Manj je več

Zadnji dve leti sem navdušeno prebiral literauro, ki so jo o bosem teku spisali zanimivi in malo svojevrstni pisci, večinoma iz onkraj luže. Uporabno branje, večkrat tudi zabavno in na trenutke prav za crknit odpuljeno. Najbrž nisem edini, ki ga je med vsemi najbolj navdušila Born to run, ki se bere kot kriminalka, ki je road trip, avanturistična komedija in znanstvena študija obenem. Prav zaradi te knjige je Američane navdušil bosi in minimalistični tek in posledično pokupijo več milijonov parov minimalne obutve, prednjačijo pa Vibram FF. V knjigi nastopa cela kopica zanimivih karakterjev in strokovnjakov in skoraj po naključju sem enega od njih imel priložnost spoznati v živo.

V začetku meseca sem se poslovno mudil v Münchnu, na sejmu ISPO, kjer sem bil dogovorjen za več sestankov. Eden od njih je bil na predstavitvenem prostoru Terra Plane, ki ima odlično minimalistično kolekcijo tekaških copat. EVO-ti so mi všeč, posebej za zimske teke so idealni, dovolj topli, a vendarle zračni in lahki. Dekleti s slovenskega predstavništva sta me navdušeno sprejela (pravzaprav je bilo obratno, saj sem bil tam nekaj minut pred njima) in mi takoj dogovorila seanso na tekaškem traku. Seveda sem ponudbo sprejel, še posebej, ker je delavnico vodil nihče drug kot sam Lee Saxby.

Srečanje s Saxbyjem

Christopher McDougall je Saxbyja v knjigi opisal kot “najboljšega tekaškega trenerja na svetu”. Že radovednost sama mi ni dala, da ne bi izkoristil te priložnosti, po drugi strani pa me je vedno zanimalo, kaj v svoji tekaški formi lahko popravim in izboljšam. Če kje, sem bil tokrat na pravem mestu.

Lee je človek pronicljivega pogleda, malo manjši kot jaz in blage govorice. Že na prvi pogled izgleda v odlični formi in z nastopom da vedeti, da obvlada materijo o kateri govori. Najprej me je povabil, da sem bosonog stopil na merilno mesto, ki je odčitavalo sile, ki pritiskajo nanjo. Na povezanem računalniku mi je potem pokazal, da imam težo pravilno razporejeno na srednji in sprednji del stopal. Manjša nihanja bremenitve je bilo opaziti pri desni nogi (časovna obremenitev ni bila vedno na istem mestu ampak se je nekoliko spreminjala od sprednjega dela stopala prosti zadnjemu), kar je pomenilo, da nisem vedno v optimalno stabilni drži. Takoj je tudi ponudil rešitev in me povabil na tekaško stezo za nadaljno analizo.

Sicer mi je bilo malo nelagodno tekati pred malo večjo množico gledalcev, ki so se nabrali med najinim pogovorom, ampak sem se kmalu sprostil, ker je bilo treba začeti tekati, točno po Saxbyjevih navodilih.  Moje nekajminutno tekanje v Evo-tih je njegov asistent posnel s kamero, potem pa smo skupaj pogledali, kaj sem opravil. Prav dobro se mi je zdelo, ko mi je ta tekaški strokovnjak dejal, da skoraj vse delam prav. Pravilno pristajam s stopali na tla, tudi frekvenco koraka imam skoraj optimalno. Vseeno pa mi do popolnosti še malo manjka: moja glavna težava je, da se občasno pri teku preveč nagnem naprej v medenici. V tem momentu glava ni več poravnana v ravno linijo z stopali in moj tek postane neekonomičen. Idealna drža se takrat podre in na dolgih tekih lahko to povzroča težave.

Vivo Barefoot Aqua

Še vprašal nisem, sem rešitev že imel na dlani. Lee mi je predlagal, naj delam enostavno vajo, ki zelo enostavno priuči telo, kako najti optimalno držo. Na tekaški stezi, ki je naravnana na hitrost za počasni tek iz rahlega tekanja preideš v sonožno poskakovanje. Na prvi pogled enostavno, vendar sem se moral krepko potruditi, da sem vzdrževal tako frekvenco poskokov, da me ni prekucnilo na nos. Po nekaj skokih spet nekaj tekanja in tako izmenjaje približno 10 krat. Glej ga zlomka: po nekaj serijah poskokov, ko sem končno osvojil frekvenco skakanja, ko sem poravnal držo in se nagibal le v gležnjih je bil prehod v tekanje zelo enostaven, samo tekanje pa bistveno bolj enostavno in sproščeno. Kaj pa zdaj, ko doma nimam tekaške steze, do fitnesa se mi pa zmerom ne da? Preprosto: skakanje tudi na ravni podlagi velja, ali pa med počasnim treningom teka. Osredotočiš se na to, da gledaš naprej, da so prsa izbočena, nagib naprej le v gležnjih in da je frekvenca okrog 180 korakov na minuto. Vse ostalo se potem poklopi skoraj samo od sebe.

Odlične vaje za pravo tekaško držo in tehniko najdete tudi na tej spletni strani. Ali pa se oglasite v Kranju pa gremo skupaj na kak bosi ali minimalistični tek. Lahko vam dam za poskusit tudi kakšnega od modelov Vivo Barefoot, fantje iz Anglije so začeli resno jemati minimalistično sceno in že za letošnjo sezono pripravljajo odlične modele, med drugim meni zelo simpatični Neo. Letošnje leto bo še pestro!

Greste v štacuno in se znajdete pred polico, kjer je sedem različnih tunin. Katero izberete? Cenejšo, boljšo, tisto z lepšo embalažo? Kupujete športne copate, pomerjate številke, modele, barve. Katere izberete? Pronacijske, nevtralne, podložene, japonske, rdeče? Ali pa rezervirate hotel za dopust. Ob morju, s pogledom, v senci, s postežbo, z bazenom in zajtrkom?

Izbira je super, je temelj osnovne človekove svobode. Radi izbirate? Ali vam gre kdaj tudi na jetra? Teror izbire. Na voljo imate stotine različnih mobilnih telefonov, izbira je naporna. Travme vsakdanjika. Povsod izbire. Kaj pa izbira, da ne izbereš. K vragu z vsemi mobilci, kaj pa če ga nočem?! Nope, to pa ne bo šlo.  Critical system error.

Seveda imajo tudi zagovorniki potrošništva in proste izbire prav. Če bi vsi naenkrat nehali izbirati, trošiti in porabljati samo tisto, ki nam življensko ni neobhodno potrebno, bi večina gospodarstva propadla. Pa smo pri brezposelnosti, pa socialnih problemih, kaosu. Prehud šok za sistem. Na tak scenarij nas nihče ni (?) pripravil. Critical system erorr.

Ok, pa pejmo počasi. Tako kot pri hujšanju in pri maratonu. Korak po korak, da sistem prilagodimo sebi, ne pa samih sebe sistemu. Vsake toliko časa naredimo enostavno in preprosto izbiro. Namesto fensi večerje v gostilni ena fajn doma skuhana in zaužita. Namesto iber najnovejše tekaške majčke ena stara, malo izrabljena, bombažna. Namesto spedenanih najkic stare, zgonjene sandale. Namesto avta peš čez mesto. Namesto kompjutra ravno prav težka bukvica. Namesto risanke pravljica. Namesto milijon opravkov počitek.

Paše? Tudi meni. Tkole občasno, za gušt. Ne pretiravam, to je nagrada. Uživam, da lahko izberem enostavno. Da izberem neizbiro.

Kdor je malo firbec po duši in rad raziskuje sebe, okolico in vse navdušujoče stvari v življenju se ne bo  zadovoljil samo z dejstvi, ki jih bo prebral ali slišal ampak jih bo želel, če je le možno preizkusiti tudi v praksi. Jaz sem že eden takih in kot kaže mi štrene še nekaj časa ne bo zmanjkalo.

Svoje ugotovitve in izkušnje rad podelim tudi z drugimi, ne zaradi samovšečnosti ali provokacije (no, slednji se občasno kar ne morem odreči :)) ampak predvsem zaradi koristnih informacij, ki jih tako dobim. Pogled z drugega zornega kota je za celovito sliko o tematiki, ki jo obravnavam skoraj neprecenljiv. Kaj mislim s tem?

Ponavadi gre takole: morda razmišljam o vplivu prehrane na počutje, o učinkih bosega teka na tehniko ali pa na uporabnost raztezanja pri športanju in o temi začnem raziskovati. Mojo pozornost lahko ulovi tudi kak članek, ki ga preberem mimogrede, kaka zanimiva knjiga ali debata v družbi. Če me tema privlači, jo najprej poguglam in se podučim, preden si ustvarim mnenje. Potem pridobljene nove informacije primerjam s svojimi praktičnimi izkušnjami s tega področja. Še boljše je, ko se preizkušanja lotim nanovo in pri teku, prehrani in podobnih temah to ni problem, prej užitek. Ni ga čez občutek, ko praktična izkušnja prikima teoriji, včasih pa je še slajše, ko uspeš dolgo veljavno teorijo v praksi ovreči. Za boljšo predstavo:  ko sem začenjal z bosim tekom, mi je bilo nepredstavljivo, da si tako lahko pozdravim kolena, vendar ko je bilo izboljšanje stanja hitro in presenetljivo učinkovito, sem postal navdušen pristaš. Ugotovitve drugih in teoretična podlaga je moje navdušenje le še utrdila.  V drugem primeru je bilo ravno obratno: vedno sem verjel, da so kosmiči z mlekom edina prava in možna kombinacija zajtrka, a sem šele po paleo eksperimentu, ko sem žitarice in mleko izločil za en mesec, na sebi ugotovil, da mi prva kombinacija povzroča izdatne želodčne težave. Sedaj se te kombinacije ogibam kot hudič križa in so jajca v prvem planu, želodec in glava pa sta bistveno bolj zadovoljna.

Tudi zajček je lahko tiger

Rad debatiram o tistem, kar me privlači in rad tudi podelim svoje mnenje. Tu pa se prava dogodivščina šele začne. Vsak zapis, bodisi na forumih, blogih, omrežjih vedno pritegne tri vrste bralcev: navdušence, kritike in ravnodušne bralce. Slednji so lahko tudi malo za pa malo proti, ampak svojega mnenja praviloma ne izrazijo. Navdušenci so ponavadi tisti, ki imajo tudi sami nekaj pozitivnih izkušenj z obravnavano temo, ali pa jih zanima in so odprti za preizkuse in pozitivne rezultate. Včasih celo preveč odprti in nekritični, vseeno pa dobrodošli za razvoj debate. Čisto druga pesem je s kritiki, tistimi hardcore nasprotovalci vsem novih teorijam in praksam, ki se kakorkoli križajo ali nasprotujejo njihovim. Tisti bolj inteligentni poiščejo luknje v metodi ali predstavijo verodostojne protidokaze. Oni, bolj na prvo žogo in kategorični nasprotniki sprememb, pa se na preverljiva dejstva ne ozirajo kaj dosti, ampak streljajo kar počez,  nove teorije označijo za butaste in se sklicujejo na edina prava “stara dobra dejstva”. Žal le-teh ne znajo smiselno dokazat, tudi v praksi ne (čeprav so lahko čisto pravilna!).

Kakor že godi, da na svoje pisanje dobiš pozitiven odziv, morda celo sledilce in simpatizerje, pa ni odveč tudi, da se oglasijo tudi “negativci” in natresejo svoje. Zaradi slednjih se še bolj potrudiš, raziščeš še več vidikov teme, narediš še več testov in iščeš nove vidike. Obenem se naučiš še več in včasih ugotoviš tudi kako svojo napako.

Če je možno, če ne ogroža zdravja in življenja, priporočam vsem, da naredite kak eksperiment v življenju. Najlaže pri prehrani, pri rekreaciji, v službi, na cesti ali pri nakupovanju. Spremembe so namreč edina stalnica našega vsakdana in če si upate sami poizkusiti kaj novega, boste nanje bolje pripravljeni. Kritikov pa se ne bojte ampak zaupajte vase; bolj ko zavijajo z očmi, večja je verjetnost, da vas bodo v kratkem, čisto potiho, vprašali tudi za kak nasvet.

Nekateri mu rečejo temu atrakcija, drugi čista norost, tretji zanimiva popestritev treningov, četrti pa modna muha. Meni in počasi tudi mnogim drugim pa to postaja skoraj edini način teka. Bosi tek in njegove minimalistične različice dobivajo svoje pristaše tudi na sončni strani Alp.

Nešteto debat in razprav sem že prebral na temo bosega teka, v nekaterih sem sam tudi sodeloval. Tema zmeraj razburi duhove, slejkoprej se oblikujeta dva tabora, na eni strani zagovornikov na drugi pa gorečih nasprotnikov bosonoštva. Vendar se na koncu lahko vsi strinjamo: bosi tek in hoja nista nikakršno odkrivanje tople vode, sta zelo enostavna načina gibanja, ki smo ju v nekaj stoletjih izrinili iz civilizacije, jima nalepili morda še nalepko primitivizma in revščine in ju pozabili. Če se bos sprehodiš čez mesto, dandanašnji dobiš nemalo začudenih in zgroženih pogledov, semtertja kak nasmešek in zabaven komentar. Če bos tečeš, si pa itak malo čuden. samo nekaj desetletij nazaj te bosega ne bi nič postrani gledali. Vprašajte starše ali babice in dedke.

Resnica je, da tudi pri teku ni samo ene resnice. Najsibo glede tehnike teka, obutve, hitrosti in pogostosti. Vsakemu ustreza nekaj drugega in marsikdo najde užitek v nečem, kar drugega odvrača. Prav je, da smo različni, ker le tako odkrivamo raznolik svet okoli nas in načine, kako ga doživeti. Jaz prisegam na bosi tek in kmalu bo že štiri leta, ko sem naredil prve bosonoge korake. Z bosim tekom sem odkril tisto, kar mi je počasi že bežalo od podplatov – ljubezen do teka in gibanja. Ko sem končno začutil podlago pod svojimi podplati, sem se lahko začel odzivat na njo – ne samo z nogami, s celim telesom. Ponovno sem se naučil teči, ne toliko hitro, kot bolj z občutkom, brez bolečin in brez poškodb. Boleča kolena po dolgih tekih so postala preteklost, žulje na vseh koncih stopal sem zmanjšal na minimum, in glej ga zlomka, še noge se mi ne usmradijo več tako hitro.

Bosi tek se mi zdi najbolj naraven način gibanja, ki telesu in nogam dopušča, da najdejo svojo tehniko in tako cel gibalni sistem obremenjujejo samo toliko, kot je nujno potrebno. Novinci med bosonogci me večkrat vprašajo, kako naj se lotijo prvih korakov in najboljši nasvet, ki jim ga lahko dam je ta, da naj gredo ven in poskusijo. Naj poslušajo svoje občutke in se ravnajo po njih. In da naj bodo nežni do svojih podplatov.

Vsem, ki vas mika poskusit pa bom, če dovolite, natresel še par uporabnih namigov, ki bi začetnikov in starim mačkom lahko prišli prav in se tudi meni v praksi najbolje obnesejo (čeprav sem v začetku eksperimentiral bolj drastično in velikopotezno, ampak to je zgodba za drugič :)) .

Hoja je najboljši začetek
Preden lahko tečeš, moraš znati hoditi. Neprijetnim poškodbam v izogib in za ustrezno pripravo podplatov boste naredili največ, če boste najprej začeli hodit bosi. Po stanovanju za kak mesec ali dva, ali pa ko greste po pošto v nabiralnik ali nesete smeti. Naj stopala začutijo, kaj se skriva tam zunaj! Vendarle, prilagodite se temperaturam podlage in v začetku ne hodite po preveč hladnih tleh. Za hojo zunaj počakajte na toplo vreme in pomladne ali poletne mesece.

Prvi tek naj bo kratek in počasen
Potrpežljivost je božja mast, tudi pri bosem teku ali še posebej pri njem. Zavedajte se, da se ponovno učite tekaških korakov, da zbujate mišice in kite, ki so dolga leta spale in jih zato ne želite preobremeniti. Za začetek si izberite krajšo progo, lahko samo nekaj sto metrov dolg krog blizu doma. Idealno bi bilo, da traso najprej bosi prehodite in tako preverite podlago in morebitne pasti (luknje, razbito steklo, grob asfalt). Za učenje bosega teka je najprimernejša čim trša podlaga, kak odsek lepega asfalta ali kaj podobnega. Na trdi podlagi boste namreč najlaže osvojili pravo tehniko in našli svoj naravni korak. Tudi če ste treniran tekač, naj prvi bosi tek ne bo daljši kot kak kilometer ali dva, s tem, da takoj prenehate z njim, če začutite da se vam ustvarjajo žulji na podplatih ali da vam zateguje mišice meč ali ahilovo tetivo. Za vsak slučaj zato s sabo nesite par copat, s katerimi boste lahko prišli nazaj do doma, če boste zašli v težave.

Pomembna je frekvenca koraka, ne njegova dolžina
Prva stvar, ki jo boste opazili, ko boste (nekoliko s strahom) začeli z bosim tekom, je, da ste podzavestno skrajšali svoj korak. To se zgodi iz čisto preprostega razloga: ker je sedaj stopalo tisto, ki prestreza podlago in vse kar ima ta za ponuditi, je pristanek na tleh previden in krajši, predvsem zato, da se lahko stopalo hitro odzove in po potrebi odmakne, odskoči. S tem avtomatično ubijemo dve muhi na en mah; noge polagamo na tla bolj nežno in težišče svojega telesa ob pristanku s tlemi pomaknemo pod svoje telo. Kar naenkrat izkoriščamo gravitacijo za premikanje naprej bistveno bolje. Večja frekvenca pomeni tudi lažje povečevanje hitrosti teka. Resda boste v začetku, ko se navajate na bosi tek, počasnejši, a ko ga osvojite, boste lahko precej hitrejši kot ste bili kdajkoli. Če imate uro, se na teku zmerite: prava in učinkovita frekvenca naj bi bila 180 korakov na minuto ali več (90 z vsako nogo).

Nežno, sproščeno, lahkotno
Sam se spomnim, da sem leta sledil mantri, da zares tečeš šele, ko pozabiš, da tečeš. Ne bi mogel biti dlje od resnice. Mar ni okolica tista, ki jo tekač mora dojemati in se ji prilagajati, ko teče in ne obratno? V copatih sem velikokrat plužil in rušil po cestah in brezpotjih, misleč, da obvladujem gibanje in pot. Da sem se motil, se videl šele, ko sem po istih poteh začel tekat bos ali v minimalni obutvi, ko sem začel dobivat informacije tudi od tal. Tla so edini trdni stik tekača z okolico; zakaj bi si  ta občutek prikril z zavijanjem nog v vato? Res, ne morem več teči čez trnje in ostre skale, sedaj grem okoli ali počasneje. Tega se boste naučili z bosim tekom: nimamo stopal, zato, da rušimo vse pred sabo, ampak da podlagi primerno napredujemo. Ko boste začeli noge postavljati nežno na tla, boječ se, da se ne poškodujete, ste naredili največ zanje. Tisti centimeter gume vas ne more nikoli zaščititi tako, kot se lahko sami, ko namesto, da zabijete svojo nogo v podlago, le-to nežno položite na tla. Ko temu dodate še sproščenost koraka brez strahu boste dosegli tudi lahkotnost – to pa je tisto, kar vsak tek dela užitek.

Nič več na peto ampak na celo stopalo

Obuti in bosi tek

Čevlji nas pri teku nemalokrat povlečejo, da pristanemo na peti. Vzrok je predvsem petni del čevlja, ki je precej višji od sprednjega. Svoje naredi tudi lažni občutek varnosti in blaženja. Pri prvih bosih korakih pa takoj ugotovite, da na peto ne gre! Povsem avtomatično začnete nogo polagati na srednji, največkrat zunanji del stopala. Čestitam, pravkar ste naredili ogromen korak k vaši naravni tehniki! Če pogledate vaše stopalo, vam je že na prvi pogled jasno, da peta ni narejena za pristajanje. Je koščena in neblažena, čisto nekaj drugega pa je sprednji del pod prsti, katerega blazinice predstavljajo naravno in funkcionalno blaženje. Pristanek na peto boli, saj na tla pritisnemo s silo vsaj 3-4x svoje teže. Stopalo je zato razvilo svoj mehanizem blaženja, ki se obnese že milijone let. Kako izgleda? Prvi stik noge s tlemi je z zunanjim lokom. Stopalo se potem prevali na notranji del in se tal dotakne z blazinico pod prsti, za zaključek pa se s tlemi stakne še peta za stabilizacijo in učinek vzmeti. Temu se reče naravna pronacija in to boste odkrili tudi pri sebi, ko boste začeli delati prve bose korake.

Več mišic, manj odriva
Odriv, pomembna faza tekaškega korak v vseh učbenikih je po mojem mnenju tisti del bosega koraka, ki se ga je najteže naučiti. Bolje rečeno, ki se ga je treba od-naučiti, ga spremeniti in zamenjati! Klasična šola teka odrivu namenja precej energijskega momenta v stopalu in celem spodnjem delu noge. Pri bosem teku pa se hitro naučite boleče lekcije: odriv vam bo postrgal kožo s podplatov in vam tekanje naredil prej muko kot užitek. Skrivnost koraka pri bosem ni v odrivu, ampak v dvigu noge s tal. Mišice, ki vas bodo najbolj bolele pri začetkih bosega teka so mečne. Vzrok za to je peta, ki ni več dvignjena v čevlju in ahilova tetiva z mišicami vred ni več zakrčena in se lahko sprosti in začne delati tisto, kar mora. Zato utrjujte te mišice tudi,ko ne tečete. Hoja po stopnicah, dviganje žogice s prsti na nogi, dviganje na prstih – vse to so vaje, ki bodo pripomogle, da se vaše mišice spodnjega dela nog na bosi tek adaptirajo hitreje. Ne pozabite pa na stegenske mišice: te so tiste, ki pri dviganju noge od tal odigrajo pomembno vlogo. Če boste ostale faze bosega teka osvojili že s tem, ko ga boste začeli prakticirati, pa je dviganje noge od tal z mišicami (namesto trdega odriva s podplatom) tisti del, ki ga boste morali zavestno vaditi. Vsaj del vsakega vašega bosega teka zato posvetite temu, da se osredotočite na dviganje nog od tal in ne odrivanje.

Popolnoma bos ali minimalno obut?
Sam ne pripadam taboru, ki smatra za pravi naravni tek samo tisti tek, ko je tekač popolnoma bos, brez kakršnekoli obutve ali zaščite. Tudi s preizkušanjem in testiranjem na različnih podlagah in v različnem vremenu sem prišel do zaključkov, da je včasih varneje in večji užitek, če si obujem katere od svojih minimalističnih čevljev in se odpravim na tek. Temperature globoko pod ničlo so lahko usodne za prste na nogah, če greste tekat popolnoma bosi. Sem že preizkusil in tudi saniral ozebline, ki sem jih tako dobil. Tudi tek po zelo vroči asfaltni ali katerikoli drugi podlagi vam lahko pusti grde posledice; žal nimam fotke mehurjev, ki so se mi naredili po kratkem 8km teku na asfaltu, ki je imel nad 50 stopinj. Pamet v roke in v noge, posebej ko niste prepričani, ali so razmere za bosi tek ugodne. Danes je na trgu že ogromno minimalistične obutve. Vibram Fivefingers, Feelmax, TerraPlana, SoftStar in še mnogi novi ponudniki ustvarjajo široko paleto obutve za vse okuse. Čeprav deloma zabrišejo pasopoln občutek podlage, pa vendarle v precejšnji meri simulirajo bosonogo izkušnjo in tehniko teka. Sam bi vam sicer svetoval, da za mojstrenje tehnike najprej poskusite z popolnoma bosim in kasneje uvedete minimalistično obutev, pa ne bo nič narobe, če za začetek uporabite tudi minimalne copate. Morda vam to da še dodatnega zagona in poguma, da se enkrat popolnoma sezujete.

Za zaključek: če vas zanima, kako so se počutili naši predniki, ko so po gozdovih, hribih, savanah podili svoj potencialni ulov, potem morate poizkusiti tudi bosi tek. Sam si teka v običajnih tekaških copatih ne predstavljam več; uporabljam vso možno minimalistično obutev, še najraje pa tisto, ki s katero sem sem rodil in je mojstrovina narave – svoja stopala.  Morda bo tudi vas zagrabilo, da poskusite – tudi če boste bosi trikrat tedensko ali pa samo dvakrat na leto, bo to spremenilo in razširilo vaš pogled na tekanje. Če vas zanima še kaj več o bosem, si lahko preberete tudi tole “študijo” , ki sem jo zapisal dobro leto nazaj. Ali pa pridite v Kranj in naredimo kak bosi kilometer. Se že veselim 🙂

Par naravnih jajc z omega 3, nekaj rezin domače slanine in ducat oliv za bogat beljakovinski in uravnotežen maščobni vnos navsezgodaj zjutraj. Grenivka kot vitaminska bomba ter pest oreškov za vnos magnezija in ostalih mineralov. Zeleni čaj za jutranjo dozo kofeina, ki zbudi tudi hormone in encime.

Zdaj samo še vodo natočim v flaško in lahko začnem funkcionirat. Se vidimo na kosilu? 🙂

Včeraj sem bil pri zobozdravniku. Približno pol ure v čakalnici sem imel časa, da sem se pripravil na ruvanje še ene osmice, modrostnega zoba, ki ga je načel čas in karies. Ko sem bil na stolu, pa je zobozdravnik, sicer moj prijatelj Grega, ugotovil, da ruvanje še ne bo potrebno. Zob se bo dal pozdravit in kot kaže, bova skupaj še nekaj časa žvečila šnicle. Ruvanje je sicer predlagala zdravnica v dežurni ambulanti, dan pred novim letom, ko se mi je mešalo od bolečin. Takrat me je z malo vrtanja, injekcijo in zdravilom odrešila peklenskih muk.

Lahko rečem, da sem zadnja leta videl kar nekaj zdravniških čakalnic. Nekaj zaradi sebe, ko sem zdravil poškodovano nogo, pa križ, boleč želodec, težave z alergijami, zobmi, da ne omenjam viroz in ostalih manjših neprilik. Nekaj tudi s hčerko, ki v tej vlažni zimi oboleva za bronhitisi in pljučnicami, ali pa ko ji ugotovijo kako zoprno alergijo. Vsakič, ko pristanem v eni od teh čakalnic, se najde vsaj en sotrpin, ki mu čakanje preseda; do te mere, da začne glasno bentiti – najprej čez dotičnega dohtarja ali sestro, potem pa kmalu na ves zdravstveni sistem. Ker ljudstvo ne rabi veliko, da začne kolektivno šimfat, taki izpadi ponavadi postanejo množično negodovanje čez celotno zdravstvo nasploh; češ, te barabe samo služijo na nas, mi pa jih tu še ponižno čakamo.  Skoraj neizogibno sledi konflikt s sestro, ki sprejema bolnike in ta (posebej, če je malo bolj občutljiva) potem začne ordinirat še bolj besno kot ponavadi, kar vodi k turobnemu vzdušju in prav nič ne lajša zdravstvenih tegob čakajočih, jih prej še poslabša…

Ne bom se v tem zapisu poglabljal v težave slovenskega zdravstva s čakalnimi dobami. Strinjam se, da je najbrž še precej rezerv, ki bi jih lahko zmanjšale, po drugi strani pa imamo kar spodobno urejen zdravstven sistem.  Vsaj če ga primerjam s sistemi nekaterih večjih in “kao” bolje organiziranih držav. Sam sem predvsem hvaležen, da lahko čakam, ker vem, na kaj čakam – če bi že vse viroze in bronhitise lahko pozdravil sam, pa si ne predstavljam, kako bi se izvlekel takrat, ko so me opikale čebele in mi je sapnik začel zatekati, ali pa kako bi akutno vnetje ušesa rešil pred tem, da mi ne bi razneslo bobniča. Hvala bogu, zdrav sem in moji najbližji tudi (ali pa so na dobri poti). Ko pa bom naslednjič spet primoran k zdravniku, bom tudi počakal, če bo treba. Če pogledate malo po svetu, boste videli, da marsikje nimajo na kaj čakati.

V čakalnico vzemite knjigo ali pa časopis, bo hitreje minilo. Ali pa v glavi sestavite svoj naslednji blog. 🙂

Novo leto, nove možnosti, novi plani. Jp, nihče od nas ne uide planiraju, najsibo v službi, v družinskem življenju, v prostem času. Brez planiranja seveda ne gre: kako določit cilje v podjetju, kako uskladit družinske dopuste, kako se dogovorit za skupne treninge ali pa se prijavit na maratone v tujini, če ne s planiranjem. Problem je le v tem, da neizpolnitev plana ponavadi vodi v frustracije  in nezadovoljstvo. Posledica: včasih že planiramo z malo nelagodnim občutkom, da lahko gre vse narobe…

Poglejmo na stvari drugače. Najboljše stvari v življenju se ponavadi zgodijo čisto neplanirano. Sam sem svojo ženo spoznal čisto po naključju, povsem neplanirano sem se podal v podjetniške vode, najboljše teke sem odtekel takrat, ko nisem nič planiral. Saj vem, da je treba rezervirat hotel ali bungalov, če greš na dopust, drugače ne dobiš nič, ravno tako se je treba registrirat na večjih maratonih precej pred datumom, če ne zmanjka mest. Vseeno pa ni potrebno, da vse detalje (posebej še prostega časa) totalno mikroplaniramo. Zakaj si ne bi pustili nekaj prostora tudi za presenečenja in nepričakovano?

Sodobni otroci so bojda preobremenjeni, še več, menda jim kronično primankuje domišljije in samoiniciative. Eden od vzrokov naj bi bil tudi to, da imajo vsak trenutek svojega življenja splaniran: zjutraj šola, potem interesne dejavnosti, potem kak trening, spet domov, naloga, tv, spat. Otroci tako nimajo časa za raziskovanje sveta po svoje, za sproščeno druženje brez obveznosti, za razvijanje domišljije in osebnosti. Pred leti je bilo to precej drugače, po šoli so bili popoldnevi naši…

Planiranje je nalezljivo, ker nas z vseh koncev bombardirajo, da bomo tako bolj učinkoviti. Hudič je v tem, da smo ponavadi potem le bolj razočarani, ne samo zato, ker ne gre vse po načrtih, tudi zato, ker smo oropani svobode. Sam si bom letos puščal bolj proste roke, vsaj v prostem času. Naj me življenje preseneti.

V poplavi decembrskih voščil sem od vseh dobrih želja za srečo, zdravje, uspeh, veliko denarja in ostalih pogrešal eno, prav posebno.  Nihče namreč ni zaželel več časa. Saj ne, da zdravje ni najpomembnejše, pa sreča takoj za njim; ampak čas, ki ga je vedno premalo, čeprav ga imamo vsi enako in vedno znova veliko je pri vseh zgoraj omenjenih željah glavna sestavina. Kaj ti pomaga uspeh, če si ne vzameš časa, da bi se ga veselil, kaj pomaga zdravje, če ni časa, da bi ga negoval, kaj pomaga sreča, če ni časa, da bi jo delil.

Je že čas?

Zato vam vsem želim veliko časa. Pa ne samo za stvari, ki jih morate opraviti, naj bo predvsem za stvari in dogodke, ki jih hočete narediti. Ki jih radi delate, čeprav so včasih zaradi nešteto razlogov potisnjene v drugi plan. Pa ne samo za pomembne stvari. Lenarite, ko vam je do tega, držite se za roke ali pa samo zrite v nebo. Poskusite kak nov recept, pojdite teč tja, kamor še niste šli, pokličite koga, ki ga že dolgo niste. In brez slabe vesti spustite kako obveznost, ki vam gre res na jetra, pa od nje ni odvisno življenje. Morda pa vam pride v navado 🙂

Celo leto in neomejeno možnosti. Vzemite si čas zanje.

Oni dan sem se spet zalotil, da sem pisal tri mejle naenkrat, govoril po telefonu in obenem še sprejemal stranke v trgovini. Po hektičnem delovniku sem dirkal na pošto, potem še v trgovino, kjer sem se boril za življenjski prostor in zadnji kos svinjske pečenke. Ko sem se vozil proti domu, sem premleval o sestanku, ki me čaka naslednji dan. “A bo treba hladilnik zamenjat”, me je doma opozorila žena, pa že nekaj časa imam v glavi, da bi bilo tudi stene prebelit, še letos. Zaspal sem težko, nisem se mogel otresti misli, da bo treba nabavit še čestitke in božična darila, s financami pa mi je šlo ta mesec že zelo na tesno…

Ob kofetu sem naslednji dan ujel  tale zapis. Uf, me je prešinilo, saj si svoje življenje sam najbolj zakompliciram. Zakaj ne bi poenostavil?

Multitasking je nesmisel, saj vse stvari narediš napol, zato sem skenslal polovico telefonov, mejle pa sem začel odgovarjat le še dvakrat na dan. Ko sem dobro pogledal, sem ugotovil, da je polovica planiranih sestankov bolj sama sebi namen, zato sem dva odpovedal, dva pa prestavil na čas po praznikih. Kar delam, počnem z vso zbranostjo, naredim hitreje in sem prej prost.

V trgovino nakupovat ne hodim več vsak dan, enkrat na teden je dovolj. Hladilnik se je začuda nehal kvarit,  morda zato, ker ni preobložen? Krompir in pomaranče pa so nehali gniti, ko smo jih najprej porabili do konca, preden smo jih zalagali s svežimi. Ko sem se nehal basati s sladkarijami sem tudi vsega ostalega pojedel manj, pa sem bil vseeno sit. In stena? Dokler otrok riše po njej, je lahko pobeljena tudi malo manjkrat.

Vsa novoletna darila sem naročil preko spleta. Knjige so poceni, za vsakega se najde svoja, pa vsi so jih veseli. Čestitke bodo šle po mejlu, ali pa osebno, tako so vsaj malo bolj od srca. Silvestrovanje mi tako ne pomeni veliko; bomo raje doma na toplem  spili kak kozarček in šli zgodaj spat. Ko smo že pri spanju: spim bolje in tudi kako uro več, ko sem se nehal sekirat za vsako malenkost, ki me čaka in na katero ne rabim vplivat, ker se lahko uredi tudi brez mene…

Kaj pa tek? Včasih nisem šel iz hiše, če nisem potem naredil vsaj 12 ali 15 kilometrov. Potem večkrat nisem šel, ker me uro ali več ni mikalo hodit na dež, mraz ali v temo. Potem sploh nisem več šel. Sedaj razmišljam, da bi vendarle šel. Četudi samo za pol urce. Malo vsaj, za užitek, ne več le za trening.

Kompliciranja se je v življenju težje odvadit kot kajenja, vem, sem izkusil oboje. Zaradi posameznih dreves ne vidiš gozda. Rešitev je enostavna: na vse skupaj je treba pogledat malo bolj od daleč, pa je slika bolj jasna. Poenostavi? Itak!

Nisem prvi, ki opažam, da nam Slovencem kronično primankuje samoiniciative. Uh, ena težka in zoprna beseda, mogoče se je zato tako vestno izogibamo. Pa nočem posploševat, še manj prevajat te besede v recimo, pogum. Me bo kdo v sveti jezi še nabrcal v rit.

Pa vendarle; ne morem mimo tega, da se ne bi obregnil ob nedejavnost prebivalcev te dežele, ko gre za ključne postavke njihovega življenja in dobrobiti. Smo res zaradi majhnosti obsojeni na manjvrednostni kompleks? Ali smo res sposobni samo sanjarit, ne pa realizirat? Kritizirat za hrbtom, ne pa se postavit za svoj prav? V glavnem le kopirat ne pa razvijat, predvsem idej?

Če ne uspe, gremo znova

Včeraj sem prebral zanimiv članek o slovenskem podjetništvu, ki mi je spet dal mislit. Naša novejša (ali bolje polpretekla?) zgodovina je zakoreninila določene prakse v naše glave in okolje, ki si jih še 20 let po propadu socializma ne znamo znebit. Hvala bogu za svetle izjeme, ki kažejo, da se da te prakse tudi preseči. Da je povprečni Slovenec še vedno zelo naklonjen varni in dobro plačani službi z vsemi varovalkami in bonitetami vred, torej ni nič čudnega. Da imamo zato nefleksibilno delovno silo, močne sindikate in vsako leto več propadlih podjetij, tudi ne. Sočustvujem z vsemi odpuščenimi delavci, ki so ostali brez velikih možnosti na cesti. Vendar jih v zadnjih 20 letih ni nihče pripravil na to (najbrž se mnogi tudi sami niso), da se to lahko zgodi ali da se enkrat bo. Tisti, ki so se na to pripravljali sami ali tisti, ki si usodo jemljejo v svoje roke, uspešno krmarijo v poslovnih vodah.

Nič boljši nismo v zasebnem življenju, v vsakodnevnih situacijah, na katere neizbežno naletimo. Pred leti so bolj za šalo kot za hec naredili raziskavo, kako naši ljudje reagirajo, če se v trgovini nekdo nesramno vrine pred njih. Poskusili so menda več kot 30 krat in presenečeno ugotovili, da se večina, kar 90% vseh, pred katere so se vrivali, ni zoperstavila vrivalcu. Nekaj jih je zagodlo, par se jih je malo ujezilo, vsi ostali pa so nesramnost vzeli v zakup. Pasivnost, ki jo s pridom izkorišča agresivna manjšina. Ne samo v trgovini, tudi na cesti, v poslu, v razmerjih. Zato me razveseli vsak Rado Pezdir, ki si upa borit tudi proti Golijatu. In si upa (!) tudi zmagat.

Stara modrost pravi: “Cagav fant ne bo pri fletni punci spal”. Avtor je že vedel, kaj govori. Kaj pravite torej na malo podjetnosti, a?