Manj je več

Cenim, da tudi mainstream tiskani mediji, posebej tisti, ki pišejo o rekreaciji nekaj pozornosti namenjajo tudi bosemu teku in njegovim izraznim oblikam. Ok, roko na srce, zaenkrat jih zanima le minimalistična obutev (najbrž tudi z njo povezani oglaševalci). S tem pravzaprav mislim na Polet, ki v zadnjih dveh tednih prinaša pomladni test obutve. S posebno omembo, da so tokrat testirali tudi modele za minimalistični tek.

Potem pa se začne. Pronatorji, supinatorji. Oh, ta visoka tekaška znanost. Saj vem, da mora biti ob vsej tej robi napisan en mali roman, da skozi to upraviči ceno. A moti me še vedno oziroma vedno bolj. Kar zgrozil sem se, ko sem prebiral o pronacijskih modelih in je bilo tam prostodušno priporočeno, da se ti uporabljajo za klasični korak peta – prsti. Kaj za vraga? Saj že vrabci na sosedovi hruški čivkajo o praviln(ejš)i tehniki teka, ki se najprej in predvsem izogiba temu, da je prvi stik noge s tlemi peta. Sem kaj zgrešil? Ali pa prodajalci čevljev uporabljajo dobre, stare in preizkušene nasvete. Potem sem čtivo odložil; začetni pozitivni preblisk pa je izpuhtel.

Sam sem po definiciji klasičnega prodajalca tekaške obutve ali marsikaterega tekaškega trenerja over-pronator. Po slovensko: čezmerni pronator. Se pravi, da preveč zvračam nogo navznoter, kar naj bi preveč obremenjevalo ahilovo tetivo, plantarno fascijo itd itd. Skoraj brez izjeme mi vsi prej omenjeni potem svetujejo primerne čevlje za tek, po možnosti stabilizacijske, da to svojo pronacijo ukrotim. Torej, si mislim, sem že v osnovi narobe zgrajen in praktično nesposoben za tek brez obutve ali vložkov. Pokvarjen od rojstva.

Ne bo šlo, dragi moji. Z izkušenj sem se naučil, da mojim nogam najbolj prija njihov naravni izraz. Brez podloge, brez blaženja, brez stabilizacije. Z naravnim gibanjem sem si lahko okrepil tiste mišice, kite in sklepe, ki so v omejujočih čevljih otopeli. Res je, trajalo je, leta, da sem spet vzpostavil ravnovesje. In še vedno traja. A sedaj lahko mirne duše zatrdim, da se motijo, vsi tisti, ki menijo, da naraven način ni pravi način.

Ko vam bodo naslednjič prodajali najnovejše copatke z najnovejšo tehnologijo in vas želeli prepričati, da je to tisto, brez česar vi ne bi smeli teči, si pridržite pravico do nekaj skepse. Potem pojdite ven, na teren in poiščite svoj lastni, naravni tekaški izraz. Ne bo se zgodilo čez noč in ne bo brez napora. A ko ga boste našli (morda celo bosi), boste vedeli, da se je splačalo. Pogumno!

V soboto sem si, ko pač ni bilo boljšega na sporedu, spet ogledal The Bucket List, prijeten filmček z dobro zasedbo. Ni sicer nevem kakšen presežek, tudi štorija ni presunljvo originalna, a spodobna igra Nicholsona in Freemana je bila dovolj za večerno sproščanje. Da ga nisem takoj pozabil, pa je vzrok zanimivo sporočilo, ki mi je ostalo v glavi: “Nikoli ti ne bo toliko žal za stvarmi, ki si jih naredil, kot ti bo za tistimi, ki jih nisi.”

Včasih se mi morda res zdi otročje, ko premišljujem o idejah in sanjah, ki sem jih imel kot otrok, kot mladinec, kot študent. O željah, o potovanjih, izkušnjah, znanjih. A sem jih doslej večino hranil nekje v kotu svojih možganov, za občasna sanjarjenja. Kako bi bilo fajn potovat enkrat po Avstraliji, ali pa se naučit igrat kitaro ali govorit švedsko. A čas nikoli ni dozorel, vedno ostajajo te želje za enkrat v bodoče, mogoče tudi za nikoli, saj racio pravi, da od tega tako ali tako ne bo nikoli nič uporabnega, raje se “brigaj za to, da boš delal, kar je treba”. Ampak, kaj še še ostane, če se odrečeš vsem sanjam in idealom, vsem, če hočete, otroškim željam? A je res najbolje, da počakam, da vsa rutina življenja steče mimo, potem pa malo pred zaključnim računom prinesem notri, kar je vsa ta leta ostajalo zadaj? Kaj pa če takrat ne bo dovolj časa? Klinc, cinizem in zagrenjenost naj se gresta takoj solit!

Kaj je pomembno in kaj ne, je največkrat odraz kolektivne zavesti in ta nas veže bolj, kot smo si pripravljeni priznat. Še bolje rečeno; pomembno je zelo osebna in absolutna stvar, a kaj, ko smo jo pripravljeni večkrat porinit v drugi plan, da smo bolj družbeno sprejemljivi. Oz. vsaj mislimo, da smo. Čemu pa ne bi enkrat dali prednost sebi, svojim željam in hotenjem, seveda takim, ki ne škodijo drugim, ki bi nas izpolnili in osmislili?

Izbrskal sem en star zapis, izpred let, ko smo še pisali svoje “perverzne” tekaške cilje. Moj seznam je zgledal takole:

1. ugotavljat skoz (pa četud le enkrat na tedn), da je tek ena zabavna stvar
2. prelaufat Slovenijo okrog, podolgem in počez
3. prelaufat maraton samo na pivo
4. teč na olimpijskem maratonu, pa četud en dan zatem
5. preteč en blejski krog v coklah pa zraven jodlat
6. še enkrat v življenju narest maraton pod 3
7. laufat bos po žerjavici in po snegu

Trapasto? Noro? You bet! Pravzaprav sem katero od teh točk že odkljukal, tudi večkrat in zmeraj sem se pri tem počutil odlično. A življenje ni samo tek, je še mnogo drugega, še bolj zanimivega. Zato si bom spet naredil seznam. Ker na seznamu lahko delaš kljukice, ker ga imaš pred očmi in ga tako rešiš pozabe. Kaj veš, mogoče grem pa še to pomlad končno skočit z bungee-jem. 🙂

Moje letošnje tekanje je skromno, če lahko uporabim to besedo. V februarju sem do včeraj spravil skupaj le 10km, v dveh bosonogih tekih na obali v začetku meseca. Prijetna teka, mimogrede, eden na portoroški promenadi ob zahajajočem soncu, drugi pa na koprski Bonifiki, s kolegom bosonogcem Erikom. Če boste kaj v teh koncih in vas bo mikalo tekati, pa vam ceste ne ležijo, priporočam sveže tartansko progo v športnem parku, dolgo 1 km in ponoči osvetljeno.

Včeraj me je po dolgem času spet zamikalo, da bi malo pobrusil podplate. Vreme sicer ni bilo navdušujoče, a eden od redkih popolnoma prostih dni se mi ni smel kar tako izmuzniti. Seveda sem najprej odlašal do kosila in potem še po kosilu. Čeprav se mi finančna poročila in bilance naravnost gnusijo, pa je izgledalo, da bodo tokrat zmagali in tekanje bo še enkrat več ostalo samo pri ideji…K vragu! sem tedaj nenadoma zarjul, se v momentu napravil v pajkice in nekaj majic, zgrabil copatke in se meni nič tebi nič zagnal v hladno nedeljo.

Stopala po sub-zero teku

Luft je imel okrog ničle, asfalt bržkone še precej manj, ko sem v svojih RunAmoc “žakeljčkih” podal na svoj mali kranjski krog (ki ga je prva pravzaprav izumila moja žena). Noge pričakovano težke od nekajtedenskega posta. Po nekaj sto metrih, ko sem nisem mogel prav ogreti, je bila edina odločitev, ki mi je še padla na pamet ta, da se sezujem in izkoristim zadnje zimske dni za malo sub-zero bosega tekanja. Ne počnite tega doma, če niste vajeni bosi hoditi naokoli! Zazeblo je seveda ko hudič in preizkušen recept v takih sitiacijah veleva, da ni časa nič čakat, ampak brž pod po noge, kratek korak, hitra kadenca in čimmanj na tleh. Kakor sem se že trudil skrajšat korak, pa je izdatno povečana frekvenca pripomogla k temu, da sem se kmalu začel premikati bistveno hitreje, kot sem na svojih tekih navajen. Ergo, po dobrem kilometru sem že sopihal kot konj. Dobrih deset minut ali bolje slabe četrt ure  intenzivnega jogginga je bilo dovolj, da so se podplati in stopala končno prekrvavili, tako kot se pozimi morajo in potem je tekanje postalo pravi užitek. Pošteno “zašodrani” pločniki so bili na trenutke moteči, a vsaj čutil sem kamenčke pod sabo in tako nadzoroval stanje v izogib morebitnim ozeblinam. Presenečen sem bil, kako z lahkoto spet križarim po kranjskim cestah in parkrat mi je prišlo na misel, da bi še malo podaljšal svoj krog. A ker se je začelo počasi temniti in ker mi je ravno prav hormonov krožilo po žilah, sem čisto samozadostno zaključil svojih 7 kilometrov. Na koncu sem preveril še stopala: prav nič bolj mrzla niso bila kot moje roke, izdatno bolj prekrvavljena in še bolj izdatno zmasirana. Ako bo do konca zime še priložnost, si takle tretma še privoščim.

Par koristnih opomb za tiste, ki jih zimski bosi tudi mika:
– vedno se na bosi tek pozimi podajte s copati za pasom ali v rokah. Če se v kateremkoli momementu ne počutite dobro, jih brez slabe vesti obujte in veselo proti domu.
– za začetek bo tudi pol kilometra čisto dovolj, lahko tudi manj, toliko, da začutite kako mrzla podlaga zapeče in kako kri plane proti okončinam.
– vedno morate občutiti podlago! Kamenčki, luknje v cesti in kar je še podobnih bosih izzivov vas morajo vedno opozarjati, da ste bosi. Ko enkrat postane vse prelepo, preveč mehko, preveč toplo in brez pravega občutka, ste na pragu ozeblin!
– če je idealna frekvenca bosega tekača okrog 180 korakov na minuto, pa vsaj pri uvodu v zimski bosi tek to številke kar izdatno povečajte. Tudi če gre čez 200 ni nič narobe, pa čeprav zgleda, kot da šprintate in drobencljate obenem. Višja frekvenca bo skrajšala čas, ko se stikate s tlemi, pohitrila prekrvavitev in povečala odzivnost ob bolečih pristankih (kaki večji ostri kamni..)
–  kljub želji, da bi se malo bolj zgrbili in s tem zadržali več toplote v telesu, se ne pustite in poskušajte čimdlje ohranjati pokončno držo. S tem boste učinkoviteje lahko dvigali noge, krajšali korak in pristajali pravilneje.
– upoštevajte, da se zaradi nižjih temperatur podlage bistveno hitreje razvijejo tudi žulji. Pozimi so to najverjetneje kar krvavi žulji, ki pa jih čutite bistveno manj. Pogosto preverite svoje podplate in v primeru, da vas preseneti kak zoprn žulj (najraje pod prsti), raje zaključite, se obujte in veselo proti domu (kjer aseptično predrite zoprneža). Infekcije so lahko zelo nadležna reč!
– uživajte! Če vam je bosi (ali kakršenkoli) zimski tek muka in napor, potem se ga niste lotili pravilno in se lahko poškodujete. Ne silite z glavo skozi zid, uporabite zdravo pamet. Pomlad bo kmalu tu in topli dnevi bodo pravi balzam za podplate 🙂

Komu se zdi smešno, ko vidi tekača z volneno kapo in brez obutve. Pa zadeva sploh ni tako nelogična: noge intenzivno delajo in se grejejo, glava pa samo puhti in se ohlaja. Tople misli gor ali dol. 🙂

Greste v štacuno in se znajdete pred polico, kjer je sedem različnih tunin. Katero izberete? Cenejšo, boljšo, tisto z lepšo embalažo? Kupujete športne copate, pomerjate številke, modele, barve. Katere izberete? Pronacijske, nevtralne, podložene, japonske, rdeče? Ali pa rezervirate hotel za dopust. Ob morju, s pogledom, v senci, s postežbo, z bazenom in zajtrkom?

Izbira je super, je temelj osnovne človekove svobode. Radi izbirate? Ali vam gre kdaj tudi na jetra? Teror izbire. Na voljo imate stotine različnih mobilnih telefonov, izbira je naporna. Travme vsakdanjika. Povsod izbire. Kaj pa izbira, da ne izbereš. K vragu z vsemi mobilci, kaj pa če ga nočem?! Nope, to pa ne bo šlo.  Critical system error.

Seveda imajo tudi zagovorniki potrošništva in proste izbire prav. Če bi vsi naenkrat nehali izbirati, trošiti in porabljati samo tisto, ki nam življensko ni neobhodno potrebno, bi večina gospodarstva propadla. Pa smo pri brezposelnosti, pa socialnih problemih, kaosu. Prehud šok za sistem. Na tak scenarij nas nihče ni (?) pripravil. Critical system erorr.

Ok, pa pejmo počasi. Tako kot pri hujšanju in pri maratonu. Korak po korak, da sistem prilagodimo sebi, ne pa samih sebe sistemu. Vsake toliko časa naredimo enostavno in preprosto izbiro. Namesto fensi večerje v gostilni ena fajn doma skuhana in zaužita. Namesto iber najnovejše tekaške majčke ena stara, malo izrabljena, bombažna. Namesto spedenanih najkic stare, zgonjene sandale. Namesto avta peš čez mesto. Namesto kompjutra ravno prav težka bukvica. Namesto risanke pravljica. Namesto milijon opravkov počitek.

Paše? Tudi meni. Tkole občasno, za gušt. Ne pretiravam, to je nagrada. Uživam, da lahko izberem enostavno. Da izberem neizbiro.

Kdor je malo firbec po duši in rad raziskuje sebe, okolico in vse navdušujoče stvari v življenju se ne bo  zadovoljil samo z dejstvi, ki jih bo prebral ali slišal ampak jih bo želel, če je le možno preizkusiti tudi v praksi. Jaz sem že eden takih in kot kaže mi štrene še nekaj časa ne bo zmanjkalo.

Svoje ugotovitve in izkušnje rad podelim tudi z drugimi, ne zaradi samovšečnosti ali provokacije (no, slednji se občasno kar ne morem odreči :)) ampak predvsem zaradi koristnih informacij, ki jih tako dobim. Pogled z drugega zornega kota je za celovito sliko o tematiki, ki jo obravnavam skoraj neprecenljiv. Kaj mislim s tem?

Ponavadi gre takole: morda razmišljam o vplivu prehrane na počutje, o učinkih bosega teka na tehniko ali pa na uporabnost raztezanja pri športanju in o temi začnem raziskovati. Mojo pozornost lahko ulovi tudi kak članek, ki ga preberem mimogrede, kaka zanimiva knjiga ali debata v družbi. Če me tema privlači, jo najprej poguglam in se podučim, preden si ustvarim mnenje. Potem pridobljene nove informacije primerjam s svojimi praktičnimi izkušnjami s tega področja. Še boljše je, ko se preizkušanja lotim nanovo in pri teku, prehrani in podobnih temah to ni problem, prej užitek. Ni ga čez občutek, ko praktična izkušnja prikima teoriji, včasih pa je še slajše, ko uspeš dolgo veljavno teorijo v praksi ovreči. Za boljšo predstavo:  ko sem začenjal z bosim tekom, mi je bilo nepredstavljivo, da si tako lahko pozdravim kolena, vendar ko je bilo izboljšanje stanja hitro in presenetljivo učinkovito, sem postal navdušen pristaš. Ugotovitve drugih in teoretična podlaga je moje navdušenje le še utrdila.  V drugem primeru je bilo ravno obratno: vedno sem verjel, da so kosmiči z mlekom edina prava in možna kombinacija zajtrka, a sem šele po paleo eksperimentu, ko sem žitarice in mleko izločil za en mesec, na sebi ugotovil, da mi prva kombinacija povzroča izdatne želodčne težave. Sedaj se te kombinacije ogibam kot hudič križa in so jajca v prvem planu, želodec in glava pa sta bistveno bolj zadovoljna.

Tudi zajček je lahko tiger

Rad debatiram o tistem, kar me privlači in rad tudi podelim svoje mnenje. Tu pa se prava dogodivščina šele začne. Vsak zapis, bodisi na forumih, blogih, omrežjih vedno pritegne tri vrste bralcev: navdušence, kritike in ravnodušne bralce. Slednji so lahko tudi malo za pa malo proti, ampak svojega mnenja praviloma ne izrazijo. Navdušenci so ponavadi tisti, ki imajo tudi sami nekaj pozitivnih izkušenj z obravnavano temo, ali pa jih zanima in so odprti za preizkuse in pozitivne rezultate. Včasih celo preveč odprti in nekritični, vseeno pa dobrodošli za razvoj debate. Čisto druga pesem je s kritiki, tistimi hardcore nasprotovalci vsem novih teorijam in praksam, ki se kakorkoli križajo ali nasprotujejo njihovim. Tisti bolj inteligentni poiščejo luknje v metodi ali predstavijo verodostojne protidokaze. Oni, bolj na prvo žogo in kategorični nasprotniki sprememb, pa se na preverljiva dejstva ne ozirajo kaj dosti, ampak streljajo kar počez,  nove teorije označijo za butaste in se sklicujejo na edina prava “stara dobra dejstva”. Žal le-teh ne znajo smiselno dokazat, tudi v praksi ne (čeprav so lahko čisto pravilna!).

Kakor že godi, da na svoje pisanje dobiš pozitiven odziv, morda celo sledilce in simpatizerje, pa ni odveč tudi, da se oglasijo tudi “negativci” in natresejo svoje. Zaradi slednjih se še bolj potrudiš, raziščeš še več vidikov teme, narediš še več testov in iščeš nove vidike. Obenem se naučiš še več in včasih ugotoviš tudi kako svojo napako.

Če je možno, če ne ogroža zdravja in življenja, priporočam vsem, da naredite kak eksperiment v življenju. Najlaže pri prehrani, pri rekreaciji, v službi, na cesti ali pri nakupovanju. Spremembe so namreč edina stalnica našega vsakdana in če si upate sami poizkusiti kaj novega, boste nanje bolje pripravljeni. Kritikov pa se ne bojte ampak zaupajte vase; bolj ko zavijajo z očmi, večja je verjetnost, da vas bodo v kratkem, čisto potiho, vprašali tudi za kak nasvet.

Nekateri mu rečejo temu atrakcija, drugi čista norost, tretji zanimiva popestritev treningov, četrti pa modna muha. Meni in počasi tudi mnogim drugim pa to postaja skoraj edini način teka. Bosi tek in njegove minimalistične različice dobivajo svoje pristaše tudi na sončni strani Alp.

Nešteto debat in razprav sem že prebral na temo bosega teka, v nekaterih sem sam tudi sodeloval. Tema zmeraj razburi duhove, slejkoprej se oblikujeta dva tabora, na eni strani zagovornikov na drugi pa gorečih nasprotnikov bosonoštva. Vendar se na koncu lahko vsi strinjamo: bosi tek in hoja nista nikakršno odkrivanje tople vode, sta zelo enostavna načina gibanja, ki smo ju v nekaj stoletjih izrinili iz civilizacije, jima nalepili morda še nalepko primitivizma in revščine in ju pozabili. Če se bos sprehodiš čez mesto, dandanašnji dobiš nemalo začudenih in zgroženih pogledov, semtertja kak nasmešek in zabaven komentar. Če bos tečeš, si pa itak malo čuden. samo nekaj desetletij nazaj te bosega ne bi nič postrani gledali. Vprašajte starše ali babice in dedke.

Resnica je, da tudi pri teku ni samo ene resnice. Najsibo glede tehnike teka, obutve, hitrosti in pogostosti. Vsakemu ustreza nekaj drugega in marsikdo najde užitek v nečem, kar drugega odvrača. Prav je, da smo različni, ker le tako odkrivamo raznolik svet okoli nas in načine, kako ga doživeti. Jaz prisegam na bosi tek in kmalu bo že štiri leta, ko sem naredil prve bosonoge korake. Z bosim tekom sem odkril tisto, kar mi je počasi že bežalo od podplatov – ljubezen do teka in gibanja. Ko sem končno začutil podlago pod svojimi podplati, sem se lahko začel odzivat na njo – ne samo z nogami, s celim telesom. Ponovno sem se naučil teči, ne toliko hitro, kot bolj z občutkom, brez bolečin in brez poškodb. Boleča kolena po dolgih tekih so postala preteklost, žulje na vseh koncih stopal sem zmanjšal na minimum, in glej ga zlomka, še noge se mi ne usmradijo več tako hitro.

Bosi tek se mi zdi najbolj naraven način gibanja, ki telesu in nogam dopušča, da najdejo svojo tehniko in tako cel gibalni sistem obremenjujejo samo toliko, kot je nujno potrebno. Novinci med bosonogci me večkrat vprašajo, kako naj se lotijo prvih korakov in najboljši nasvet, ki jim ga lahko dam je ta, da naj gredo ven in poskusijo. Naj poslušajo svoje občutke in se ravnajo po njih. In da naj bodo nežni do svojih podplatov.

Vsem, ki vas mika poskusit pa bom, če dovolite, natresel še par uporabnih namigov, ki bi začetnikov in starim mačkom lahko prišli prav in se tudi meni v praksi najbolje obnesejo (čeprav sem v začetku eksperimentiral bolj drastično in velikopotezno, ampak to je zgodba za drugič :)) .

Hoja je najboljši začetek
Preden lahko tečeš, moraš znati hoditi. Neprijetnim poškodbam v izogib in za ustrezno pripravo podplatov boste naredili največ, če boste najprej začeli hodit bosi. Po stanovanju za kak mesec ali dva, ali pa ko greste po pošto v nabiralnik ali nesete smeti. Naj stopala začutijo, kaj se skriva tam zunaj! Vendarle, prilagodite se temperaturam podlage in v začetku ne hodite po preveč hladnih tleh. Za hojo zunaj počakajte na toplo vreme in pomladne ali poletne mesece.

Prvi tek naj bo kratek in počasen
Potrpežljivost je božja mast, tudi pri bosem teku ali še posebej pri njem. Zavedajte se, da se ponovno učite tekaških korakov, da zbujate mišice in kite, ki so dolga leta spale in jih zato ne želite preobremeniti. Za začetek si izberite krajšo progo, lahko samo nekaj sto metrov dolg krog blizu doma. Idealno bi bilo, da traso najprej bosi prehodite in tako preverite podlago in morebitne pasti (luknje, razbito steklo, grob asfalt). Za učenje bosega teka je najprimernejša čim trša podlaga, kak odsek lepega asfalta ali kaj podobnega. Na trdi podlagi boste namreč najlaže osvojili pravo tehniko in našli svoj naravni korak. Tudi če ste treniran tekač, naj prvi bosi tek ne bo daljši kot kak kilometer ali dva, s tem, da takoj prenehate z njim, če začutite da se vam ustvarjajo žulji na podplatih ali da vam zateguje mišice meč ali ahilovo tetivo. Za vsak slučaj zato s sabo nesite par copat, s katerimi boste lahko prišli nazaj do doma, če boste zašli v težave.

Pomembna je frekvenca koraka, ne njegova dolžina
Prva stvar, ki jo boste opazili, ko boste (nekoliko s strahom) začeli z bosim tekom, je, da ste podzavestno skrajšali svoj korak. To se zgodi iz čisto preprostega razloga: ker je sedaj stopalo tisto, ki prestreza podlago in vse kar ima ta za ponuditi, je pristanek na tleh previden in krajši, predvsem zato, da se lahko stopalo hitro odzove in po potrebi odmakne, odskoči. S tem avtomatično ubijemo dve muhi na en mah; noge polagamo na tla bolj nežno in težišče svojega telesa ob pristanku s tlemi pomaknemo pod svoje telo. Kar naenkrat izkoriščamo gravitacijo za premikanje naprej bistveno bolje. Večja frekvenca pomeni tudi lažje povečevanje hitrosti teka. Resda boste v začetku, ko se navajate na bosi tek, počasnejši, a ko ga osvojite, boste lahko precej hitrejši kot ste bili kdajkoli. Če imate uro, se na teku zmerite: prava in učinkovita frekvenca naj bi bila 180 korakov na minuto ali več (90 z vsako nogo).

Nežno, sproščeno, lahkotno
Sam se spomnim, da sem leta sledil mantri, da zares tečeš šele, ko pozabiš, da tečeš. Ne bi mogel biti dlje od resnice. Mar ni okolica tista, ki jo tekač mora dojemati in se ji prilagajati, ko teče in ne obratno? V copatih sem velikokrat plužil in rušil po cestah in brezpotjih, misleč, da obvladujem gibanje in pot. Da sem se motil, se videl šele, ko sem po istih poteh začel tekat bos ali v minimalni obutvi, ko sem začel dobivat informacije tudi od tal. Tla so edini trdni stik tekača z okolico; zakaj bi si  ta občutek prikril z zavijanjem nog v vato? Res, ne morem več teči čez trnje in ostre skale, sedaj grem okoli ali počasneje. Tega se boste naučili z bosim tekom: nimamo stopal, zato, da rušimo vse pred sabo, ampak da podlagi primerno napredujemo. Ko boste začeli noge postavljati nežno na tla, boječ se, da se ne poškodujete, ste naredili največ zanje. Tisti centimeter gume vas ne more nikoli zaščititi tako, kot se lahko sami, ko namesto, da zabijete svojo nogo v podlago, le-to nežno položite na tla. Ko temu dodate še sproščenost koraka brez strahu boste dosegli tudi lahkotnost – to pa je tisto, kar vsak tek dela užitek.

Nič več na peto ampak na celo stopalo

Obuti in bosi tek

Čevlji nas pri teku nemalokrat povlečejo, da pristanemo na peti. Vzrok je predvsem petni del čevlja, ki je precej višji od sprednjega. Svoje naredi tudi lažni občutek varnosti in blaženja. Pri prvih bosih korakih pa takoj ugotovite, da na peto ne gre! Povsem avtomatično začnete nogo polagati na srednji, največkrat zunanji del stopala. Čestitam, pravkar ste naredili ogromen korak k vaši naravni tehniki! Če pogledate vaše stopalo, vam je že na prvi pogled jasno, da peta ni narejena za pristajanje. Je koščena in neblažena, čisto nekaj drugega pa je sprednji del pod prsti, katerega blazinice predstavljajo naravno in funkcionalno blaženje. Pristanek na peto boli, saj na tla pritisnemo s silo vsaj 3-4x svoje teže. Stopalo je zato razvilo svoj mehanizem blaženja, ki se obnese že milijone let. Kako izgleda? Prvi stik noge s tlemi je z zunanjim lokom. Stopalo se potem prevali na notranji del in se tal dotakne z blazinico pod prsti, za zaključek pa se s tlemi stakne še peta za stabilizacijo in učinek vzmeti. Temu se reče naravna pronacija in to boste odkrili tudi pri sebi, ko boste začeli delati prve bose korake.

Več mišic, manj odriva
Odriv, pomembna faza tekaškega korak v vseh učbenikih je po mojem mnenju tisti del bosega koraka, ki se ga je najteže naučiti. Bolje rečeno, ki se ga je treba od-naučiti, ga spremeniti in zamenjati! Klasična šola teka odrivu namenja precej energijskega momenta v stopalu in celem spodnjem delu noge. Pri bosem teku pa se hitro naučite boleče lekcije: odriv vam bo postrgal kožo s podplatov in vam tekanje naredil prej muko kot užitek. Skrivnost koraka pri bosem ni v odrivu, ampak v dvigu noge s tal. Mišice, ki vas bodo najbolj bolele pri začetkih bosega teka so mečne. Vzrok za to je peta, ki ni več dvignjena v čevlju in ahilova tetiva z mišicami vred ni več zakrčena in se lahko sprosti in začne delati tisto, kar mora. Zato utrjujte te mišice tudi,ko ne tečete. Hoja po stopnicah, dviganje žogice s prsti na nogi, dviganje na prstih – vse to so vaje, ki bodo pripomogle, da se vaše mišice spodnjega dela nog na bosi tek adaptirajo hitreje. Ne pozabite pa na stegenske mišice: te so tiste, ki pri dviganju noge od tal odigrajo pomembno vlogo. Če boste ostale faze bosega teka osvojili že s tem, ko ga boste začeli prakticirati, pa je dviganje noge od tal z mišicami (namesto trdega odriva s podplatom) tisti del, ki ga boste morali zavestno vaditi. Vsaj del vsakega vašega bosega teka zato posvetite temu, da se osredotočite na dviganje nog od tal in ne odrivanje.

Popolnoma bos ali minimalno obut?
Sam ne pripadam taboru, ki smatra za pravi naravni tek samo tisti tek, ko je tekač popolnoma bos, brez kakršnekoli obutve ali zaščite. Tudi s preizkušanjem in testiranjem na različnih podlagah in v različnem vremenu sem prišel do zaključkov, da je včasih varneje in večji užitek, če si obujem katere od svojih minimalističnih čevljev in se odpravim na tek. Temperature globoko pod ničlo so lahko usodne za prste na nogah, če greste tekat popolnoma bosi. Sem že preizkusil in tudi saniral ozebline, ki sem jih tako dobil. Tudi tek po zelo vroči asfaltni ali katerikoli drugi podlagi vam lahko pusti grde posledice; žal nimam fotke mehurjev, ki so se mi naredili po kratkem 8km teku na asfaltu, ki je imel nad 50 stopinj. Pamet v roke in v noge, posebej ko niste prepričani, ali so razmere za bosi tek ugodne. Danes je na trgu že ogromno minimalistične obutve. Vibram Fivefingers, Feelmax, TerraPlana, SoftStar in še mnogi novi ponudniki ustvarjajo široko paleto obutve za vse okuse. Čeprav deloma zabrišejo pasopoln občutek podlage, pa vendarle v precejšnji meri simulirajo bosonogo izkušnjo in tehniko teka. Sam bi vam sicer svetoval, da za mojstrenje tehnike najprej poskusite z popolnoma bosim in kasneje uvedete minimalistično obutev, pa ne bo nič narobe, če za začetek uporabite tudi minimalne copate. Morda vam to da še dodatnega zagona in poguma, da se enkrat popolnoma sezujete.

Za zaključek: če vas zanima, kako so se počutili naši predniki, ko so po gozdovih, hribih, savanah podili svoj potencialni ulov, potem morate poizkusiti tudi bosi tek. Sam si teka v običajnih tekaških copatih ne predstavljam več; uporabljam vso možno minimalistično obutev, še najraje pa tisto, ki s katero sem sem rodil in je mojstrovina narave – svoja stopala.  Morda bo tudi vas zagrabilo, da poskusite – tudi če boste bosi trikrat tedensko ali pa samo dvakrat na leto, bo to spremenilo in razširilo vaš pogled na tekanje. Če vas zanima še kaj več o bosem, si lahko preberete tudi tole “študijo” , ki sem jo zapisal dobro leto nazaj. Ali pa pridite v Kranj in naredimo kak bosi kilometer. Se že veselim 🙂

Par naravnih jajc z omega 3, nekaj rezin domače slanine in ducat oliv za bogat beljakovinski in uravnotežen maščobni vnos navsezgodaj zjutraj. Grenivka kot vitaminska bomba ter pest oreškov za vnos magnezija in ostalih mineralov. Zeleni čaj za jutranjo dozo kofeina, ki zbudi tudi hormone in encime.

Zdaj samo še vodo natočim v flaško in lahko začnem funkcionirat. Se vidimo na kosilu? 🙂

Novo leto, nove možnosti, novi plani. Jp, nihče od nas ne uide planiraju, najsibo v službi, v družinskem življenju, v prostem času. Brez planiranja seveda ne gre: kako določit cilje v podjetju, kako uskladit družinske dopuste, kako se dogovorit za skupne treninge ali pa se prijavit na maratone v tujini, če ne s planiranjem. Problem je le v tem, da neizpolnitev plana ponavadi vodi v frustracije  in nezadovoljstvo. Posledica: včasih že planiramo z malo nelagodnim občutkom, da lahko gre vse narobe…

Poglejmo na stvari drugače. Najboljše stvari v življenju se ponavadi zgodijo čisto neplanirano. Sam sem svojo ženo spoznal čisto po naključju, povsem neplanirano sem se podal v podjetniške vode, najboljše teke sem odtekel takrat, ko nisem nič planiral. Saj vem, da je treba rezervirat hotel ali bungalov, če greš na dopust, drugače ne dobiš nič, ravno tako se je treba registrirat na večjih maratonih precej pred datumom, če ne zmanjka mest. Vseeno pa ni potrebno, da vse detalje (posebej še prostega časa) totalno mikroplaniramo. Zakaj si ne bi pustili nekaj prostora tudi za presenečenja in nepričakovano?

Sodobni otroci so bojda preobremenjeni, še več, menda jim kronično primankuje domišljije in samoiniciative. Eden od vzrokov naj bi bil tudi to, da imajo vsak trenutek svojega življenja splaniran: zjutraj šola, potem interesne dejavnosti, potem kak trening, spet domov, naloga, tv, spat. Otroci tako nimajo časa za raziskovanje sveta po svoje, za sproščeno druženje brez obveznosti, za razvijanje domišljije in osebnosti. Pred leti je bilo to precej drugače, po šoli so bili popoldnevi naši…

Planiranje je nalezljivo, ker nas z vseh koncev bombardirajo, da bomo tako bolj učinkoviti. Hudič je v tem, da smo ponavadi potem le bolj razočarani, ne samo zato, ker ne gre vse po načrtih, tudi zato, ker smo oropani svobode. Sam si bom letos puščal bolj proste roke, vsaj v prostem času. Naj me življenje preseneti.

V poplavi decembrskih voščil sem od vseh dobrih želja za srečo, zdravje, uspeh, veliko denarja in ostalih pogrešal eno, prav posebno.  Nihče namreč ni zaželel več časa. Saj ne, da zdravje ni najpomembnejše, pa sreča takoj za njim; ampak čas, ki ga je vedno premalo, čeprav ga imamo vsi enako in vedno znova veliko je pri vseh zgoraj omenjenih željah glavna sestavina. Kaj ti pomaga uspeh, če si ne vzameš časa, da bi se ga veselil, kaj pomaga zdravje, če ni časa, da bi ga negoval, kaj pomaga sreča, če ni časa, da bi jo delil.

Je že čas?

Zato vam vsem želim veliko časa. Pa ne samo za stvari, ki jih morate opraviti, naj bo predvsem za stvari in dogodke, ki jih hočete narediti. Ki jih radi delate, čeprav so včasih zaradi nešteto razlogov potisnjene v drugi plan. Pa ne samo za pomembne stvari. Lenarite, ko vam je do tega, držite se za roke ali pa samo zrite v nebo. Poskusite kak nov recept, pojdite teč tja, kamor še niste šli, pokličite koga, ki ga že dolgo niste. In brez slabe vesti spustite kako obveznost, ki vam gre res na jetra, pa od nje ni odvisno življenje. Morda pa vam pride v navado 🙂

Celo leto in neomejeno možnosti. Vzemite si čas zanje.

Oni dan sem se spet zalotil, da sem pisal tri mejle naenkrat, govoril po telefonu in obenem še sprejemal stranke v trgovini. Po hektičnem delovniku sem dirkal na pošto, potem še v trgovino, kjer sem se boril za življenjski prostor in zadnji kos svinjske pečenke. Ko sem se vozil proti domu, sem premleval o sestanku, ki me čaka naslednji dan. “A bo treba hladilnik zamenjat”, me je doma opozorila žena, pa že nekaj časa imam v glavi, da bi bilo tudi stene prebelit, še letos. Zaspal sem težko, nisem se mogel otresti misli, da bo treba nabavit še čestitke in božična darila, s financami pa mi je šlo ta mesec že zelo na tesno…

Ob kofetu sem naslednji dan ujel  tale zapis. Uf, me je prešinilo, saj si svoje življenje sam najbolj zakompliciram. Zakaj ne bi poenostavil?

Multitasking je nesmisel, saj vse stvari narediš napol, zato sem skenslal polovico telefonov, mejle pa sem začel odgovarjat le še dvakrat na dan. Ko sem dobro pogledal, sem ugotovil, da je polovica planiranih sestankov bolj sama sebi namen, zato sem dva odpovedal, dva pa prestavil na čas po praznikih. Kar delam, počnem z vso zbranostjo, naredim hitreje in sem prej prost.

V trgovino nakupovat ne hodim več vsak dan, enkrat na teden je dovolj. Hladilnik se je začuda nehal kvarit,  morda zato, ker ni preobložen? Krompir in pomaranče pa so nehali gniti, ko smo jih najprej porabili do konca, preden smo jih zalagali s svežimi. Ko sem se nehal basati s sladkarijami sem tudi vsega ostalega pojedel manj, pa sem bil vseeno sit. In stena? Dokler otrok riše po njej, je lahko pobeljena tudi malo manjkrat.

Vsa novoletna darila sem naročil preko spleta. Knjige so poceni, za vsakega se najde svoja, pa vsi so jih veseli. Čestitke bodo šle po mejlu, ali pa osebno, tako so vsaj malo bolj od srca. Silvestrovanje mi tako ne pomeni veliko; bomo raje doma na toplem  spili kak kozarček in šli zgodaj spat. Ko smo že pri spanju: spim bolje in tudi kako uro več, ko sem se nehal sekirat za vsako malenkost, ki me čaka in na katero ne rabim vplivat, ker se lahko uredi tudi brez mene…

Kaj pa tek? Včasih nisem šel iz hiše, če nisem potem naredil vsaj 12 ali 15 kilometrov. Potem večkrat nisem šel, ker me uro ali več ni mikalo hodit na dež, mraz ali v temo. Potem sploh nisem več šel. Sedaj razmišljam, da bi vendarle šel. Četudi samo za pol urce. Malo vsaj, za užitek, ne več le za trening.

Kompliciranja se je v življenju težje odvadit kot kajenja, vem, sem izkusil oboje. Zaradi posameznih dreves ne vidiš gozda. Rešitev je enostavna: na vse skupaj je treba pogledat malo bolj od daleč, pa je slika bolj jasna. Poenostavi? Itak!