Manj je več

Tole vam bo mogoče znano. Oktobra sem oddajal prijavo za letošnji Berlinski maraton in v glavi imel enajst dolgih mesecev treninga. Več kot dovolj za en maratonček, kne. Par zimskih mesecev za bazo, nadgradnja v pomlad, definiranje v poletju, piljenje v jeseni. Japajade. Tisto o peklu in dobrih namenih poznate – moje zimske baze je bilo približno toliko kot je bilo letos zgodnje pomladi. Malo, še raje pa nič. Iz same jeze sem šel konec marca po dolgem času spet na tek.

Zmogel nisem več kot tistih 6 kilometrčkov, 3 od doma, pa potem počasi še nazaj. A dovolj, da se mi je utrnila briljantna misel. Po naključju je bilo do mojega berlinskega jubileja točno pol leta, ravno prav, da postavim ta čas v maratonsko perspektivo. Niso tako daleč časi, ko sem maraton brez težav odtekel tudi na suho. Ne ravno hitro, ajde, vsekakor pa brez pretiranih skrbi. Na stare kilometre se je dalo dobro šlepat, dokler se tudi ta zaloga ni izčrpala. Zdaj onkraj polovičke že nekaj časa ne vidim, niti si ne predstavljam. Groza. Nekaj je torej treba ukrenit.

Mojih 6 kilometrčkov v kilavem tempu (maratonskem pravzaprav, saj bolje kot 4 urce in pol niti ne kanim dirjat v Nemčiji) točno 6 mesecev pred dirko mi je dalo idejo: vsak mesec jih moral dodati še 6 in do konca septembra bom kot nalašč naštelan na maraton. Se pravi: začel sem s šestko konec marca, nadaljujem z 12ko konec aprila, maja spacam v kosu 18 in junija 24 km. Po tej logiki bom julija in avgusta krepal na 30 in 36, a kar se mora, ni težko (lažem!). Kaj je najboljše pri vsem tem? Vmes se ne bom ubijal z vsakodnevnimo tekaško tlako, ampak si ga bom vzel “na izi”. Enkrat na teden, to sem si predpisal na recept in toliko bom že zmogel. Ob vseh ostalih obveznostih (ki so včasih izgovor, včasih pač realnost) bom tisti trening tedensko že spravil pod streho, kako dolg bo, pa pojma nimam. Bržkone bo po navdihu. Da le mesec zaključim na planirani “dolgi tek” način.

Ko tole pišem, se mi vse skupaj sploh ne zdi več tako briljantno, a to je glede mojega tekanja še najbolj smiselno, kar se mi je v glavi sestavilo v zadnjem času. Pa naj bo tako. Moj maratonski plan, ha! Še bolje: moja “minimalna efektivna doza”. Eksperiment, ki ga oplemenitim še z mojim paleo prežvekovanjem, pa da vidimo, kaj se bo izcimilo. Mogoče mi celo rata, mogoče izumim sebi na kožo pisano “maratonsko metodo”. Vsekakor zna biti zelo zabavno. Morda me pa ne bodo postrgali s podplati vred z berlinskega asfalta še preden pridem do Brandenburških vrat. Bom obveščal.

ps. Nikoli nisem imel navade svojih tekaških planov obešat na veliki zvon. Saj ne da bi jih kdaj sploh imel kaj veliko. A vseeno, tokrat izgleda, da moram svoj ego še malo bolj trepljat kot običajno. Da se bo malo težje potuhnil, ko bo treba it ven tekat.

Če sem se preklega novembra čudil nad izjemnim odzivom na prvi množični paleo izziv Paleovember, mi je po končanem drugem v marcu jasno, da je paleo način prehrane našel svoje mesto tudi pri Slovencih. Poleg nekaj paleo veteranov se je našemu prehranskemu protokolu pridružilo cel kup novincev in to navdušuje – skupaj pa nas je bilo ponovno čez 120! Verjamem, da se mnogi za ta, lahko mu rečete tudi “eksperiment na sebi” ne bi odločilo, če jih ne bi spodbudila naša skupina in njena podpora. Našo stran bomo še naprej vzdrževali in opremljali z aktualnimi novicami in dogodki, pred tradicionalnim novembrom pa naredil še kak mesečni izziv.

Še bolj pomembno; sam sem se naučil, da obračanje vedno istih tem (kar se mi včasih zdi že nadležno) sploh ni napačno, še več, večkrat nujno potrebno. Zakaj?

1. Ker se paleo skupnosti pridružujejo vedno novi in novi ljudje. Ti ponavadi poznajo principe le v grobem in prav zaradi njih je pomembno, da pišemo in razpravljamo o osnovah paleo prehrane in temeljnih dognanjih, ki jih o njej poznamo.

2. Ker tudi sami pozabljamo. Marsikdo, ki se je lotil paleo izziva in potem zajadral nazaj v stare vode se velikokrat spet želi vrniti med paleojedce. Dovolj je obnovitev že znanih dejstev, pa ponovni prehod ni več tako naporen.

3. Ker je znanje treba deliti. Ljudje se povečini še vedno bojijo maščob, mesa, po drugi strani pa žitarice in mlečne izdelke uvrščajo med ključne sestavine zdrave prehrane. Izpostavljanje teme znova in znova, podkrepljene z novimi študijami in odkritji bo marsikoga prepričala, da tudi sam poskusi.

4. Ker je bolezenskih stanj povezanih s prehrano vedno več. Konvencionalna znanost in tudi medicina z veseljem ponavljata svoje stare mantre.  Paleo je lahko odgovor na marsikatero prebavno težavo, alergijo, povišan tlak in krvni sladkor, celo povišano telesno težo. Morda boste na paleo zaužili kako tableto manj.

5.Ker se rojevajo nove ideje in rešitve. Sam sem enostaven in preprost, kar se hrane tiče. Lahko do onemoglosti goltam jajca in šnicle. A mnogi ste drzni in iznajdljivi in izumljate vedno nove in nove recepte. Če kdaj postane dolgočasno, so odlične rešitve pri roki!

6. Ker je zabavno! Posebej na družabnih omrežjih se velikokrat ob kaki paleo objavi razvije burna in provokativna debata. Čisti užitek za razvijanje misli in hece 🙂

Gremo naprej, paleoapril mu lahko rečete in potem paleomaj. Kakšno traparijo pa se bomo še sproti izmislili. Do takrat si preberite nove vtise, ki so jih naši paleojedci spisali v preteklem mesecu.

Da ne pozabim: vsi, ki ste bili cel mesec dosledni in želite ugotoviti, katera hrana vam res dela težave, postopajte takole: najprej v prehrano dodajte žitarice, v nekaj dnevnih obrokov. Potem naslednja dva dneva beležite vaše počutje, apetit, prebavne posebnosti, energijske nivoje, tudi spanje. Ponovite isto z mlečnimi izdelki, zatem še s stročnicami in sladkorjem. Skoraj zagotovo boste vsaj po enem od teh živil, najbrž pa po več njih občutili spremembe na slabše. Napenjanje, slaba prebava, glavoboli, volčja lakota, nihanje razpoloženja in podobno so znaki, da ne prenašate določenih hranil, kot so gluten (žitarice), laktoza (mlečni izdelki), lektini (stročnice) itd. Ker ste dali 30 dni paleo protokola skozi, zdravilo za vse omenjeno poznate. Pogumno naprej!

Dve ali morda tri leta nazaj sem v nekem pogovoru dejal, da bo minimalistično gibanje pri nas preskočilo kako fazo ali dve. Predvideval sem, da bodo sveži bosonogci prej kot osnovnim minimalnim modelom svoj tekaški korak zaupali “hibridnim” modelom, ki jih bodo na trgu ponudile večje blagovne znamke na področju teka. Nekako tako se je stvar res razpletla oz. se razpleta, na nek način pa je nakazana tudi prihodnja smer, ki jo ubira mainstream trg tekaške obutve.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Minimalistična obutev je dokaj nov pojem, ki še pet let nazaj ni bil prepoznan ali uporabljan, ko se je govorilo o športni opremi. Vsega je kriv Vibram; če leta 2006 ne bi eksperimentirali in obutve, ki je bila namenjena jadralcem, lansirali tudi na ameriški tekaški trg, potem danes najbrž ne bi imel o čem pisati. Malokdo je verjel, da se bo nove sorte obutev prijela, a Fivefingersi so kmalu postali velik hit, ne samo zaradi dizajna v obliki nožne rokavice, pač pa tudi zaradi filozofije bosonoštva, ki so jo kasneje prilepili zraven. Vse skupaj je dobilo meteorski pospešek, ko je leta 2009 Born to run prišla na ameriške knjižne police. Knjiga je postala izjemna uspešnica in vsak drugi bralec si je v njej predstavljene petprstnike šel kupit.  Vibram je briljiral;  vsako sezono so se  prodajne številke podvojile in v letu 2011 je več kot polovico vseh svojih prihodkov dobival iz tega naslova.

Vzporedno z Vibramom je tudi nekaj ostalih igralcev na trgu razvijalo svoje tekaške modele brez blaženja. Angleški Vivobarefoot je recimo svoje znanje iz modne obutve prelil tudi v prostočasni in športni del in uspešno začel naslavljat tako tekače kot športnike, poleg tega pa tudi vse, ki so radi prostem času obuli nekaj bolj udobnega, tankega, lahkega. Odlično je svojo zgodbo začel tudi finski Feelmax, ki smo ga v Sloveniji uvajali med prvimi v Evropi. Med letoma 2009 in 2010 je pri nas postal sinonim za bosnogi tek (z milimetrskimi podplati na Feelmaxih se tudi Vibram ni mogel kosati), žal pa je firma ravno preden bi resneje posegla na svetovni trg propadla. Novi lastniki so jo lani sicer obudili, a v izjemni konkurenci se danes stežka spet uveljavlja. Potem pa je tu še Nike – njihovi pametni razvojniki so že leta 2006 trgu ponudili model Free, a so prehitevali trend. Kasneje so kajpak vse nadoknadili.

Bosonogi tek so manjše skupine in posamezniki gojili že precej prej. V Ameriki nekateri že v 90-ih prejšnjega stoletja, pri nas smo prvi začeli tekati bosi leta 2007. Pravzaprav smo bili tudi med prvimi v Evropi – spomnim se maratonskih izletov v Avstrijo, Italijo, Nemčijo, Francijo, kjer so me bosonogca (ali minimalista) precej debelo gledali. Doma smo bili seveda totalni eksoti; še ko je leta 2009 postalo jasno, da je bosonogi tek oz. minimalizem nova popularna smer v teku, se pri nas nihče ni kaj dosti zganil. Pravi minimalistični val je v Sloveniji zares pljusknil šele leta 2011; med drugim smo takrat organizirali 1. Slovenski Bosi Tek, na jesen pa je izšel tudi prevod McDougallove Rojeni za tek. Tisto, kar so ameriški trgovci doživljali dve leti prej so v nekoliko manjšem merilu slovenski sedaj – povpraševanje po Fivefingersih, Vivotkah, tudi Feelmaxu je zraslo. Očitno ne dovolj, da bi se zganili tudi večji trgovci, a mali specialisti smo imeli dovolj posla.

Ljubezen predvsem do Fingersov se je pri nas v dobrem letu ohladila. Že spomladi leta 2012 so ljudje, ko sem jim dal na izbiro Vibram ali Vivobarefoot raje izbrali slednjega (tudi zaradi zadržanosti do petprstne oblike), obenem pa se je na policah večjih trgovcev znašlo kup novih modelov večjih blagovnih znamk,ki so se oglaševali kot bosonogi (pa so bili v mnogih primerih vse prej kot to). Poleg tega je udarila tudi recesija; varčna slovenska duša se ni več počutila spodobno (in sposobno) dati 120 ali še več evrčkov za kos gume z nekaj tekstila. Svoje je naredila še internetna ponudba evropski diskontnih trgovcev, ki so pobrali še tistih nekaj minimalizmu zavezanih kupcev. Na prvi pogled je izgledalo, kot da se navdušenje nad minimalizmom končuje, kar je bilo deloma res. Na en način je bilo to presenečenje: tri desetletja so se pred tem za med prodajale vsako leto bolj obložene copate, ki niso za to imele nobene strokovne podlage, sedaj pa se je število študij, ki so dokazovale, da je bosonogi tek bolj zdrav in naraven vsako leto početverilo, a ni nič pomagalo. A v tej enačbi je treba upoštevati predvsem interese tržnih igralcev, ki uravnavajo povpraševanje in ponudbo.

Vibram je leta 2010 zavzel že 2% tržni delež na področju športne obutve na svetu. Ne izgleda veliko, a če predpostavimo, da je celoten trg športne obutve na svetu vreden okrog 80 milijard dolarjev, potem 2% ni več tako malo. Poleg tega je ta 2% pojedel velikanom kot so Asics, Nike, Adidas, New Balance, Brooks, Saucony in Mizuno – ti pa nikoli niso videli radi, da jim kdo od novincev hodi v zelje. Ko se je dokončno izkristaliziralo, da gre za resen trend, so se razvojni oddelki vrgli na delo in v dobrem letu začeli na trg lansirati svoje minimalne linije. Nike je spoliral svoj Free, Merrell je pohitel s svojimi Trail glove, New balance lansiral Minimuse. Sledili so tudi Brooks z Pure linijo, Adidas z Adizero modeli, Saucony s Hatorijem, na koncu sta se vdala tudi Mizuno in celo Asics, ki je predstavil “copate za naravni tek” Gel Lyte33. Ribnik minimalizma, ki so ga nekaj časa obvladovale nišni predstavniki, so sedaj zavzele velike ribe.

Kar se  dogaja v vsaki drugi branži, se je zgodilo tudi z minimalizmom. Mala podjetja (ali nova na tem področju) so ga “izumila” in mu dala krila, velika pa so potem idejo pobrala in (so) slejkoprej zavladala na trgu. Znamke kot so Feelmax, Solerunner, Altra, Skora, Kigo, Xero in podobni obdelujejo svoje male niše in vrtičke. Nekatera manj iznajdljiva od teh slejkoprej ne bodo več uspela preživeti. Vibramu najbrž ne bo hudega, čeprav se mu že od začetka leta 2012 vsak kvartal prodaja Fivefingersov praktično prepolovi.

Komentator v eni od tekaških revij je dogajanje na trgu tekaške obutve opisal kot zibanje nihala. Potem, ko se je do leta 2000 tekaška obutev dosegla eno skrajnost s skoraj že nespodobne debeline podplatov (tudi do 4 cm), z izjemno dvignjeno peto, ultra protipronacijskim delom, s  stabilizacijskim ploščicami in podobnimi dodatki je po letu 2008 silovito zanihala v drugo smer. Govorilo se je samo še o bosonogem teku in čevljih, ki najbolj posnemajo naravni korak brez vseh omejitev. A novopečeni bosonogci so kmalu ugotovili, da je teči “brez vsega” težje kot je izgledalo na prvi pogled, da je čas adaptacije daljši, kot so pričakovali in da bi vseeno prav prišlo malo blaženja, posebej na neravnih podlagah. Nihalo se je začelo vračati nazaj.

Strokovnjaki menijo, da se kani to nihalo v kratkem ustaliti na ekvilibriju, ki bo kombinacija nove minimalne znanosti in nekdanjega blaženja. Copati, ki bodo zmanjševali višino petnega dela, ki ne bodo več ekstremno omejevali pronacije in bodo ob vsem tem še lahki, kakor so le lahko. Dokaz za prvo je Sauconyjeva Kinvara, ki je z opaznim oglaševanjem zmanjševanja dviga pete s 12 na 8mm dosegla odličen odziv kupcev. Pri uravnavanju pronacije je zdaj že največjim sketpikom jasno, da pretirano blokiranje zvračanja noge povzroča same težave, zmanjševanje teže pri copatih pa je (tako kot pri vseh ostalih napravah v našem življenju) konstanten trend. Tisto, kar je bilo pred 10 leti obravnavano kot lahki copati za hitre treninge, danes postaja standard za vsakodnevni tek.

Proizvajalci so se nasploh pragmatično odzvali na te spremembe. Ne samo zaradi zmanjševanja stroškov svojih standardnih linij (proizvodnja copata, ki ima podplat iz enega ali dveh delov je do pol cenejša kot s klasičnim podplatom iz petih delov ali več), tudi zaradi filozofije, ki so jo tri desetletja zagovarjali in prodajali. Blaženje je bilo aksiom in nespremenljivo dejstvo in da bi ga radikalno odrezali čez noč, pač ne gre. Nekaj blaženja v novih modelih zadosti željam povprečnega tekača in finančnemu direktorju v podjetju proizvajalca, hkrati pa doda k asortimanu nov in lažji model.

Minimalistični modeli v grobem predstavljajo 11% celotnega trga športne obutve. Samo Nike ima s Free v tem odstotku 70% delež, med vse ostale se razdelijo preostali 4% odstotki.  A ta trg nasplošno vsak kvartal konstantno raste, zato je pričakovati še širše asortimane, predvsem pri večjih proizvajalcih. A kaj sploh je minimalna obutev? Meje med klasično in “sodobno” minimalno obutvijo so vedno bolj zabrisane. Proizvajalci nekdaj pravih minimalk dodajajo manjše enote blaženja – novi Merrell Road glove že ima debelejši, 15mm podplat, New Balance je v novi izvedbi Minimusa že blažen. Celo Vibram je opustil klasični tanki podplat in začel dodajati vmesno EVA peno. Brooks PureProject se že od vsega začetka naziva kot bosonogi model, pa se tako kot Nike Free ponaša z okoli 2 cm podplata iz mehkejše, bolj odzivne kombinacije gume in EVA polimerov. Gel Lyte33 je še debelejši, okrog 3cm, vsi omenjeni pa imajo za razliko od klasičnih copat manjši padec od pete do prstov, kar je lastnost, ki jih nekako še najbolj probliža “originalnim” minimalističnim copatom.

Če zaključim tam kjer sem začel: kakšna je slovenska minimalistična realnost? Dokaj pozno smo se navdušili nad svetovnim trendom in nekaj entuziastov še vedno ostaja zvestih “originalnim” minimalnim praksam z najtanjšimi modeli (ali pa si delajo sandale, kot to počnem sam:)). Velika večina tistih, ki so bosonoštvo potipali, morda kdaj poskusili (in imajo doma v omari celo fingerse) pa sedaj izbira med copati, ki so kompromis med minimalnim in blaženim. Preskočili smo nekaj let evolucije minimalcev in ujeli svetovni trend.  Podobno se pozna tudi pri velikih prodajalcih. Ni jim bilo treba veliko eksperimentirati z novimi minimalnimi znamkami ampak so raje konzervativno počakali – očitno so imeli prav, saj jih njihovi veliki dobavitelji zalagajo prav s tem, kar je na trgu tudi v minimalnem svetu najbolj popularno.

Kaj bo z malimi trgovinami in specialisti? Sam menim, da niša ostaja: ker ne moremo tekmovati z velikimi verigami, se moramo ciljno in jasno specializirati. Isto velja za male proizvajalce: jasno sporočilo, ki je podkrepljeno s produktom, ki to dejansko omogoča (če simulira bosi tek, se podlaga pač mora čutiti in pika). Pametni proizvajalci s svojimi produkti delujejo tudi na trgu casual obutve (Vivobarefoot naprimer) in s tem večajo svoj tržni potencial za nekajkrat. Jaz vztrajam na prodaji blagovnih znamk, ki tekaču in hodcu omogočajo najboljši občutek za podlago in ki čimbolj simulirajo bosi tek in hojo. Poleg tega prisegam na odlično storitev in svetovanje, ki ju nudim vsakemu obiskovalcu in kupcu. Še bolj kot par čevljev je potrebno znanje kako jih uporabljati. Tek je, če si priznamo ali ne, tehnično zahtevna disciplina. Oglasite se v Kranju, v Športnem centru Maratonc, pa rečemo še kakšno :).

Tale zapis sem želel napisati še v februarju, da bi vas še malo motiviral, pa me je čas prehitel in kar naekrat smo na polovici meseca in na polovici Paleomarca. O.o! Vsem, ki na družabnih omrežjih niste zapazili našega novega paleo izziva, se ponižno opravičim in seveda še vedno povabim zraven. Obljubim, da vas bo paleo skupnost podpirala tudi aprila 😉

Zakaj Paleomarec, boste rekli? Lanski Paleovember je res uspel, razburkal marsikateri prehranski načrt in razbil nekaj dogem, ki jih prehranska industrija vztrajno ponavlja. Vedno več nas ve, da maščobe niso same po sebi slabe in da sladkor v vseh derivatnih oblikah povzroča bistveno več težav. Še več, skoraj 150 “poskusnih zajčkov” je v najbrž v največjem paleo poskusu pri nas preizkušalo, kakšni so vplivi paleo načina prehranjevanja na na telo in njegovo splošno zdravje. Vas zanima rezultat? Tule ga imate! Praktično ni bilo paleojedca, ki bi po koncu meseca ne čutil izboljšav na vseh področjih svojega bivanja, najsibo pri športu, spanju, vsakodnevnem funkcioniranju. Mesec dni je ravno prav, da izgubiš nekaj odvečne maščobe, da se odvadiš odvisnosti od sladkorja, kruha, morda kofeina. Vem, da je marsikdo v prazničnih dneh potem “padel z voza” paleoprehrane, vseeno pa sem prepričan, da vsi, ki so se lotili izziva, sedaj na hrano gledajo drugače. Morda je bil to glavni uspeh našega Paleovembra: znanje in informacije, ki so jih jedci pridobili in jim tako ali drugače odtlej vplivajo na prehranske izbire in odločitve. Mislim, da smo lahko vsi, ki smo prispevali v tej paleo skupnosti na to dejstvo zelo ponosni.

Paleomarec je logično nadaljevanje začetega v novembru. Mnogi, ki so za projekt izvedeli med mesecem ali še bistveno kasneje, so povpraševali kdaj bomo spet naredili kaj takega. Skupinsko je napor lažje premagovati – in bržkone je vsaka sprememba življenjskih vzorcev in navad najprej naporna. Pri hrani to drži še toliko bolj. Ko v trenutku slabosti zaupaš svoje strahove tudi drugim sorodnim dušam ali ko jih povprašaš za nasvet, je to lahko tista rešilna bilka, ki te obdrži v izzivu. To je pomembno. Največkrat je dovolj samo eno prekršek, ki podre najprej mentalno sliko, potem pa izmakne tudi cilj. Ves trud gre po zlu.

Že zato sem čutil določeno obvezo, da naše “poslanstvo” očivimo tudi spomladi. Idealen čas je, že zaradi tega, ker so do marca propadle vse novoletne zaobljube in bi se naslednjič na njih spomnili šele, ko bi prvič nase vlekli lansko (premajhno?) kratko majico. Marec, ko nam pri izgubi kakega odvečnega grama pomaga tudi mraz, ko je ob sončnih popoldnevih skoraj greh ne iti iz hiše in ko nas na koncu meseca čaka velikonočna šunka in pirhi. Dober motiv in zanimiv preizkus: morda pa še komu več potica letos sploh ne bo več vabljiva?

Kot sem že omenil: nič ni zamujenega, tudi če začnete danes, jutri, v ponedeljek. Tista dva tedna ne boste imeli časa tarnat nad usodo, ampak nas boste imeli vse na razpolago. Z kopico izjemnih receptov, ki jih paleojedci objavljajo na FB strani dogodka in se  že kopičijo v galeriji. Pogumno! Pa prej ne pozabite prečitat vsega tistega, kar smo že pisali (in sedaj obnavljamo). Prebrskajte vse zapiske, če vas kaj še muči, napišite!

Da ne pozabim: na paleo sceno prihajajo vedno nove in sveže zanimive spletne strani in blogi. Eden takih je blog Retrospektiva, ki se med drugim posveča tudi paleo prehrani. Eni od avtoric na strani, paleojedki Špeli sem pred nekaj dnevi odgovoril na nekaj vprašanj in nastal je tale intervju. Prijetno branje želim!

Pa ne pozabit: ustavite se za trenutek, premislite in užijte vsak dan posebej. Spite več, športajte za užitek in semtertja intenzivno, najejte se do sitega in ne se toliko sekirat. Sej se spomnite: naš paleo prednik je delal in se za preživetje boril le v “polovičnem delovnem času”, ostalo je porabil za prijetnejše reči. Vam bo že kakšna padla na pamet 😉

Preteklo nedeljo sem se bos zapodil v sneg. Pa ne da bi bil hud ljubitelj snega ali zimskega tekanja – letos sem sploh popustil na celi črti in komajda spravil nekaj kratkih tekov skupaj – le ni mi dalo, ko sem gledal snežni metež skozi okno, da ga ne bi šel malo gazit. Morda sem slutil, da gre zadnjič letos za pošteno pošiljko, ki jo moram izkoristit preden bo prepozno. Pa malo knajpanja te sorte mi je zapasalo, za zdravje.

Štartal sem s priljubljenimi Neotkami a pošteno izrabljenim podplatom. Izjemno sem užival, sam samcat na cesti, le plugi so me vsake toliko časa potisnili nazaj na pločnik. Bolj ga je metalo, bolj mi je bilo všeč. Vračajoč proti domu, ko sem zavil na stransko pot, kjer je bila snežna odeja samo moja in izvedel še tisto, kar je bil moj osnovni namen ta dan. Bose noge v sneg.

Kdor ni poskusil, ne more verjeti, kakšna razlika je imeti najmanjši minimalni copatek ali sandal na nogav v snegu v primerjavi z bosimi nogami. Zdaj se res izkaže, da je stopalo eden najobčutljivejših delov našega telesa. Eksplozija občutkov! Pravzaprav mraz, ledeni mraz, ki me spodbudil najprej v šprint, potem pa v hitro dvigovanje nog in kratek korak. Po dobrem kilometru mi je postalo všeč, čeprav so se sedaj segrete noge ohlajale precej hitreje, kot sem jim lahko še pošiljal toploto. Ravno prav se je izšlo, saj sem bil blizi doma. Ni ga čez užitek, ko se ti rahlo podhlajene noge spet ogrevajo na domačem parketu. Še cel dan sem se odlično počutil, kri je plala. Zna biti, da letos ne bo več take priložnosti.

Čeprav boste rekli, da je malo pozno, bom vseeno zapisal par ugotovitev in izpeljanih nasvetov, ki vam morda pridejo prav, ko se boste lotevali bosega teka po snegu. Če ne letos, pa naslednjo zimo.

1. Če ste začetnik, svoje teke po snegu opravite blizu doma, da imate zavetje toplega doma vedno pri nogah. Ko vas enkrat zebe preveč s tekom odnehajte in raje prihranite še kaj za drugič.

2. Premikajte se hitro! Sneg ohladi hitreje vaša stopala hitreje kot katerakoli druga oblika podlage. Če se boste premikali, če boste hitro dvigali noge, boste lahko zadostno oskrbeli noge s krvjo in dlje časa boste tekli. Ne ustavljajte se – če  boste počakali, se boste podhladili.

3. Vedno imejte pri sebi obuvala za vsak slučaj! Lahko se vam zgodi, da ste šli malo predaleč ali da ste precenili svojo pripravljenost na zimo. Par minimalk za pasom ali kar v rokah pa debele nogavice v žepu vam lahko rešijo dan in stopala.

4. Če začnete izgubljat občutek za mraz, če ne čutite več prstov ali občutite nepričakovano toploto stopal, je velika verjetnost, da ste že na poti podhladitve. Odnehajte z bosim tekanjem, obujte se in čimprej na toplo. Pa podučite so o ozeblinah, da jih boste znali prepoznati.

5. Pazite na podlago, zaplate snega, ledene ploskve, pomrznjen sneg. Snežena odeja lahko skriva vrsto nevarnosti, zato bodite še posebej pazljivi, če tečete po terenu, ki ga še ne poznate. Vedno glejte pod noge in stopajte terenu primerno,

6. Čeprav je travnata podlaga nekoliko toplejša kot asfalt, pa pri malo večjem sneženju ni bistvene razlike. Jaz sam raje izbiram ravne, asfaltne površine kot razgibane terene, kjer bi se lahko še poškodoval. Rahlo podhlajeno stopalo se počasneje odziva na vbode, udarce, ureznine.

7. Tek po snegu naj bo za užitek, ne za trening. Če ste resni bosi tekač in bi želeli razviti boljšo odpornost na mraz, se lotevajte bosih podvigov postopoma. Jaz sem začel z malo hoje po dvorišču, kasneje sem tekal okrog bloka, sedaj lahko grem že kak kilometer…

8. Oblecite se toplo! Nadenite si kapo, rokavice,  oblecite več plasti toplih oblačil. Če bo ostalo telo toplo, bodo tudi stopala bolj prekrvavljena.

Tekačem nasploh ne priporočam bosega tekanja po snegu, ker je nevarnosti več od prednosti. Če pa se že lotite tovrstnih podvigov, bodite pazljivi, vzemite kakega od gornjih nasvetov k srcu ter uživajte! 🙂

Tako kot najbrž mnogi od vas sem se tudi sam ujel v evforično odhajanje minulega leta in pričakujoče koval načrte za sveže in nepopisano novo leto. Saj bi bil greh,če ne bi, mar ne? No, pravijo že tako. Brez planiranja, novih ciljev, jasne poti in dobrih sklepov pač dandanašnji že ne gre. Hitreje, više, močneje. Priznam, dobili so me. Tako kot vsi tisti, ki so odmetavali zadnji čik, goltali zadnjo tortico ali pa prek spleta kupovali kako skorpucalo od sobnega kolesa, se je tudi moj možgan poigraval s kako pametno idejo za novoletni sklep. Pravzaprav se je vrtel okoli ene in iste teme, ki si ji zadnje čase reče “moje sporadično ukvarjanje s tekaško rekreacijo.” Sporadično v toliko, da vsakič fašem musklfibr, kot da bi šel prvič. Ker na Berlinski maraton v septembru ne grem prvič, si ga s to taktiko nekako ne predstavljam osvojiti.  Hudirja, nekaj bo treba naredit!

Še kako leto nazaj nisem imel težav s tem. Ne glede, koliko časa je minilo od mojega zadnjega teka in kako malo mizernih kilometrov sem odkljukal v zadnjih mesecih, sem vseeno upal stopit na maratonski štart -kadarkoli bi pač bilo treba. Potem se je zaloga kilometrov dveh desetletij počasi izrabila in konec je bilo mojega šlepanja nanje. Polovičko še zmeraj uspem porinit skozi, tudi, če pred tem pol leta samo ležim,za kaj več pa ne pomaga ne glava, ne jajca. Ni purfla, mišiči se uprejo.

Pa sem si rekel takole: čisto resno sedaj zgrabim berlinskega bika za roge in ga devet mesecev jašem vsaj trikrat na teden. Tisto urco bom že vtaknil v dnevni itinerar, sčasoma kako vikend jutro za par krogcev na Brdu. V glavi sem imel dneve, ko bom šel, malo je manjkalo, da si nisem plana vpisal že v kako trapasto pametno-telefonsko aplikacijo. Teh je za tekače in športnike vobče dandanes že nebroj in je včasih kakšna že tako butasta, da mi postane všeč. Vse pod kontrolo in splanirano. Prav samozadovoljno sem se počutil na silvestra, glodajoč rebrca in pričakujoč krasni novi svet po polnoči.

Po mesecu dni lahko prostodušno priznam poraz in se pridružim taboru 99% ostalih, ki so se z novoletnimi sklepi gladko zaplanirali. Nasprotni manjšinjski tabor neuničljivih bo znal povedati, da so lenoba, neodločenost, šibkost duha vzrok in problem. Morda imajo malo celo prav a sam sem našel drug odgovor. Ni problem, da sem tako hudirjevo brez discipline, da ne morem loviti niti enostavnega plana. Ni problem, da nisem dovolj motiviran. Problem je, da mi gre že od štarta celoten plan na jetra!

Novoletni sklepi so ravno tako kot kak kozarček preveč, cigareta ob kavi ali kronično iskanje endorfinov na cesti droga. Plain and simple – le, da nam to izbiro v podzavest vsilijo drugi, zaradi katerih se imamo sami za predebele, pregrde, neadekvatne. Ko nas na družabnih omrežjih bombardirajo z neskončnimi motivacijskimi sličicami, s silhuetami neuničljivih izklesanih teles, z zapovedmi reda, discipline,odločenosti sami postajamo vedno bolj nesrečni v svoji koži. Kaj je instantna rešitev? Naslednji mesec pa res začnem! Zmorem! Do konca!

Bulšit. Kakorkoli že motivacija lahko pomaga v določenih momentih pa enostavni peer pressure na koncu rodi samo še več zafrustriranih, še bolj debelih, zapitih in neadekvatnih. Prej se morda vsaj sekirali niso toliko.

Jaz zategadelj opuščam planiranje tistih reči, ki jim ta nujnost najprej ubije spontanost. Jasno, ne morem ne planirat plačevanja davkov, dostavljanja otrok v vrtec ali hranjenja. Lahko pa si dam malo več prostih rok (nog?) pri zabijanju prostega časa, pri onih dodatnih življenjskih dimenzijah. Sanja se mi ne, kako bom natreniral ta svoj Berlin, malo me skrbi, malo vznemirja. A ravno to je čar! Imam en tak dober občutek, da se bo vse še poklopilo. Ne vem kako, a zna biti hudirjevo zanimivo. Zato spreminjam svoj novoletni sklep. Moj plan za Berlin je sedaj, da ni plana. Stavim na spontanost.

Spominjam se konca enega filma, ki sem ga pred kratkim videl. Fotr in kolumnist je mladini dajal nasvet o življenjski odločitvah in planih. Na koncu je rekel nekako takole:  “Namesto, da vam pravimo, kako morate planirati svojo prihodnost, bi bilo bolje reči – planirajte, da boste presenečeni.” Če mene vprašate, hudirjevo dober nasvet.

Da mi je leto prehitro minilo, sem si čisto sam kriv. Preveč se mi je spet dogajalo! Seveda se ne pritožujem ampak se mi navsezadnje prav dobro zdi. Dokler bo idej, priložnosti in zadolžitev več kot razpoložljivega časa se lahko definiram kot srečnega. Letos mi torej zadovoljstva ob zaključnem računu sploh ne manjka: spremljal sem otročiče, ki so rasli hitreje kot bodo kdajkoli, tekel se manj a se s tekači družil več kot leta predtem, srečal sem cel kup novih zanimivih ljudi. Svoje prehranske paleo eksperimente sem ponudil tudi ostalim in se kar naenkrat znašel v skupini prehransko osveščenih jedcev, ki so me  še dodatno navdušili. Nenazadnje sem se naučil ogromno, tudi po zaslugi napak, ki jih še vedno delam. V poslu, v odnosih, v vzgoji. Morda sem še malo bolj samozavesten, da bom v nove izzive in tveganja vstopal še bolj pogumno – ko mi spodleti vem, da sem še korak bliže temu, da mi na koncu uspe.

Ker se poleg družine in posla najraje ukvarjam z bosim tekom in paleo prehrano (in ker tudi na tem blogu največ pišem o tem), bom pogled nazaj usmeril skozi ti dve prizmi. Predvsem zase, da se malo nafilam z nostalgijo in osvežim spomin, ki rad pozablja. Če se boste ob tem zabavali tudi vi, pa še toliko bolje 😉

Retrospektiva in inventura

V glavi sem imel, da se na področju bosega teka letos pri meni sploh ni toliko dogajalo. A šele, ko sem šel brskat po starih FB zapisih, sem videl, da je bilo ogromno zapisov!  FB stran Bosi tek je zbirališče vsega, kar je mimo mene prišlo o bosem teku, če vas zanima, se pridružite in pošpegajte. Leto sem začel z zanimivim testiranjem. Na spletni strani BRS  sem v nagradni igri dobil par huaračijev od Invisible shoes. Edini pogoj je bil, da z njimi tekam en mesec in spišem recenzijo. Čeprav jauarja nisem imel velikih planov glede tekanja, sem po sili razmer začel oblasno letati okrog, tudi v snegu in pridobil nekaj zanimivih spoznanj. Enkrat sem skoraj zmrznil! Ne glede na vse, izkušnje mi bodo prišle prav tudi to in še kako od naslednjih zim.

Skoraj vzporedno sem tisti čas tudi prehransko eksperimentiral. A mi je šlo slabo od rok. Novoletni sklepi in zaobljube o zmernosti so se izkazali za nemogoče; še enkrat več sem si moral dokazati, da pač nisem zmeren človek. Vse kar pač že počnem, moram početi na polno! Včasih se to izkaže tudi kot slabost, a tak sem in temu primerno se pač moram odločat, če želim biti pošten do sebe. Zato sem po začetnih dveh mesecih cincanja in grešenja marca zastavil zares in se popolnoma podal v paleo protokol. Ni bilo več tako težko; dve leti ugotovitev na tem področju mi je pomagalo, da sem dva meseca preživel brez večjih kriz in odrekanj. In splačalo se je! Vse skupaj se mi je zdelo še bolj pomembno, ker  ves čas praktično nisem bil omembe vredno športno aktiven. Je pri ohranjanju zdravja in teže kaj pomembnejšega od prehrane? Če mene (in še marsikoga) vprašate, je prehrana jedro okrog katere se potem zložijo gibanje, spanje, delo in sprostitev. Da gre za pomembno in provokativno temo, ki zadeva vse nas, mi je potrdilo tudi bralstvo, saj je zapis na blogu doživel največ odziva doslej. O eksperimentu in paleo prehrani nasploh sem govoril tudi na Radiu Slovenija, v oddajah Glasovi svetov in Ultrazvok.

Preizkus sem zaključil ravno na dan, ko smo v Kranju organizirali 2. Slovenski Bosi Tek. Dogodek smo promovirali že nekaj mesecev prej, dogodek na FB je dan za dnem dobival nove udeležence. Dogodek je pristal tudi v uredniškem izboru (tudi po zaslugi Denisa) na PopTV in tako sem se nekaj dni pred dogodkom po novicah ob 13h soočil z Darjo Zgonc. Morda je tudi ta pogovor pripomogel k temu, da bosonogci nismo taki ekstremisti in da vsak lahko poskusi. Napovedal nas je cel kup večjih medijev, od Nedela, Siola,  GTV, več radijskih postaj, zato sem bil optimističen pred prvo majsko nedeljo.

A jutro, ko se je imel zgoditi praznik bosih tekačev, me je navdal z vse prej kot navdušenjem. Oblačno, kislo nebo se je kisalo in pomalem že spuščalo dežne kaplje. Nobene prave toplote v zraku in bil sem prepričan, da več kot peščicenajbolj zagretih ne morem pričakovati. Pa so me bosonogci spet presenetili. Po 9. uri se je začel vrvež in do štarta se nas je nabralo več kot 120! Majice so pošle, dobra volja pa ne. Še nikoli nisem videl toliko  tekačev in predvsem tekačic, kako so z otroško navdušenostjo skakali po lužah in se zraven režali ko pečeni mački (in mačke). Zbrali smo tudi več kot 100 parov rabljenih čevljev, ki so romali dobrodelnim organizacijam za pomoči potrebne.  Fantastičen dan se je naredil in že dolgo se nisem počutil tako srečnega.

Dogodek se je v svetovnem merilu na praznik IBRD spet izkazal za rekordnega in tudi za naprej želim in verjamem, da bomo ta prestižni status zadržali. Tudi po medijih smo odmevali, kot še nikoli, saj so nas povzemali na Popu, na Rtvslo.si, v Dnevniku, v Gorenjskem Glasu, na Tekač.si, v kar nekaj revijah, blogih, spletnih straneh. Leon je posnel odličen video, Igor in Mitja pa sta za piko na i prispevala kup odličnih fotk. Posebno omembno zaslužita Ivša in Amir, prijatelja bosnogoca iz Hrvaške, ki sta bila del dogodka in sta idejo zanesla tudi k sosedom. Še več zanimivih povezav pa si poiščite tule.

Bosi tek se je odlično prijel med slovenskimi tekači. Praktično  ni tekaške prireditve, kjer ne bi bos ali v minimalni obutvi nastopil vsaj eden, ponavadi pa kar lepo število tekačev. Verjamem, da k temu pripomore tudi širjenje znanja in poučevanje tekačev o tehniki in prednosti bosega teka. Sam predstavljam bosonoštvo ob vseh primernih prilikah in se z veseljem odzovem tudi na vabila. V aprilu so me v Maribor povabili tamkajšnji študenti, da jim naredim predavanje in delavnico v sklopu Tedna zdravja. Domač in zabaven dogodek, ki se je s planirane ure zavlekel kar na dve, pa še bi lahko nadaljevali. V aprilu sem potem izvedel še dve predstavitvi in delavnici bosega teka za Vivobarefoot v City parku in obe sta bili dobro obiskani. Vedno bolj mi je jasno, da prodaja minimalistične obutve še zdaleč ne more dosegati prodaje klasične: ljudje imajo veliko vprašanj in dilem in velikokrat je poleg analize na stezi potreben tudi daljši pogovor. Prodajalci v prodajalnah s tekaško obutvijo sami priznavajo, da najraje prodajajo klasično blaženo obutev – ker nimajo dovolj znanja in izkušenj, da bi primerno predstavili minimalistične modele. Seveda jim ne gre na roko niti konvencionalna znanost, ki še vedno preferira blaženje, kontrolo pronacije in korekcijsko obutev.

V začetku poletja sem se oglasil v Knjigarni Sanje na Trubarjevi, kjer sem bil eden od govorcev na tiskovki o že tretji izdaji knjige Rojeni za tek. Tja zelo rad zahajam in vedno je o bosem teku mogoče govoriti sveže in z novega vidika, ki še ni bil obdelan. Med srenjo, ki je bolj vajena visoke kulture kot od ljubljanskega asfalta umazanih nog pa je to izziv. Če verjamete ali ne, izžvižgali me niso, uspel sem izvabiti celo kak nasmešek. O knjigi Rojeni za tek sem spregovoril tudi na prvem programu Radia Slovenija. Nekaj dni zatem so na Siolu objavili tudi zanimiv intervju o mojih bosih in paleo prepričanjih. Bosi tek je bil vroča tema  v medijih še celo poletje. Na Siolovem  Sportalu je bil objavljen tale članek, zapis o mojem tekanju (in tudi filozofiji) pa so objavili tudi v reviji Viva.

Ko poletje pošteno zažari, so moje misli skoraj izključno posvečene Nočni 10ki, otročiču, ki ga s prijatelji vsako leto znova postavljamo na noge. Nihče od nas pred leti ni računal, da bomo tako odmevno posegli v slovenski tekaški prostor. Nočna 10ka je postala ena od glavnih letnih ciljev mnogih tekačev. Zahtevnost prireditve in odgovornost do vseh, ki nas obiščejo mi vedno znova krati spanec in kravžlja živce, a še vedno mi je energija tisočev tekačev vrnila vso izgubljeno energijo. Letos smo se spet povezali s Šport TV, ki je pred dirko posnel zabavni video. Spet smo tekali bosi 🙂

Prvih pet let smo drugo soboto v juliju vedno imeli toplo, celo vroče in suho vreme. Letos nas je sreča pustila na cedilu in ravno na večer pred štartom so bile napovedane  nevihte. Še več, prišla naj bi povodenj in ob devetih zvečer odnesla Bled z nami in 3000 tekači vred. Fantje na ARSO se niso motili in skoraj po uri je res začelo nalivati. Če bi tako nadaljevalo, bi morda danes delili usodo NY maratona, a je dobra karma razpihala oblake malo pred štartom, tekači so se zgrnili na kup in vse skupaj je izpadlo najbolje doslej! Skupaj z znanimi gosti in nekaj tisoč obiskovalci smo prosljavljali še pozno v noč, pravzaprav jutro. Drugi dan, ko smo v nalivu pospravljali, mi ni bilo prav nič odveč. Če uspe, je ves napor poplačan. Zvečer smo se potem gledali na Pop Tv in v reportaži na Šport TV, ter še tedne prebirali članke in odzive…

Poletje se je zavleklo v september in malo mi je uspelo celo teči. Družinsko in v dobri družbi smo se enkrat celo spravili do Kopra, na njihov olimpijski tek. Pasja vročina v katero sem poslal ženo, sam pa se zadaj z deco in Igorjem (ki je fotkal) naredil mali, kilometrski krog. Seveda bos, a kot olajševalno okoliščino lahko priznam, da je bila proga v celoti po tartanu. Medtem, ko se je žena kuhala na asfaltu, nam ni bilo hudega.

V trgovini ŠC Maratonc, ki se je sedaj že lepo učvrstila tudi kot specialistični kotiček za bosonogce smo čez poletje testirali Fivefingerse in naredili več tekaških delavnic na temo bosega teka in tehnike. Izkazalo se je, da tekače zelo zanima, kako se teka lotiti, da bo lažji,bolj ekonomičen in dolgoročno zdrav. Trdovratne poškodbe marsikomu dajo misliti, da si morda lahko pomaga tudi sam. Veliko naredi že preprost posnetek teka (v obutvi in brez nje), ko tekač končno vidi, kako se  giblje in z razlago izve,kakšne napake morda dela. Štiri ali pet skupin smo do jesenske ohladitve uspeli spraviti skozi, s pomladjo bomo nadaljevali.

Sanje so me na nekaj predstavitev povabile tudi jeseni, enkrat sem bil tudi v Kamniku. Vsakič je bil odziv kar velik, uro pa sem vedno razvlekel, ker je bilo vprašanj in tem preveč, da bi jih stlačili v 60 minut. Med snemanjem prispevkov za Dobro uro nas je enkrat ujela tudi ekipa RTV Slovenija in nastal je zanimiv prispevek, ki so ga predvajali ob Ljubljanskem maratonu. Za piko na i me je v jutranjem programu na Valu 202 intervjuval še Nejc Jemec. Za sezono bosega teka več kot odličen zaključek.

Oktober je tisti mesec, ki ga v Šenčurju zakoličimo s Šenčurskim izzivom in zaključimo v Ljubljani na maratonu. V Ljubljani ne manjkam, čeprav sem bil letos v mizerni tekaški formi in sem spustil praktično vse, kar se mi je teklo v prejšnjih sezonah. Za polovičko bom že spravil skupaj – tolažba, ki je doslej ugodno vplivala na psiho in me  še vedno spravila skozi cilj. Tisto, kar me žene na štart, pa so mi dragi Vitezi, ki jih premalokrat vidim na kupu in vedno uživam v njihovi družbi. Kje drugje bi skoraj stotnijo naših težko dobil na enem mestu. In vedno so za kak hec, tudi tokrat so bili. Poklopilo se je tako, da se bolje ne bi moglo. Ker sem že nekaj časa spet zobal vso hrano po vrsti, se ob tem počutil dokaj mizerno im se redil, mi je v mislih odzvanjal nov paleo izziv. Paleo Vitezi so bili zato pogruntavščina, ki sva jo z Igorjem našla kot nalašč. Skupaj se nas je zbralo skoraj deset, na vseh razdaljah in večinoma pomankljivo obuti. Atrakcija! Pa še snežilo je na maratonsko jutro, zato so naše gorjače pospremljene z rjovenjem izgledale, kot da smo prišli po ozimnico za v jamo. Spet  so nas pograbili mediji, od Popa, Dnevnika, Dela, Siola, Žurnala, Mladine..

Spili smo torej še tisto pivo, požrli zadnje kose pice. Čez nekaj dni, točno 1. novembra pa je bil že štart Paleovembra, novega 30dnevnega paleo izziva, ki sva si ga z Igorjem izmislila, da bi skupaj malo hujšala. A sva se uštela. Kar naj bi izgledalo prehranjevanje v krogu nekaj prijateljev je izpadlo skoraj kot nacionalni projekt, s 140 udeleženci in še parkrat toliko opazovalci. Noro! Nikoli si nisem predstavljal, da za paleolitski način prehranjevanja lahko navdušimo toliko ljudi. Idejo je dodatno spodbudil tudi izzid prevoda knjige Paleo Solution izjemnega Robba Wolfa z naslovom Paleorecept. Založba UMco je z Branetom Gradišnikom v vlogi prevajalca zadela v polno. Posebej v čast sem si štel, da me je Renate povabila za enega od govorcev na tiskovko ob izzidu knjige. Nabito polni kotiček v Konzorciju je gostil obilo novinarjev, ki so ponesli glas o prehranskem konceptu, o odlični knjigi in nenazadnje o našem projektu slovenskemu občestvu in mu, upam, malo razširilo obzorja o prehrani. Med drugim se je o Paleovembru dalo brati v Delu, Dnevniku, Financah, Mladini, gostili so nas tudi na Valu 202. Krajši intervju sem dal za Radio Maribor.  Pop TV je posnel krajši prispevek za oddajo o zdravju Vizita. V skoraj dvournem nočnem pogovoru na nacionalnem radiu smo paleo prehrano obdelali z vseh vidikov.

Projekt se je izjemno prijel. Dnevno sem dobil kopico vprašanj, na nekatera sem odgovor stresel z rokava, za druga sem moral pošteno raziskovati, da sem vsaj za silo zadovoljil spraševalca. Kljub temu, da je Wolf moja biblija in da sem kar na tekočem, kaj se na paleo sceni godi, pa sem se tekom meseca ogromno naučil, predvsem zaradi drugih. Skupaj smo sestavili obsežno knjižnjico uporabnih nasvetov, navodil in napotkov ter galerijo več kot 160 receptov in predlogov, ki začetniku še kako pomagajo dobivati ideje za dnevne obroke. Paleovember se je začel s predavanjem in 30 dni kasneje zaključil z izbiro paleo recepta meseca. Mnogi gredo naprej, v paleocember, palejanuar…Mislim, da bo številka oboževalcev na FB strani čez slabo leto dni, ko se spet začne Paleovember vsaj dvakratnih trenutnih 500.

Na koncu se je izkazalo, da bo december letos še najbolj miren mesec zame. Na šihtu nič pretresljivega, otroci so bolani manj kot lani. Sproščam se s pisanjem kolumn in člankov za reviji Tekač.si in Tek Plus. Včasih spijem kak kozarec ali dva rdečega, ko v službi ali družbi tako nanese :). Še dobro, da je Ajax dal idejo in smo se Viteško in tekaško še enkrat letos sestavili in bili obenem še malo dobrodelni. Sam imam doma dvojčka in vem,da bi zanju naredil vse. Za Strazbergerjeva pa lahko darujete in jima pomagate tudi vi.

Uh, samo malo sem se hotel sprehodit po letošnji časovnici, sedaj pa ugotavljam, da je bilo dooooolgo leto. Odlično leto. Da bi bilo naslednje spet izjemno. To želim tudi vam 😉

Čestitam, preživeli ste mesec november! Tisto, kar je 30 dni nazaj izgledalo kot cela večnost se sedaj zdi, da je minilo kot bi mignil. Kako ste, dragi palojedci? Ste uspeli osvojiti nov način prehrane, ste začeli bolj pametno kupovati, več kuhati? Se vam je uredila prebava, lažje spite, ste shujšali? Komaj čakam na vaša poročila, feedbacke, spoznanja!

V enem mesecu smo se vsi naučili ogromno. 140 vas je potrdilo sodelovanje v projektu, več kot 450 vas redno obiskuje naše FB strani, prispevali ste 160 receptov in odličnih fotk obrokov. Obdelali smo veliko vaših vprašanj in dilem. Upam, da smo bili v pomoč svežim paleojedcem in da smo odgovorili na vaša vprašanja.

Najbolj nas zanimajo vaše ugotovitve in razmišljanja. Vsi, ki ste se držali, vsi, ki ste samo poskusili, vsi, ki ste morda obupali – ni važno, zanima nas, zakaj in kako ste začeli, s kakšnimi težavami ste se srečevali, zakaj ste morda odnehali, ali boste nadaljevali in najpomembneje: kaj ste ugotovili o sebi, svojem telesu in njegovem odzivu na hrano. Zanima nas, koliko centimetrov ste vzeli s trebuha, koliko kil na vagi, kakšni so vaši krvni markerji in počutje. Pišite nam na ZS, na mejl, lahko direktno na FB stran, v komentarje. Vsakega vašega zapisa bomo veseli, saj nam temo osvetli z novih zornih kotov.

Vprašanje, ki se sedaj poraja: kako naprej? Mnogi ste že zapisali, da boste nadaljevali v paleocember, paleojanuar..To je odlično slišati! Nekaterim je bil to samo enkratni eksperiment, kar seveda tudi ni nič narobe – če sedaj iz tega potegnemo največ, kar lahko. Najbrž vas zanima, ali imate težave z glutenom, laktozo, stročnicami…? Po enem mesecu paleo “čiščenja” boste sedaj najlaže ugotovili, kako se telo odziva na prej omenjena hranila ali bolje antihranila.

Kako se lotim testa? Preprosto. Po enem mesecu paleo prehrane si sedaj vzemite en dan, ko v prehrano dodajate živila z glutenom, recimo kruh. Po vsakem obroku spremljajte svoje počutje, odziv želodca in prebave. Največ dva dni se prehranjujte tako in beležite stanje, tudi vpliv na težo, spanje, razdražljivost itd. Če ugotovite, da ta živila negativno vplivajo na karkoli prej omenjenega, morda celo vse skupaj, je to dober pokazatelj, da je gluten nekaj, kar vašemu telesu in zdravju ne prija. Vzemite si kak dan pavze in podobno ponovite z laktozo v mlečnih izdelkih, stročnicami, sladkimi pijačami, krompirjem in ostalimi razhudniki ipd. Na koncu lahko testirate tudi kombinacije živil. Če ugotovite, da imate z določenim živilom težavo, se splača o tem pogovoriti tudi z zdravnikom. Na vsak način pa ste prišli do dobrega pokazatelja, kar vašemu telesu škodi in čemu se je dobro na dolgi rok izogibati.

Ob zaključku Paleovembra velja zahvala vsem, ki ste se nam pridružili pri našem projektu. Čestitke vsem, ki ste se izziva lotili na sebi, pohvale vsem, ki ste ga uspešno pripeljali do konca. Poseben poklon za vse, ki jim paleo koncept postaja dolgoročni način prehranjevanja. Tudi mi gremo naprej. Paleocember s svojimi skušnjavami prav vabi, da se ga lotimo – s kopico odličnih idej v našem albumu bo to prava poslastica 🙂

In da ne pozabimo: še vedno lahko pošiljate fotke za našo zbirko na FB strani: http://on.fb.me/TwiBSe
Pa glasujte za vam najljubše! Najboljši dobijo posebne nagrade v natečaju za Paleo recept meseca.

Srečno vsem paleojedcem, se pišemo. Pa lepe praznike 🙂

ps. Moj rezultat je sledeč: – 4kg, -2,5% maščobe (s tem, da sem prišel v 15%, kar se mi zdi super), 3 cm manj okrog pasu. Krvni sladkor pod 5, oz. v mejah normale. Krvni tlak 122/68. Ostale krvne teste pa še čakam. V glavnem: vsi razlogi za to, da grem naprej.

Najbrž tudi vi, tako kot jaz, zadnje tedne dobivate najrazličnejša vprašanja od ne-paleo publike, pa še kakšno provokativno kritiko od skeptikov. Sam se trudim vsakemu kolikor je v moji moči odgovoriti, določena vprašanja pa me prisilijo, da se še malo dodatno izobražujem. Največ dela je s tistimi, ki tematiko poznajo zgolj površno ali pa sploh nič, pa seveda s tistimi, ki so apriori proti in večni skeptiki. Skoraj mi ni treba dodajati, da večina teh niti ni nikoli poskusila paleo principa, pa tudi več informacij si ne želi priskrbeti. Poiščejo pa vse možne načine, kako bi konceptu omajali kredibilnost.

Naj naštejem par pogostih vprašanj in protiargumentov. Da je maščoba škodljiva in da človeku ni živeti brez hidratov slišim ogromnokrat; takim pač ponudim par linkov ali kar knjigo in se z njimi ne ukvarjam pretirano. Da paleo v praksi sploh ne more funkcionirat, ker danes nimamo več čistega paleolitskega habitata. Moj odgovor: sodobni paleojedec poišče najboljše vire, da si zagotovi paleo učinke in zdravo telo. Za to gre, ne za življenje v jami in lovljenje srn z golimi rokami. Druge prehranske alternative so vse precej slabše. Zadnjič sem celo dobil link, ki rahitičnega in škrbastega Ötzija daje kot dokaz za mizerno življenje v paleolitiku in zraven podkrepitev – zakaj pa bi kdo sploh hotel to? Na prvo žogo prepričljivo, a kaj ko ta Praevropejec ni bil paleo in je žitarice 5.000 let nazaj zobal kot za stavo.

Naj vam skeptiki ne vzamejo volje. Tudi če na kakšno vprašanje ne znate odgovoriti, ste še vedno v ogromni prednosti pred skeptiki – z vašo praktično paleo izkušnjo. Prav vsakemu lahko ponudite, da še sam poskusi ali se se vsaj izobrazi, potem pa bo debata bolj enakovredna. Po dobrih dveh tednih vam je nabrž paleo že tako prišel pod kožo, da tudi z začetnimi dilemami nimate več težav. Da boste zadnja dva tedna preživeli lažje, da se izognete kaki frustraciji (ker paleo ne daje rezultatov) in da boste lažje planirali tudi za čas po koncu projekta, spodaj navajam par pogostih napak, ki se lahko paleojedcu zgodijo med izzivom. Morda bodo v pomoč.

1. Preveč sadja v dnevni prehrani
Mnogi sladkorje in žitaric, ki so jih prej zobali za malice ali v obrokih nadomestijo z večjimi količinami sadja. Res je sadje paleu prijazno živilo, a dnevno uživanje sadja v velikih količinah ali pri vseh obrokih vpliva na inzulinski odziv in tudi na vnetja v telesu. Fruktoza se tudi hitro nalaga v maščobno tkivo, zato lahko ob izdatnem sadnem vnosu ugotavljate, da teža ne gre nikamor. Rajši pojejte več zelenjave in zdravih maščob.

2. Pričakovano hitro hujšanje in izguba maščob
Da, paleo vam bo pomagal zmanjšati telesno težo in kuriti odvečno maščobo, a to se ne bo zgodilo čez noč. V enem mesecu bi na vsak način lahko izgubili nekaj kil špeha. Atletske postave pa brez vaj in športa ne boste dobili samo s hrano.

3. Preveč paleo sladic in posladkov
Prav je, da je hrana domiselna, raznovrstna, tudi za posladkat. A če si paleo obroka ne predstavljate brez paleo sladice, če veliko posegate po procesiranih živilih in jih mešate skupaj, si delate slabo uslugo. Po nekaj tednih izziva ste dovolj pripravljeni, da jedro vaše prehrane predstavlja konkretna hrana (zelenjava, meso,ribe, jajca, maščobe, začimbe..). Sladice si prihranite za posebne priložnosti in za vikende.

4. Pretiravanje z oreški
Priznam, kriv sem! Vsaj v začetnih tednih jih nikoli ne morem nehat jest. Potem, ko se prebava in kurjenje maščob stablizirata, tudi želja po oreških nekoliko upade. Za prigrizke je priročna tudi zelenjava, npr. korenje. Vsekakor so oreški boljši kot drugi nezdravi prigrizki, problem je, da imajo visoko vsebnost omega 6 maščobnih kislin. Izbirajte tiste, ki imajo boljše razmerje omega3/omega6 maščobnih kislin, npr. orehe.

5. Strah pred maščobami
Maščobe so moje prijateljice, to naj bo vaš moto. Telo jih, ko ste se odvadili procesiranih hidratov uporablja kot glavno gorivo. Jejte jih v obliki jajc, naravnega mesa, rib, jajc, sadja kot je kokos in avokado, oreškov. Maščobe vas ne bodo zredile, sladkor vas bo! Čeprav je tudi pretiravanje z maščobammi lahko problem, pa vas občutek sitosti ustavi pred pretiranim nažiranjem z njimi. Zapomnite si: maščobe so esencialne za vaše telo in predstavljajo polovico vsega energetskega vnosa.

6. Zaradi enega prekrška zaključim cel projekt
Nikar! Včasih se zgodi, da nevede ali morda tudi namenoma pojeste kaj, kar paleo preproveduje. Morda na obiskih, morda, ko jeste zunaj ali pa enostavno doma ne morete mimo otrok, ki jedo Gorenjko z lešniki. Ne pustite, da vam en prekršek vzame voljo. Še vedno vztrajajte na zastavljeni poti, ne pustite, da bi zaradi tega dobil izgovor in jedli še več “slabe hrane”. Vaš napor doslej ni bil zaman, gremo do konca!

7. Pravi paleo se ne da prakticirat
Kot sem že v uvodu napisal: nekateri skeptiki vam bodo oporekali vse, vašo jutranjo kavo, madljevo mleko, kuhane obroke, celo mobilne telefone! Ne pustite se jim. Ne, ne bomo šli nazaj v paleolitik in nori bi bili, če prednosti sodobnega življenja ne bi izkoriščali. Če smo zdravi, še toliko lažje.

8. Premalo spanja, premalo sonca
Že večkrat rečeno, pa ne škodi še enkrat. Paleo prehrana bo učinkovala, če boste telesu zagotovili tudi ostale pogoje. Naspite se, čimvečkrat lahko. Spočito telo kuri maščobe, utrujeno jih skladišči. In pojdite na zrak in na sonce. Vitamin D je ena ključnih paleo sestavin za uspeh.

9. Jesti zunaj je nemogoče na paleo način
Najbrž vas bodo v marsikateri gostilni debelo gledali, ko boste zavrnili sladico ali zahtevali zelenjavo namesto riža, a nič naj vam ne bo nerodno. Za vaše zdravje in dobro počutje gre in nikogar ne boste užalili s svojimi zahtevami. Če vam kljub želji pečenko polijejo z omako, ki je že na daleč polna moke (pa prostest pri kelnarju ne uspe), pojejte meso in omako pustite. Za vsako pikico ne bo konec. Ampak res pustite preostanek omake – če kar ne morete reči ne, še enkrat preberite točko 6.

10. Brez gibanja na dolgi rok ne bo šlo
Saj vem, sedaj ste imeli dovolj dela že s pripravo hrane in sami s sabo, a ker ste že padli v ritem, je čas, da razmišljate o naslednjem koraku. Redno gibanje, najsibo tek, crossfit, skupinske vadbe, fitnes – karkoli že, vse bo iz vas počasi naredilo pravega paleo človeka s trpežnim telesom. V kratkem bom objavil seznam priporočenih in zanimivih vaj, da boste lažje začeli.

11. Ne potrebujem dodatnega izobraževanja, vse mi je jasno!
Nič vam ne bo škodilo, če boste prebrali še kak članek, kakšen zapis ali kliknili na kak link. Internet je zakladnica, jaz večino svojega znanja za te zapise črpam od tam. Če imate Wolfovo knjigo doma, pa se je še niste lotili, kar po njej. Poglavje po poglavje. V nasprotnem primeru se bo našlo vedno več dilem, na katere iz dneva v dan ne boste znali odgovoriti. Enkrat bo dilem več kot odgovorov in vaš projekt bo šel po zlu. Znanje vam da moč, da se pravilno odločate v mejnih situacijah. Zmeraj pa lahko tudi tule vprašate.

12. O svojem paleo izzivu nisem nikomur povedal
Če ste že po naravi trmasti in vedno pripeljete stvari do konca, vam najbrž ne bo hudega. V nasprotnem primeru se pripravite na konstantna vprašanja: ” A krompirja pa ne boš?” in podobno. Če bodo ljudje okrog vas vedeli, da prakticirate paleo, vam ne bodo ponujali sladkarij ampak sadje. Ne bodo se delali norca iz vas (vsaj čez čas ne) in ne bodo vas dražili. Podpora okolice zelo pomaga, pa še kdo se naleze od vas.

13. Ne da se mi tehtat in merit
Vaš cilj je, da paleo da rezultate, ne samo v počutju in zdravju ampak tudi na tehtnici. Če se pred začetkom, pa med in po projektu ne boste vsaj stehtali, zmerili obsega trebuha in morda nredili ceo krvnih testov, ne boste vedeli ali paleo deluje ali ne. Pas na hlačah je lahko dober za motivacijo, za potrditev vašega truda bo eksaktna meritev tista prava.

14. Vsaj eno razvado rabim, da ostanem priseben!
Jaz sem v enem od poskusov cel mesec pil kokakolo zero, ki pač ni imela sladkorja in sem jo opredelil kot paleo primerno. Hkrati je pomenila stik s prejšnjim svetom in nekako je bilo lažje vztrajati. Če je pri vas podobno, če ne morete brez kave s smetano – poskusite! Sedaj je že čas, ker ste že dovolj samozavestni in opažate, da vam gre do rok, da se tudi tu pomaknete korak dlje. Spijte kak čaj. Otresite se starih navad, velika verjetnost je, da se boste počutili še bolje.

15. Tale paleo je tako psihično naporen!
Nobena sprememba v življenju ni lahka, na prehranskem področju še posebej. Ja, veliko bo manjših kriz, skušnjav, stresnih preizkušenj, ko se vam bo tale paleo zadeva poleg vseh vaših pomemebnejših težav zdela banalna in brezvezna. Vztrajajte v najtežjih trenutkih! Pustite tisti kos pice in se obrnite stran. Nagrada za vztrajnost bo veliko večja kot si sedaj predstavljate.

Teči na maratonu v New Yorku je za vsakega tekača izjemna dogodivščina. A če maraton odnese hurikan in se ob popalavah zgane tekaško ljudstvo, se piše prav posebna zgodovina. Zato nisem okleval, ko sem dobil možnost objaviti zapis kolega maratonca, ki je vse to doživel v živo. Luka Valas, jurist, poslovnež, svetovljan, mislec, maratonec in tviteraš je moj prvi gost na blogu. Verjamem, da boste v razburljivem zapisu uživali tako kot sem jaz.
—
Ja, Marko je imel prav, 2012 ING NYC Marathon je bil letos vsaj akvatlon, saj je postregel s številnimi dodatnimi ovirami, kot so poplave, orkanski veter, šprinti od hotela do hotela in preskakovanje podrtih dreves. Težko pa rečem, da je bilo dolgčas.

Pa začnimo od začetka. Po mojem prvem maratonu leta 2011 v Ljubljani sem se mimogrede prijavil na newyorški maraton – prav posebnih pričakovanj nisem imel, saj sem vedel, da so možnosti, da me izžrebajo, pičle. No, ker sem pravi srečko, sem seveda dobil žreb in se začel pridno pripravljati. Lepo mi je šlo, pridno sem treniral in napredoval brez poškodb in drugih preglavic. Krasna priložnost za družinski izlet, sem si rekel in jadrno organiziral letalske karte in hotel zase, ženo, dva otroka in še taščo za nameček.

Odhod smo načrtovali na dan ljubljanskega maratona, teden pred newyorškim, ki bi se moral zgoditi 4. novembra. Tisto jutro sem si rahlo nesrečen predstavljal ljubljanske tekače, kako tacajo po snegu in plundri. Sandy je v tem času že kazala zobe, a je bila še varno oddaljena nekje med karibskimi otočki. Napovedi so sicer kazale, da bi utegnila priti v okolico New Yorka, Helenina sestra nas je svarila, naj nikar ne hodimo, vendar sem kot izkušen svetovni popotnik tovrstna svarila suvereno ocenil kot čisto pretiravanje neizkušenih mladenk. Heh, kakšni paranoiki, saj ne moreš verjeti!

In smo šli. Ob pristanku v New Yorku v nedeljo popoldne je bila Sandy že blizu. Taksista sem na poti proti hotelu malo zaslišal, kakšno je stanje. Small talk pač, saj je bilo jasno, da nič ne bo. Nekaj je razlagal, da bodo zaprli šole, da so v obalnem pasu ukazali prisilno evakuacijo, da so zadeve dokaj resne. Ampak res, preganjavici ljudi ni ne konca ne kraja, sem si mislil, nič drugega kot medijski pomp in bojazennaivnežev, ki itak nimajo pojma.

V ponedeljek dopoldne je bilo še vedno jasno, da imam – kot običajno – prav. Sandy je bila sicer že nekje blizu, vendar na Manhattnu razen nekaj malega dežja in dokaj močnega vetra ni bilo čutiti nič posebnega. Ker je bil to že moj drugi hurikan letos in ker je bil prvi zgolj veliko hrupa za nič, se nisem prav veliko obremenjeval. Malo dežja in vetra, big deal, najbolj me je motilo, da bom moral tistih zadnjih par milj v ponedeljek in torek odteči v dežju. Vremenarji na televiziji so še vedno trmoglavo grozili, da nas čaka težka noč.

Ko smo otroke spravljali spat, je zunaj že močno tulil veter. Šel sem v hotelski lobby, da malo pokukam ven. Hja, dokaj močan veter, ni kaj, ampak česa drugega poznavalec kot sem jaz niti ne bi pričakoval v tistih manhattanskih kanjonih. Vsi vemo, da se tam vsak piš slej ko prej ojača. Ni razlogov za paniko, od morja, kjer so grozile poplave, smo dovolj odaljeni, pa še dokaj visoko smo bili, na Murray Hill-u.

Potem se je začelo. Hotel Affinia Dumont, v katerem smo bivali,ima37 nadstropij. Zdaj že vemo, da sem izkušen in moder popotnik, zato sem, da bi se izognili hrupu, prosil za nekoliko višje nadstropje. Dobili smo apartma v 21. nadstropju, kakšnih 80m visoko. Veter je cel večer počasi pridobival na moči. Postajal je glasen, zelo glasen. Počasi sem bil zadovoljen, da otroci spijo, medtem ko sem se pred ženo in taščo začel pretvarjati, da sem hladen kot špricer in da je vse v najlepšem redu. Okrog 9h-10h zvečer je veter postal tako močan, da se je naš hotel začel pozibavati. Občutek je bil, milo rečeno, rahlo neugoden. Visoke stavbe so sicer tako grajene, da se v vetru zibajo, ker pa je bil veter močan (prek 130km/h z vmesnimi še močnejšimi sunki in na tej višini še nekaj 10% močnejši), je vse skupaj postalo zelo neprijetno. Stavba se je močno zibala, dovolj, da si med lovljenjem ravnotežja jasno čutil premike sem in tja in spuščala zvoke podobne potapljajoči se leseni barkači. Na Twitterju so se pojavile govorice, da se je v četrti Chelsea zrušila osemnadstropna stavba in dlani so se mi počasi spotile. Na hitro sem si preštudiral nekaj podatkov o gradnji visokih stavb (ja, v vetru se vse majejo in ja, to je dobro, čeprav nekateri dobijo morsko bolezen) ter mimogrede preveril govorice – stavba, ki naj bi se zrušila, ni bila osemnadstropna, ampak dvonadstropna in ni se zrušila, pač pa ji je odpadel del stene. Potem je zmanjalo elektrike, padel sem v informacijski mrk, si nataknil iPoda, pojačal glasnost in živčen zaspal. Vmes so me morili še uslužbenci hotela z glasnimi razglasi, da je vse pod kontrolo in da se naj ne sekiramo. Prinesli pa so nam tudi male svetleče paličice, čeprav jih za tistih par uric brez elektrike niti ne bomo rabili, sem si mislil. Okrog 2h zjutraj je v skladu z napovedmi veter pojenjal, hotel je še vedno stal, zato sem mirno zaspal.

Jutro je bilo mirno in dokaj normalno, če odmislim dejstvo, da je bila vse naokrog tema in da na vedno divjem Manhattnu skoraj ni bilo prometa. Ker ni bilo elektrike, interneta, mobitela in televizije so poročila o škodi prihajala počasi.Iz istih razlogov tudi uslužbenci hotela niso vedeli prav veliko.K sreči je generator delal, da mi v 21. nadstropje ni bilo treba peš. Moja največja skrb? Ali bo Central Park odprt, da grem lahko preveriti, če so tisti hribčki na zadnjih miljah res tako naporni.

Sledilo je par bolj kislih dni, elektrike ni bilo, rečeno je bilo, da bo spodnji del Manhattna dobil elektriko v 4 dneh. Kaj, štiri dni!? To je bilo malce preveč, sploh glede na to, da sem drugo temno noč odbrzel z ženo in hčerko na urgenco, saj je imela krup (kašelj), ki pa je v temačni sobi nekoliko neprijetnejši kot bi bil doma, zato sva šla za vsak slučaj raje do zdravnika. Začel sem mrzlično iskati nov hotel, saj je bila nad 39. ulico elektrika – žal pa so bili že itak polni hoteli še bolj nabiti kot sicer, saj so v njih navalili vsi, od prebivalcev pregnanih iz lastnih domov do tisočev tekačev in drugih turistov, ki se vsakodnevno zgrinjajo na Manhattan. Hotel je bilo še toliko težje najti, ker nisem imel telefona in interneta, zato sem ga iskal kar od vrat do vrat (mimogrede, dober trening za maraton). Po tem, ko sva s hčerko obiskala urgenco, so nas v hotelu zelo prijazno dali na prednostno listo in nas preselili v drug hotel, čim se je izpraznilo eno mesto. Zelo pohvalno in nenadoma je bilo vse dokaj normalno, vsaj v neposredni bližini. Neverjetno, kakšna razlika med delom, kjer je bila elektrika in delom, kjer je ni bilo in je izgledal postapokaliptično.

Kaj pa maraton? Sprva sem se bal, da bo morda odpovedan. Zato sem bil zelo pomirjen, ko je župan Bloomberg že v torek jasno in glasno povedal, da maraton vsekakor bo, da tekači skupaj z New Yorkom pokažemo svetu, kakšni nepremagljivi kaveljci smo in kako nam Sandy ne more do živega. Blablabla. Internetni dušebrižniki so v tem času ponoreli – ljudje, ki so imeli dovolj časa za teženje po Facebooku in Twitterju, so brez kančka slabe vesti očitali tekačem, da se brigajo samo zase, da nikomur ne pomagajo, da so skratka egoistična golazen, ki skrbi samo zase. Za razliko od njih seveda, ki za žrtve Sandy skrbijo z ogorčenim najedanjem po spletu. V četrtek sem dobil email, ki je še enkrat potrdil, da maraton bo(Special Communication: The Marathon Will Take Place Sunday as Scheduled) -juhu! – odprl se je tudi Expo, vse je bilo v najlepšem redu, edino tistih zadnjih nekaj milj še vedno nisem pretekel, saj Central Park ostajal zaprt. V petek dopoldne, dva dni pred štartom, je imel Bloomberg vsakodnevno tiskovno konferenco o odpravi škode in spet potrdil, da maraton bo. Krasno! Popoldne je imel še eno tiskovno konferenco na kateri je povedal, da je maraton postal razlog za konflikte in delitve, da tega New York ne rabi in da je odpovedan. Sranje!

Po nekaj trenutkih, v katerih sem nihal med kletvicami in solzami, sem se jadrno odpravil na Expo, da izvem, kako in kaj. Od centra Javits sem bil oddaljen nekaj minut, zato sem tja prispel še pred novicami. Tekači, ki so stali v vrsti, so mislili, da je novica, da je maraton odpovedan, neslana šala. No, čez nekaj minut se je slaba novica razširila in vsi smo zrli v TV zaslone, s katerih je jecljala Mary Wittenberg, šefica New York Road Runners. Pred nosom so mi zaprli štante, na katerih so delili številke in majice, čeprav sem si oboje kasneje le izpogajal. Močno slabe volje sem z ženo odšla na Broadway, da si ogledava Glengarry Glen Ross z Al Pacinom v glavni vlogi, kar je vsaj malce popravilo slab dan.

Sam sem se takoj odločil, da maraton odtečem v Central Parku, katerega odprtje je bilo načrtovano za vikend. Po bežnem pregledu Facebooka in forumov na Runners’ World mi je bilo jasno, da ne bom edini. Številke je dvignilo več kot 40 tisoč tekačev in ker maratonci niso ravno znani po pomanjkanju trme, nad številnimi alternativnimi načrti nisem bil presenečen. V začetku sta obstajali dve opciji: ena, ki bi tekla po originalni trasi in druga, ki si je izbrala Central Park. Slednja mi je bila takoj bolj pri srcu, saj je bila precej logistično bolj enostavna in tudi bolj varna – 42km po ulicah in mostovih New Yorka se mi ob vsem prometu ni zdela pretirano pametna ideja. Sam sem se hitro pridružil skupini na Facebooku Run Anyway NYC Marathon 2012, ki je smiselno združila pomoč prizadetim in tek. Število članov je hitro naraščalo, samo-organizacija je bila bliskovita in zelo hitro je padel dogovor, da se dobimo na ciljni črti maratona v nedeljo ob 8h, oddamo dobrodelne prispevke in ob 9h štartamo dobre štiri kroge po zanki v Central Parku. Do nedelje zjutraj so dobili še pevko za himno, prostovoljce, dodanih je bilo nekaj podrobnosti v zvezi s pomočjo in samim tekom.

V nedeljo sem bil zgoden. Dan je bil mrzel, a čudovit, sonce brez oblačka. Na hitro sem šel po zajtrk za družino, še sam stisnil veliko kavo in bagel s kikirikjevim maslom (sorry, Mare!), nato pa sem se odpravil še po vodo, plenice in nekaj hrane, ki sem jo skupaj s svojo rezervno obleko dal v dobrodelno vrečo. Malce me je skrbelo, kako bo z vodo in hrano na maratonu – vzel sem nahrbtnik, ga napolnil z oreščki, suhim sadjem, presticami in veliko vode, v žepe stlačil par gelov, šop dolarjev in telefon, dodal nekaj majic in nogavic ter wc papir, za vsak slučaj. Oblekel sem seveda uradno oranžno majico ING NYC Marahon 2012. To je to, bil sem pripravljen.

Iz taxija sem na poti opazoval ostale oranžnomajčnike, ki so se trumoma valili proti Central Parku. Na ciljni črti se je že trlo ljudi. Bilo je prijetno konfuzno – kje smo, kdo je z nami, kam z dobrodelno kramo, kje so prostovoljci, kam shraniti hrano in pijačo za lastne potrebe. Dokaj hitro sem vse uredil, svoj nahrbtnik sem zaupal zakonskemu paru v najboljših letih (skupaj sta imela gotovo 190 let – če mi že ukradeta robo, ju morda lahko vsaj ujamem, sem si mislil!) V vmesnem času so mimo nas tekli številni tekači, ki so začeli na drugih koncih parka, rahlo zmedo je povzročalo tudi dejstvo, da so tekači tekli v obe smeri. Naša skupina je do 9h že močno narasla – koliko nas je bilo, ne vem, prepričan sem, da več kot tisoč. Padla je himna – Oh, say, can you see… – in že smo tekli. Zdi se mi, da po štartu naše skupine o glavni (po naše: pravilni) smeri teka ni bilo več dvoma.

Prvi newyorški maraton je potekal na isti trasi leta 1970 (do 1976). Organiziral ga je Fred Lebow, štartalo je 127 tekačev, na cilj jih je preteklo le 55 (vir: Wikipedia). Striček Lebow je sicer že nekaj let mrtev, a gotovo bi bil ponosen, če bi vedel, da se po njegovi progi spet podi na tisoče samoorganiziranih tekačev. S progo sem začel počasi, prav hitro tudi ni šlo, saj je bila gneča precejšna. Pred maratonom sem računal, da lahko uradno traso pretečem v približno 3:45, po prvem krogu sem videl, da hribčki sicer niso od muh, sploh tisti na harlemskem koncu, da pa vsekakor ne gre za nekaj nepremagljivo težkega. Po prvem krogu (vsak ima približno 9,7km)je sledil hiter skok na tribune, nahrbtnik je bil še tam, metuzalema tudi, hitra malica, slekel sem spodnjo majico,saj je postajalo vse topleje in odbrzel naprej. Že v prvem krogu sem markiral svoj uradni WCin zadeva je postala rutinska. Krog za krogom, gneča mimo ciljne črte, počasen tek mimo Columbus Circle, dol proti WC-ju, hitra pavza, potem pa rahlo navzgor mimo Metropolitan muzeja in vodnega zajetja ob peti aveniji (kjer je bilo največ prostovoljcev in ostalih opazovalcev),navzgor proti Harlemu, spust mimo drsališča in strm vzpon, pa takoj nato še en vzpon, pa spet po drugi strani zajetja proti cilju/štartu. Ljudi je bilo ogromno, po nekaterih ocenah do 20 tisoč tekačev, številne zastave, kostumi,majice proti vsem oblikama raka, najbolj glasni Mehičani in Portoričani, zelo veliko Italijanov, Francozev in Nemcev, precej Avstralcev, pa verjetno tudi nekaj Slovencev, čeprav jih sam nisem videl. Celo en valižanski vojak se je kotalil naokrog – v polni bojni opremi in z ogromnim nahrbtinkom. Prehitel sem ga dvakrat, potem ga ni bilo več videti.

Družbo so nam delali številni prostovoljci, ki so na progi nudili vodo, energijske napitke, gele, cookije, hotdoge, nam delili high-five in dobrovoljni opazovalci, ki so nas glasno spodbujali, se s transparenti opravičevali tekačem, jih šaljivo spodbujali – »Hurry up Ruth, we’re cold!« – in nam v težkih trenutkih dajali misliti – »Your training lasted longer than Kim Kardashian’s marriage!« Vmes sem sprejel še nekaj klicev, med drugim naročilo od prijatelja, kaj naj mu prinesem iz ZDA, v zadnjem krogu pa sem bil prisiljen dodati še dve mini zanki – eno približno dvokilometrsko in eno krajšo tik pred ciljem. Nisem si mogel predstavljati, da bi odtekel kak kilometer manj od maratonske razdalje – v tem primeru bi mi gotovo grozila samodiskvalifikacija. Celo pot je šlo super, brez težav, enkratno vzdušje, super vreme, na koncu sem se celo poigraval z mislijo, da odtečem 5 krogov, a sem si premislil, saj me je na cilju že čakala Helena. Na koncu je ura pokazala 42,3km v 4:05:38. Sploh ni slabo, glede na cirkus, vmesne ovire, mojo zmerno hitrost, klepetanje in vzpetinice na poti. Nahrbtnik me je zvesto čakal, čeprav sta se moja sivolasa čuvaja ob tretjem postanku poslovila – po treh urah navdušenega opazovanja sta vseeno imela dovolj. Še nekaj hitrih fotk in že sem bil v hotelu, pod tušem.

Končni vtisi? Po začetnem razočaranju se je vse skupaj spremenilo v enkratno in nepozabno izkušnjo. Zaključil sem z občutkom, da mi ni niti malo žal zaradi odpovedi. Je bilo prav, da je bil maraton odpovedan? Verjetno ja, čeprav sem osebno imel problem zgolj s tem, da bi tekači (ponovno) zaprli dva od mostov, ki so se komaj dobro odprli – sploh Verrazano Bridge, kjer je štart maratona, je igral pomembno vlogo pri pomoči močno prizadetim prebivalcem Staten Islanda. Vsi ostali argumenti, od dveh generatorjev v Central Parku, do vode, ki bi jo zlivali stran, so bili precej šibki – pomoč prizadetim ni bila problematična, ker vode ali hrane ne bi bilo, pač pa zato, ker je ob tovrstnih nesrečah največja težava dostaviti pomoč tistim, ki jo rabijo. New York je v tistem času normalno živel naprej, ljudje so se zabavali, hodili na NBA tekme, Broadway je deloval s polno paro. Zato so bili številni očitki tekačem po mojem mnenju rahlo krivični. Vendar, tudi če je bila odpoved upravičena, je bila izpeljana zelo ponesrečeno in vsekakor prepozno – zame bi bilo sicer vseeno, veliko ljudi pa je v New York prispelo tisti petek, ko je prišlo do odpovedi.

Prispevek naše na hitro organizirane skupine je bil uspešen: zbrali smo za 5 velikih kombijev pomoči, organizatorji maratona so v dobrodelne namene prispevali več kot milijon dolarjev. Veliko tekačev je odšlo na Staten Island in lastnoročno pomagalo pri odpravi posledic.

Bilo je super, kako bo z letom 2013, še ne vem, neuradno naj bi vsi dobili priložnost, uradnih odgovorov še vedno ni.

Več fotk najdete tukaj: https://www.icloud.com/photostream/#A4G6XBubG0PwsC