Manj je več

Zadnje čase bolj malo zahajam v športnem trgovine, predvsem v tiste, kjer prodajajo športno obutev. Praviloma  zase tam ne najdem ničesar, vidim le skladovnice podložene in sorazmerno okorne obutve, ki se med sabo razlikuje le po barvnih kombinacijah in imenu. Kot bosi in minimalistični tekač pač doslej nisem imel kaj iskati v takih trgovinah. Dejstvo, da sem preteklo sobotno dopoldne preživel v eni od teh trgovin pa nakazuje, da so se časi za nas, minimaliste, začeli obračati na bolje.

Minimalistična obutev sramežljivo a z zanesljivim korakom prihaja na police trgovin s športno obutvijo. Podjetje Terra Plana je s svojo znamko Vivobarefoot in v sodelovanju s Tomas sportom v City parku v soboto, 9.4. organiziralo trening bosega teka in testiranje obutve Vivobarefoot. Mene so povabili, da kot izkušen bosi maratonec svetujem prodajalcem v trgovini, predvsem pa obiskovalcem, ki bodo prišli testirat svojo tekaško tehniko na tekaški trak.  Z veseljem sem se odzval povabilu saj me navdušuje, da se bosi in minimalistični tek v Sloveniji prijemlje.

Kljub lepemu, poletnemu vremenu, se je dogodek izkazal kot zadetek v polno. Obiskovalci so bili vsi po vrsti kupci tekaške obutve, večinoma že tekači, precej tudi takih, ki so že izkušali poškodbe in nekaj takih, ki so osnove bosega teka že poznali.

Najljubši so mi seveda skeptiki, tisti, ki vztrajajo pri tem, da je tek brez podložen copat nemogoč. Problem je ponavadi, da prav ti nikoli niso razmišljali izven okvirjev, ki so jim jih postavili oglaševalci in prodajalci tekaške obutve. Da je noge treba blažiti, stabilizirati, jim omiliti pronacijo ali supinacijo. Da so sile pri teku prevelike. Da je tek s pristajanjem na peto pravilen in nespremenljivo dejstvo. Nič od naštetega ne drži. Kot sem razložil mladeniču, ki je najprej nejeverno gledal testiranje bosega teka pri svojem dekletu: tek je ravo tako kot hoja človeku naravno in v zibko položeno gibanje. Če je temu tako, je možno potem, da nas narava ni opremila z najsodobnejšo tehnologijo in jo vgradila v naša stopala? Milijoni let evolucije so naredili svoje.  Z 33 mišicami, 28 koščicami in 19 ligamenti je prav človeško stopalo najbolj dovršen del telesa. Poleg tega ima kar 200.000 živčnih končičev! Ko se enkrat sezujemo nam hitro postane jasno, čemu.

Večino informacij, več kot 70% vseh, ki jih telo dobi iz okolice prihaja iz stopal. Če ta stopala obložimo z debelimi čevlji, jim omejimo gibanje in jim dvignemo peto, se naravno ravnovesje podre. Telo se ne more več pravilno odzivati na zunanje dražljaje, tekaška tehnika se podre. Zakaj toliko tekačev pristaja na peto, čeprav je zdaj že splošno znano, da je to napačno? Ker jim podloženi čevlji to omogočijo, še več, skoraj prisilijo jih. Dvignjena peta se že avtomatično prej sreča s podlago, da ne omenjamo  lažnega občutka blaženja udarca ob tem stiku. To blaženje ublaži največ 10% vse sile, ki jo pristanek na tla ustvari, vsa ostala sila pa iz pete šine po iztegnjeni nogi v koleno, v kolk, v križ.  Zakaj toliko poškodovanih tekačev vsako leto; po raziskavah naj bi več kot 2/3 vseh tekačev vsaj enkrat letno imelo težave s tekaškimi poškodbami? Ker narobe razporejajo sile. Ko delajo predolge in počasne korake, ko bremenijo pete, ki temu niso namenjene in ko tekaška drža ni več vzravnana  in premočrtna.

Pri bosem teku in teku v minimalistični obutvi, kot je npr. Vivobarefoot EVO se tekaška tehnika spremeni skoraj v trenutku. Na tekaški stezi v soboto je bilo to vidno že na prvi pogled. Večina jih je v začetku pristajala na peto. Ko so se sezuli je bila slika skoraj v trenutku drugačna. Korak se je skrajšal, frekvenca se je povečala, pristanek je bil bistveno bolj na prednji del stopala.  Seveda so bili tudi taki, ki so tudi bosonogi še veselo uporabljalipeto, po drugi strani pa tudi taki, ki so v podloženi obutvi prikazali idealno tekaško tehniko. Slednje sem seveda lahko pohvalil, prvim pa v pomoč zagnal metronom s frekvenco 180 udarcev/minuto in jih spodbujal naj sledijo temu ritmu. Višja, v tem primeru priporočena in idealna frekvenca koraka bistveno pripomore k krajšemu, učinkovitemu koraku na celo stopalo. Takrat se sile lahko primerno razporedijo in amortizirajo, rahko pokrčeno koleno ne trpi več. Če ob tem še zravnamo telo, pogled usmerimo predse in poravnamo prsa in boke, smo na poti k idelani tekaški drži.

Štiri urice so minile kot bi mignil. Na tekaški stezi se je zvrstilo več kot 20 tekačev, mnogi so preizkusili tudi Vivobarefoot EVO modele in se tudi odločili za nakup. Ob pomoči Katje in Brine iz Vivobarefoot ter prodajalcev Tomas športa smo po mojem mnenju uspešno sklenili bosonogo tekaško dopoldne. Po besedah Igorja Perčiča iz Tomas športa pa se minimalistična obutev uveljavlja tudi pri njih in samo vprašanje časa je, kdaj tak dogodek spet ponovimo.

Za konec še zahvala za povabilo puncam iz Vivobarefoot ter Tomas športu za to, da nas je gostil. Sam sem v družbi z minimalisti in bodočimi bosonogci neizmerno užival. Z veseljem spet ponovim kaj podobnega. Hvala vsem za udeležbo. 1. maja vabljeni vsi v Kranj!

Cenim, da tudi mainstream tiskani mediji, posebej tisti, ki pišejo o rekreaciji nekaj pozornosti namenjajo tudi bosemu teku in njegovim izraznim oblikam. Ok, roko na srce, zaenkrat jih zanima le minimalistična obutev (najbrž tudi z njo povezani oglaševalci). S tem pravzaprav mislim na Polet, ki v zadnjih dveh tednih prinaša pomladni test obutve. S posebno omembo, da so tokrat testirali tudi modele za minimalistični tek.

Potem pa se začne. Pronatorji, supinatorji. Oh, ta visoka tekaška znanost. Saj vem, da mora biti ob vsej tej robi napisan en mali roman, da skozi to upraviči ceno. A moti me še vedno oziroma vedno bolj. Kar zgrozil sem se, ko sem prebiral o pronacijskih modelih in je bilo tam prostodušno priporočeno, da se ti uporabljajo za klasični korak peta – prsti. Kaj za vraga? Saj že vrabci na sosedovi hruški čivkajo o praviln(ejš)i tehniki teka, ki se najprej in predvsem izogiba temu, da je prvi stik noge s tlemi peta. Sem kaj zgrešil? Ali pa prodajalci čevljev uporabljajo dobre, stare in preizkušene nasvete. Potem sem čtivo odložil; začetni pozitivni preblisk pa je izpuhtel.

Sam sem po definiciji klasičnega prodajalca tekaške obutve ali marsikaterega tekaškega trenerja over-pronator. Po slovensko: čezmerni pronator. Se pravi, da preveč zvračam nogo navznoter, kar naj bi preveč obremenjevalo ahilovo tetivo, plantarno fascijo itd itd. Skoraj brez izjeme mi vsi prej omenjeni potem svetujejo primerne čevlje za tek, po možnosti stabilizacijske, da to svojo pronacijo ukrotim. Torej, si mislim, sem že v osnovi narobe zgrajen in praktično nesposoben za tek brez obutve ali vložkov. Pokvarjen od rojstva.

Ne bo šlo, dragi moji. Z izkušenj sem se naučil, da mojim nogam najbolj prija njihov naravni izraz. Brez podloge, brez blaženja, brez stabilizacije. Z naravnim gibanjem sem si lahko okrepil tiste mišice, kite in sklepe, ki so v omejujočih čevljih otopeli. Res je, trajalo je, leta, da sem spet vzpostavil ravnovesje. In še vedno traja. A sedaj lahko mirne duše zatrdim, da se motijo, vsi tisti, ki menijo, da naraven način ni pravi način.

Ko vam bodo naslednjič prodajali najnovejše copatke z najnovejšo tehnologijo in vas želeli prepričati, da je to tisto, brez česar vi ne bi smeli teči, si pridržite pravico do nekaj skepse. Potem pojdite ven, na teren in poiščite svoj lastni, naravni tekaški izraz. Ne bo se zgodilo čez noč in ne bo brez napora. A ko ga boste našli (morda celo bosi), boste vedeli, da se je splačalo. Pogumno!

Moje letošnje tekanje je skromno, če lahko uporabim to besedo. V februarju sem do včeraj spravil skupaj le 10km, v dveh bosonogih tekih na obali v začetku meseca. Prijetna teka, mimogrede, eden na portoroški promenadi ob zahajajočem soncu, drugi pa na koprski Bonifiki, s kolegom bosonogcem Erikom. Če boste kaj v teh koncih in vas bo mikalo tekati, pa vam ceste ne ležijo, priporočam sveže tartansko progo v športnem parku, dolgo 1 km in ponoči osvetljeno.

Včeraj me je po dolgem času spet zamikalo, da bi malo pobrusil podplate. Vreme sicer ni bilo navdušujoče, a eden od redkih popolnoma prostih dni se mi ni smel kar tako izmuzniti. Seveda sem najprej odlašal do kosila in potem še po kosilu. Čeprav se mi finančna poročila in bilance naravnost gnusijo, pa je izgledalo, da bodo tokrat zmagali in tekanje bo še enkrat več ostalo samo pri ideji…K vragu! sem tedaj nenadoma zarjul, se v momentu napravil v pajkice in nekaj majic, zgrabil copatke in se meni nič tebi nič zagnal v hladno nedeljo.

Stopala po sub-zero teku

Luft je imel okrog ničle, asfalt bržkone še precej manj, ko sem v svojih RunAmoc “žakeljčkih” podal na svoj mali kranjski krog (ki ga je prva pravzaprav izumila moja žena). Noge pričakovano težke od nekajtedenskega posta. Po nekaj sto metrih, ko sem nisem mogel prav ogreti, je bila edina odločitev, ki mi je še padla na pamet ta, da se sezujem in izkoristim zadnje zimske dni za malo sub-zero bosega tekanja. Ne počnite tega doma, če niste vajeni bosi hoditi naokoli! Zazeblo je seveda ko hudič in preizkušen recept v takih sitiacijah veleva, da ni časa nič čakat, ampak brž pod po noge, kratek korak, hitra kadenca in čimmanj na tleh. Kakor sem se že trudil skrajšat korak, pa je izdatno povečana frekvenca pripomogla k temu, da sem se kmalu začel premikati bistveno hitreje, kot sem na svojih tekih navajen. Ergo, po dobrem kilometru sem že sopihal kot konj. Dobrih deset minut ali bolje slabe četrt ure  intenzivnega jogginga je bilo dovolj, da so se podplati in stopala končno prekrvavili, tako kot se pozimi morajo in potem je tekanje postalo pravi užitek. Pošteno “zašodrani” pločniki so bili na trenutke moteči, a vsaj čutil sem kamenčke pod sabo in tako nadzoroval stanje v izogib morebitnim ozeblinam. Presenečen sem bil, kako z lahkoto spet križarim po kranjskim cestah in parkrat mi je prišlo na misel, da bi še malo podaljšal svoj krog. A ker se je začelo počasi temniti in ker mi je ravno prav hormonov krožilo po žilah, sem čisto samozadostno zaključil svojih 7 kilometrov. Na koncu sem preveril še stopala: prav nič bolj mrzla niso bila kot moje roke, izdatno bolj prekrvavljena in še bolj izdatno zmasirana. Ako bo do konca zime še priložnost, si takle tretma še privoščim.

Par koristnih opomb za tiste, ki jih zimski bosi tudi mika:
– vedno se na bosi tek pozimi podajte s copati za pasom ali v rokah. Če se v kateremkoli momementu ne počutite dobro, jih brez slabe vesti obujte in veselo proti domu.
– za začetek bo tudi pol kilometra čisto dovolj, lahko tudi manj, toliko, da začutite kako mrzla podlaga zapeče in kako kri plane proti okončinam.
– vedno morate občutiti podlago! Kamenčki, luknje v cesti in kar je še podobnih bosih izzivov vas morajo vedno opozarjati, da ste bosi. Ko enkrat postane vse prelepo, preveč mehko, preveč toplo in brez pravega občutka, ste na pragu ozeblin!
– če je idealna frekvenca bosega tekača okrog 180 korakov na minuto, pa vsaj pri uvodu v zimski bosi tek to številke kar izdatno povečajte. Tudi če gre čez 200 ni nič narobe, pa čeprav zgleda, kot da šprintate in drobencljate obenem. Višja frekvenca bo skrajšala čas, ko se stikate s tlemi, pohitrila prekrvavitev in povečala odzivnost ob bolečih pristankih (kaki večji ostri kamni..)
–  kljub želji, da bi se malo bolj zgrbili in s tem zadržali več toplote v telesu, se ne pustite in poskušajte čimdlje ohranjati pokončno držo. S tem boste učinkoviteje lahko dvigali noge, krajšali korak in pristajali pravilneje.
– upoštevajte, da se zaradi nižjih temperatur podlage bistveno hitreje razvijejo tudi žulji. Pozimi so to najverjetneje kar krvavi žulji, ki pa jih čutite bistveno manj. Pogosto preverite svoje podplate in v primeru, da vas preseneti kak zoprn žulj (najraje pod prsti), raje zaključite, se obujte in veselo proti domu (kjer aseptično predrite zoprneža). Infekcije so lahko zelo nadležna reč!
– uživajte! Če vam je bosi (ali kakršenkoli) zimski tek muka in napor, potem se ga niste lotili pravilno in se lahko poškodujete. Ne silite z glavo skozi zid, uporabite zdravo pamet. Pomlad bo kmalu tu in topli dnevi bodo pravi balzam za podplate 🙂

Komu se zdi smešno, ko vidi tekača z volneno kapo in brez obutve. Pa zadeva sploh ni tako nelogična: noge intenzivno delajo in se grejejo, glava pa samo puhti in se ohlaja. Tople misli gor ali dol. 🙂

Zadnji dve leti sem navdušeno prebiral literauro, ki so jo o bosem teku spisali zanimivi in malo svojevrstni pisci, večinoma iz onkraj luže. Uporabno branje, večkrat tudi zabavno in na trenutke prav za crknit odpuljeno. Najbrž nisem edini, ki ga je med vsemi najbolj navdušila Born to run, ki se bere kot kriminalka, ki je road trip, avanturistična komedija in znanstvena študija obenem. Prav zaradi te knjige je Američane navdušil bosi in minimalistični tek in posledično pokupijo več milijonov parov minimalne obutve, prednjačijo pa Vibram FF. V knjigi nastopa cela kopica zanimivih karakterjev in strokovnjakov in skoraj po naključju sem enega od njih imel priložnost spoznati v živo.

V začetku meseca sem se poslovno mudil v Münchnu, na sejmu ISPO, kjer sem bil dogovorjen za več sestankov. Eden od njih je bil na predstavitvenem prostoru Terra Plane, ki ima odlično minimalistično kolekcijo tekaških copat. EVO-ti so mi všeč, posebej za zimske teke so idealni, dovolj topli, a vendarle zračni in lahki. Dekleti s slovenskega predstavništva sta me navdušeno sprejela (pravzaprav je bilo obratno, saj sem bil tam nekaj minut pred njima) in mi takoj dogovorila seanso na tekaškem traku. Seveda sem ponudbo sprejel, še posebej, ker je delavnico vodil nihče drug kot sam Lee Saxby.

Srečanje s Saxbyjem

Christopher McDougall je Saxbyja v knjigi opisal kot “najboljšega tekaškega trenerja na svetu”. Že radovednost sama mi ni dala, da ne bi izkoristil te priložnosti, po drugi strani pa me je vedno zanimalo, kaj v svoji tekaški formi lahko popravim in izboljšam. Če kje, sem bil tokrat na pravem mestu.

Lee je človek pronicljivega pogleda, malo manjši kot jaz in blage govorice. Že na prvi pogled izgleda v odlični formi in z nastopom da vedeti, da obvlada materijo o kateri govori. Najprej me je povabil, da sem bosonog stopil na merilno mesto, ki je odčitavalo sile, ki pritiskajo nanjo. Na povezanem računalniku mi je potem pokazal, da imam težo pravilno razporejeno na srednji in sprednji del stopal. Manjša nihanja bremenitve je bilo opaziti pri desni nogi (časovna obremenitev ni bila vedno na istem mestu ampak se je nekoliko spreminjala od sprednjega dela stopala prosti zadnjemu), kar je pomenilo, da nisem vedno v optimalno stabilni drži. Takoj je tudi ponudil rešitev in me povabil na tekaško stezo za nadaljno analizo.

Sicer mi je bilo malo nelagodno tekati pred malo večjo množico gledalcev, ki so se nabrali med najinim pogovorom, ampak sem se kmalu sprostil, ker je bilo treba začeti tekati, točno po Saxbyjevih navodilih.  Moje nekajminutno tekanje v Evo-tih je njegov asistent posnel s kamero, potem pa smo skupaj pogledali, kaj sem opravil. Prav dobro se mi je zdelo, ko mi je ta tekaški strokovnjak dejal, da skoraj vse delam prav. Pravilno pristajam s stopali na tla, tudi frekvenco koraka imam skoraj optimalno. Vseeno pa mi do popolnosti še malo manjka: moja glavna težava je, da se občasno pri teku preveč nagnem naprej v medenici. V tem momentu glava ni več poravnana v ravno linijo z stopali in moj tek postane neekonomičen. Idealna drža se takrat podre in na dolgih tekih lahko to povzroča težave.

Vivo Barefoot Aqua

Še vprašal nisem, sem rešitev že imel na dlani. Lee mi je predlagal, naj delam enostavno vajo, ki zelo enostavno priuči telo, kako najti optimalno držo. Na tekaški stezi, ki je naravnana na hitrost za počasni tek iz rahlega tekanja preideš v sonožno poskakovanje. Na prvi pogled enostavno, vendar sem se moral krepko potruditi, da sem vzdrževal tako frekvenco poskokov, da me ni prekucnilo na nos. Po nekaj skokih spet nekaj tekanja in tako izmenjaje približno 10 krat. Glej ga zlomka: po nekaj serijah poskokov, ko sem končno osvojil frekvenco skakanja, ko sem poravnal držo in se nagibal le v gležnjih je bil prehod v tekanje zelo enostaven, samo tekanje pa bistveno bolj enostavno in sproščeno. Kaj pa zdaj, ko doma nimam tekaške steze, do fitnesa se mi pa zmerom ne da? Preprosto: skakanje tudi na ravni podlagi velja, ali pa med počasnim treningom teka. Osredotočiš se na to, da gledaš naprej, da so prsa izbočena, nagib naprej le v gležnjih in da je frekvenca okrog 180 korakov na minuto. Vse ostalo se potem poklopi skoraj samo od sebe.

Odlične vaje za pravo tekaško držo in tehniko najdete tudi na tej spletni strani. Ali pa se oglasite v Kranju pa gremo skupaj na kak bosi ali minimalistični tek. Lahko vam dam za poskusit tudi kakšnega od modelov Vivo Barefoot, fantje iz Anglije so začeli resno jemati minimalistično sceno in že za letošnjo sezono pripravljajo odlične modele, med drugim meni zelo simpatični Neo. Letošnje leto bo še pestro!

Kdor je malo firbec po duši in rad raziskuje sebe, okolico in vse navdušujoče stvari v življenju se ne bo  zadovoljil samo z dejstvi, ki jih bo prebral ali slišal ampak jih bo želel, če je le možno preizkusiti tudi v praksi. Jaz sem že eden takih in kot kaže mi štrene še nekaj časa ne bo zmanjkalo.

Svoje ugotovitve in izkušnje rad podelim tudi z drugimi, ne zaradi samovšečnosti ali provokacije (no, slednji se občasno kar ne morem odreči :)) ampak predvsem zaradi koristnih informacij, ki jih tako dobim. Pogled z drugega zornega kota je za celovito sliko o tematiki, ki jo obravnavam skoraj neprecenljiv. Kaj mislim s tem?

Ponavadi gre takole: morda razmišljam o vplivu prehrane na počutje, o učinkih bosega teka na tehniko ali pa na uporabnost raztezanja pri športanju in o temi začnem raziskovati. Mojo pozornost lahko ulovi tudi kak članek, ki ga preberem mimogrede, kaka zanimiva knjiga ali debata v družbi. Če me tema privlači, jo najprej poguglam in se podučim, preden si ustvarim mnenje. Potem pridobljene nove informacije primerjam s svojimi praktičnimi izkušnjami s tega področja. Še boljše je, ko se preizkušanja lotim nanovo in pri teku, prehrani in podobnih temah to ni problem, prej užitek. Ni ga čez občutek, ko praktična izkušnja prikima teoriji, včasih pa je še slajše, ko uspeš dolgo veljavno teorijo v praksi ovreči. Za boljšo predstavo:  ko sem začenjal z bosim tekom, mi je bilo nepredstavljivo, da si tako lahko pozdravim kolena, vendar ko je bilo izboljšanje stanja hitro in presenetljivo učinkovito, sem postal navdušen pristaš. Ugotovitve drugih in teoretična podlaga je moje navdušenje le še utrdila.  V drugem primeru je bilo ravno obratno: vedno sem verjel, da so kosmiči z mlekom edina prava in možna kombinacija zajtrka, a sem šele po paleo eksperimentu, ko sem žitarice in mleko izločil za en mesec, na sebi ugotovil, da mi prva kombinacija povzroča izdatne želodčne težave. Sedaj se te kombinacije ogibam kot hudič križa in so jajca v prvem planu, želodec in glava pa sta bistveno bolj zadovoljna.

Tudi zajček je lahko tiger

Rad debatiram o tistem, kar me privlači in rad tudi podelim svoje mnenje. Tu pa se prava dogodivščina šele začne. Vsak zapis, bodisi na forumih, blogih, omrežjih vedno pritegne tri vrste bralcev: navdušence, kritike in ravnodušne bralce. Slednji so lahko tudi malo za pa malo proti, ampak svojega mnenja praviloma ne izrazijo. Navdušenci so ponavadi tisti, ki imajo tudi sami nekaj pozitivnih izkušenj z obravnavano temo, ali pa jih zanima in so odprti za preizkuse in pozitivne rezultate. Včasih celo preveč odprti in nekritični, vseeno pa dobrodošli za razvoj debate. Čisto druga pesem je s kritiki, tistimi hardcore nasprotovalci vsem novih teorijam in praksam, ki se kakorkoli križajo ali nasprotujejo njihovim. Tisti bolj inteligentni poiščejo luknje v metodi ali predstavijo verodostojne protidokaze. Oni, bolj na prvo žogo in kategorični nasprotniki sprememb, pa se na preverljiva dejstva ne ozirajo kaj dosti, ampak streljajo kar počez,  nove teorije označijo za butaste in se sklicujejo na edina prava “stara dobra dejstva”. Žal le-teh ne znajo smiselno dokazat, tudi v praksi ne (čeprav so lahko čisto pravilna!).

Kakor že godi, da na svoje pisanje dobiš pozitiven odziv, morda celo sledilce in simpatizerje, pa ni odveč tudi, da se oglasijo tudi “negativci” in natresejo svoje. Zaradi slednjih se še bolj potrudiš, raziščeš še več vidikov teme, narediš še več testov in iščeš nove vidike. Obenem se naučiš še več in včasih ugotoviš tudi kako svojo napako.

Če je možno, če ne ogroža zdravja in življenja, priporočam vsem, da naredite kak eksperiment v življenju. Najlaže pri prehrani, pri rekreaciji, v službi, na cesti ali pri nakupovanju. Spremembe so namreč edina stalnica našega vsakdana in če si upate sami poizkusiti kaj novega, boste nanje bolje pripravljeni. Kritikov pa se ne bojte ampak zaupajte vase; bolj ko zavijajo z očmi, večja je verjetnost, da vas bodo v kratkem, čisto potiho, vprašali tudi za kak nasvet.

Nekateri mu rečejo temu atrakcija, drugi čista norost, tretji zanimiva popestritev treningov, četrti pa modna muha. Meni in počasi tudi mnogim drugim pa to postaja skoraj edini način teka. Bosi tek in njegove minimalistične različice dobivajo svoje pristaše tudi na sončni strani Alp.

Nešteto debat in razprav sem že prebral na temo bosega teka, v nekaterih sem sam tudi sodeloval. Tema zmeraj razburi duhove, slejkoprej se oblikujeta dva tabora, na eni strani zagovornikov na drugi pa gorečih nasprotnikov bosonoštva. Vendar se na koncu lahko vsi strinjamo: bosi tek in hoja nista nikakršno odkrivanje tople vode, sta zelo enostavna načina gibanja, ki smo ju v nekaj stoletjih izrinili iz civilizacije, jima nalepili morda še nalepko primitivizma in revščine in ju pozabili. Če se bos sprehodiš čez mesto, dandanašnji dobiš nemalo začudenih in zgroženih pogledov, semtertja kak nasmešek in zabaven komentar. Če bos tečeš, si pa itak malo čuden. samo nekaj desetletij nazaj te bosega ne bi nič postrani gledali. Vprašajte starše ali babice in dedke.

Resnica je, da tudi pri teku ni samo ene resnice. Najsibo glede tehnike teka, obutve, hitrosti in pogostosti. Vsakemu ustreza nekaj drugega in marsikdo najde užitek v nečem, kar drugega odvrača. Prav je, da smo različni, ker le tako odkrivamo raznolik svet okoli nas in načine, kako ga doživeti. Jaz prisegam na bosi tek in kmalu bo že štiri leta, ko sem naredil prve bosonoge korake. Z bosim tekom sem odkril tisto, kar mi je počasi že bežalo od podplatov – ljubezen do teka in gibanja. Ko sem končno začutil podlago pod svojimi podplati, sem se lahko začel odzivat na njo – ne samo z nogami, s celim telesom. Ponovno sem se naučil teči, ne toliko hitro, kot bolj z občutkom, brez bolečin in brez poškodb. Boleča kolena po dolgih tekih so postala preteklost, žulje na vseh koncih stopal sem zmanjšal na minimum, in glej ga zlomka, še noge se mi ne usmradijo več tako hitro.

Bosi tek se mi zdi najbolj naraven način gibanja, ki telesu in nogam dopušča, da najdejo svojo tehniko in tako cel gibalni sistem obremenjujejo samo toliko, kot je nujno potrebno. Novinci med bosonogci me večkrat vprašajo, kako naj se lotijo prvih korakov in najboljši nasvet, ki jim ga lahko dam je ta, da naj gredo ven in poskusijo. Naj poslušajo svoje občutke in se ravnajo po njih. In da naj bodo nežni do svojih podplatov.

Vsem, ki vas mika poskusit pa bom, če dovolite, natresel še par uporabnih namigov, ki bi začetnikov in starim mačkom lahko prišli prav in se tudi meni v praksi najbolje obnesejo (čeprav sem v začetku eksperimentiral bolj drastično in velikopotezno, ampak to je zgodba za drugič :)) .

Hoja je najboljši začetek
Preden lahko tečeš, moraš znati hoditi. Neprijetnim poškodbam v izogib in za ustrezno pripravo podplatov boste naredili največ, če boste najprej začeli hodit bosi. Po stanovanju za kak mesec ali dva, ali pa ko greste po pošto v nabiralnik ali nesete smeti. Naj stopala začutijo, kaj se skriva tam zunaj! Vendarle, prilagodite se temperaturam podlage in v začetku ne hodite po preveč hladnih tleh. Za hojo zunaj počakajte na toplo vreme in pomladne ali poletne mesece.

Prvi tek naj bo kratek in počasen
Potrpežljivost je božja mast, tudi pri bosem teku ali še posebej pri njem. Zavedajte se, da se ponovno učite tekaških korakov, da zbujate mišice in kite, ki so dolga leta spale in jih zato ne želite preobremeniti. Za začetek si izberite krajšo progo, lahko samo nekaj sto metrov dolg krog blizu doma. Idealno bi bilo, da traso najprej bosi prehodite in tako preverite podlago in morebitne pasti (luknje, razbito steklo, grob asfalt). Za učenje bosega teka je najprimernejša čim trša podlaga, kak odsek lepega asfalta ali kaj podobnega. Na trdi podlagi boste namreč najlaže osvojili pravo tehniko in našli svoj naravni korak. Tudi če ste treniran tekač, naj prvi bosi tek ne bo daljši kot kak kilometer ali dva, s tem, da takoj prenehate z njim, če začutite da se vam ustvarjajo žulji na podplatih ali da vam zateguje mišice meč ali ahilovo tetivo. Za vsak slučaj zato s sabo nesite par copat, s katerimi boste lahko prišli nazaj do doma, če boste zašli v težave.

Pomembna je frekvenca koraka, ne njegova dolžina
Prva stvar, ki jo boste opazili, ko boste (nekoliko s strahom) začeli z bosim tekom, je, da ste podzavestno skrajšali svoj korak. To se zgodi iz čisto preprostega razloga: ker je sedaj stopalo tisto, ki prestreza podlago in vse kar ima ta za ponuditi, je pristanek na tleh previden in krajši, predvsem zato, da se lahko stopalo hitro odzove in po potrebi odmakne, odskoči. S tem avtomatično ubijemo dve muhi na en mah; noge polagamo na tla bolj nežno in težišče svojega telesa ob pristanku s tlemi pomaknemo pod svoje telo. Kar naenkrat izkoriščamo gravitacijo za premikanje naprej bistveno bolje. Večja frekvenca pomeni tudi lažje povečevanje hitrosti teka. Resda boste v začetku, ko se navajate na bosi tek, počasnejši, a ko ga osvojite, boste lahko precej hitrejši kot ste bili kdajkoli. Če imate uro, se na teku zmerite: prava in učinkovita frekvenca naj bi bila 180 korakov na minuto ali več (90 z vsako nogo).

Nežno, sproščeno, lahkotno
Sam se spomnim, da sem leta sledil mantri, da zares tečeš šele, ko pozabiš, da tečeš. Ne bi mogel biti dlje od resnice. Mar ni okolica tista, ki jo tekač mora dojemati in se ji prilagajati, ko teče in ne obratno? V copatih sem velikokrat plužil in rušil po cestah in brezpotjih, misleč, da obvladujem gibanje in pot. Da sem se motil, se videl šele, ko sem po istih poteh začel tekat bos ali v minimalni obutvi, ko sem začel dobivat informacije tudi od tal. Tla so edini trdni stik tekača z okolico; zakaj bi si  ta občutek prikril z zavijanjem nog v vato? Res, ne morem več teči čez trnje in ostre skale, sedaj grem okoli ali počasneje. Tega se boste naučili z bosim tekom: nimamo stopal, zato, da rušimo vse pred sabo, ampak da podlagi primerno napredujemo. Ko boste začeli noge postavljati nežno na tla, boječ se, da se ne poškodujete, ste naredili največ zanje. Tisti centimeter gume vas ne more nikoli zaščititi tako, kot se lahko sami, ko namesto, da zabijete svojo nogo v podlago, le-to nežno položite na tla. Ko temu dodate še sproščenost koraka brez strahu boste dosegli tudi lahkotnost – to pa je tisto, kar vsak tek dela užitek.

Nič več na peto ampak na celo stopalo

Obuti in bosi tek

Čevlji nas pri teku nemalokrat povlečejo, da pristanemo na peti. Vzrok je predvsem petni del čevlja, ki je precej višji od sprednjega. Svoje naredi tudi lažni občutek varnosti in blaženja. Pri prvih bosih korakih pa takoj ugotovite, da na peto ne gre! Povsem avtomatično začnete nogo polagati na srednji, največkrat zunanji del stopala. Čestitam, pravkar ste naredili ogromen korak k vaši naravni tehniki! Če pogledate vaše stopalo, vam je že na prvi pogled jasno, da peta ni narejena za pristajanje. Je koščena in neblažena, čisto nekaj drugega pa je sprednji del pod prsti, katerega blazinice predstavljajo naravno in funkcionalno blaženje. Pristanek na peto boli, saj na tla pritisnemo s silo vsaj 3-4x svoje teže. Stopalo je zato razvilo svoj mehanizem blaženja, ki se obnese že milijone let. Kako izgleda? Prvi stik noge s tlemi je z zunanjim lokom. Stopalo se potem prevali na notranji del in se tal dotakne z blazinico pod prsti, za zaključek pa se s tlemi stakne še peta za stabilizacijo in učinek vzmeti. Temu se reče naravna pronacija in to boste odkrili tudi pri sebi, ko boste začeli delati prve bose korake.

Več mišic, manj odriva
Odriv, pomembna faza tekaškega korak v vseh učbenikih je po mojem mnenju tisti del bosega koraka, ki se ga je najteže naučiti. Bolje rečeno, ki se ga je treba od-naučiti, ga spremeniti in zamenjati! Klasična šola teka odrivu namenja precej energijskega momenta v stopalu in celem spodnjem delu noge. Pri bosem teku pa se hitro naučite boleče lekcije: odriv vam bo postrgal kožo s podplatov in vam tekanje naredil prej muko kot užitek. Skrivnost koraka pri bosem ni v odrivu, ampak v dvigu noge s tal. Mišice, ki vas bodo najbolj bolele pri začetkih bosega teka so mečne. Vzrok za to je peta, ki ni več dvignjena v čevlju in ahilova tetiva z mišicami vred ni več zakrčena in se lahko sprosti in začne delati tisto, kar mora. Zato utrjujte te mišice tudi,ko ne tečete. Hoja po stopnicah, dviganje žogice s prsti na nogi, dviganje na prstih – vse to so vaje, ki bodo pripomogle, da se vaše mišice spodnjega dela nog na bosi tek adaptirajo hitreje. Ne pozabite pa na stegenske mišice: te so tiste, ki pri dviganju noge od tal odigrajo pomembno vlogo. Če boste ostale faze bosega teka osvojili že s tem, ko ga boste začeli prakticirati, pa je dviganje noge od tal z mišicami (namesto trdega odriva s podplatom) tisti del, ki ga boste morali zavestno vaditi. Vsaj del vsakega vašega bosega teka zato posvetite temu, da se osredotočite na dviganje nog od tal in ne odrivanje.

Popolnoma bos ali minimalno obut?
Sam ne pripadam taboru, ki smatra za pravi naravni tek samo tisti tek, ko je tekač popolnoma bos, brez kakršnekoli obutve ali zaščite. Tudi s preizkušanjem in testiranjem na različnih podlagah in v različnem vremenu sem prišel do zaključkov, da je včasih varneje in večji užitek, če si obujem katere od svojih minimalističnih čevljev in se odpravim na tek. Temperature globoko pod ničlo so lahko usodne za prste na nogah, če greste tekat popolnoma bosi. Sem že preizkusil in tudi saniral ozebline, ki sem jih tako dobil. Tudi tek po zelo vroči asfaltni ali katerikoli drugi podlagi vam lahko pusti grde posledice; žal nimam fotke mehurjev, ki so se mi naredili po kratkem 8km teku na asfaltu, ki je imel nad 50 stopinj. Pamet v roke in v noge, posebej ko niste prepričani, ali so razmere za bosi tek ugodne. Danes je na trgu že ogromno minimalistične obutve. Vibram Fivefingers, Feelmax, TerraPlana, SoftStar in še mnogi novi ponudniki ustvarjajo široko paleto obutve za vse okuse. Čeprav deloma zabrišejo pasopoln občutek podlage, pa vendarle v precejšnji meri simulirajo bosonogo izkušnjo in tehniko teka. Sam bi vam sicer svetoval, da za mojstrenje tehnike najprej poskusite z popolnoma bosim in kasneje uvedete minimalistično obutev, pa ne bo nič narobe, če za začetek uporabite tudi minimalne copate. Morda vam to da še dodatnega zagona in poguma, da se enkrat popolnoma sezujete.

Za zaključek: če vas zanima, kako so se počutili naši predniki, ko so po gozdovih, hribih, savanah podili svoj potencialni ulov, potem morate poizkusiti tudi bosi tek. Sam si teka v običajnih tekaških copatih ne predstavljam več; uporabljam vso možno minimalistično obutev, še najraje pa tisto, ki s katero sem sem rodil in je mojstrovina narave – svoja stopala.  Morda bo tudi vas zagrabilo, da poskusite – tudi če boste bosi trikrat tedensko ali pa samo dvakrat na leto, bo to spremenilo in razširilo vaš pogled na tekanje. Če vas zanima še kaj več o bosem, si lahko preberete tudi tole “študijo” , ki sem jo zapisal dobro leto nazaj. Ali pa pridite v Kranj in naredimo kak bosi kilometer. Se že veselim 🙂