Manj je več

Čeprav mi tekanje to zime ne gre pogosto od nog, pa sem v tek in tekaške aktivnosti vpet na več področjih. Pri delu v trgovini, pri tekaških izletih in tekmovanjih, pri vsakodnevnih debatah. Prebiram tudi literaturo, ne samo s področja bosega teka, tudi o teku in rekreaciji nasploh, saj se ugotovitve na tem področju spreminjajo in razvijajo. Tek pa res ni nobena znanost, boste rekli. No, deloma se s tem strinjam, saj gre za človekovo najbolj naravno gibanje. Vendar, zakaj se vsako leto toliko tekačev poškoduje? Je kriva obutev, tehnika, neznanje? Če hočemo priti temu do dna, pa je treba na problematiko pogledati čimbolj na široko in zbrati čimveč informacij. Tudi  zato, ker me zanimajo vsi vidiki teka in njegove posledice, sem se preteklo soboto znašel v Sečovljah, kjer je svoj tečaj za izkušene tekače imel Urban Praprotnik.

S prijateljem Mitjem, ki vodi našo tekaško skupino v Kranju sva se na Primorsko odpravila malo iz radovednosti, malo pa tudi po nova uporabna znanja. Prva marčevska sobota je bila prekrasen dan; ob morju še toliko bolj in zgolj kak ostanek burje je opozarjal, da pomlad ni že v polnem razmahu. Pri šoli v Sečovljah se nas je zbralo skoraj 10; potem ko smo se vsi spoznali med sabo, je lahko štartal tudi tečaj.

Urban Praprotnik

Urbana sem bežno pred tem poznal že nekaj let. Srečal sem ga na maratonih v Sloveniji in v tujini, spomnim se Firenc pred tremi leti in Istre dobro leto nazaj. Ponavadi je imel okrog sebe skupinico tekačev, ki jih je spodbujal ali spremljal. Iz lastnih izkušenj vem, da je lepše doživetje kot to, da sam pretečeš prvi maraton, le še to, da nekoga drugega spremljaš pri njegovem prvem. Kako se Urban loteva priprave tekačev na take podvige me je zato zanimalo že nekaj časa.

Urban je zanimiv, elokventen govorec in razlagalec z nasmeškom na ustih. Najprej nas je peljal na kratko ogrevanje po tartanskem krogu na šolskem igrišču, da smo ogreli in stresli mišice. Sledilo je meni sicer precej neljubo raztezanje; ampak če ga kdaj kaj bolj vzljubim, bom vsaj vedel, kako je bolj pravilno. Kar nekaj klasičnih razteznih vaj, ki jih tekači delajo pred tekom, je napačnih! Z razlago, kako določen gib vpliva na določeno mišico, kito in živce smo bili podučeni, kako sploh raztezamo določeno mišico in kakšen je učinek. Tipično raztezanje meč, ki ga izvaja marsikateri tekač tako, da se nagiba čez rahlo dvignjeno, iztegnjeno nogo, obenem pa prste vleče k sebi, je eno od tistih, ki je kritično napačno: z vleko prstov proti sebi namreč prekomerno raztezamo le živec v mečih, občutek je sicer boleč, a meča od tega nimajo prav nič.

Raztezanje (foto: Arhiv U.P.)

Sledil je najbolj zabavni del, snemanje. Vsak od nas je odtekel del kroga, po črti, medtem pa nas je Urban posnel bočno in od zadaj. Analiza me je seveda najbolj zanimala. A prej je sledilo še predavanje o pravilni in napačni tehniki teka. Uporabne in zanimive informacije; pravzaprav usmeritve, ki jih sam že nekaj časa podajam v trgovini vsem zainteresiranim za bosi tek.  Mitju sem se pošalil, da bi Urban lahko bil čisto dober prodajalec minimalistične obutve. Kaj je temeljno pravilo njegove tekaške filozofije: tek na peto je nepravilen, pravilno je pristajanje noge pod telesom, pod težiščem telesa. In dejstvo: skoraj 90% vseh tekačev teče s pristankom noge na peto! To je potrdila tudi analiza našega teka na stezi: večina je pristala izrazito na petnem delu, sam sem bil še najbližji temu, kar bi se reklo pristanek na srednji del stopala. Vendar imam tudi sam še nekaj prostora za izboljšave, zato je bilo to snemanje poučno. Malo mi je sedaj žal, da nisem poskusil čisto bos, najbrž bi bilo tam bolj nazorno in pravilno; kljub malo “mehkejši” tartanski podlagi.

Debati o pravi tekaški obutvi se nisem priključil, ker imam o tem svojo, minimalistično filozofijo. Da delam v pravo smer se je pokazalo tudi na prejšnjem primeru: tudi minimalna obutev pripomore, da nekdo avtomatično prilagodi svoj korak, ga skrajša in pristaja na srednji del stopala. V podloženi obutvi je to bistveno težje oz. zahteva precej več zavestnega napora in vaje. Prav to smo šli potem tudi vadit na stezo. Kako teči s hitrejšimi a krajšimi koraki, kako poravnati svoje telo, da se giblje le premočrtno ne pa poskakuje gor in dol (pri pristanku na peto jeto skakanje neobhodno), kako izboljšati lateralno gibanje medenice, kako okrepiti ključne mišične sklope za stabilnost telesa in koraka.

Tri urice so minile hitreje, kot sem pričakoval. Izvedel sem precej novih, uporabnih praktičnih dejstev in si potrdil, da tudi sam na svojem področju delam pravilno. Kljub temu, da bi se kot tekač lahko štel med stare mačke in med tiste, ki pravijo “teči pa že znam, kaj me boste učili”, pa je bil tale tekaški tečaj odlična dopolnitev za mojo tekaško prakso. Če ste torej odprti za nova tekaška znanja in menite, da bi se lahko še kaj naučili (in praktično vsak se lahko) o teku, potem se enkrat oglasite na tekaškem tečaju pri Urbanu Praprotniku. Prav gotovo se boste naučili kaj novega (jaz sem se, musklfibr je trajal dva dni :)). Če pa ste iz okolice Kranja in bi tekali v skupini, se oglasite pri nas v športnem parku in se priključite naši tekaški skupini. Zabavno bo, poučno pa sedaj še bolj.

Moje letošnje tekanje je skromno, če lahko uporabim to besedo. V februarju sem do včeraj spravil skupaj le 10km, v dveh bosonogih tekih na obali v začetku meseca. Prijetna teka, mimogrede, eden na portoroški promenadi ob zahajajočem soncu, drugi pa na koprski Bonifiki, s kolegom bosonogcem Erikom. Če boste kaj v teh koncih in vas bo mikalo tekati, pa vam ceste ne ležijo, priporočam sveže tartansko progo v športnem parku, dolgo 1 km in ponoči osvetljeno.

Včeraj me je po dolgem času spet zamikalo, da bi malo pobrusil podplate. Vreme sicer ni bilo navdušujoče, a eden od redkih popolnoma prostih dni se mi ni smel kar tako izmuzniti. Seveda sem najprej odlašal do kosila in potem še po kosilu. Čeprav se mi finančna poročila in bilance naravnost gnusijo, pa je izgledalo, da bodo tokrat zmagali in tekanje bo še enkrat več ostalo samo pri ideji…K vragu! sem tedaj nenadoma zarjul, se v momentu napravil v pajkice in nekaj majic, zgrabil copatke in se meni nič tebi nič zagnal v hladno nedeljo.

Stopala po sub-zero teku

Luft je imel okrog ničle, asfalt bržkone še precej manj, ko sem v svojih RunAmoc “žakeljčkih” podal na svoj mali kranjski krog (ki ga je prva pravzaprav izumila moja žena). Noge pričakovano težke od nekajtedenskega posta. Po nekaj sto metrih, ko sem nisem mogel prav ogreti, je bila edina odločitev, ki mi je še padla na pamet ta, da se sezujem in izkoristim zadnje zimske dni za malo sub-zero bosega tekanja. Ne počnite tega doma, če niste vajeni bosi hoditi naokoli! Zazeblo je seveda ko hudič in preizkušen recept v takih sitiacijah veleva, da ni časa nič čakat, ampak brž pod po noge, kratek korak, hitra kadenca in čimmanj na tleh. Kakor sem se že trudil skrajšat korak, pa je izdatno povečana frekvenca pripomogla k temu, da sem se kmalu začel premikati bistveno hitreje, kot sem na svojih tekih navajen. Ergo, po dobrem kilometru sem že sopihal kot konj. Dobrih deset minut ali bolje slabe četrt ure  intenzivnega jogginga je bilo dovolj, da so se podplati in stopala končno prekrvavili, tako kot se pozimi morajo in potem je tekanje postalo pravi užitek. Pošteno “zašodrani” pločniki so bili na trenutke moteči, a vsaj čutil sem kamenčke pod sabo in tako nadzoroval stanje v izogib morebitnim ozeblinam. Presenečen sem bil, kako z lahkoto spet križarim po kranjskim cestah in parkrat mi je prišlo na misel, da bi še malo podaljšal svoj krog. A ker se je začelo počasi temniti in ker mi je ravno prav hormonov krožilo po žilah, sem čisto samozadostno zaključil svojih 7 kilometrov. Na koncu sem preveril še stopala: prav nič bolj mrzla niso bila kot moje roke, izdatno bolj prekrvavljena in še bolj izdatno zmasirana. Ako bo do konca zime še priložnost, si takle tretma še privoščim.

Par koristnih opomb za tiste, ki jih zimski bosi tudi mika:
– vedno se na bosi tek pozimi podajte s copati za pasom ali v rokah. Če se v kateremkoli momementu ne počutite dobro, jih brez slabe vesti obujte in veselo proti domu.
– za začetek bo tudi pol kilometra čisto dovolj, lahko tudi manj, toliko, da začutite kako mrzla podlaga zapeče in kako kri plane proti okončinam.
– vedno morate občutiti podlago! Kamenčki, luknje v cesti in kar je še podobnih bosih izzivov vas morajo vedno opozarjati, da ste bosi. Ko enkrat postane vse prelepo, preveč mehko, preveč toplo in brez pravega občutka, ste na pragu ozeblin!
– če je idealna frekvenca bosega tekača okrog 180 korakov na minuto, pa vsaj pri uvodu v zimski bosi tek to številke kar izdatno povečajte. Tudi če gre čez 200 ni nič narobe, pa čeprav zgleda, kot da šprintate in drobencljate obenem. Višja frekvenca bo skrajšala čas, ko se stikate s tlemi, pohitrila prekrvavitev in povečala odzivnost ob bolečih pristankih (kaki večji ostri kamni..)
–  kljub želji, da bi se malo bolj zgrbili in s tem zadržali več toplote v telesu, se ne pustite in poskušajte čimdlje ohranjati pokončno držo. S tem boste učinkoviteje lahko dvigali noge, krajšali korak in pristajali pravilneje.
– upoštevajte, da se zaradi nižjih temperatur podlage bistveno hitreje razvijejo tudi žulji. Pozimi so to najverjetneje kar krvavi žulji, ki pa jih čutite bistveno manj. Pogosto preverite svoje podplate in v primeru, da vas preseneti kak zoprn žulj (najraje pod prsti), raje zaključite, se obujte in veselo proti domu (kjer aseptično predrite zoprneža). Infekcije so lahko zelo nadležna reč!
– uživajte! Če vam je bosi (ali kakršenkoli) zimski tek muka in napor, potem se ga niste lotili pravilno in se lahko poškodujete. Ne silite z glavo skozi zid, uporabite zdravo pamet. Pomlad bo kmalu tu in topli dnevi bodo pravi balzam za podplate 🙂

Komu se zdi smešno, ko vidi tekača z volneno kapo in brez obutve. Pa zadeva sploh ni tako nelogična: noge intenzivno delajo in se grejejo, glava pa samo puhti in se ohlaja. Tople misli gor ali dol. 🙂

Zadnji dve leti sem navdušeno prebiral literauro, ki so jo o bosem teku spisali zanimivi in malo svojevrstni pisci, večinoma iz onkraj luže. Uporabno branje, večkrat tudi zabavno in na trenutke prav za crknit odpuljeno. Najbrž nisem edini, ki ga je med vsemi najbolj navdušila Born to run, ki se bere kot kriminalka, ki je road trip, avanturistična komedija in znanstvena študija obenem. Prav zaradi te knjige je Američane navdušil bosi in minimalistični tek in posledično pokupijo več milijonov parov minimalne obutve, prednjačijo pa Vibram FF. V knjigi nastopa cela kopica zanimivih karakterjev in strokovnjakov in skoraj po naključju sem enega od njih imel priložnost spoznati v živo.

V začetku meseca sem se poslovno mudil v Münchnu, na sejmu ISPO, kjer sem bil dogovorjen za več sestankov. Eden od njih je bil na predstavitvenem prostoru Terra Plane, ki ima odlično minimalistično kolekcijo tekaških copat. EVO-ti so mi všeč, posebej za zimske teke so idealni, dovolj topli, a vendarle zračni in lahki. Dekleti s slovenskega predstavništva sta me navdušeno sprejela (pravzaprav je bilo obratno, saj sem bil tam nekaj minut pred njima) in mi takoj dogovorila seanso na tekaškem traku. Seveda sem ponudbo sprejel, še posebej, ker je delavnico vodil nihče drug kot sam Lee Saxby.

Srečanje s Saxbyjem

Christopher McDougall je Saxbyja v knjigi opisal kot “najboljšega tekaškega trenerja na svetu”. Že radovednost sama mi ni dala, da ne bi izkoristil te priložnosti, po drugi strani pa me je vedno zanimalo, kaj v svoji tekaški formi lahko popravim in izboljšam. Če kje, sem bil tokrat na pravem mestu.

Lee je človek pronicljivega pogleda, malo manjši kot jaz in blage govorice. Že na prvi pogled izgleda v odlični formi in z nastopom da vedeti, da obvlada materijo o kateri govori. Najprej me je povabil, da sem bosonog stopil na merilno mesto, ki je odčitavalo sile, ki pritiskajo nanjo. Na povezanem računalniku mi je potem pokazal, da imam težo pravilno razporejeno na srednji in sprednji del stopal. Manjša nihanja bremenitve je bilo opaziti pri desni nogi (časovna obremenitev ni bila vedno na istem mestu ampak se je nekoliko spreminjala od sprednjega dela stopala prosti zadnjemu), kar je pomenilo, da nisem vedno v optimalno stabilni drži. Takoj je tudi ponudil rešitev in me povabil na tekaško stezo za nadaljno analizo.

Sicer mi je bilo malo nelagodno tekati pred malo večjo množico gledalcev, ki so se nabrali med najinim pogovorom, ampak sem se kmalu sprostil, ker je bilo treba začeti tekati, točno po Saxbyjevih navodilih.  Moje nekajminutno tekanje v Evo-tih je njegov asistent posnel s kamero, potem pa smo skupaj pogledali, kaj sem opravil. Prav dobro se mi je zdelo, ko mi je ta tekaški strokovnjak dejal, da skoraj vse delam prav. Pravilno pristajam s stopali na tla, tudi frekvenco koraka imam skoraj optimalno. Vseeno pa mi do popolnosti še malo manjka: moja glavna težava je, da se občasno pri teku preveč nagnem naprej v medenici. V tem momentu glava ni več poravnana v ravno linijo z stopali in moj tek postane neekonomičen. Idealna drža se takrat podre in na dolgih tekih lahko to povzroča težave.

Vivo Barefoot Aqua

Še vprašal nisem, sem rešitev že imel na dlani. Lee mi je predlagal, naj delam enostavno vajo, ki zelo enostavno priuči telo, kako najti optimalno držo. Na tekaški stezi, ki je naravnana na hitrost za počasni tek iz rahlega tekanja preideš v sonožno poskakovanje. Na prvi pogled enostavno, vendar sem se moral krepko potruditi, da sem vzdrževal tako frekvenco poskokov, da me ni prekucnilo na nos. Po nekaj skokih spet nekaj tekanja in tako izmenjaje približno 10 krat. Glej ga zlomka: po nekaj serijah poskokov, ko sem končno osvojil frekvenco skakanja, ko sem poravnal držo in se nagibal le v gležnjih je bil prehod v tekanje zelo enostaven, samo tekanje pa bistveno bolj enostavno in sproščeno. Kaj pa zdaj, ko doma nimam tekaške steze, do fitnesa se mi pa zmerom ne da? Preprosto: skakanje tudi na ravni podlagi velja, ali pa med počasnim treningom teka. Osredotočiš se na to, da gledaš naprej, da so prsa izbočena, nagib naprej le v gležnjih in da je frekvenca okrog 180 korakov na minuto. Vse ostalo se potem poklopi skoraj samo od sebe.

Odlične vaje za pravo tekaško držo in tehniko najdete tudi na tej spletni strani. Ali pa se oglasite v Kranju pa gremo skupaj na kak bosi ali minimalistični tek. Lahko vam dam za poskusit tudi kakšnega od modelov Vivo Barefoot, fantje iz Anglije so začeli resno jemati minimalistično sceno in že za letošnjo sezono pripravljajo odlične modele, med drugim meni zelo simpatični Neo. Letošnje leto bo še pestro!

Nekateri mu rečejo temu atrakcija, drugi čista norost, tretji zanimiva popestritev treningov, četrti pa modna muha. Meni in počasi tudi mnogim drugim pa to postaja skoraj edini način teka. Bosi tek in njegove minimalistične različice dobivajo svoje pristaše tudi na sončni strani Alp.

Nešteto debat in razprav sem že prebral na temo bosega teka, v nekaterih sem sam tudi sodeloval. Tema zmeraj razburi duhove, slejkoprej se oblikujeta dva tabora, na eni strani zagovornikov na drugi pa gorečih nasprotnikov bosonoštva. Vendar se na koncu lahko vsi strinjamo: bosi tek in hoja nista nikakršno odkrivanje tople vode, sta zelo enostavna načina gibanja, ki smo ju v nekaj stoletjih izrinili iz civilizacije, jima nalepili morda še nalepko primitivizma in revščine in ju pozabili. Če se bos sprehodiš čez mesto, dandanašnji dobiš nemalo začudenih in zgroženih pogledov, semtertja kak nasmešek in zabaven komentar. Če bos tečeš, si pa itak malo čuden. samo nekaj desetletij nazaj te bosega ne bi nič postrani gledali. Vprašajte starše ali babice in dedke.

Resnica je, da tudi pri teku ni samo ene resnice. Najsibo glede tehnike teka, obutve, hitrosti in pogostosti. Vsakemu ustreza nekaj drugega in marsikdo najde užitek v nečem, kar drugega odvrača. Prav je, da smo različni, ker le tako odkrivamo raznolik svet okoli nas in načine, kako ga doživeti. Jaz prisegam na bosi tek in kmalu bo že štiri leta, ko sem naredil prve bosonoge korake. Z bosim tekom sem odkril tisto, kar mi je počasi že bežalo od podplatov – ljubezen do teka in gibanja. Ko sem končno začutil podlago pod svojimi podplati, sem se lahko začel odzivat na njo – ne samo z nogami, s celim telesom. Ponovno sem se naučil teči, ne toliko hitro, kot bolj z občutkom, brez bolečin in brez poškodb. Boleča kolena po dolgih tekih so postala preteklost, žulje na vseh koncih stopal sem zmanjšal na minimum, in glej ga zlomka, še noge se mi ne usmradijo več tako hitro.

Bosi tek se mi zdi najbolj naraven način gibanja, ki telesu in nogam dopušča, da najdejo svojo tehniko in tako cel gibalni sistem obremenjujejo samo toliko, kot je nujno potrebno. Novinci med bosonogci me večkrat vprašajo, kako naj se lotijo prvih korakov in najboljši nasvet, ki jim ga lahko dam je ta, da naj gredo ven in poskusijo. Naj poslušajo svoje občutke in se ravnajo po njih. In da naj bodo nežni do svojih podplatov.

Vsem, ki vas mika poskusit pa bom, če dovolite, natresel še par uporabnih namigov, ki bi začetnikov in starim mačkom lahko prišli prav in se tudi meni v praksi najbolje obnesejo (čeprav sem v začetku eksperimentiral bolj drastično in velikopotezno, ampak to je zgodba za drugič :)) .

Hoja je najboljši začetek
Preden lahko tečeš, moraš znati hoditi. Neprijetnim poškodbam v izogib in za ustrezno pripravo podplatov boste naredili največ, če boste najprej začeli hodit bosi. Po stanovanju za kak mesec ali dva, ali pa ko greste po pošto v nabiralnik ali nesete smeti. Naj stopala začutijo, kaj se skriva tam zunaj! Vendarle, prilagodite se temperaturam podlage in v začetku ne hodite po preveč hladnih tleh. Za hojo zunaj počakajte na toplo vreme in pomladne ali poletne mesece.

Prvi tek naj bo kratek in počasen
Potrpežljivost je božja mast, tudi pri bosem teku ali še posebej pri njem. Zavedajte se, da se ponovno učite tekaških korakov, da zbujate mišice in kite, ki so dolga leta spale in jih zato ne želite preobremeniti. Za začetek si izberite krajšo progo, lahko samo nekaj sto metrov dolg krog blizu doma. Idealno bi bilo, da traso najprej bosi prehodite in tako preverite podlago in morebitne pasti (luknje, razbito steklo, grob asfalt). Za učenje bosega teka je najprimernejša čim trša podlaga, kak odsek lepega asfalta ali kaj podobnega. Na trdi podlagi boste namreč najlaže osvojili pravo tehniko in našli svoj naravni korak. Tudi če ste treniran tekač, naj prvi bosi tek ne bo daljši kot kak kilometer ali dva, s tem, da takoj prenehate z njim, če začutite da se vam ustvarjajo žulji na podplatih ali da vam zateguje mišice meč ali ahilovo tetivo. Za vsak slučaj zato s sabo nesite par copat, s katerimi boste lahko prišli nazaj do doma, če boste zašli v težave.

Pomembna je frekvenca koraka, ne njegova dolžina
Prva stvar, ki jo boste opazili, ko boste (nekoliko s strahom) začeli z bosim tekom, je, da ste podzavestno skrajšali svoj korak. To se zgodi iz čisto preprostega razloga: ker je sedaj stopalo tisto, ki prestreza podlago in vse kar ima ta za ponuditi, je pristanek na tleh previden in krajši, predvsem zato, da se lahko stopalo hitro odzove in po potrebi odmakne, odskoči. S tem avtomatično ubijemo dve muhi na en mah; noge polagamo na tla bolj nežno in težišče svojega telesa ob pristanku s tlemi pomaknemo pod svoje telo. Kar naenkrat izkoriščamo gravitacijo za premikanje naprej bistveno bolje. Večja frekvenca pomeni tudi lažje povečevanje hitrosti teka. Resda boste v začetku, ko se navajate na bosi tek, počasnejši, a ko ga osvojite, boste lahko precej hitrejši kot ste bili kdajkoli. Če imate uro, se na teku zmerite: prava in učinkovita frekvenca naj bi bila 180 korakov na minuto ali več (90 z vsako nogo).

Nežno, sproščeno, lahkotno
Sam se spomnim, da sem leta sledil mantri, da zares tečeš šele, ko pozabiš, da tečeš. Ne bi mogel biti dlje od resnice. Mar ni okolica tista, ki jo tekač mora dojemati in se ji prilagajati, ko teče in ne obratno? V copatih sem velikokrat plužil in rušil po cestah in brezpotjih, misleč, da obvladujem gibanje in pot. Da sem se motil, se videl šele, ko sem po istih poteh začel tekat bos ali v minimalni obutvi, ko sem začel dobivat informacije tudi od tal. Tla so edini trdni stik tekača z okolico; zakaj bi si  ta občutek prikril z zavijanjem nog v vato? Res, ne morem več teči čez trnje in ostre skale, sedaj grem okoli ali počasneje. Tega se boste naučili z bosim tekom: nimamo stopal, zato, da rušimo vse pred sabo, ampak da podlagi primerno napredujemo. Ko boste začeli noge postavljati nežno na tla, boječ se, da se ne poškodujete, ste naredili največ zanje. Tisti centimeter gume vas ne more nikoli zaščititi tako, kot se lahko sami, ko namesto, da zabijete svojo nogo v podlago, le-to nežno položite na tla. Ko temu dodate še sproščenost koraka brez strahu boste dosegli tudi lahkotnost – to pa je tisto, kar vsak tek dela užitek.

Nič več na peto ampak na celo stopalo

Obuti in bosi tek

Čevlji nas pri teku nemalokrat povlečejo, da pristanemo na peti. Vzrok je predvsem petni del čevlja, ki je precej višji od sprednjega. Svoje naredi tudi lažni občutek varnosti in blaženja. Pri prvih bosih korakih pa takoj ugotovite, da na peto ne gre! Povsem avtomatično začnete nogo polagati na srednji, največkrat zunanji del stopala. Čestitam, pravkar ste naredili ogromen korak k vaši naravni tehniki! Če pogledate vaše stopalo, vam je že na prvi pogled jasno, da peta ni narejena za pristajanje. Je koščena in neblažena, čisto nekaj drugega pa je sprednji del pod prsti, katerega blazinice predstavljajo naravno in funkcionalno blaženje. Pristanek na peto boli, saj na tla pritisnemo s silo vsaj 3-4x svoje teže. Stopalo je zato razvilo svoj mehanizem blaženja, ki se obnese že milijone let. Kako izgleda? Prvi stik noge s tlemi je z zunanjim lokom. Stopalo se potem prevali na notranji del in se tal dotakne z blazinico pod prsti, za zaključek pa se s tlemi stakne še peta za stabilizacijo in učinek vzmeti. Temu se reče naravna pronacija in to boste odkrili tudi pri sebi, ko boste začeli delati prve bose korake.

Več mišic, manj odriva
Odriv, pomembna faza tekaškega korak v vseh učbenikih je po mojem mnenju tisti del bosega koraka, ki se ga je najteže naučiti. Bolje rečeno, ki se ga je treba od-naučiti, ga spremeniti in zamenjati! Klasična šola teka odrivu namenja precej energijskega momenta v stopalu in celem spodnjem delu noge. Pri bosem teku pa se hitro naučite boleče lekcije: odriv vam bo postrgal kožo s podplatov in vam tekanje naredil prej muko kot užitek. Skrivnost koraka pri bosem ni v odrivu, ampak v dvigu noge s tal. Mišice, ki vas bodo najbolj bolele pri začetkih bosega teka so mečne. Vzrok za to je peta, ki ni več dvignjena v čevlju in ahilova tetiva z mišicami vred ni več zakrčena in se lahko sprosti in začne delati tisto, kar mora. Zato utrjujte te mišice tudi,ko ne tečete. Hoja po stopnicah, dviganje žogice s prsti na nogi, dviganje na prstih – vse to so vaje, ki bodo pripomogle, da se vaše mišice spodnjega dela nog na bosi tek adaptirajo hitreje. Ne pozabite pa na stegenske mišice: te so tiste, ki pri dviganju noge od tal odigrajo pomembno vlogo. Če boste ostale faze bosega teka osvojili že s tem, ko ga boste začeli prakticirati, pa je dviganje noge od tal z mišicami (namesto trdega odriva s podplatom) tisti del, ki ga boste morali zavestno vaditi. Vsaj del vsakega vašega bosega teka zato posvetite temu, da se osredotočite na dviganje nog od tal in ne odrivanje.

Popolnoma bos ali minimalno obut?
Sam ne pripadam taboru, ki smatra za pravi naravni tek samo tisti tek, ko je tekač popolnoma bos, brez kakršnekoli obutve ali zaščite. Tudi s preizkušanjem in testiranjem na različnih podlagah in v različnem vremenu sem prišel do zaključkov, da je včasih varneje in večji užitek, če si obujem katere od svojih minimalističnih čevljev in se odpravim na tek. Temperature globoko pod ničlo so lahko usodne za prste na nogah, če greste tekat popolnoma bosi. Sem že preizkusil in tudi saniral ozebline, ki sem jih tako dobil. Tudi tek po zelo vroči asfaltni ali katerikoli drugi podlagi vam lahko pusti grde posledice; žal nimam fotke mehurjev, ki so se mi naredili po kratkem 8km teku na asfaltu, ki je imel nad 50 stopinj. Pamet v roke in v noge, posebej ko niste prepričani, ali so razmere za bosi tek ugodne. Danes je na trgu že ogromno minimalistične obutve. Vibram Fivefingers, Feelmax, TerraPlana, SoftStar in še mnogi novi ponudniki ustvarjajo široko paleto obutve za vse okuse. Čeprav deloma zabrišejo pasopoln občutek podlage, pa vendarle v precejšnji meri simulirajo bosonogo izkušnjo in tehniko teka. Sam bi vam sicer svetoval, da za mojstrenje tehnike najprej poskusite z popolnoma bosim in kasneje uvedete minimalistično obutev, pa ne bo nič narobe, če za začetek uporabite tudi minimalne copate. Morda vam to da še dodatnega zagona in poguma, da se enkrat popolnoma sezujete.

Za zaključek: če vas zanima, kako so se počutili naši predniki, ko so po gozdovih, hribih, savanah podili svoj potencialni ulov, potem morate poizkusiti tudi bosi tek. Sam si teka v običajnih tekaških copatih ne predstavljam več; uporabljam vso možno minimalistično obutev, še najraje pa tisto, ki s katero sem sem rodil in je mojstrovina narave – svoja stopala.  Morda bo tudi vas zagrabilo, da poskusite – tudi če boste bosi trikrat tedensko ali pa samo dvakrat na leto, bo to spremenilo in razširilo vaš pogled na tekanje. Če vas zanima še kaj več o bosem, si lahko preberete tudi tole “študijo” , ki sem jo zapisal dobro leto nazaj. Ali pa pridite v Kranj in naredimo kak bosi kilometer. Se že veselim 🙂

Se vam zdi 42 opravljenih tekov, khm, recimo v enem letu uspešna bilanca ali nekaj, na kar nekdo, ki si pravi tekač ne more biti ponosen? Priznam, na prvi pogled res izgledam kot, da sem letos samo še nedeljski tekač, vendar pa je štorija je vsekakor bolj zanimiva.

Za začetek naj povem, da sem večino omenjenih tekov opravil že do Valentinovega. Ob tem tudi večino letošnje kilometraže. Nedeljski tekač torej res nisem. Športa pa tudi nisem menjal. Daljše počitnice niso bile del načrta, ampak prej po neumnosti povzročeni prisilni počitek. Jp, kljub mojemu neškodljivemu lotevanju tekaške rekreacije mi je optimistične plane letošnjega leta popapcala nategnjena in vneta kita.

Poškodbe, poškodbe, poškodbe. Sem se jih naposlušal v nekaj letih. Kot da ni možno malo pomigat, ne da bi vsaj enkrat na pol leta vsak še tako zdrav posameznik ne staknil vsaj ene. Od vnetih pokostnic, nategnjenih mišic, vezi, tekaških kolen do zvitih gležnjev, počenih kosti, črnih nohtov… Sam sem v mlajših letih izkusil svoj delež poškodb in bolezni. Pretekla malo bolj ultraška leta pa so mi prizanašala, pravzaprav sem sam prizanašal sebi in poskušal bolj poslušati svoje telo. Do lanske zime mi je lepo uspevalo, potem pa sem si dobro leto nazaj odhajajoč iz trgovine nedolžno zvil desni gleženj. Vse lepo in prav, če ne bi že v začetku decembra začel z daljšimi treningi za Trans in si pač nisem želel privoščiti počitka. Vsak, ki je počel podobne traparije ve, da se da z otečenim gležnjem čisto lepo tekat tudi 30, 40 ali 50 km v kosu. Ko se enkrat ogreje in prekrvavi. Občasno že boli, ampak saj nismo mehkužci, ane?

Po več kot polletni tekaški pavzi se mi zdi fascinantno, kako sem lansko zimo uspeval ne glede na vreme in na težave z nogo tako veliko tekat. Osredotočenost na cilj je očitno delala čudeže. Ta trenutek si lahko poiščem vsaj še dva ducata bistveno manjših izgovorov, da ostanem na toplem in na suhem. Trdo delo in zavzetost k rezultatom – to pravijo, da je recept za uspeh.  Kaj pa negativni stranski učinki in kolateralna škoda? Vse premalokrat si kdo upa priznat in opisat to drugo stran medalje.

Občutek, ko si v odlični formi in te nič ne spravi iz ravnovesja, je super. Nekaj dni pred dirko letos sem se šel malo poafnat na tekaško stezo. Bolj v reklamne namene, s prijateljem Mitjem sva posnela par fotk v Feelmaxih. Dve levi nogi imam za vse naprave, zato ni čudno, da sem ob sestopanju pošteno navrl gleženj. V napačno smer. Uganite katerega.

To je tisto, mentalno se je zapriseženemu cilju včasih nemogoče odpovedat. Tudi za ceno zdravja. Trans je uspel, v dobrem in slabem. Uspel je tudi predčasni zaključek sezone, diagnoza, ki sem jo v aprilu potem le šel poiskat, pa mi je naobetala nekaj terapij (ultrazvok, laser in globinska pri Belem medvedu), precej sprijaznenja in še več potrpljenja. Za lažjo predstavo, tale “soft spot” sem imel tule.

Svet se ne konča, če ne moreš teči. Ceniš pa tek bolj kot prej. In ko spet najdeš in sestaviš nove priložnosti, so te še toliko slajše. Leto je minilo kot bi mignil, kljub skoraj nič tekanja sem uspel v odlični družbi zaključit oba slovenska maratona, en lep krožni tek v Tivoliju in za zaključek še bosi maraton na Sladkem vrhu. Kaj več bi si sploh lahko še želel? Seveda, noga praktično nič več ne boli. Če bi naredil vse tisto, kar sem planiral, bi zdajle bržkone ne bil nič bolj zadovoljen, le bolj…utrujen.

Je kdo za tek? 😉

foto: Igor Zonik, Radenci 2010

A se spomnite, ko so nas včasih strašili, da se bomo prehladili, če bomo bosi hodili okrog? Se mi zdi, da se meni dogaja ravno obratno. Zbolevam, ker sem premalo bos.

Da dopolnim: zadnje dobre pol leta, odkar sem svoje tekanje praktično ukinil, se moja odpornost vedno znova poigrava z mano. Še posebej po septembru, ko smo naše dete vpisali v vrtec in je mala kajpak začela zbirati bolezni. Viroze, angine, pljučnice in bronhitisi, vse možne otroške bolezni, ki prinesejo vročino, kašelj, smrkanje, slabo počutje, bruhanje in kar je še teh nadlog. Hudir je, da sem te bolezni začel posvajat tudi jaz, no, pretiravam, ne vse, samo vsako drugo. Že mesec dni veselo smrkam in izkašljujem ter v obup spravljam tudi ostale mimoidoče, da sebe sploh ne omenjam.

Ko samo pomislim na prejšnjo zimo, me kar strese. Večkrat v  plundri ali snegu do kolen, še pred sončnim vzhodom sem vandral po Gorenjski, včasih tudi 40 km naenkrat ali še več. Priprave na Trans so vseeno minile brez enega prehlada, še smrkal nisem nič pa bi po vseh pravilih moral vsaj enkrat obležati za kak teden ali dva. Misterij, ki mu še nisem prišel do konca. Morda je psiha v kombinaciji z ravno prav natreniranim telesom tisti recept, ki odžene tudi bolezen? Sporočim, če mi potrdijo to tezo.

Kar resnično pogrešam pa ni sam tek in brbotajoče zdravje; tiste ure, ki sem jih preživel na cestah so bile dobrodošel balzam za vse navskrižne misli in ideje, ki sem jih imel čas urejat in premišljat. Kdaj hudiča naj zdaj to počnem? Na WC-ju, pred TV-jem, v avtu? Sem se že zalotil, da sem med gledanjem filma zgubil rdečo nit dogajanja in naredil par hitrih miselnih preskokov in malo pomrcvaril kako zapostavljeno idejo. Joj, kako je pasalo. Potem seveda nisem imel pojma, zakaj se streljajo tam na ekranu, kdo lovi, kdo beži in za kaj se sploh gre. Nič ne de, saj bi itak pozabil.

Moram čimprej začet laufat. Ne samo zaradi fizičnega zdravja, tudi zaradi dušnega miru. Da bom ostale stvari v življenju lahko počel bolj zbrano. Drugače si odrežem še kak prst pri sekljanju čebule.

Aja, btw, če že sprašujete, zakaj tale blog? Ker sem štiri prijetna leta vedril tule in, ker se ne spodobi, da vse nespodobne domisleke pišem pod okriljem ljube mi organizacije, bom dotične pisarije izvajal tukaj. Da se nekoč, na stara senilna leta, tako ali drugače presenetim.