Manj je več

Policajev je decembra na cestah precej več, kot ostale mesece v letu.  Zlobneži bi rekli, da lovijo plan letne realizacije. Kot zgleden državljan zato čutim globoko dolžnost in potrebo, da se držim prometnih predpisov. Obenem pa ponižno vsaj enkrat letno prispevam v proračun, ne vedno po svoji želji, večinoma pa po svoji neumnosti.

Zadnjič, na večer, me je patrulja ustavila na Torovem, pri cestninski. Ostal sem mirnih živcev, tudi po tem, ko sem ugotovil, da imam vozniško doma in malo kasneje, ko me je prijazna (bi bilo bolje rečeno korektna?) policistka pozvala, da sva skupaj iskala snežinke na vseh štirih gumah mojega nissana. Snežink nisva našla. Torej sem bil v prekršku. Moja napaka, mea culpa. 60€ polovične kazni bom torej prištel k amortizacijski vrednosti snežnih verig, ki jih mam doma in bodo zdaj rajši v prtljažniku. Jebiga, imam sedaj pač drage ketne.

Kazen sem vzel v zakup; navsezadnje mi je omenjena varuhinja reda spregledala manko izpita (kazen je menda 40€, če ga nimaš pri sebi, da boste vedeli). V oči mi je padlo nekaj drugega. Ko sem stal pred marico, v kateri imajo policaji urejeno mini pisarno, sem na mizici opazil sodoben notesnik, poleg spodoben tiskalnik, tudi internetni brezžični priključek ni manjkal. Vau, sem si dejal, končno so tudi možje v modrem postali informacijsko učinkoviti. Pa iz te moke ni bilo kruha. Vrla gospodična se je s kemičnim spravila na zapisnik, prepisovala podatke iz kompjutra, iz mojih papirjev pa malo tudi iz policijskega priročnika o prekrških. Vse skupaj je trajalo vsaj 15 minut, čas sem si krajšal s požvižgavanjem in odgovarjanjem na vprašanja. Enkrat sem tudi sam vprašal: ” To bi vam pa lahko softversko rešili”, pa sem dobil nazaj samo rahlo zbegan pogled in “prosim?”. Sem odnehal in se izgovoril na poklicno deformacijo.

Mož postave s hardverom

Nekaj sem se že naposlušal o policijski učinkovitosti zadnja leta. Kljub vsem premičnim radarjem, kameram in podobnim tehnikalijam pa je najmanjši učinek ravno pri najbolj pogostih operacijah. Predstavljajte si; policija na leto ugotovi okoli pol milijona prometnih prekrškov in če pri vsakem prekršku za zapisnik porabi samo 10 minut preveč, to znese več kot 80.000 (!) ur odvečnega dela na leto.  Te birokratske ure nas stanejo, če upoštevamo povprečno plačo policista, okoli 7€/uro, skupaj pa krepko čez pol milijona evrov. Mi boste rekli, da se za ta denar ne da dobiti uporabnega softvera, ki bi ga namestili na obstoječe policijske prenosnike v avtih in bi omogočal ekspresni izpis zapisnika? Tak softver bi bil amortiziran že v enem letu, ostane pa nam še vseh 80.000 ur, ko bi izurjeni policisti lahko lovili zadrtejše kriminalce, prekrškarje in kršilce zakona. Da ne omenjam še vseh birokratskih ur referentov (ali celo policistov samih), ki te zapisnike prepisujejo v računalniške baze.

Najbrž se je tudi vam že zgodilo, da se je med pisanjem policijskega zapisnika mimo pripodil divjak, ob katerem ste pač lahko samo skomignili z rameni. Policist pač ni imel časa reagirati, ker je pisal zapisnik. Ali pa ste slišali, da izurjenih policistov kronično primankuje. Saj ne pravim, da je treba biti tehnološko napreden kot so v tujini, z nekoliko zdrave pameti pri odgovornih pa bi morda rešili kakšen primer več. Kriminalci na cestah so že zdavnaj v 21. stoletju.

Ampak tudi od mesa, zelenjave, rib, oreškov in sadja. Pravzaprav lahko odlično shaja samo s prej naštetim. Brez kruha. Brez sladkorja. Brez žitaric v celoti. Celo brez mleka in mlečnih izdelkov.

Pišem traparije? Vnašam zmedo med zdrave vsejedce, ki svojo prehrano prakticirajo že leta? Promoviram “čudežne diete”? Morda. Vendar je mojo teorijo zelo preprosto preveriti v praksi. Potrebujete le mesec dni časa in malo dobre volje.

Paleo obrok..okusno, mar ne?

Najprej disclaimer: nisem študiran dietetik, zato svojih ugotovitev in eksperimentov ne prodajam za suho zlato. Glede na vprašanja, ki jih dobivam zadnje čase, pa se mi zdi napak, da svoje izkušnje podelim s tistimi, ki jih tematika zanima. Dopuščam nasprotna mnenja in argumente, še posebej, če so praktično utemeljena. Navsezadnje se vedno rad kaj novega naučim.

Spomladi sem po nekajmesečnem tekaškem počitku začel ugotavljat, da bo treba nekaj naredit, če ne želim obsega pasu povečat do te mere, da bo treba menjat celotno garderobo. Kot nalašč sta mi v roke prišli dve zanimivi knjigi; prva od Marka Sissona – The Primal Blueprint (2010), druga pa od Robba Wolfa – The Paleo Solution (2010). Oba avtorja v osnovi govorita o tem, kako sodobna prehrana vpliva na posameznika, na njegovo zdravje, počutje in vsakodnevno funkcioniranje. Oba z znanstvenimi argumenti, študijami in testi v praksi zagovarjata način prehrane, ki je človeku genetsko lasten.

Najmanj 200.000 let se je sodobni (paleolitski) človek prehranjeval kot lovec in nabiralec. Užival je predvsem rastlinje (zelenjava), ujete živali in ribe (meso in morski sadeži), nabrane plodove in sadeže (sadje in oreški) ter koreninice, trave, žuželke…Hrane, ki jo danes pojmujemo kot živila z visokim glikemičnim indeksom, ni bilo (z izjemo kakega medu enkrat na leto). Ni bilo žitaric, krompirja, riža, mleka. Paleolitski človek je bil velik, močan in ni umiral za boleznimi srca, ožilja, za rakom in degenerativnimi obolenji. Ni imel diabetesa, visokega pritiska, avtoimunih bolezni. Ko je človek pred približno 10.000 leti začel pridelovat svojo hrano, predvsem žitarice, so se začele težave. Več sem zapisal že na temle postu.

Paleo prehranska piramida

Paleo ali Primal način prehrane, ki ga opisujeta omenjena avtorja, se mi je zdel prepričljiv in razumen. Zato sva s prijateljem Igorjem v juniju zastavila prehranski eksperiment, ki je nad vsem pričakovanji dal odlične rezultate. Brez fizične aktivnosti sva oba izgubila izdaten del telesne maščobe. Vau! Sam sem bil do takrat prepričan, da je bistvo, kako vzdrževat primerno telesno težo in nivo telesne maščobe samo v gibanju. V kontinuiranem porabljanju kalorij. Te nove teorije, ki so dale tudi oprijemljive rezultate v praksi, pa načinu prehranjevanja dajejo precej večji poudarek. Niso vse kalorije enake in presnova ogljikovih hidratov se bistveno razlikuje od presnove maščob in beljakovin. Ste vedeli, da namizni sladkor v telesu sproži čisto druge kemijske procese kot če zaužijemo jabolko – čeprav sta oba vira podobnih ogljikovih hidratov?

Ker je bilo poletje stresno in prehransko bolj ko ne neurejeno, sem se jeseni počasi spet vzel v roke. November je dokaj primeren mesec, brez velikih praznikov in požrtij, zato ni bilo težko dobit nekaj somišljenikov in skupaj smo zastavili “novembrski paleo izziv“. Rezultati? Preberite si na gornjem linku, vsi, ki smo se uspeli držat zastavljenega plana, smo stopili nekaj maščobe in popravili prebavo in počutje. Se je splačalo? Pa še kako! Celo tako navdušen sem, da bomo izziv spet ponovili. Takoj po Novem letu.

Ni ga čez dober kos mesa (foto: Igor Z.)

Včasih se mi je prehrana zdela dokaj nezanimiva in determinirana. Z prehransko piramido, ki preferira OH, dodaja nekaj beljakovin in čimmanj maščob sem bil docela sprijaznjen. Ko pa spoznavam, da je prehrana poleg nekaj gibanja, veliko dobrega spanca in čimmanj stresa ključna za človekovo zdravje in dolgoživost, se mi je odprl čisto nov svet.

Vas zanima en mali eksperiment? Imate kak kilogramček preveč pa se ga ne znate znebiti, kljub vadbi in zdravi prehrani? Vas bom konec decembra povabil, da januarja poskusite na nov način. Ne bo nič bolelo, obljubim. Zna pa biti, da boste prijetno presenečeni.

Zgleda, da se sodobni Slovenci zelo težko privajajo dejstvu, da imamo v tej ljubi deželici letne čase, da je eden od teh zima in da pozimi, res, težko je verjeti, pada tudi sneg. In to tudi na ceste, vrag ga vzemi! Komentarje in negodovanja na to temo se zadnjič poslušal, ko sem stal v vrsti na pošti. Mi je šlo malo na smeh. Meni je pa sneg všeč. Morajo voziti počasi tudi tisti, ki ponavadi ne.

Ubijajoče kritike v zadnjih zimah, ki so letele na cestarje so očitno naredile svoje in slednji plužijo in solijo takoj, ko Pečenko na nacionalni pokaže na sneženi oblaček. Zato tudi komentatorji najdejo kako prizanesljivo besedo za zimske delavce. Da reveži ne bodo kdaj štrajkali.

Drugače izgleda, da imamo Slovenci radi vodo. Samo o agregatnih oblikah le-te si še nismo čisto na jasnem. Zgledujte se po o otrokih. Njim je vsa voda všeč. In naredite kakega sneženega angela, dokler je še šansa.

Poznam mnogo ljudi, ki se z gornjo trditvijo ne bodo strinjali. Adrenalinci, multitasking operativci, šprinterji, vozniki. Pa vsi ostali, ki imajo milijon opravkov. Vse je treba naredit, to zahteva današnji tempo življenja. Vse zgoraj našteto: jp, been there, done that. Še vedno me prevečkrat zanese, da se zalotim, kako prehitro jem, hkrati pišem mejl in po možnosti še telefoniram. Ko nimam časa za pogovor ali pa za igro s hčerko. Ko ne grem teč, se prehitro vozim, da ne bi zamudil na sestanek ali pa delam preveč, ker mislim, da moram.

Ko enkrat samo gledam, kako padajo snežinke na vrt, imam slabo vest.

Hecno je to, da se vedno bolj spomnim stvari, ki sem jih vzel in delal bolj počasi. Hitre, kratke, lahko tudi sladke dogodivščine se izgubijo kot delčki prahu v predpražniku.

Moj novoletni sklep bo letos, da upočasnim življenje. Da delam manj, da trošim manj, da hitim manj. Da začnem izbirat. Da začnem eliminirat. Vem, da bo težko. Zasvojenost je, kot vsaka druga, da hitim, da naredim čimveč, da doživim čimveč. A se jo da premagat. Za začetek bom dvakrat na dan, zjutraj in zvečer za pet minut ustavil konje, zamižal in se sprostil. Premislil bom, katero izbiro bom naredil tisti dan. To bo moja nagrada.

“Narava nikamor ne hiti, a vendarle je vse popolno.” . Lao Tzu

Ob rob: ste že slišali za pravilo 80/20 ali Peretov princip? Govori o tem, da 80% uspeha dosežete z 20% vložka. Vam 80% ni dovolj? Mogoče morate pogledati na stvari bolj počasi.

Se vam zdi 42 opravljenih tekov, khm, recimo v enem letu uspešna bilanca ali nekaj, na kar nekdo, ki si pravi tekač ne more biti ponosen? Priznam, na prvi pogled res izgledam kot, da sem letos samo še nedeljski tekač, vendar pa je štorija je vsekakor bolj zanimiva.

Za začetek naj povem, da sem večino omenjenih tekov opravil že do Valentinovega. Ob tem tudi večino letošnje kilometraže. Nedeljski tekač torej res nisem. Športa pa tudi nisem menjal. Daljše počitnice niso bile del načrta, ampak prej po neumnosti povzročeni prisilni počitek. Jp, kljub mojemu neškodljivemu lotevanju tekaške rekreacije mi je optimistične plane letošnjega leta popapcala nategnjena in vneta kita.

Poškodbe, poškodbe, poškodbe. Sem se jih naposlušal v nekaj letih. Kot da ni možno malo pomigat, ne da bi vsaj enkrat na pol leta vsak še tako zdrav posameznik ne staknil vsaj ene. Od vnetih pokostnic, nategnjenih mišic, vezi, tekaških kolen do zvitih gležnjev, počenih kosti, črnih nohtov… Sam sem v mlajših letih izkusil svoj delež poškodb in bolezni. Pretekla malo bolj ultraška leta pa so mi prizanašala, pravzaprav sem sam prizanašal sebi in poskušal bolj poslušati svoje telo. Do lanske zime mi je lepo uspevalo, potem pa sem si dobro leto nazaj odhajajoč iz trgovine nedolžno zvil desni gleženj. Vse lepo in prav, če ne bi že v začetku decembra začel z daljšimi treningi za Trans in si pač nisem želel privoščiti počitka. Vsak, ki je počel podobne traparije ve, da se da z otečenim gležnjem čisto lepo tekat tudi 30, 40 ali 50 km v kosu. Ko se enkrat ogreje in prekrvavi. Občasno že boli, ampak saj nismo mehkužci, ane?

Po več kot polletni tekaški pavzi se mi zdi fascinantno, kako sem lansko zimo uspeval ne glede na vreme in na težave z nogo tako veliko tekat. Osredotočenost na cilj je očitno delala čudeže. Ta trenutek si lahko poiščem vsaj še dva ducata bistveno manjših izgovorov, da ostanem na toplem in na suhem. Trdo delo in zavzetost k rezultatom – to pravijo, da je recept za uspeh.  Kaj pa negativni stranski učinki in kolateralna škoda? Vse premalokrat si kdo upa priznat in opisat to drugo stran medalje.

Občutek, ko si v odlični formi in te nič ne spravi iz ravnovesja, je super. Nekaj dni pred dirko letos sem se šel malo poafnat na tekaško stezo. Bolj v reklamne namene, s prijateljem Mitjem sva posnela par fotk v Feelmaxih. Dve levi nogi imam za vse naprave, zato ni čudno, da sem ob sestopanju pošteno navrl gleženj. V napačno smer. Uganite katerega.

To je tisto, mentalno se je zapriseženemu cilju včasih nemogoče odpovedat. Tudi za ceno zdravja. Trans je uspel, v dobrem in slabem. Uspel je tudi predčasni zaključek sezone, diagnoza, ki sem jo v aprilu potem le šel poiskat, pa mi je naobetala nekaj terapij (ultrazvok, laser in globinska pri Belem medvedu), precej sprijaznenja in še več potrpljenja. Za lažjo predstavo, tale “soft spot” sem imel tule.

Svet se ne konča, če ne moreš teči. Ceniš pa tek bolj kot prej. In ko spet najdeš in sestaviš nove priložnosti, so te še toliko slajše. Leto je minilo kot bi mignil, kljub skoraj nič tekanja sem uspel v odlični družbi zaključit oba slovenska maratona, en lep krožni tek v Tivoliju in za zaključek še bosi maraton na Sladkem vrhu. Kaj več bi si sploh lahko še želel? Seveda, noga praktično nič več ne boli. Če bi naredil vse tisto, kar sem planiral, bi zdajle bržkone ne bil nič bolj zadovoljen, le bolj…utrujen.

Je kdo za tek? 😉

foto: Igor Zonik, Radenci 2010

Socialno omrežje (The Social Network, 2010) je preprost film. Po dolgem času sem si spet pogledal oskarjevskega favorita pred oskarji, kar mi ni uspelo že dve leti. Če smo že pri oskarjih; zadnja leta so več ali manj predvidljivi, kljub vsemu pa bi težko oporekali, da ne naplavijo ogleda vrednih filmov. Dve sezoni nazaj so me osebno tako prijetno presenetili Ni prostora za starce, Juno in Michael Clayton.

Če se vrnem nazaj k Facebooku in filmu, ki ga razgalja. Pravzaprav le njegovega ustanovitelja Marka Zuckenberga, računalniškega geeka, ki mu je uspelo tisto, kar so mokre sanje vseh programerjev na tem svetu.  Z enim zamahom je osvojil svet interneta in začaral vse, ki so v življenju kdajkoli prišli blizu omreženega kompjutra. OK, priznajmo si: FB je tisto, kar smo vsi hoteli, pa nismo znali povedat. Spletni prostor, ki nadomešča naše realno življenje, saj je tu najlaže na svetu najti nove prijatelje ali pa podporno skupino zasvojenih z Mars čokoladicami. Pa nikoli ni dolgčas, kajne! Vedno se najde dovolj materiala, ki polni naše feed-erje, da se počutimo čudovito obkroženi, ko vse “lajkamo” in lahko komentiramo. Zadeva je narejena tako spretno, da nas nikoli ne pušča s slabo vestjo ampak z občutkom, da smo se dejansko družili!

Nazaj k filmu. Scenarij je narejen po knjigi, ki je zajemala povečini iz sodnih procesov, ki so Zuckenberga doleteli po uspehu FB projekta, ki je danes po svetu bolj razširjen kot asfalt ali dostop do pitne vode. Verodostojnost film želi ohraniti ravno z osrediščenjem zgodbe okoli teh procesov, vsi bistveni fakti dejanskega dogajanja pa so melodramatično prirejeni. Kakorkoli se je že zgodilo.

Pod črto? Sporočilo filma, ki nedvomno pove, da je za uspeh potrebno izdat vsaj enega prijatelja, ukrast vsaj eno idejo in brezkompromisno pohodit čimveč sodobnikov. Saj Gates in Jobs pač nista bila nič drugačna. Y generacija etike in integritete ne vpisuje v svoj slovarček. Čisto malo moraliziranja na koncu: ne glede ali imaš 5.000 ali 5 milijonov prijateljev, kaj ti to pomaga, če ti nobeden od njih ne bo dal za pivo. Za pravo pivo v pravem življenju.

Kot rečeno, gre za preprost film. Nič novega. Ali bo pobiral oskarje bo odvisno od konkurence. Računam, da so letos vendarle posneli še kaj užitnejšega. Sicer pa v uteho vsem ipsilonom: novi generaciji, ki se ne spomni časov pred FB je malo mar, kdo ga je izumil, kdo ga je postavil in kdo ga razvija. Njim se krast ne da več. Še manj izumljat ali si prisvajat trg. Oni bodo samo vzeli že gotovo in zapakirano. Aja, pa ne bodo kupili. Ups, a sem pozabil omenit, kdo bo produciral? Mi X-i bolj težko, saj bomo na oddihu v tropih…

Post scriptum: kak dan brez FB nobenemu od nas ne bo škodil, mar ne…

A se spomnite, ko so nas včasih strašili, da se bomo prehladili, če bomo bosi hodili okrog? Se mi zdi, da se meni dogaja ravno obratno. Zbolevam, ker sem premalo bos.

Da dopolnim: zadnje dobre pol leta, odkar sem svoje tekanje praktično ukinil, se moja odpornost vedno znova poigrava z mano. Še posebej po septembru, ko smo naše dete vpisali v vrtec in je mala kajpak začela zbirati bolezni. Viroze, angine, pljučnice in bronhitisi, vse možne otroške bolezni, ki prinesejo vročino, kašelj, smrkanje, slabo počutje, bruhanje in kar je še teh nadlog. Hudir je, da sem te bolezni začel posvajat tudi jaz, no, pretiravam, ne vse, samo vsako drugo. Že mesec dni veselo smrkam in izkašljujem ter v obup spravljam tudi ostale mimoidoče, da sebe sploh ne omenjam.

Ko samo pomislim na prejšnjo zimo, me kar strese. Večkrat v  plundri ali snegu do kolen, še pred sončnim vzhodom sem vandral po Gorenjski, včasih tudi 40 km naenkrat ali še več. Priprave na Trans so vseeno minile brez enega prehlada, še smrkal nisem nič pa bi po vseh pravilih moral vsaj enkrat obležati za kak teden ali dva. Misterij, ki mu še nisem prišel do konca. Morda je psiha v kombinaciji z ravno prav natreniranim telesom tisti recept, ki odžene tudi bolezen? Sporočim, če mi potrdijo to tezo.

Kar resnično pogrešam pa ni sam tek in brbotajoče zdravje; tiste ure, ki sem jih preživel na cestah so bile dobrodošel balzam za vse navskrižne misli in ideje, ki sem jih imel čas urejat in premišljat. Kdaj hudiča naj zdaj to počnem? Na WC-ju, pred TV-jem, v avtu? Sem se že zalotil, da sem med gledanjem filma zgubil rdečo nit dogajanja in naredil par hitrih miselnih preskokov in malo pomrcvaril kako zapostavljeno idejo. Joj, kako je pasalo. Potem seveda nisem imel pojma, zakaj se streljajo tam na ekranu, kdo lovi, kdo beži in za kaj se sploh gre. Nič ne de, saj bi itak pozabil.

Moram čimprej začet laufat. Ne samo zaradi fizičnega zdravja, tudi zaradi dušnega miru. Da bom ostale stvari v življenju lahko počel bolj zbrano. Drugače si odrežem še kak prst pri sekljanju čebule.

Aja, btw, če že sprašujete, zakaj tale blog? Ker sem štiri prijetna leta vedril tule in, ker se ne spodobi, da vse nespodobne domisleke pišem pod okriljem ljube mi organizacije, bom dotične pisarije izvajal tukaj. Da se nekoč, na stara senilna leta, tako ali drugače presenetim.