgodaj; še v snegu so nas fotkali inu spraševali za Reporter. Citirali so me celo v diplomski nalogi in antropološki študiji doktorskega študenta, ha!

Marca sem o paleo-bosonogo predavanje naredil v Knjižnici Slovenska Bistrica, zatem pa še v podjetju 3fs med samimi geeki. Hudi izkušnji, posebej slednja, ko so me zvabili na led z fermentiranimi žiti..pivom! Prevod knjige Praktični paleo (Diane Sanfilippo, 2013) smo pospremili z dogodkoma v Konzorciju (o tem se je razpisal tudi Rugelj) in v Mariboru. Celo do Kopra sem šel, kjer sem študente indoktriniral s paleo dogmami. Pred prvomajskimi sem se nastavljal fotografinji revije Bodi Eko.

Bosi tek je bil 4. maja spet svetovna uspešnica. Sploh mi ni jasno, kako v svetu gibanje izgublja sapo, pri nas pa se noro krepi. Celo policaji so nas letos lovili, to že pomeni, da smo faktor, ane? Žal mi ni uspelo do Škofje Loke debatirat o prehrani, sta me pa več kot uspešno nadomestili Eva in Špela iz Retrospektive. V maju smo v naših koncih začel furat Lune, kultna obuvala po izročilu Tarahumar. Pri meni najbljubših Vivobarefoot smo čvekali o gibanju in evoluciji.

Junija spet na Dobro jutro, na trenutke sem se zadrževal, da nisem bruhnil v krohot, potem pa še enkrat na Primorsko, malo teč, malo gledat fuzbal in popit pivo ali dve. Z Alenko sva posnela en fajn paleo prispevek za njeno oddajo, a še vedno ne vem, če je kdaj ugledala luč sveta. Julija ni nič drugega kot Nočna 10ka – dvomim, da bom še kdaj v še kaj vložil toliko energije in emocij kot vsako leto v ta projekt. Dogodku ob rob so se dogajale tudi take prigode z računi v lokalnih gostilnah in intervjujem za Tek Plus.

Avgusta je bilo nekoliko zatišja, prav godilo je. Nekoliko pozno a vneto sem začel delat kilometre za Berlin, a v dobri družbi. Potem pa je izšla tekaška knjiga leta – Ultrablues, ki je začarala občestvo, tudi mene, priznam (pa ne samo zato, ker me je cenjeni dr. Rugelj celo nekajkrat omenil). September je bil action packed. V Maribor vedno rad grem, še posebej, če te povabita Sandi in Aleš, zraven pa se znajdeta še Grom in Sobočan. Presenetili so me celo z rojstnodnevno torto. V naslednji nekaj dneh sem spil par piv na ta račun, potem pa spakiral za London, kjer sem se v treh dneh učil od legendarnega Lee Saxbyja, “najboljšega tekaškega trenerja na svetu”. Vračajoč se, sem iz aviona samo prestopil na bus in z Igorjem skoraj 60 ljudi peljal na Berlinski maraton. Kakšna nora izkušnja je bila to, vam rečem! Tudi če pustimo tek ob strani (s pol manj treninga sem odtekel celo bolje kot lani), se v takih zadevah spet počutim noro mladostnega.

Še musklfibrast od potovanja in teka sem se dva dni kasneje v studiu na Radiu Slovenija pogovarjal o teku. Prava družba, prava moderatorka.Tempo smo jačali tudi oktobra, najprej z (žal) poslednjim Šenčurjem, potem pa z skoraj celotedenskim Ljubljanski maratonom. Furali smo stojnico, hecali Kenijce, pod taktirko brkača Zalarja debatirali o prehrani in (ultra)maratonskem teku. Z Mitjem in Igorjem smo naredili šov in predstavili naša maratonska popotovanja.  V nedeljo pa še maraton! Seveda smo naredili štalo. Smo bili tudi odmevni, povzeli so nas v Dnevniku, Delu, na Siolu, POP TV-ju…Isti dan je izšel tudi intervju v Nedelu, nekaterim je šel celo v nos.

Presenetil me je tudi Paleovember, saj je (vsaj na FB) potegnil kar 190 udeležencev, ki so se tako ali drugače spopadli z njim. Vmes smo praznovali tudi Igorjevih -50kil, izjemen dosežek izjemnega človeka. Zapis (s 4700 ogledi in 1000 FB lajki) je postal daleč najbolj bran na temle blogu. Ever. Super inspiracija za mnoge. Paleo se je znašel tudi v OkušeVALnici na Valu 202. Za piko na i so me povabili še v razvpito Gostilno kot posebnega paleo gosta – šova sicer nisem spremljal, zato se mi je vse zdelo dokaj zabavno, na trenutke pa nekoliko pretenciozno. Visoka kuhinja mi je še vedno španska vas.

Veseli deember sem začel v Lokalpatriotu v Novem Mestu, kjer smo govorili o paleu. Na koncu je bil december najmirnejši mesec. Pil sem paleo cviček, grizljal vse mogoče, ter se dal kot trener naprodaj na Vivobarefoot. Nasploh ni bilo slabo leto. Če bom imel ob letu spet toliko za pisat, tudi ne bo nič jamral. Imejte se, over and out.

Točno leto dni nazaj sem priobčil, da minimalizem v teku nasploh izgublja sapo, a da ostaja pomemben igralec in sestavni del tekaške obutvene družine. Če drugega ne, naj bi vsaj vplival na industrijo in njeno dojemanje kvalitetne in funkcionalne tekaške obutve. Sam pri sebi sem menil, da bo manj blaženja (ne nič, manj) vendarle v prednosti pred več blaženja, vsaj dobrih nekaj let – a glej hudirja, en obrat letnih časov in kot da zadnjega desetletja sploh ne bi bilo!

Da tole spišem, me je deloma spodbudil tudi dokaj nagravžen Massov bilboard, ki ga pred kranjsko policijo srečam vsaj dvakrat dnevno. Menda se vračajo legendarne Nike Air Max! Če so se Adidasovi razvojniki za svojo plačo morali vsaj nekajkrat primajati na šiht in spacati na stiropor spominjajoči Boost (ali pa Spingblade, hehe, kot da bi nekdo tam preveč vohal lepilo), jim je pri Nike-u zadoščalo, da vzamejo dvajset let star copat in ga zgolj na novo pobarvajo. Najbrž jim je kdo prišepnil, da je barefoot doba končno mimo in da tudi pri Asicsu veselo štepajo večne Gel Kayano, na polno debelino, juhuhu. Zero drop, pravite? Zero kaj?

Povratek blaženja je voda na mlin mnogih tekaških “stručkotom”, ki se nikoli niso uspeli znebiti pronatorsko-supinatorske paradigme. Runner’s World je recimo že pred dve letoma dokončno opustil razdelitve na pronacijske-nevtralne-supinacijske modele v svojih ocenjevanjih tekaških copat (oni dejansko merijo debelino blaženja, nagib, stabilizacijo in uporabnost čevlja), pri nas še vedno neumorno nabijajo o supinacijskih in pronacijskih modelih. Ob tem ti zastopnik ene večjih tekaških znamk prišepne, da naravnih suipinatorjev skorajda ni, je pa marketinško dobra fora.

Določeni proizvajalci in prodajalci gredo še dlje. Minimalistično zavest, ki je vendarle pustila pečat med tekači spretno izkoristijo in si upajo celo zapisati, da vsaj nekaj milimetrski padec peta-prst dejansko pomaga pri pristajanju na sprednji del stopala. Say what?? Jp, točno tako. In če imaš težave s koleni in bi nekaj moral naredit na tehniki, bohnedaj vzet kakega pravega minimalca – za prehod na pravo tehniko bo najboljši model z ravno prav blaženja, ki omogoča “naravni tek”. Ko sem prvič videl MTB-je, sem mislil, da se nekdo zafrkava. Ko sedaj berem, da je Hoka spravila na trg enega bolje prodajanih copat lansko leto me celo bruh v usta mine. Nope, nekdo misli smrtno resno. Z vsemi najkicami, adidaskami, asicsi, brooksi, sauconyji, onkami, salomonkami in podobno podloženo šaro. In se mi ironično krohota v faco.

A nič ne de. Minimalci se v naših koncih začuda letos prodajajo bolje kot nekaj zadnjih let. Pravi minimalci, tisti zero drop z ne več kot nekaj milimetri podplata. Vivotke so še vedno zakon, celo po fingersih spet sprašujejo, po tastarih, ta tankih. In medtem, ko se tekaške trgovine, revije in prireditve šibijo od teže na novo izumljenega blaženja, smo bosonogci pravzaprav čisto veseli, da se je teren malo spucal. Kako že pravi oni paleojedec? Več veganov, več mesa za nas ostane.

ps. če vam prvomajski prazniki dopuščajo (in odpuščajo), se splača v nedeljo 4. maja prikotalit do Kranja na že 4. Slovenski Bosi Tek. Kdor je že bil, ve, da gre za tako prijetno, domačo, nepretenciozno dogodivščino in druženje. Letos smo se povezali tudi s Podarimo.si in komaj čakamo, da nam znosite uporabne stare čevlje. Druge štartnine ni, bodo pa kajpak spet majčke in menda še več razvedrilnih napitkov. Vsaj prijatelji s Haloz mi pravijo tako. 🙂

Že pred časom sem se zanimal pri slavistih, kaj je bolj pravilno, imenovati tek, ki ga prakticiram bosi ali bosonogi? V medijih se namreč pojavlja marsikaj, čeprav je tendenca bolj k bosonogemu (predvidevam, da tudi zaradi prevajanja iz angleščine – “barefoot” – bosonogi). Sam bolj pogosto uporabljam pridevnik “bosi”, ker menim, da v slovenščini že ta dovolj jasno pove, da gre za človeka, tekača brez obutve (medtem, ko je v angleščini “bare” ne samo brez obutve ampak lahko tudi nag ipd.).

Končno sem dobil tudi odgovor. Prof. dr. Alenka Šivic Dular mi je prijazno odgovorila. Mojega razmišljanja ni potrdila niti ovrgla – tako, da sem bil sprva še bolj zbegan. Podrezal sem še malo, da bi vendarle prišel do potrditve moje teze, a gospa profesor je bila dokaj eksplicitna. Na koncu mi je vendarle pustila nekaj malega prostora za lastno interpretacijo.

Kakorkoli že – ali uporabljate besedno zvezo “bosi tek” ali “bosonogi tek”, oboje je napačno! Bolje rečeno, če malo raztegnemo pojmovno logiko slavistike, je lahko oboje tudi pravilno. Morda bo z daljšo uporabo tudi slavistika prilagodila pravilo. 🙂

Spodaj si preberite najino dopisovanje. Če boste bosi tekli pozimi, pa le pazljivo! Uspešen bosi tek želim. 😉

Spoštovana ga. Alenka Šivic Dular,

Že nekaj časa sem pred dilemo, pa se na vas obračam po nasvet, ker ste strokovnjakinja na tem področju. V zadnjem času se tudi pri nas prijemlje nov pristop k tekaški rekreaciji, v Ameriki ga imenujejo “barefoot running”. Pri nas večinoma dosledno prevajajo kot “bosonogi tek”, čeprav se sam ogrevam za okleščeno verzijo “bosi tek”. Po mojem mnenju je angleški pridevnik “bare” sam po sebi lahko mnogoznačen (bare hands, bare chest), zato je barefoot v tem primeru na mestu. Pri nas pa “bosi” enoznačno pomeni nekoga brez obutve in se mi zdi pridajati zraven še noge nepotrebno (bosonog). Kakšno pa je vaše mnenje? Kaj je knjižno bolj pravilno? Morda oboje?
Hvala za vaš cenjeni odgovor,
Marko Roblek
bosi/bosonogi tekač

Spoštovani,

Odgovorila bom po svojih močeh, sprejemanje novega izraza v jezik (v povezavi z novo realijo) pa je vsaj na začetku prepuščeno tudi deloma nepredvidljivim (zunajjezikovnim)  dejavnikom in ko se o tem razmišlja, je koristno razmišljati ne samo na nomen agentis, ampak tudi na nomen actionis, glagol ipd.. Če izhajamo iz opredelitve v SSKJ, ima bos kot stari (slovanski, podedovani) netvorjeni pridevnik naslednje pomene: 1° ‘ki ni obut’, tj. ‘gol, brez obuvala (čevljev, nogavic)’; 2° ‘brez podkve, nepodkovan’, tj. ‘brez “obuvala”‘; 3° preneseno/ekspresivno ‘neosnovan, neresničen’, medtem ko tvorjena pridevnika bosonog  *'(človek, oseba), ki ima bose noge’ in bosopet *'(človek, oseba), ki ima bose pete’ pomenita samo bos 1°. Te besede so že dolgo v slovenskem leksikonu (prim. Pleteršnik), kar se vidi tudi iz (danes) ekspresivnih glagolov bosáti -am nedov.  in bosopétiti -im nedov. ‘hoditi bos’ (ni pa glag. *bosonogati, bosonožiti ali podobno).
Pridevniki bos(-i), bosonog(-i) in bosopet(-i) izražajo lastnost človeka, osebe, tj. ‘da nima obuvala’, v določni obliki pridevnika pa se (zaradi določnosti) približujejo vrstnosti, zato bi se lahko uporabljala skladenjska zveza  z določno obliko pridevnika v nomen agentis (bositekač/bosonogi tekač) za ‘tekač z bosimi nogami, neobuti tekač’; pri izbiri adj. bos ali bosonogi bi lahko pretehtalo pogostnostno razmerje med njima, morda celo osebna preferenca do njiju, saj sta sicer oba pravilna in v rabi . Nikakor pa po mojem mnenju ni mogoče uporabljati nomena actionis bosonogi tek, ampak je primernejša besedna zveza z neujemalnim (desnim) prilastkom tipa  tek z bosimi nogami (prim. večbesedno poimenovanje: tek na dolge/kratke proge, tek čez drn in strn, tek na smučeh) poleg potencialnega adjektiva *bosonoški < besedne zveze tek z bosimi nogami (tj. potencialnega poimenovanja  *bosonoški tek). V tem smislu bi bil tudi glagol lahko tvorjen podobno kot nomen actionis, tj. teči z bosimi nogami. Zaradi drugačnega pomena (tj. ‘hoditi bos’ in ne ‘teči bos’) po mojem mnenju ne pride v poštev starega glagola bosati.

Morda Vam bo moje razmišljanje pomagalo pri iskanju ustreznih slovenskih ekvivalentov, tudi sama bom odslej naprej spremljala to problematiko.
Lepo pozdravljeni,
A. Šivic-Dular

Spoštovani,

Hvala za hiter in ekspliciten odgovor.
Če vas prav razumem, besedna zveza “bosonogi tek” ni pravilna, pravilno bi bilo tek z bosimi nogami. Kaj pa besedna zveza “bosi tek”? Je enako obravnavana kot “bosonogi tek”, torej ni pravilna? Hvala še enkrat in lp
Marko Roblek

Spoštovani,
rekla bi, da zvezi bosi tek in /bosonogi tek nista primerni, ker tek (tj. nomen actionis oz. poimenovanje za dejanje) ne more biti ne bos in ne bosonog, ampak je tak človek, ki teče. Da bi se raba razumela (tj. prepoznala) postavite pridevnik za lastnost v t.i. nedoločno obliko: bos / bosonog človek (tj. neka lastnost, ki se pripisuje psameznemu človeku) in tudi določno obliko  bosi / bosonogi človek (tj. natančno določena človekova lastnost, po kateri ga poznamo že od prej, iz pripovedovanega; prav zaradi tega se pomen določnega pridevnika približuje pomenu vrstnosti ali lastnosti, ki je lastna vrsti). Prav zaradi sestavine vrstnosti, se na prvi pogled zdi zveza bosi/bosonogi tek možna, a pojmovno ni logična.
Lep pozdrav,
ašd

“Ej, E-ji grejo!” Nekje med 11 in 12-im kilometrom je šlo kot po maslu in ravno sem začel kontemplirat, ko mi je kompanjon Friko (sicer mu je ime Jure, a vzdevek Friko mu neprimerno bolj pristaja) prekinil miselni tok. “Kakšni E-ji, hudirja?”, sem najprej pomislil, potem pa mi je po čekiranju tekačev za nama le vžgalo. Moj sotrpin je ves čas bistroumno opazoval tekače, ki so naja prehitevali in beležil njihove črke na štartnih številkah. Midva sva imela C, za boks tekačev pod 3 urami (ja vem, čist nelogično, razložim takoj), pred nama je štartala peščica onih res hitrih, za nama pa reka skoraj 40.000 podivjanih maratoncev, ki so se lani konec oktobra v tistih 3 urah in pol uspela prijavi na to jubilejno dirko.

Klik za video 😉

E-ji so bili tistih za tri ure in pol, za njimi pa še cel kup črk do H-ja, nekvalificiranih tekačev, onih za 4 in pol pa še dlje. Tja sva pravzaprav sodila tudi midva, a vsem kontrolam navkljub s svojimi C-ji nisva prišla blizu. Če bi vedel, da bo vse tako striktno, bi ob prijavi ne zapisal svojega najboljšega maratonskega časa (ki datira še v prejšnje tisočletje, žalibog). Pa se mi je zdelo tako hecno in malo sentimentalno. Ha, še dobro, da sem našel Frikota, ki se je v podobni situaciji znašel, ker je podedoval štartno številko enega izjemnega tekača. Imenu na štartni številki v čast sem ga zato do štarta klical kar Stanko.

“Najbrž ne bova nikoli več štartala takoj za Kenijci v Berlinu, zato izkoristiva”, se je zarežal in nisem imel kaj, da mu ne bi potrdil in sledil. Druge opcije tako ali tako ni bilo. Šele ko so naju preplavili E-ji pa se mi je utrnilo še nekaj: ker sva namesto zadaj štartala spredaj, naju bodo celotno pot prehitevali!V smislu dodatnega pogona, ki ga da množica se to sploh ne sliši slabo. Poleg tega bova srečala cel kup naših, ki bodo šli mimo. Pa še najini Viteški majici bo moralo gledat nekaj deset tisočev – kak oglaševalski guru bi bil prav ponosen na najino strategijo. Da naju ne pohodijo, pa naj se brigajo kar drugi; tako kot se moramo na slovebskih tekih mi, da ne pohodimo veselih veterank, ki se vedno znova postavljajo v prve vrste.

Večer pred maratonom sem vse od gostilne do hotela in še kasneje v baru na polno bentil nad maratonski mi usodo, ki me čaka. Neja, ki se je v tem času največkrat znašla v slišnem radiju mojega jadikovanja je imela ob večernem pivu že vsega dovolj in mi je napela par krepkih. Pred marat0ni se ponavadi res ne pritožujem, zato sem očitno rabil lekcijo, da se pomirim. Ta moj nenavadni nemir je bil bržkone znak, da me je malo strah podviga. Pol leta sem na veliko govoril, da bo to moj ponovni bosi naskok Berlina, a na emstu samem zadeva ni več izgledala tako preprosta. Dve leti in pol od zadnjega maratona, še nekaj več od take bose razdalje. Skrbelo me je, da bo res mrzlo in da se podhladim. Že malo dežja bi lahko uničilo vse moje dobre namene; plan B namreč ni obstajal. Svojo živčnost sem opravičil z dejstvom, da je maraton spoštovanja vredna distanca, pa čeprav jih imaš že petdeset ali več za sabo.

Spal sem slabo. Pošteno se nisem naspal že nekaj dni; od busa naprej, kjer sem čez noč oči zatisnil morda za kako uro, da petkove noči, ki je bila še bolj razburkana. Sledeč kaki tekaški bibliji smo pred maratonom delali vse narobe. Celonočno prevažanje s preveč kofeina, celodnevno pohajanje in raziskovanje, mesena in pošteno začinjena večerja. In ta presneti holesterolski krožnik za zajtrk! Kaj pa karboloading? Hm, ali pivo šteje? Ali šteje več piv? Pivnica pri Maximiljanu, kjer točijo odlično nemško pivo kar v litrske kruglice nas pač ni kar tako spustila.

V soboto zjutraj, ko so nekateri celo šli raztegnit krake, mi niti na misel ni hodilo, da bi nos pomolil kaj več ko izpod kovtra. A prav sobote so bile moje, že od pozne pomladi naprej. Filozofiral sem že aprila, kako se bom lotil priprave na ta moj projekt leta. Upal sem sicer, da bom prvotni plan še malo nadgradil; saj veste, samozavest z vakim kilometer malenkost zraste. Pa še Mitja me je ozmerjal; da pišem nevarne traparije na blogu in da bo kak nič hudega sluteči začetnik dejansko sledil mojemu planu “minimalne efektivne doze”, na maratonu pa potem enostavno crknil. “Lahko je tebi, ko se šlepaš na vse svoje pretekle kilometre,” je pribil. Dve leti nazaj bi mu še pritrdil – takrat sem bil še dovolj v rutini, da bi maraton zmogel tudi brez priprav. A kronično pomanjkanje ceste v nekaj letih iz nekdaj utrjenih mišic naredi žolco brez spomina.

K vragu, po kakih dveh mesecih ukrivljanja časa in vrivanja kakega pol ducata tekaških kilometrov vsaj še enkrat ali dvakrat na teden sem se vdal v usodo in si določil sobote. Zelo zgodnja sobotna jutra pravzaprav; ko je cela familija še spala in je bila zunaj še tema, sem si navlekel kratke hlače in kako majico, na telefonu zastartal kak podcast in jo mahnil za urico džoginga, potem pa počasi že na dve. Ritual mi je ustrezal; imel sem svoj mir, doma sem bil preden se je začel šunder in še cel dan je bil pred mano. Po nekaj skoraj 20-kah sem konec julija zaokrožil prvo 30-ko, konec avgusta še eno in to je bilo dovolj, da sem se prepričal, da bo tudi na maratonu šlo. Občasno sem tudi med tednom dodal še en tek; ali iz radovednosti in ker mi je sedaj že steklo ali pa me je Aleš v torek pred šihtom zvlekel na Brdo. Manjkali so mi le popolnoma bosi dolgi teki; pri 30kah se mi je zmeraj izjalovilo (najsi sem raje izbral sandale in šel okoli Brda ali pa sem našel kak drug izgovor), zato sem se zadovoljil z dvema ali morda tremi dvournimi nočnimi bosimi eskapadami okoli spečega Kranja.

Bil sem pripravljen kot že leta ne. Mentalno vsekakor, tudi fizično sem se počutil v izjemni kondiciji. Paleo z nekaj modifikacijami IF 8/16* je obrodil sadove; brez težav sem vzdrževal težo na 80 kilah, nekaj špeha mi je še pobralo, ravno prav. Kot kaže me tudi sreča na teh podvigih vedno spremlja. Že 2008 se je zadnjo septembersko nedeljo naredilo lepo vreme; pet let kasneje je na štartu iz začetnih 6 temperatura kmalu zrasla na 10, na pol proge sem nekje ujel že 13 Celzijev. Moja glavna bojazen – prehladna podlaga – sploh ni bila problem. Ker ga že povsod, ga bom pa še tu pohvalil: berlinski asfalt je lepši in bolj gladek kot večina ploščic v slovenskih kopalnicah. Tu bi se dalo bos teči tudi pri hudi zmrzali.

Ena boljših reči okrog Berlinskega maratona je bilo spremljanje tekačev preko spletne aplikacije. Nekje na polovici, ko mi je najprej žena javila, da je padel rekord (seveda ni napisala koliko, najbrž zato, da sem vsaj iz firbca poklical), sem začel dobivati sms-e doma spremljajočih Iggyja, Marka in Šterca. Največji hec: algoritem je med časovnimi kontrolami očitno računal pričakovano hitrost vsakega tekača, tako, da sem sms-e s čestitkami v smislu: “Dejmo tastar, 30ka je za tabo!” dobival še preden sem tablo s tem kilometrom sploh uzrl. Če to ni ažurnost in interaktivnost, potem pa res ne vem, kaj je!

V petek smo se takoj po prihodu najprej vljudnostno oglasili na slovenski ambasadi. Marta Kos, novopečena ambasadorka je poslala vabilo vsem Slovencem, ki naj bi tekli v Berlinu. Od 280-ih jih je prišlo reci in piši 271, kar je še dokaz več, da na Slovence lahko vedno računaš. Posebej, če se kaj zastonj deli. Da pa ne pokasiram srda naših davkoplačevalcev; naša skupina je zamudila pol ure, ko so Štajerci in ostali veseljaki požrli, kar je bilo od kanapejčkov in spili, kar je bilo tekočega. Toliko, da se ve. Eno poli salamo pa čez Dravo za spomin pošljem kar po pošti :). Na dogodek sem se spomnil nekje po 30-em kilometru, ko so na okrepčevalnici delili gele. Nisem ravno ljubitelj teh zvarkov, a če ti skoraj v roke porinejo pol ducata plastičnih zavitkov, se vsaj spodobi, da kakšnega požreš. Mirne duše priznam, da se ni nič zgodilo. Nobenega boosta, nič pospeška, še zvilo me ni. So se mi pa na vsake tri minute začeli prikazovati zajci z baloni za 4 ure. “Čakaj, spet 4ka?” Dejstvo sem preverjal pri Frikotu, ki je potrdil, da sva očitno v vzporednem vesolju. Kakih pet ali več štirkarjev z baloni je v dvajset minutah teklo mimo naju, potem pa sva pogruntala, da so bržkone štartali v različnih boksih. Relativnostna teorija my ass.

Za enim od teh balonov je dirkal Mišo, vrli bančnik naše skupine. Zapičil si je v glavo, da bo šel po 4 ure, pa če se cel svet podre. Specialist za risk je baje do sekunde preračunal še postanke na postojankah! Kot vsem vestnim bankirjem na tem svetu mu je seveda uspelo. Ta kratka srečanja so poleg muzikontarjev vsakih nekaj sto metrov res razvedrila popotovanje po Berlinu. Že na začetku smo se sešli s Sandijem, kasneje pomahali s Srečkom in se pofotkali z najbolj fit diabtetikom kar jih poznam, Rafom. Jožica me je uspela celo uščipniti, ker je točno vedela, da ji, počasne, ne bom uspel vrniti. Svoje je dodala še navijaška falanga pod Puhkotovim vodstvom, ki se je z dvojno zastavo nezgrešljivo postavila na 6ko in kasneje na polovičko. Top!

Na valu navdušenja in prehitevalcev sva polovičko obrnila v hitrih 2 urah, da me je celo zaskrbelo, da greva prehitro. Friko me je pomiril. Celo progo sva taktični počasi upočasnjevala, kar je tekanje naredilo izjemno prijetno. V zadnjem raztežaju je Friko, pazeč na svoje koleno pokasiral nekaj krčev a to naju ni ustavilo, da nisva še pred planom zavila Pod lipe, ciljno ravnino do Brandenburških vrat. Tu naju je dohitel še Jane; malo omahujoč ali gre lovit slavo ali skupinsko slikanje se je odločil za slednje. Friko skoraj na sekundo, kot je napovedal, sam celih 5 minut bolje kot pred petimi leti (simbolika, ha!), Jane pa rutinirano v cilju. Slavje se je lahko pričelo!

Videt novopečene maratonce kot sta bila recimo Meta ali Nejc je v cilju zmeraj ganljivo videti. Kot bi se nalezel malo njihovega navdušenja, občutka izpopolnjenosti. Tudi sicer je bil maratonski izlet uspešnica. Od skoraj 50 mratoncev jih je bilo malo, ki niso dosegli osebnih rekordov ali vsaj odličnih rezultatov. Brez odstopa! Da smo imeli najboljšo Slovenko, izjemno zdravnico Mojco in skoraj najboljšega Slovenca, vojaka Aleša v naši sredi je nujno poudariti. Skupinska dinamika, prava kemija, ki se je ustvarila med vsemi nami je najbrž vsaj malo dodala k sproščenosti tudi na cesti. Tudi pravila smo kršili skupaj. Zelo fajn! Čestitati gre zato prav vsem; še šoferju Viktorju, ki se je pred povratkom nalezel naše razigranosti.

O organizaciji najhitrejšega maratona je bilo že vse povedano; bolj zanimiva so osebna izkustva in poročila. Čeprav je Špela še enkrat več spisala res lepo zgodbo jih je tokrat slavo odnesel njen Matko. Tako doživeto in ganljivo kot je tekel je tudi pisal in vsem, ki na maraton gledajo prestrašeno ali celo omalovažujoče bom dal tole za prebrat. Kapo dol! Dva dni po teku nas je presenetil eden od doktorjev z busa; Samo je tedensko kolumno namenil prav maratonski izkušnji v Berlinu. Odlično, smo dobili legitimno potrditev še v pravih medijih. Za dogodivščine z alter egi, zapestnicami in menjavami osebnih izkaznic pa je vseeno, če ostanejo samo nam. 😉 Fotke pa le poglejte.

Minimalne priprave terjajo maksimalen počitek. Čeprav sem se po maratonu počutil sveže kot že dolgo ne, sedaj še po dveh tednih čutim, da se nisem še optimalno spočil. Kolikor km toliko dni počitka, pravite? Dajem si prosto še do Ljubljanca. Problem je le to, da me po večletnem postu spet srbijo pete, da bi šel na kakega večjih evropskih. Kaj pa če bi šel kar na tistega, kjer sem bil zadnjič, preden sem zakorakal v družinsko življenje? To bo lušno! Zakaj pa ne bi šli z mano? 🙂

Ako bi skoraj štiri mesece nazaj ne pisal o svojih maratonskih planih v prihajajoči jeseni, bi morda tudi zdajle ne imel o čem. Ali pa ravno obratno, če bi se vsega zapisanega spomladi dosledno držal, bi zdajle poročal le o suhoparnih cifrah. Pa je bilo vse prej kot dosledno in suhoparno.

Seveda sem aprila na vse skupaj gledal dokaj enostavno. Dejansko sem odtekel tistih nekaj kratkih šestk (stestiral tudi sveže Luna sandale), dokaj brez težav in lagodno. Potem sem se konec meseca podal na dvanajstico. Namenoma sem izbral nedeljo zjutraj, da se izognem gneči na cesti in lepo, meditativno oddelam svoje. Ne vem, kje se je zataknilo – no, lažem, pravzaprav se mi kar dozdeva: prilično nenaspan, brez pravih obrokov dan pred tem in v enem ketonskem eksperimentu nisem bil energično razpoložen ampak prej sesut. Do polovice je še nekako šlo, nazaj grede sem umiral na obroke. Pojma nimam kdaj, a enkrat v mojih najtežjih trenutkih me je mimovozeč zapazil Mitja – en teden je potem zbijal šale na ta račun, najbolj pa mu je bilo žal, da ni pofotkal trupla na dveh nogah s trpečo grimaso.

Na ketonski nisem vztrajal več kot nekaj tednov, čeprav bi lahko potrpel vsaj še kak mesec in stestiral še daljše aerobne obremenitve na ketonih – užgal sem jo nazaj na en okvirni paleo, na poletje pa sem še tega izdatno razrahljal. Keto je bil najprej poskus prebitja plafona, ki sem ga na paleu dosegel čez zimo – kak % maščobe dol ne bi bil odveč. Pa nisem bil dovolj koncentriran in potrpežljiv, pa še svoje laufanje sem uporabil za “uržah”, da prekinem eksperiment in ga v bolj konkretni obliki zastavim spet na zimo…

In če smo že pri laufanju: nič ni šlo po planih! Tistih 12 je bila zadnja kljukica, ki sem jo naredil po svojem minimalnem protokolu. Kak teden sem popolnoma spustil tekaške aktivnosti, po Bosem teku sploh in konec maja je 18ka postala mission impossible. Vse skupaj sem prestavil za en mesec, mentalno se pripravljajoč kar na 24ko. Ob hektičnih pripravah na 10ko sem, bolj, ko se je mesec bližal h koncu odganjal misel na  tek, plane in dolge teke – potem pa sem zadnjo soboto ob kresu nastavil uro na pol pet zjutraj in se v svežem jutru zagnal ven. Malo sem še spal prve kilometre, potem pa me je čarobnost jutra spravila v tako samozadovoljno stanje, da sem prav užival. Sicer jih je bilo za eno polovičko in ne 24, a navdih je bil dovolj, da sem po 10ki to še ponovil, celo dvakrat. Prvič mi jih je uspelo nardit 18 (če grem od doma do Brda, krog in nazaj, se jih nabere ravno toliko).

Drugič sem šel preteklo soboto. Čeprav Puhko ni uspel in bi mi družba na dveh obratih okrog Brda prijala, sem nekako odvrtel oba, se obakrat napojil na novem pitniku na vzhodni strani in ugotovil, da jih imam komaj 24 na koncu drugega ovala. S štirimi do doma bi mi zmanjkala še dva, zato sem še malo krožil po okolici. Poznalo se je, da glikogena ni – poleg dveh deci vode cel čas nisem zaužil ničesar, niti zajtrkoval prej – a je bilo zelo zanimivo, da sem se po hudi krizi okrog 25ke zelo hito pobral in maščobo topeč brez težav še malo pospešil. 30ka je šla skoz, v maratonskem tempu za dobrih 4 in pol – pa sem spet na planu!

Zdajle, še vedno musklfibrast in spet po dolgem času v enem intermittent fastingu srebam vodi primešan Donat in počivam. Spet na polno nazaj v paleo, vsaj do maratona z minimalnimi prekrški (RD-ju navkljub, sicer pa mi ostaneta tekila in cviček :)) verjamem, da mi rata narest še eno takole 30ko, morda kak krajši tek in Berlin (čez točno 2 meseca!!) bi moral bit prava poslastica. Ne boste verjeli – nedolgo nazaj sem prekršil še eno svojo alinejo iz plana in šel teč kar tri dni zapored. Sicer kratko in sladko, a vseeno se mi je spet zbudil tisti občutek, da bi to dejansko brez težav lahko počel bolj redno. Hudirja, prav prestrašil sem se, da me spet vleče v resne tekaške vode!

Da me res preveč ne potegne, si bom zdaj vzel nekaj časa off. Menda je tako ali tako prevroče za tek… 😉

Vsega je pravzaprav kriv Luka. Deset dni pred dogodkom mi je poslal mejl z enim letakom. Na telefonu se skoraj nič ni videlo, a sem le razbral. Praga, bosi tek, baje prvič in čakaj malo, Barefoot Ted? Bosy Ted, pravzaprav, tako simpatično češko, malo sem se zarežal. Sem dokaj impulziven pri mnogo rečeh; hočem reči, da se hitro navdušim (žalibog večkrat hitro tudi ohladim) a tokrat mi je bila reč sicer privlačna, a ne več kot to. Ko sem pol ure kasneje odpisoval, da bi blo pa na tole res fino it, hehe in dobil odgovor: saj zato sem ti pa poslal! mi je prvič šinilo čez možgane, da tole lahko izvedem. Da moram, jebela cesta!

Fast forward 10 dni: štirje tipi na eni od pump severno od Dunaja nase vlečejo majice, na katerih je s flomastrom napisano Hangover 4 in odpirajo zelene pločevinke (piva in kofeta). Fotke kajpak takoj pošiljajo na družabna omrežja. Odprava je pravkar postala odbita avantura.

Za neposvečene, ki niste brali Rojeni za tek in še nikoli niste slišali o bosem teku: Barefoot Ted je legenda bosonogega tekanja in najbolj odpuljen karakter v McDougallovi uspešnici Born to Run. Vibram bi mu lahko postavil najmanj doprsni kip s tem, ko je fivefingerse naredil za najbolj vroče tekaško obuvalo zadnjih let. Američan, ki trenutno živi v Istanbulu in po svetu promovira svoje izjemno popularne Luna sandale ima v bosonogih logih status superzvezde. Ma kaj, on je enostavno tekaški Mesija! Ko tak mitični osebek pride v tvojo bližino na borih 750 kilometrčkov, si skoraj poklican, da ga greš občudovat. Jp, izbire praktično nisem imel.

Fantov ni bilo težko prepričat, ker smo šli dejansko na dvodnevni moški odklop v Vzhodno Evropo. Uh, tole se že bere nevarno privlačno. Ajde, šli smo na 1. Praški bosi tek, ki je bil v soboto, v petek popoldne pa v lokalno Vivobarefoot trgovino spoznat češke bosonoge prijatelje in Teda, ki se je podpisoval v knjige. Barefoot Mark, moj kolega na mnogih bosih zadevščinah je bil seveda takoj za, Mitja in Igor pa je bil uvodni stavek tega odstavka iz prve čisto dovolj. Hangover druščina, jebiga, se ni dalo skrit.

Prvo pivo sem spil po kakih 9 urah vožnje v prvi luknji, ki smo jo našli v ulici, kjer smo parkirali. Kozel je bil ravno pravi, da je potem multikulturna konverzacija lahko tekoče stekla. Trgovinica je bila čez cesto. Za uvod Nemci; bolje rečeno Bavarci, bosonogi trop, ki se ravno tako kot naša ekipa niso mogli izogniti praškemu eventu. Pa potem Petra in Daniel, ki sta bila organizatorja vsega skupaj (in njuna trgovinica je prav lična). Veliko smo se gledali v noge in vlekli vsak svoje štrikce na sandalih. Sam sem vlekel toliko, da sem omiljene mi huračije na vozlu odtrgal (po vsaj tisočaku ali več kilometrov!) ravno v trenutku, ko je pristopil nihče drug kot Barefoot Ted! Preprostemu patentu zahvaljujoč sem zadrego reševal ekspresno in že nekaj momentov kasneje imel sanirane sandale in nasmešek za milijon dolarjev. Sledil je totalen šok: Ted, moj dolgoletni idol, je stopil do mene, me objel, mi stisnil roko in kot staremu prijatelju dejal: Dude, nice to meet you finally! You’re from Slovenia, right? How do you spell your name again, Rollback?

Najbrž se tko počutijo kake nore najstnice, ko jih potreplja Justin Bieber, ampak res sem bil navdušen! Človek me pozna, še več, menda je celo zapazil moje aktivnosti na Facebooku (pa sem našel še eno uporabno vrednost te preklemane traparije!) in me občasno spremlja. Ha! Se vidi, da pretiravam, kajne, ampak, če se mi je res fajn zdelo. Izkazalo se je, da je Ted prijeten in zanimiv sogovornik in moji me skoraj niso mogli dobiti iz trgovine. Potem, ko je podpisal knjige, sva govorila o vsem mogočem, njegovem poslu, ki cveti, o tem, da ne išče več limitov v svojem teku, ker tega enostavno ne potrebuje več in o inovativnih načinih transporta v prihodnosti. Njegovo solowheel ima veliko skupnega z bosim tekom, mi je razlagal. Zanimiva stvarca, a zaenkrat še nekoliko draga igrača.

Kar nerad sem odšel, a ker smo se kanili naslednji dan spet družiti, sem se pridružil svoji bandi na naši večerni eskapadi. Kulinarika (rebrca!!) in vse možne kombinacije razvedrilnih napitkov (kozel+beherovka =zmaga) so iz noči naredili jutro. Hangover 4! Za vse štiri. Deževalo je, vsaj to, čeprav je na žalost naslednje dni zgodovinsko poplavilo mesto. V parku Ladronka, kjer smo se dobili na teku, pa je kazalo, da jih nalivi nič kaj ne motijo. Vsi so bili tam, ki karkoli pomenijo v svetu minimalizma te dni in na teku se je zbralo več kot 200 tekačev vseh starosti. Izjemno! Cel dogodek je imel dobrodelni pridih, zbirali so sredstva za socialno ogrožene otroke. Ted je imel kratko predavanje, potem pa smo skupaj vedrili pod šotori srebali kavo in razdirali štose. Fajn druščina, kjer bi se dalo preživeti celo popoldne, če bi nas ne čakala še vožnja nazaj domov (z mačkom, ki ga zalivaš s precukranim kofetom je to sploh uživancija).

A vse skupaj je bila ena uživancija. Spoznal sem človeka, ki je utelešenje bosonoge filozofije, srečal zanimive ljudi iz Češke, Nemčije, Slovaške, celo Portugalske  in dobil nove prijatelje med bosonogci po svetu. Povabila med nemške bosonogce, kjer imajo serijo bosih tekov, v slovaško Bansko Bistrico, kjer se septembra organizira prvi bosi polmaraton na svetu in seveda ob letu osorej spet v Prago so kar deževala. Naša Hangover 4 ekipa pa je tudi izpolnila svoje poslanstvo. Marsičesa se ne spomnimo. Glede na prej naštete dogodke je nadaljevanje sage skoraj neizbežno…

ps. seveda sem čez kak teden obogatil svojo zbirko sandal (in Mark svojo) s čisto svežimi Luna Venado...hvala Petra 🙂

Kak mesec ali dva nazaj me je administratorka in vodja največje spletne skupnosti bosih tekačev Barefoot Runners Society vprašala, kako nam uspeva vsako leto na mednarodni dan bosonogcev (IBRD) pripeljati na kup toliko ljudi. Presenetila me je z vprašanjem, nisem takoj vedel, kaj naj odgovorim. Meni se je vse dozdevalo skoraj samoumevno, tekoče in organsko. A vendar sem vedel, da ni čisto tako. Čas je bil za en globlji premislek.

A vseeno kako sem obračal misli in prebliske, vedno znova sem se vračal k eni in isti stvari. Vas res zanima, kaj je ključno pri vsem tem bosonoštvu? Za strast gre. Jp, prav ste prebrali, strast. Ne obsedenost ampak tisto zdravo norost, polno emocij, zavzetosti, načrtov, navdušenja. Sam sem se med bosonogci znašel bolj ko ne po naključju v času, ko sem imel ene vrste eksistenčno krizo kot tekač. Prijelo me je, na novo sem se ovrednotil kot tekač, človek, minimalist če hočete. Na rekreacijo sem pogledal širše, navsezadnje je moje bosonoštvo posredno vplivalo tudi na moje prehranske izbire. Ponovno sem našel navdih; še več, ugotovil sem, da mi bosonoštvo omogoča lažje poslušati svoje telo in ga izzivati ravno prav, ne preveč in ne premalo.

Zdaj že vem, da je moja filozofija, bosi tek, zelo nalezljiva. Sam rad poskušam in testiram in če je dobro, dajem naprej. Cenim znanost in racio in bosi tek je ravno to – logična izbira razmišljujočega človeka, ki išče pametne odgovore na sodobna vprašanja rekreacije. Ni vse novo tudi boljše, ni vse staro za odmet. Zanimivo, nekaj, kar je bilo še eni generacijo nazaj popolnoma običajno, danes spet uvajamo v družbo – ta pa stvar dojema kot radikalni premik. Res neverjetno.

3. Slovenski Bosi tek mi je pokazal, da se splača truditi in vztrajati. Če prakticiraš tisto, kar učiš, si slejkoprej nagrajen. Moja nagrada je bilo preko 200 navdušenih bosonogcev preteklo nedeljo v Kranju. Imam tudi srečo, da me obdajajo izjemni kolegi, ki mi z veseljem pridejo na pomoč. Vse ostalo se potem res dogaja praktično samo od sebe. Žal mi je bilo le, da se je vse odvilo prehitro. Toliko sem se še imel za pogovorit s starimi prijatelji, toliko novih bosonogcev sem želel še osebno spoznat. Računam, da bodo kmalu spet priložnosti.

Za konec: bodite strastni! Pri idejah, pri delu, v odnosih. Nič vam ne bo pomagalo bolj, da boste dosegli tisto, kar ste si vedno želeli, da boste presegli vse, kar ste si kdajkoli predstavljali. Najbolje pri tem: ko bo težko in boste kdaj pozno ponoči buljili v računalnik z občutkom, da niste kos izzivom, takrat bo ravno prvinska strast tista, ki vam bo vrnila fokus in samozavest. Dobri momenti postanejo fantastični, če ste strastni, slabi izpadejo kratki in premagljivi. In včasih se počutiš, da bi lahko naredil karkoli si zamisliš.

Hvala, ker ste nas obiskali v Kranju. Čuvajte svoje tačke. Peljite jih še kdaj ven.

Dve ali morda tri leta nazaj sem v nekem pogovoru dejal, da bo minimalistično gibanje pri nas preskočilo kako fazo ali dve. Predvideval sem, da bodo sveži bosonogci prej kot osnovnim minimalnim modelom svoj tekaški korak zaupali “hibridnim” modelom, ki jih bodo na trgu ponudile večje blagovne znamke na področju teka. Nekako tako se je stvar res razpletla oz. se razpleta, na nek način pa je nakazana tudi prihodnja smer, ki jo ubira mainstream trg tekaške obutve.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Minimalistična obutev je dokaj nov pojem, ki še pet let nazaj ni bil prepoznan ali uporabljan, ko se je govorilo o športni opremi. Vsega je kriv Vibram; če leta 2006 ne bi eksperimentirali in obutve, ki je bila namenjena jadralcem, lansirali tudi na ameriški tekaški trg, potem danes najbrž ne bi imel o čem pisati. Malokdo je verjel, da se bo nove sorte obutev prijela, a Fivefingersi so kmalu postali velik hit, ne samo zaradi dizajna v obliki nožne rokavice, pač pa tudi zaradi filozofije bosonoštva, ki so jo kasneje prilepili zraven. Vse skupaj je dobilo meteorski pospešek, ko je leta 2009 Born to run prišla na ameriške knjižne police. Knjiga je postala izjemna uspešnica in vsak drugi bralec si je v njej predstavljene petprstnike šel kupit.  Vibram je briljiral;  vsako sezono so se  prodajne številke podvojile in v letu 2011 je več kot polovico vseh svojih prihodkov dobival iz tega naslova.

Vzporedno z Vibramom je tudi nekaj ostalih igralcev na trgu razvijalo svoje tekaške modele brez blaženja. Angleški Vivobarefoot je recimo svoje znanje iz modne obutve prelil tudi v prostočasni in športni del in uspešno začel naslavljat tako tekače kot športnike, poleg tega pa tudi vse, ki so radi prostem času obuli nekaj bolj udobnega, tankega, lahkega. Odlično je svojo zgodbo začel tudi finski Feelmax, ki smo ga v Sloveniji uvajali med prvimi v Evropi. Med letoma 2009 in 2010 je pri nas postal sinonim za bosnogi tek (z milimetrskimi podplati na Feelmaxih se tudi Vibram ni mogel kosati), žal pa je firma ravno preden bi resneje posegla na svetovni trg propadla. Novi lastniki so jo lani sicer obudili, a v izjemni konkurenci se danes stežka spet uveljavlja. Potem pa je tu še Nike – njihovi pametni razvojniki so že leta 2006 trgu ponudili model Free, a so prehitevali trend. Kasneje so kajpak vse nadoknadili.

Bosonogi tek so manjše skupine in posamezniki gojili že precej prej. V Ameriki nekateri že v 90-ih prejšnjega stoletja, pri nas smo prvi začeli tekati bosi leta 2007. Pravzaprav smo bili tudi med prvimi v Evropi – spomnim se maratonskih izletov v Avstrijo, Italijo, Nemčijo, Francijo, kjer so me bosonogca (ali minimalista) precej debelo gledali. Doma smo bili seveda totalni eksoti; še ko je leta 2009 postalo jasno, da je bosonogi tek oz. minimalizem nova popularna smer v teku, se pri nas nihče ni kaj dosti zganil. Pravi minimalistični val je v Sloveniji zares pljusknil šele leta 2011; med drugim smo takrat organizirali 1. Slovenski Bosi Tek, na jesen pa je izšel tudi prevod McDougallove Rojeni za tek. Tisto, kar so ameriški trgovci doživljali dve leti prej so v nekoliko manjšem merilu slovenski sedaj – povpraševanje po Fivefingersih, Vivotkah, tudi Feelmaxu je zraslo. Očitno ne dovolj, da bi se zganili tudi večji trgovci, a mali specialisti smo imeli dovolj posla.

Ljubezen predvsem do Fingersov se je pri nas v dobrem letu ohladila. Že spomladi leta 2012 so ljudje, ko sem jim dal na izbiro Vibram ali Vivobarefoot raje izbrali slednjega (tudi zaradi zadržanosti do petprstne oblike), obenem pa se je na policah večjih trgovcev znašlo kup novih modelov večjih blagovnih znamk,ki so se oglaševali kot bosonogi (pa so bili v mnogih primerih vse prej kot to). Poleg tega je udarila tudi recesija; varčna slovenska duša se ni več počutila spodobno (in sposobno) dati 120 ali še več evrčkov za kos gume z nekaj tekstila. Svoje je naredila še internetna ponudba evropski diskontnih trgovcev, ki so pobrali še tistih nekaj minimalizmu zavezanih kupcev. Na prvi pogled je izgledalo, kot da se navdušenje nad minimalizmom končuje, kar je bilo deloma res. Na en način je bilo to presenečenje: tri desetletja so se pred tem za med prodajale vsako leto bolj obložene copate, ki niso za to imele nobene strokovne podlage, sedaj pa se je število študij, ki so dokazovale, da je bosonogi tek bolj zdrav in naraven vsako leto početverilo, a ni nič pomagalo. A v tej enačbi je treba upoštevati predvsem interese tržnih igralcev, ki uravnavajo povpraševanje in ponudbo.

Vibram je leta 2010 zavzel že 2% tržni delež na področju športne obutve na svetu. Ne izgleda veliko, a če predpostavimo, da je celoten trg športne obutve na svetu vreden okrog 80 milijard dolarjev, potem 2% ni več tako malo. Poleg tega je ta 2% pojedel velikanom kot so Asics, Nike, Adidas, New Balance, Brooks, Saucony in Mizuno – ti pa nikoli niso videli radi, da jim kdo od novincev hodi v zelje. Ko se je dokončno izkristaliziralo, da gre za resen trend, so se razvojni oddelki vrgli na delo in v dobrem letu začeli na trg lansirati svoje minimalne linije. Nike je spoliral svoj Free, Merrell je pohitel s svojimi Trail glove, New balance lansiral Minimuse. Sledili so tudi Brooks z Pure linijo, Adidas z Adizero modeli, Saucony s Hatorijem, na koncu sta se vdala tudi Mizuno in celo Asics, ki je predstavil “copate za naravni tek” Gel Lyte33. Ribnik minimalizma, ki so ga nekaj časa obvladovale nišni predstavniki, so sedaj zavzele velike ribe.

Kar se  dogaja v vsaki drugi branži, se je zgodilo tudi z minimalizmom. Mala podjetja (ali nova na tem področju) so ga “izumila” in mu dala krila, velika pa so potem idejo pobrala in (so) slejkoprej zavladala na trgu. Znamke kot so Feelmax, Solerunner, Altra, Skora, Kigo, Xero in podobni obdelujejo svoje male niše in vrtičke. Nekatera manj iznajdljiva od teh slejkoprej ne bodo več uspela preživeti. Vibramu najbrž ne bo hudega, čeprav se mu že od začetka leta 2012 vsak kvartal prodaja Fivefingersov praktično prepolovi.

Komentator v eni od tekaških revij je dogajanje na trgu tekaške obutve opisal kot zibanje nihala. Potem, ko se je do leta 2000 tekaška obutev dosegla eno skrajnost s skoraj že nespodobne debeline podplatov (tudi do 4 cm), z izjemno dvignjeno peto, ultra protipronacijskim delom, s  stabilizacijskim ploščicami in podobnimi dodatki je po letu 2008 silovito zanihala v drugo smer. Govorilo se je samo še o bosonogem teku in čevljih, ki najbolj posnemajo naravni korak brez vseh omejitev. A novopečeni bosonogci so kmalu ugotovili, da je teči “brez vsega” težje kot je izgledalo na prvi pogled, da je čas adaptacije daljši, kot so pričakovali in da bi vseeno prav prišlo malo blaženja, posebej na neravnih podlagah. Nihalo se je začelo vračati nazaj.

Strokovnjaki menijo, da se kani to nihalo v kratkem ustaliti na ekvilibriju, ki bo kombinacija nove minimalne znanosti in nekdanjega blaženja. Copati, ki bodo zmanjševali višino petnega dela, ki ne bodo več ekstremno omejevali pronacije in bodo ob vsem tem še lahki, kakor so le lahko. Dokaz za prvo je Sauconyjeva Kinvara, ki je z opaznim oglaševanjem zmanjševanja dviga pete s 12 na 8mm dosegla odličen odziv kupcev. Pri uravnavanju pronacije je zdaj že največjim sketpikom jasno, da pretirano blokiranje zvračanja noge povzroča same težave, zmanjševanje teže pri copatih pa je (tako kot pri vseh ostalih napravah v našem življenju) konstanten trend. Tisto, kar je bilo pred 10 leti obravnavano kot lahki copati za hitre treninge, danes postaja standard za vsakodnevni tek.

Proizvajalci so se nasploh pragmatično odzvali na te spremembe. Ne samo zaradi zmanjševanja stroškov svojih standardnih linij (proizvodnja copata, ki ima podplat iz enega ali dveh delov je do pol cenejša kot s klasičnim podplatom iz petih delov ali več), tudi zaradi filozofije, ki so jo tri desetletja zagovarjali in prodajali. Blaženje je bilo aksiom in nespremenljivo dejstvo in da bi ga radikalno odrezali čez noč, pač ne gre. Nekaj blaženja v novih modelih zadosti željam povprečnega tekača in finančnemu direktorju v podjetju proizvajalca, hkrati pa doda k asortimanu nov in lažji model.

Minimalistični modeli v grobem predstavljajo 11% celotnega trga športne obutve. Samo Nike ima s Free v tem odstotku 70% delež, med vse ostale se razdelijo preostali 4% odstotki.  A ta trg nasplošno vsak kvartal konstantno raste, zato je pričakovati še širše asortimane, predvsem pri večjih proizvajalcih. A kaj sploh je minimalna obutev? Meje med klasično in “sodobno” minimalno obutvijo so vedno bolj zabrisane. Proizvajalci nekdaj pravih minimalk dodajajo manjše enote blaženja – novi Merrell Road glove že ima debelejši, 15mm podplat, New Balance je v novi izvedbi Minimusa že blažen. Celo Vibram je opustil klasični tanki podplat in začel dodajati vmesno EVA peno. Brooks PureProject se že od vsega začetka naziva kot bosonogi model, pa se tako kot Nike Free ponaša z okoli 2 cm podplata iz mehkejše, bolj odzivne kombinacije gume in EVA polimerov. Gel Lyte33 je še debelejši, okrog 3cm, vsi omenjeni pa imajo za razliko od klasičnih copat manjši padec od pete do prstov, kar je lastnost, ki jih nekako še najbolj probliža “originalnim” minimalističnim copatom.

Če zaključim tam kjer sem začel: kakšna je slovenska minimalistična realnost? Dokaj pozno smo se navdušili nad svetovnim trendom in nekaj entuziastov še vedno ostaja zvestih “originalnim” minimalnim praksam z najtanjšimi modeli (ali pa si delajo sandale, kot to počnem sam:)). Velika večina tistih, ki so bosonoštvo potipali, morda kdaj poskusili (in imajo doma v omari celo fingerse) pa sedaj izbira med copati, ki so kompromis med minimalnim in blaženim. Preskočili smo nekaj let evolucije minimalcev in ujeli svetovni trend.  Podobno se pozna tudi pri velikih prodajalcih. Ni jim bilo treba veliko eksperimentirati z novimi minimalnimi znamkami ampak so raje konzervativno počakali – očitno so imeli prav, saj jih njihovi veliki dobavitelji zalagajo prav s tem, kar je na trgu tudi v minimalnem svetu najbolj popularno.

Kaj bo z malimi trgovinami in specialisti? Sam menim, da niša ostaja: ker ne moremo tekmovati z velikimi verigami, se moramo ciljno in jasno specializirati. Isto velja za male proizvajalce: jasno sporočilo, ki je podkrepljeno s produktom, ki to dejansko omogoča (če simulira bosi tek, se podlaga pač mora čutiti in pika). Pametni proizvajalci s svojimi produkti delujejo tudi na trgu casual obutve (Vivobarefoot naprimer) in s tem večajo svoj tržni potencial za nekajkrat. Jaz vztrajam na prodaji blagovnih znamk, ki tekaču in hodcu omogočajo najboljši občutek za podlago in ki čimbolj simulirajo bosi tek in hojo. Poleg tega prisegam na odlično storitev in svetovanje, ki ju nudim vsakemu obiskovalcu in kupcu. Še bolj kot par čevljev je potrebno znanje kako jih uporabljati. Tek je, če si priznamo ali ne, tehnično zahtevna disciplina. Oglasite se v Kranju, v Športnem centru Maratonc, pa rečemo še kakšno :).

Preteklo nedeljo sem se bos zapodil v sneg. Pa ne da bi bil hud ljubitelj snega ali zimskega tekanja – letos sem sploh popustil na celi črti in komajda spravil nekaj kratkih tekov skupaj – le ni mi dalo, ko sem gledal snežni metež skozi okno, da ga ne bi šel malo gazit. Morda sem slutil, da gre zadnjič letos za pošteno pošiljko, ki jo moram izkoristit preden bo prepozno. Pa malo knajpanja te sorte mi je zapasalo, za zdravje.

Štartal sem s priljubljenimi Neotkami a pošteno izrabljenim podplatom. Izjemno sem užival, sam samcat na cesti, le plugi so me vsake toliko časa potisnili nazaj na pločnik. Bolj ga je metalo, bolj mi je bilo všeč. Vračajoč proti domu, ko sem zavil na stransko pot, kjer je bila snežna odeja samo moja in izvedel še tisto, kar je bil moj osnovni namen ta dan. Bose noge v sneg.

Kdor ni poskusil, ne more verjeti, kakšna razlika je imeti najmanjši minimalni copatek ali sandal na nogav v snegu v primerjavi z bosimi nogami. Zdaj se res izkaže, da je stopalo eden najobčutljivejših delov našega telesa. Eksplozija občutkov! Pravzaprav mraz, ledeni mraz, ki me spodbudil najprej v šprint, potem pa v hitro dvigovanje nog in kratek korak. Po dobrem kilometru mi je postalo všeč, čeprav so se sedaj segrete noge ohlajale precej hitreje, kot sem jim lahko še pošiljal toploto. Ravno prav se je izšlo, saj sem bil blizi doma. Ni ga čez užitek, ko se ti rahlo podhlajene noge spet ogrevajo na domačem parketu. Še cel dan sem se odlično počutil, kri je plala. Zna biti, da letos ne bo več take priložnosti.

Čeprav boste rekli, da je malo pozno, bom vseeno zapisal par ugotovitev in izpeljanih nasvetov, ki vam morda pridejo prav, ko se boste lotevali bosega teka po snegu. Če ne letos, pa naslednjo zimo.

1. Če ste začetnik, svoje teke po snegu opravite blizu doma, da imate zavetje toplega doma vedno pri nogah. Ko vas enkrat zebe preveč s tekom odnehajte in raje prihranite še kaj za drugič.

2. Premikajte se hitro! Sneg ohladi hitreje vaša stopala hitreje kot katerakoli druga oblika podlage. Če se boste premikali, če boste hitro dvigali noge, boste lahko zadostno oskrbeli noge s krvjo in dlje časa boste tekli. Ne ustavljajte se – če  boste počakali, se boste podhladili.

3. Vedno imejte pri sebi obuvala za vsak slučaj! Lahko se vam zgodi, da ste šli malo predaleč ali da ste precenili svojo pripravljenost na zimo. Par minimalk za pasom ali kar v rokah pa debele nogavice v žepu vam lahko rešijo dan in stopala.

4. Če začnete izgubljat občutek za mraz, če ne čutite več prstov ali občutite nepričakovano toploto stopal, je velika verjetnost, da ste že na poti podhladitve. Odnehajte z bosim tekanjem, obujte se in čimprej na toplo. Pa podučite so o ozeblinah, da jih boste znali prepoznati.

5. Pazite na podlago, zaplate snega, ledene ploskve, pomrznjen sneg. Snežena odeja lahko skriva vrsto nevarnosti, zato bodite še posebej pazljivi, če tečete po terenu, ki ga še ne poznate. Vedno glejte pod noge in stopajte terenu primerno,

6. Čeprav je travnata podlaga nekoliko toplejša kot asfalt, pa pri malo večjem sneženju ni bistvene razlike. Jaz sam raje izbiram ravne, asfaltne površine kot razgibane terene, kjer bi se lahko še poškodoval. Rahlo podhlajeno stopalo se počasneje odziva na vbode, udarce, ureznine.

7. Tek po snegu naj bo za užitek, ne za trening. Če ste resni bosi tekač in bi želeli razviti boljšo odpornost na mraz, se lotevajte bosih podvigov postopoma. Jaz sem začel z malo hoje po dvorišču, kasneje sem tekal okrog bloka, sedaj lahko grem že kak kilometer…

8. Oblecite se toplo! Nadenite si kapo, rokavice,  oblecite več plasti toplih oblačil. Če bo ostalo telo toplo, bodo tudi stopala bolj prekrvavljena.

Tekačem nasploh ne priporočam bosega tekanja po snegu, ker je nevarnosti več od prednosti. Če pa se že lotite tovrstnih podvigov, bodite pazljivi, vzemite kakega od gornjih nasvetov k srcu ter uživajte! 🙂

Da mi je leto prehitro minilo, sem si čisto sam kriv. Preveč se mi je spet dogajalo! Seveda se ne pritožujem ampak se mi navsezadnje prav dobro zdi. Dokler bo idej, priložnosti in zadolžitev več kot razpoložljivega časa se lahko definiram kot srečnega. Letos mi torej zadovoljstva ob zaključnem računu sploh ne manjka: spremljal sem otročiče, ki so rasli hitreje kot bodo kdajkoli, tekel se manj a se s tekači družil več kot leta predtem, srečal sem cel kup novih zanimivih ljudi. Svoje prehranske paleo eksperimente sem ponudil tudi ostalim in se kar naenkrat znašel v skupini prehransko osveščenih jedcev, ki so me  še dodatno navdušili. Nenazadnje sem se naučil ogromno, tudi po zaslugi napak, ki jih še vedno delam. V poslu, v odnosih, v vzgoji. Morda sem še malo bolj samozavesten, da bom v nove izzive in tveganja vstopal še bolj pogumno – ko mi spodleti vem, da sem še korak bliže temu, da mi na koncu uspe.

Ker se poleg družine in posla najraje ukvarjam z bosim tekom in paleo prehrano (in ker tudi na tem blogu največ pišem o tem), bom pogled nazaj usmeril skozi ti dve prizmi. Predvsem zase, da se malo nafilam z nostalgijo in osvežim spomin, ki rad pozablja. Če se boste ob tem zabavali tudi vi, pa še toliko bolje 😉

Retrospektiva in inventura

V glavi sem imel, da se na področju bosega teka letos pri meni sploh ni toliko dogajalo. A šele, ko sem šel brskat po starih FB zapisih, sem videl, da je bilo ogromno zapisov!  FB stran Bosi tek je zbirališče vsega, kar je mimo mene prišlo o bosem teku, če vas zanima, se pridružite in pošpegajte. Leto sem začel z zanimivim testiranjem. Na spletni strani BRS  sem v nagradni igri dobil par huaračijev od Invisible shoes. Edini pogoj je bil, da z njimi tekam en mesec in spišem recenzijo. Čeprav jauarja nisem imel velikih planov glede tekanja, sem po sili razmer začel oblasno letati okrog, tudi v snegu in pridobil nekaj zanimivih spoznanj. Enkrat sem skoraj zmrznil! Ne glede na vse, izkušnje mi bodo prišle prav tudi to in še kako od naslednjih zim.

Skoraj vzporedno sem tisti čas tudi prehransko eksperimentiral. A mi je šlo slabo od rok. Novoletni sklepi in zaobljube o zmernosti so se izkazali za nemogoče; še enkrat več sem si moral dokazati, da pač nisem zmeren človek. Vse kar pač že počnem, moram početi na polno! Včasih se to izkaže tudi kot slabost, a tak sem in temu primerno se pač moram odločat, če želim biti pošten do sebe. Zato sem po začetnih dveh mesecih cincanja in grešenja marca zastavil zares in se popolnoma podal v paleo protokol. Ni bilo več tako težko; dve leti ugotovitev na tem področju mi je pomagalo, da sem dva meseca preživel brez večjih kriz in odrekanj. In splačalo se je! Vse skupaj se mi je zdelo še bolj pomembno, ker  ves čas praktično nisem bil omembe vredno športno aktiven. Je pri ohranjanju zdravja in teže kaj pomembnejšega od prehrane? Če mene (in še marsikoga) vprašate, je prehrana jedro okrog katere se potem zložijo gibanje, spanje, delo in sprostitev. Da gre za pomembno in provokativno temo, ki zadeva vse nas, mi je potrdilo tudi bralstvo, saj je zapis na blogu doživel največ odziva doslej. O eksperimentu in paleo prehrani nasploh sem govoril tudi na Radiu Slovenija, v oddajah Glasovi svetov in Ultrazvok.

Preizkus sem zaključil ravno na dan, ko smo v Kranju organizirali 2. Slovenski Bosi Tek. Dogodek smo promovirali že nekaj mesecev prej, dogodek na FB je dan za dnem dobival nove udeležence. Dogodek je pristal tudi v uredniškem izboru (tudi po zaslugi Denisa) na PopTV in tako sem se nekaj dni pred dogodkom po novicah ob 13h soočil z Darjo Zgonc. Morda je tudi ta pogovor pripomogel k temu, da bosonogci nismo taki ekstremisti in da vsak lahko poskusi. Napovedal nas je cel kup večjih medijev, od Nedela, Siola,  GTV, več radijskih postaj, zato sem bil optimističen pred prvo majsko nedeljo.

A jutro, ko se je imel zgoditi praznik bosih tekačev, me je navdal z vse prej kot navdušenjem. Oblačno, kislo nebo se je kisalo in pomalem že spuščalo dežne kaplje. Nobene prave toplote v zraku in bil sem prepričan, da več kot peščicenajbolj zagretih ne morem pričakovati. Pa so me bosonogci spet presenetili. Po 9. uri se je začel vrvež in do štarta se nas je nabralo več kot 120! Majice so pošle, dobra volja pa ne. Še nikoli nisem videl toliko  tekačev in predvsem tekačic, kako so z otroško navdušenostjo skakali po lužah in se zraven režali ko pečeni mački (in mačke). Zbrali smo tudi več kot 100 parov rabljenih čevljev, ki so romali dobrodelnim organizacijam za pomoči potrebne.  Fantastičen dan se je naredil in že dolgo se nisem počutil tako srečnega.

Dogodek se je v svetovnem merilu na praznik IBRD spet izkazal za rekordnega in tudi za naprej želim in verjamem, da bomo ta prestižni status zadržali. Tudi po medijih smo odmevali, kot še nikoli, saj so nas povzemali na Popu, na Rtvslo.si, v Dnevniku, v Gorenjskem Glasu, na Tekač.si, v kar nekaj revijah, blogih, spletnih straneh. Leon je posnel odličen video, Igor in Mitja pa sta za piko na i prispevala kup odličnih fotk. Posebno omembno zaslužita Ivša in Amir, prijatelja bosnogoca iz Hrvaške, ki sta bila del dogodka in sta idejo zanesla tudi k sosedom. Še več zanimivih povezav pa si poiščite tule.

Bosi tek se je odlično prijel med slovenskimi tekači. Praktično  ni tekaške prireditve, kjer ne bi bos ali v minimalni obutvi nastopil vsaj eden, ponavadi pa kar lepo število tekačev. Verjamem, da k temu pripomore tudi širjenje znanja in poučevanje tekačev o tehniki in prednosti bosega teka. Sam predstavljam bosonoštvo ob vseh primernih prilikah in se z veseljem odzovem tudi na vabila. V aprilu so me v Maribor povabili tamkajšnji študenti, da jim naredim predavanje in delavnico v sklopu Tedna zdravja. Domač in zabaven dogodek, ki se je s planirane ure zavlekel kar na dve, pa še bi lahko nadaljevali. V aprilu sem potem izvedel še dve predstavitvi in delavnici bosega teka za Vivobarefoot v City parku in obe sta bili dobro obiskani. Vedno bolj mi je jasno, da prodaja minimalistične obutve še zdaleč ne more dosegati prodaje klasične: ljudje imajo veliko vprašanj in dilem in velikokrat je poleg analize na stezi potreben tudi daljši pogovor. Prodajalci v prodajalnah s tekaško obutvijo sami priznavajo, da najraje prodajajo klasično blaženo obutev – ker nimajo dovolj znanja in izkušenj, da bi primerno predstavili minimalistične modele. Seveda jim ne gre na roko niti konvencionalna znanost, ki še vedno preferira blaženje, kontrolo pronacije in korekcijsko obutev.

V začetku poletja sem se oglasil v Knjigarni Sanje na Trubarjevi, kjer sem bil eden od govorcev na tiskovki o že tretji izdaji knjige Rojeni za tek. Tja zelo rad zahajam in vedno je o bosem teku mogoče govoriti sveže in z novega vidika, ki še ni bil obdelan. Med srenjo, ki je bolj vajena visoke kulture kot od ljubljanskega asfalta umazanih nog pa je to izziv. Če verjamete ali ne, izžvižgali me niso, uspel sem izvabiti celo kak nasmešek. O knjigi Rojeni za tek sem spregovoril tudi na prvem programu Radia Slovenija. Nekaj dni zatem so na Siolu objavili tudi zanimiv intervju o mojih bosih in paleo prepričanjih. Bosi tek je bil vroča tema  v medijih še celo poletje. Na Siolovem  Sportalu je bil objavljen tale članek, zapis o mojem tekanju (in tudi filozofiji) pa so objavili tudi v reviji Viva.

Ko poletje pošteno zažari, so moje misli skoraj izključno posvečene Nočni 10ki, otročiču, ki ga s prijatelji vsako leto znova postavljamo na noge. Nihče od nas pred leti ni računal, da bomo tako odmevno posegli v slovenski tekaški prostor. Nočna 10ka je postala ena od glavnih letnih ciljev mnogih tekačev. Zahtevnost prireditve in odgovornost do vseh, ki nas obiščejo mi vedno znova krati spanec in kravžlja živce, a še vedno mi je energija tisočev tekačev vrnila vso izgubljeno energijo. Letos smo se spet povezali s Šport TV, ki je pred dirko posnel zabavni video. Spet smo tekali bosi 🙂

Prvih pet let smo drugo soboto v juliju vedno imeli toplo, celo vroče in suho vreme. Letos nas je sreča pustila na cedilu in ravno na večer pred štartom so bile napovedane  nevihte. Še več, prišla naj bi povodenj in ob devetih zvečer odnesla Bled z nami in 3000 tekači vred. Fantje na ARSO se niso motili in skoraj po uri je res začelo nalivati. Če bi tako nadaljevalo, bi morda danes delili usodo NY maratona, a je dobra karma razpihala oblake malo pred štartom, tekači so se zgrnili na kup in vse skupaj je izpadlo najbolje doslej! Skupaj z znanimi gosti in nekaj tisoč obiskovalci smo prosljavljali še pozno v noč, pravzaprav jutro. Drugi dan, ko smo v nalivu pospravljali, mi ni bilo prav nič odveč. Če uspe, je ves napor poplačan. Zvečer smo se potem gledali na Pop Tv in v reportaži na Šport TV, ter še tedne prebirali članke in odzive…

Poletje se je zavleklo v september in malo mi je uspelo celo teči. Družinsko in v dobri družbi smo se enkrat celo spravili do Kopra, na njihov olimpijski tek. Pasja vročina v katero sem poslal ženo, sam pa se zadaj z deco in Igorjem (ki je fotkal) naredil mali, kilometrski krog. Seveda bos, a kot olajševalno okoliščino lahko priznam, da je bila proga v celoti po tartanu. Medtem, ko se je žena kuhala na asfaltu, nam ni bilo hudega.

V trgovini ŠC Maratonc, ki se je sedaj že lepo učvrstila tudi kot specialistični kotiček za bosonogce smo čez poletje testirali Fivefingerse in naredili več tekaških delavnic na temo bosega teka in tehnike. Izkazalo se je, da tekače zelo zanima, kako se teka lotiti, da bo lažji,bolj ekonomičen in dolgoročno zdrav. Trdovratne poškodbe marsikomu dajo misliti, da si morda lahko pomaga tudi sam. Veliko naredi že preprost posnetek teka (v obutvi in brez nje), ko tekač končno vidi, kako se  giblje in z razlago izve,kakšne napake morda dela. Štiri ali pet skupin smo do jesenske ohladitve uspeli spraviti skozi, s pomladjo bomo nadaljevali.

Sanje so me na nekaj predstavitev povabile tudi jeseni, enkrat sem bil tudi v Kamniku. Vsakič je bil odziv kar velik, uro pa sem vedno razvlekel, ker je bilo vprašanj in tem preveč, da bi jih stlačili v 60 minut. Med snemanjem prispevkov za Dobro uro nas je enkrat ujela tudi ekipa RTV Slovenija in nastal je zanimiv prispevek, ki so ga predvajali ob Ljubljanskem maratonu. Za piko na i me je v jutranjem programu na Valu 202 intervjuval še Nejc Jemec. Za sezono bosega teka več kot odličen zaključek.

Oktober je tisti mesec, ki ga v Šenčurju zakoličimo s Šenčurskim izzivom in zaključimo v Ljubljani na maratonu. V Ljubljani ne manjkam, čeprav sem bil letos v mizerni tekaški formi in sem spustil praktično vse, kar se mi je teklo v prejšnjih sezonah. Za polovičko bom že spravil skupaj – tolažba, ki je doslej ugodno vplivala na psiho in me  še vedno spravila skozi cilj. Tisto, kar me žene na štart, pa so mi dragi Vitezi, ki jih premalokrat vidim na kupu in vedno uživam v njihovi družbi. Kje drugje bi skoraj stotnijo naših težko dobil na enem mestu. In vedno so za kak hec, tudi tokrat so bili. Poklopilo se je tako, da se bolje ne bi moglo. Ker sem že nekaj časa spet zobal vso hrano po vrsti, se ob tem počutil dokaj mizerno im se redil, mi je v mislih odzvanjal nov paleo izziv. Paleo Vitezi so bili zato pogruntavščina, ki sva jo z Igorjem našla kot nalašč. Skupaj se nas je zbralo skoraj deset, na vseh razdaljah in večinoma pomankljivo obuti. Atrakcija! Pa še snežilo je na maratonsko jutro, zato so naše gorjače pospremljene z rjovenjem izgledale, kot da smo prišli po ozimnico za v jamo. Spet  so nas pograbili mediji, od Popa, Dnevnika, Dela, Siola, Žurnala, Mladine..

Spili smo torej še tisto pivo, požrli zadnje kose pice. Čez nekaj dni, točno 1. novembra pa je bil že štart Paleovembra, novega 30dnevnega paleo izziva, ki sva si ga z Igorjem izmislila, da bi skupaj malo hujšala. A sva se uštela. Kar naj bi izgledalo prehranjevanje v krogu nekaj prijateljev je izpadlo skoraj kot nacionalni projekt, s 140 udeleženci in še parkrat toliko opazovalci. Noro! Nikoli si nisem predstavljal, da za paleolitski način prehranjevanja lahko navdušimo toliko ljudi. Idejo je dodatno spodbudil tudi izzid prevoda knjige Paleo Solution izjemnega Robba Wolfa z naslovom Paleorecept. Založba UMco je z Branetom Gradišnikom v vlogi prevajalca zadela v polno. Posebej v čast sem si štel, da me je Renate povabila za enega od govorcev na tiskovko ob izzidu knjige. Nabito polni kotiček v Konzorciju je gostil obilo novinarjev, ki so ponesli glas o prehranskem konceptu, o odlični knjigi in nenazadnje o našem projektu slovenskemu občestvu in mu, upam, malo razširilo obzorja o prehrani. Med drugim se je o Paleovembru dalo brati v Delu, Dnevniku, Financah, Mladini, gostili so nas tudi na Valu 202. Krajši intervju sem dal za Radio Maribor.  Pop TV je posnel krajši prispevek za oddajo o zdravju Vizita. V skoraj dvournem nočnem pogovoru na nacionalnem radiu smo paleo prehrano obdelali z vseh vidikov.

Projekt se je izjemno prijel. Dnevno sem dobil kopico vprašanj, na nekatera sem odgovor stresel z rokava, za druga sem moral pošteno raziskovati, da sem vsaj za silo zadovoljil spraševalca. Kljub temu, da je Wolf moja biblija in da sem kar na tekočem, kaj se na paleo sceni godi, pa sem se tekom meseca ogromno naučil, predvsem zaradi drugih. Skupaj smo sestavili obsežno knjižnjico uporabnih nasvetov, navodil in napotkov ter galerijo več kot 160 receptov in predlogov, ki začetniku še kako pomagajo dobivati ideje za dnevne obroke. Paleovember se je začel s predavanjem in 30 dni kasneje zaključil z izbiro paleo recepta meseca. Mnogi gredo naprej, v paleocember, palejanuar…Mislim, da bo številka oboževalcev na FB strani čez slabo leto dni, ko se spet začne Paleovember vsaj dvakratnih trenutnih 500.

Na koncu se je izkazalo, da bo december letos še najbolj miren mesec zame. Na šihtu nič pretresljivega, otroci so bolani manj kot lani. Sproščam se s pisanjem kolumn in člankov za reviji Tekač.si in Tek Plus. Včasih spijem kak kozarec ali dva rdečega, ko v službi ali družbi tako nanese :). Še dobro, da je Ajax dal idejo in smo se Viteško in tekaško še enkrat letos sestavili in bili obenem še malo dobrodelni. Sam imam doma dvojčka in vem,da bi zanju naredil vse. Za Strazbergerjeva pa lahko darujete in jima pomagate tudi vi.

Uh, samo malo sem se hotel sprehodit po letošnji časovnici, sedaj pa ugotavljam, da je bilo dooooolgo leto. Odlično leto. Da bi bilo naslednje spet izjemno. To želim tudi vam 😉