Manj je več

Tale zapis sem sestavil iz dveh na FB in vsebuje pogosta vprašanja in dileme, na katere paleojedec slejkoprej naleti. Če vas muči še kakšna paleo zadrega, pa na plan z njo v komentarjih, poskušam odgovoriti najbolje kot se da!
Disclaimer: spodnji zapisi so nastali po mojih izkušnjah, izkušnjah drugih in strokovnem gradivu. Če ste v dilemi, vprašajte (lahko tudi popravite in argumentirano kritizirate), če ste v medicinski dilemi, pa pobarajte tudi zdravnika.
—

Kako narediti paleo jedilnike manj enolične?
Uporabite preprost trik: splanirajte si jedilnike za en teden, nič več. Potem to ponovite 4x in voila, mesec je naokoli! 🙂 7 zajtrkov, 7 kosil, 7 večerij boste vendarle uspeli sestaviti, ne?
Morda en primerek mojih zajtrkov za en teden:
-Jajca s slanino, jabolko, čaj
-Omleta z zelenjavo, pest oreškov, kava
-Sadna solata z oreški, kuhano jajce, čaj
-Konzerva skuš, 2 jabolki, kava
-Piščanec v zeleni solati, oreški, kava
-Paleo palačinke s svežim sadjem in medom
-Pečenica z gorčico, 2 jabolki

Ali mi na paleo ne bo manjkalo kalcija?
Morda je kalcij edino hranilo, ki na paleo prehrani izgleda, kot da ga je premalo. Tudi v knjigah, kjer so paleo recepti analizranih do mikrohranil, ponavadi ravno kalcij pade pod nivo RDA (dnevno priporočenih količin). A tu moramo upoštevati, da je RDA za kalcij zelo visoko nastavljena. Problem, ki ni nikje izpostavljen, je ta, da žitarice s svojimi antinutrienti vežejo ogromno kalcija, ki se potem iz hrane sploh ne absorbira v telo. Še več: ti antinutrienti vlečejo tudi kalcij iz kosti v telesu in ga nalagajo v žilah. Osteoartroza in kardiovaskularni problemi so potem neizbežni. Če ste res v skrbeh in imate težave z osteoporozo, se vseeno posvetujte z zdravnikom. Imate pa odlične vire kalcija v rastlinskih virih:
– špinača (2x več kot mleko)
– cvetača
– šparglji
– mandeljni…

Kaj pa paleo in nosečnost?
Paleolitska prehrana v nosečnosti vam lahko pomaga dvigniti nivo železa v krvi (veliko nosečnic je anemičnih) ter znižati previsok krvni tlak. Uspešno se lahko spopadete tudi z gestacijskim diabetesom. Na paleo dobite tudi obilo folne kisline. Vseeno se odločajte po pameti in po posvetu z ginekologom. Zanimiva bo tudi kakšna osebna izkušnja nosečnice, ki je prakticirala paleo čez celo obdobje.

Zakaj na paleo ne smem mleka in mlečnih izdelkov?
Mleko je v osnovi hrana dojenčkov in otrok in paleo pračlovek je nekje med 3 in 6 letom razvil laktozno intoleranco – alergijo na laktozo. Še danes je ogromno ljudi na svetu, ki ne prenašajo tega mlečnega sladkorja, nekateri narodi še posebej, kot npr. Finci, Azijci..Večinoma ljudje ne ugotovijo, da imajo težave z laktozo, dokler mleka in mlečnin v celoti ne odstranijo s prehrane in jih v določenem času spet uvedejo – takrat izrazite težave lahko pokažejo na intoleranco (neprenašanje mlečnega sladkorja). Manj pogosta a tudi prisotna je lahko alergija na mlečno beljakovino – kazein. Evolucijsko gledano odrasel človek ni narejen za uživanje mlečnin, še manj za mlečnine drugih živalskih vrst.

Poleg tega je laktoza tudi sladkor – ta pa močno vpliva na inzulinski nivo v krvi. Najbolj inzulin dvigne mleko, manj mlečni fermenti kot so siri, maslo, skuta. Če imate možnost, se za mesec, ko poteka izziv v popolnosti izognite mleku in mlečninam. Če brez ne morete, potem naj bo vaša prva izbira maslo, potem pa morda kak sir ali skuta. Ko izbirate mlečne izdelke, poskusite najti maslo in sire domačega porekla, po možnosti pašnega goveda, brez umetnih dodatkov. V mleku se namreč najbolj pozna, kaj žival zaužije in velike umetne krme, žit in podobega se odraža v slabšem mleku in posledično slabših mlečnih fermentih.

Priporočam v branje tudi za članek: http://paleodietlifestyle.com/place-of-dairy-on-paleo-diet/

Kako združiti vegetarijanstvo s paleo principom?
Na to temo imam zadnje čase veliko vprašanj. Poskusil bom vsaj v grobem odgovoriti. Vegentarijanci, mnogi vsaj, se v svoji prehrani v veliki meri naslanjajo ravno na tista živila, ki jih paleo prepoveduje: žitarice, stročnice, riž, gomolje. Mnogim vegetarijancem se prehod na paleo zdi nemogoč. A vseeno se da. Če v nobenem primeru ne uživate mesa, vseeno pa konzumirate jajca in mlečne izdelke, povečajte vnos teh živil – s tem, da pri mlečnih izdelkih posegajte po polnomastnih – siri, skuta, maslo. Ribe so odličen vir beljakovin in omega 3 maščob – v kolikor jih tudi uživate. Stročnice pred kuhanjem čez noč namakajte, pa boste precej fitatov (antihranil, ki tudi dražijo črevesje) na ta način že odstranili. Pri žitaricah izberite kalčke oz. kaljena semena. Vsekakor pa ne skoparite z različnimi vrstami zelenjave ter gomoljnicami kot je repa ali kapusnicami, kot je zelje. V branje svetujem tudi naslednje linke:
http://www.nomeatathlete.com/vegetarian-paleo-diet/
http://www.paleoplan.com/2012/06-28/can-a-vegetarian-or-vegan-be-paleo/
http://happyherbivore.com/2010/12/vegan-paleo/

Kako najlaže ocenim ali je živilo paleo ali ne?
Preprosto pravilo, ki sicer ima nekaj izjem, a vseeno da dobre usmeritve: če je živilo užitno surovo, potem je paleo. Npr. meso, ribe, jajca, zelenjava, sadje in oreški so vsi užitni tudi surovi. Po drugi strani žitarice, koruza, krompir in stročnice (razen mleka, tu poglejte točko 1) brez mehanske in toplotne obdelave niso užitne, nekatere so celo strupene (krompir recimo). To ne pomeni, da morate sedaj vso hrano jesti surovo, daleč od tega – to je le super indikator, po katerem lahko precenite ali je določeno živilo sprejemljivo ali ne.

Jejte dovolj – nikakor stradat!

Marsikomu se ob prehodu na paleo zgodi, da predelanih OH-jev, ki jih je prej užival ne nadomesti ustrezno s povečano količino dovoljenih živil. Poleg tega, da prenaša abstinenčno krizo zaradi hidratov je obenem še konstatno lačen. Jejte, to moram ponoviti še nekajkrat! Nikar si ne odrekajte hrane, še posebej ne maščob, beljakovin in zdravih hidratov. Če ste lačni, se brez slabe vesti spravite na hrano. Slejkoprej bo OH odtegnitveni šok minil in ugotovili boste koliko hrane in kdaj jo je potrebno vnašati. Kot rečeno še enkrat: izziv bo uspel, če se ne boste stradali.

Izgubil sem tri kile v petih dneh, je to normalno?
Je. Večina je vode, vezane na glikogen, ki ste ga skurili. Nekaj je že maščob, ki so začele počasi popuščat in se vdajat metabolizmu. Nekaj je tudi mišic, ki jih v krizi telešček pretvori v cuker. Če se vagate, po možnosti pomerite še % maščobe. Bolj pomemben podatek kot kile same.

Po vsakem obroku sem takoj lačen, želim si sladkega!
Včasih je občutek lakote varljiv. Občutek imate, da ste lačni, čeprav ste jedli ravno uro nazaj. A po glavi vam ne gredo zrezki in ohrovti, ampak čokoladna krema in gibanice. Pravzaprav je to odziv vašega telesa, ki se krčevito bori, da bi spet dobilo nazaj sladkor, na katerega je navajeno. Ta sindrom dejansko povzroči, da že s tem, ko sanjarite o sladkorju, trebušna slinavka povzroči izločanje inzulina, kar občutek lakote še poveča. Ponavadi simptomi po kakem tednu striktne paleo diete minejo in sladkornih napadov ni več (vsaj ne toliko pogosto).

Po enournem teku me je sesulo, sedaj me ubija musklfiber!
Telo, ki je vajeno koristiti glikogen kot glavno gorivo pri kardio obremenitvah sedaj kar naenkrat nima več zaloge. Izkoriščanje maščob v večji meri še ne pride v poštev, saj se na ta proces telo navadi šele po daljšem obdobju prehrane z malo OH. Telo zato v obupu posledično izgubi moč vadbe, nekaj glikogena pa hiti pridobivat iz najbližjega uporabnega vira – mišičnih beljakovin. Hujši muskelfiber po kaki daljši obremenitvi v začetku paleo izziva je lahko torej tudi posledica kurjenja mišic. Rekreativci, ki redno vadijo več kot eno uro, naj zato pazijo na povečan vnos zdravih hidratov (sadje, zelenjava, sladki krompir). Obrok pred in takoj po vadbi naj bosta tudi bogata z beljakovinami, ki pospešijo obnovo mišičnih tkiv.

Kaj pa pred tekaško tekmo?
Ker je med paleovemberskimi preskuševalci kar nekaj tekačev in ker me veliko sprašujete: ta mesec boste še vedno tekmovali na glikogen. Vseeno pa se paleo protokola lahko držite skoraj do dirke – le dan (največ dva) pred tekmo povečajte vnos zdravih OH, če načrtujete visokointenzivni nastop, pa izjemoma lahko dodaste tudi krompir ali riž. Dodajte beljakovine in tudi nekaj maščob. Izogibajte se žitaricam (testeninam, kruhu). Neposredno pred tekmo se prav tako držite tega pravila, med tekmo pa uživajte napitke, kot ste navajeni, uživajte sadje (banane, pomaranče). Po teku se čimprej napolnite z OH-ji z bogatim deležem beljakovin, potem pa lahko spet nadaljujete z izzivom.

Kje naj kupujem sadje in zelenjavo?
Če imate možnost priti do domačega, ekološkega sadja in zelenjave, ste zadeli terno. A najvčkrat te možnosti ni, zato se ozrite po lokalno pridelanih živilih. Če ni lokalno, naj bo vsaj slovensko – navsezadnje že v hipermarketih (Mercator, Spar..) postavljajo slovenske kotičke z nekaj izbire sadja in zelenjave. Pri južnem sadju izbirajte bolj kvalitetno ponudbo, ne najcenejše (ta je najbolj preparirana s pesticidi in ostalimi kemikalijami).

Kaj pa meso? In katero?
Spet, najboljše je meso pašne živine, ki ga dobite direktno od kmeta. Poiščite in izkoristite to možnost, kolikorkrat le lahko. V ostalih primerih izbirajte slovensko, sveže meso. Mesninam, poltrajnim in trajnim se izogibajte, če imajo na nalepki zapisano več, kot le osnovne sestavine (meso, slanina, sol, začimbe). Ja, ocvirki, zaseka, domača slanina so odlična izbira, poli salama je slab nakup.Da ne pozabimo na ribe: divji losos zmaga, potem pa skuše, sardele, rakci. Gojene ribe niso bogvekaj, pri pakiranih pazite, da niso v rastlinskem olju.

Berite etiketeeeee!
Če bi se v tem mesecu morali naučiti le eno stvar, je to branje nalepk in etiket na živilih. Najprej so to porekla sadja, zelenjave, mesa. Če je cvetača uvožena iz Španije, jo pustite pri miru. Berite nalepke na vloženi zelenjavi (ponavadi dodajajo cuker), na predelanih dodatkih (gorčica, majoneza..), na pakiranih ribah in na pakiranih oreških. Preden vržete v nakupovalni voziček, prečitajte nalepko. Morda boste neprijetno presenečeni. Jaz sem še vedno in vedno znova.

Najbolj pogrešam slane prigrizke, na pomoč!
Ako vam je dohtar predpisal sol zaradi izjemno nizke krvnega tlaka ali če ste aktivni športnik, potem se solite ne otepajte. V nasprotnem primeru ni nobene potrebe po tem, da bogato solite svoje jedi. Še več, bolj se soli izogibate, bolje bo za vas, vaš krvni tlak in manjše zadrževanje vode v telesu. Potreba po soli in tudi slanih prigrizkih (če so bili vap redni spremljevalec) bo zlagoma izginila. Vmes si privoščite kake oreške ali zelenjavo, pa to zobajte kot nadomestek. Da vas potolažim: ni vaša krivda, ljudje smo evolucijsko nagnjeni k temu, da slano in sladko jemo prekomerno, ker je paleo človek na ti dobrimi naletel le vsake toliko. V sodobnem svetu je le preveč ponudbe na dosegu roke.

Paleo nakupovanje je drago!
Vzdrževanje avtomobila tudi, pa se mu zato ne odrečemo! Pravzaprav se da paleo nakupovati po čisto konkurenčnih cenah, le malo se je treba potruditi. Na tržnicah se da marsikaj zbarantati, tudi dober kos mesa pri mesarju se da izgovorit. Delajte po zdravi pameti in preudarno – če ne pridete skozi z najboljšo izbiro, preverite drugo najboljšo. A ne pustite, da vam za kakršenkoli denar prodajajo svinjarijo in kemijo.

Zmanjkuje mi idej za jedilnike!
Jaz sem naredil tako, da sem si splaniral jedilnike za en teden in to bom 4x ponovil pa bo mesec pri kraju. Simpl, ne? Ok, zaradi prilagajanja dnevnim razmeram že malo kršim svoj plan, malo tudi zaradi odličnih predlogov, ki jih lepite na stran z recepti. Kljub temu: kar se je doslej obneslo, bom vsaj še nekajkrat ponovil. Ne vsak dan (ok, razen jajc z ocvirki, te bi lahko vsak dan!), ampak ravno toliko, da bo ostalo zanimivo ter hkrati priročno. Saj vam gre, ne?

Stročji fižol??
Je paleo, ni stročnica, ker še nima razvitih zrn in je v celoti prebavljiv. Tako. Kar po njem.

Kaj pa kostanj in arašidi?
Kostanj je super prigrizek, sicer bogat s hidrati a občasno brez težav popestri jedilnik. Arašidi so stročnica, ven z njimi!

Kakšno črno čokolado naj izberem?
Če že, potem naj bo 80% ali še bolj temna. Izbirajte tisto vrsto, ki ima večjo vsebnost vlaknin – to je zagotovilo, da je v njej več kakava.

Kje dobim madljevo moko, mleko, kokosove produkte…?
Sedaj jih imajo že v vseh bolje založenih trgovinah. Menda se dobre zadeve dobi v Leclercu. Pošpegajte tudi v trgovine z zdravo hrano ala Kalček.

Vino? Zakaj rdeče in ne belo?
Vino je tako vmesno po(živilo), ferment grozdnega sladkorja. Izberite suho vino, ker ima večji delež sladkorja prevretega v alkohol. In izberite rdeče, ker ima več resveratrola, naravnega antioksidanta.

O pijačah naploh malo govorimo, kako to?
Ker o vodi ni kaj dosti za govoriti, razen če ni pitna. Zavrite si še kak čaj, če ne morete brez nje, pa tudi kavo (črno! izjemoma s kako smetano brez vseh dodatkov, ampak res izjemoma). Pijte mineralno vodo in donat. Vseh ostalih pijač, ki imajo povečini dodan sladkor (ali so iz žit), barvila ipd pa se izogibajte. Tekile kot da nisem omenil, prav?

Veliko hodim ven jest, vedno sem v zadregi!
Nikar! Prijatelji so se itak že navadili oz. vi njihovega zafrkavanja, osebje po gostilnah in restavracijah pa zelo rado pomaga, če le vprašate. Če je v prilogi krompir, prosite namesto tega za kuhano zelenjavo. Ne bojte se vprašat, če je moka v omaki in se ji raje odrecite ali še bolje, z nasmeškom prosite za naravno omako. Lahko se tudi pohecate in rečete, da vam je zdravnik prepovedal gluten. Morda celo ne boste dobili riža ali pomfrija. In če že dobite to na mizo, s karakterjem pojejte meso okoli in pustite krompirčke nedotaknjene. Pa po večjo solato pojdite. Vas dražijo s sladicami v slaščičarnah, ko vi žulite postano radensko? Povabite jih na domačo paleo sladico in ne boste se jih mogli znebiti.

Vedno sem v dilemi, ali je živilo paleo ali ne..
Enostavno pravilo: če je reč užitna tudi surova je paleo. Če ta test ne zadosti vhodnim kriterijem, pa vprašajte tule. Sedaj je že toliko izobraženih paleologov, ki dnevno preizkušajo, da bo odgovor padel zelo hitro. Ne, in sadni sokovi niso paleo.

Vse delam prav, pa se me nekaj loteva..ali ne bi moral biti bolj zdrav, ne bolehat??
Čisto možno je, da občutite stanje, ki se mu reče “keto flu” – recimo mu “paleo gripa”. Utrujenost, glavoboli, zdražen želodec, zaspanost so tipični simptomi. VSe to je posledica preklaplanja telesa iz glukoznega napajanja na maščobe in ketone. Kako si pomagat? Pijte dovolj vode, jejte hrano bogato z minerali kot so kalij, magnezij, povečajte vnos maščob (da, maščob, špeha) in če imate res hude težave, ne pretiravajte z beljakovinami prve dni (te se potem pretvarjajo v cukre). Stanje ponavadi mine po enem tednu.

Maščobe? Nas hočeš res ubiti?
Maščobe so po krivem desetletja dobivala slabo ime, čeprav vse tisto, za kar jih krivijo, dejansko povzroča sladkor. Paleolitski človek je iz maščob pridobil tudi 50% ali več dnevnih kalorij, vsaj 15% od tega pa iz nasičenih. Maščoba pašne govedi ima povrhu še odlično razmerje omega3/omega6 maščobnih kislin (približa se razmerju 1:2, kar ustreza tudi paleolitskim razmerjem – medtem, ko je v klasični prehrani dandanes to razmerje 1:20). Mastnega kosa mesa, ocvirkov, jajc in oreškov se torej ne bojte. Odličen vir omega3 so tudi ribe in vsi morski sadeži, pa seveda ribje olje (priporočam kvalitetnega v kapsulah kot redni dodatek). Ne recite le transmaščobam: rastlinskemu olju, margarinam, obdelanem poltrajnem mesu…

Pogrešam svoje balastne snovi, paleo jih prav gotov nima dosti…
Samo dv besedi: zelenjava in sadje. Dobite vsaj dvojno količino vlaknin kot pri klasični prehrani. Pika.

Ampak kosmiči so tko fajn!
Za hardcore navdušence najdete v albumu naših receptov tudi “kosmiče iz oreškov”. Če vas to potegne iz krize, pa naj bo. 🙂

Spremljate svoje parametre?
Tehtajte se toliko, kolikor želite. Če drugega ne, je to dobroza motivacijo, posebej, ko kile začnejo polzeti navzdol (po drugi strani pa, če se z vago ne marata, jo do konca meseca pustite pri miru). Pomerite si tudi kak obseg trebuha ali stegna, zaradi podobnih stimulacij. Pa fotkajte se. Na koncu zna bit fajn kolaž.

Kaj bomo pa potem, ko bo konec?
Nič si še ne razbijajte vaših glav in mučite paleo želodcev – najprej oddelajmo še teh par tednov, potem pa bo vse jasno. Presenečeni boste 🙂

Aja, še tole, dovolj spite in vsaj malo telovadite?
Se mi je zdelo. Dodajte malo prvega ali drugega. Bo predprešnja točka še bolj zadovoljiva. Sicer smo pa že pet dni v mesec. Noro!

Zapis je bil najprej objavljen na Facebooku, sedaj ga delim še tule za vse, ki vas tam ni.
…
Dilema vsakega svežega paleojedca: kaj točno lahko jem in kaj ne smem? Kaj in kje naj nakupujem? Kaj naj kuham in koliko? Velikokrat človek pogumni začne, pa se mu zatakne pri obedu v gostilni ali večerji vv gosteh. Vino, ja ali ne? Kaj pa smetana? Med? Južno sadje? Arašidi?

Vse te dileme bomo poskušali pregnati s seznamom živil, ki jih lahko, tistih, ki jih lahko pogojno in tistih, ki so prepovedane ali odsvetovane. Sproti ga bomo dopolnjevali, tudi z vašimi predlogi. Preberite ga večkrat, ga natisnite, si ga zapomnite! V kritičnih momentih vam lahko reši nekajtedenski trud.

Pa še nasvet pred začetkom Paleovembra: vsa odsvetovana živila odstranite iz domačih hladilnikov in polic (kolikor pač lahko). Potem pojdite v nabavo in nakupite čimveč priporočenih artiklov: mesa, zelenjave (tudi konzervirane), jajc, rib (sveže in v konzervah), oreškov, sadja. Pomembno je, da takrat, ko vas zgrabi lakota vedno imate pri roki zdravo alternativo in ne preveč skušnjav v obliki “slabe” hrane. Verjemite, deluje.

Pa seveda: berite nalepke!!

Priporočena živila
Meso – po možnosti pašne reje, če ne gre, vsaj lokalno
– govedina
– svinjina
– perutnina
– divjačina
– ostalo meso: jagnjetina, meso gosk, rac, kuncev..
– drobovina: jetrca, ledvičke, vampi…
– pečenice (brez dodanega sladkorja in E-jev)
– suha rebrca (npr. Kodila)

Jajca – po možnosti pašne reje, če ne gre, talne reje. Veljajo kokošja, tudi gosja ali račja, če smo že pri tem.

Ribe – po možnosti divje, se pravi ulovljene in ne gojene
– skuše
– sardine (oboje so odličen vir omega 3)
– postrvi
– losos
– tuna
– brancin
– vse ostale morske ribe
– če so iz konzerve, naj bodo z oljčnim ali mediteranskim oljem ali v lastnem soku – ne v rastlinskem olju!

Morski sadeži – školjke, rakci, ostrige, jastogi…

Zelenjava – po možnosti domača ali ekološko pridelana, če ne, vsaj lokalna (slovenskega porekla)
– paprika
– repa
– brokoli
– korenje
– zelje
– kumare
– vsa zelena solata
– paradižnik
– bučke in jajčevci
– zelje in ostale kapusnice
– koleraba, zelena
– cvetača, brstični ohrovt
– čebula vseh vrst
– artičoke, vodna kreša
– sladki krompir, topinambur (občasno, namesto krompirja)
– gobe vseh vrst
– stročji fižol

Sadje – kot rečeno pri ostalih, po možnosti domače, če ne gre, pa vsaj slovensko
– jabolka
– jagodičevje vseh vrst
– avokado
– hruške
– banane, izjemoma po kaki fizični vadbi, ker imajo veliko sladkorja (in pesticidov)
– pomaranče, limone, grenivke
– grozdje, izjemoma, tudi tu visoka vsebnost sladkorja
– breskve, marelice, občasno
– češnje, slive
– vse ostalo sadje
– kokos, kokosova moka

Oreški in semena – nesoljeni, brez dodatkov
– orehi
– mandeljni in madljevo mleko (trgovina Kalček v LJ)
– brazilski oreški
– kostanj
– makadamija
– indijski oreški akažu
– pistacije
– sezamova semena
– lešniki

Olja in masti
– kokosova mast
– svinjska mast (domača)
– olivno olje
– maslo
– laneno olje

Pijače
– čaj
– kokosova voda
– donat, radenska

Začimbe
– vse, razen sladkorja procesiranih dodatkov (vegeta, polivke, ..)
– kis, tudi balzamični
– sol (čimmanj!)

Probiotiki
– kislo zelje, repa- vložene kumarice
– spirulina, alge
– kombuča

Pogojno sprejemljiva živila
Gre za živila s katerimi ne gre pretiravati, vseeno pa jih lahko vključujete v vašo dnevno prehrano
– bučno olje

– kava (brez mleka in sladkorja)
– rdeče vino, suho (kak kozarček semterja)
– tekila (res zelo občasno 🙂
– med
– črna čokolada (80% kakava ali več – izbirajte tisto, ki ima več vlaknin!)
– gorčica (brez sladkorja), majoneza
– vložena zelenjava, kumarice
– slanina (domača)
– olive

– suho sadje
– mešanice oreškov in suhega sadja

Prepovedana živila
Mleko in mlečni izdelki
– mleko vseh vrst
– mehki siri
– jogurti
– siri
– sirotke, skute

Žitarice in njih produkti
– kosmiči vseh vrst
– kruh in peciva v vseh oblikah
– testenine
– vsa živila, ki vsebujejo moko (tudi določene omake in goste juhe)
– riž in riževi produkti
– koruza
– ječmen, rž in pšenica
– ajda
– kvinoja

Stročnice
– vse vrste fižola
– grah
– leča, čičerika
– arašidi
– soja in vsi sojiji produkti ali jedi s sojo (tofu)

Škrobna zelenjava
– krompir in vsi krompirjevi produkti (pomfri, pire,..)
– tapioka, maniok, kasava

Živila z visoko vsebnostjo soli
– poltrajne mesnine
– kečap
– vnaprej pripravljene omake
– juhe iz vrečke

Sladke in ostale pijače
– sadni sokovi
– voda z okusom
– pivo, radler
– žgane pijače
– čokoladno mleko
– energetske pijače
– polsuha in sladka vina, šampanjci
– proja

Vaše predloge in vprašanja pa z veseljem še sprejemam. 🙂

Vse skupaj sva z Igorjem zastavila bolj za hec; da bi imela še kakšnega sotrpina, s katerim bi skupaj jamrali nad tem, kako so nam sladkosti življenja prepovedane. A cela reč je dobila epske razsežnosti; v borih dveh tednih se nama je (no, vsaj na Facebooku) pridružilo krepko čez 100 ljudi, ki jih tematika zanima in so pripravljeni poskusiti. Na FB dogodku so še danes padale nove prijave. Presenečen in predvsem navdušen sem! Pravzaprav tak odziv pomeni tudi odgovornost do vseh, ki se lotevajo teh prehranskih sprememb in imajo ogromno vprašanj. Na kakšna smo, upam, odgovorili na predavanju pretekli torek, na nekatera smo in bomo še na FB. Tudi tule lahko postavite vprašanje in potrudim se, da najdem pravi odgovor.

Ni odveč posvet z zdravnikom pred takim izzivom, posebej še, če trpite za kako resno boleznijo. Po drugi strani pa lahko pričakujete, da boste pri marsikateri svoji težavi, alergiji, avtoimuni bolezni dosegli znantno izboljšanje. Vsaj meni se je tako zgodilo in od takrat naprej sem še bolj prepričan, da gre za pravi prehranski koncept.

Družimo se na Paleovember FB strani, zato vas povabim, da se oglasite in dodaste kako svojo misel, idejo, predlog, recept. Veseli smo tudi vprašanj – ta nas ženejo, da raziskujemo še bolj in vsem še širimo horizont znanja. Tematika je res zanimiva, obsežna in zadeva vse nas – pred obroki, med njimi in po njih. Še zadnjič vam ponudim tudi knjigo po promocijski ceni (za vse, ki se pridružite!). Lahko nam tudi pišete.

Sam sem Paleovember štartal z dan in pol dolgim postom, kot že nekajkrat v zadnjem času. Post mi ob uživanju veliko tekočin hitreje izčisti telo svinjarije, nabrane s predelanimi hidrati ter izostri čute. Nobena hrana ni tako okusna kot tisti prvi obrok po postu.

V torek 6.11.2012 ob 11h pa Vas vabim v knjigarno Konzorcij, kjer bomo predstavili knjigo Paleorecept. Se že veselim debate z zanimivimi sogovorniki. Dober tek in zanimiv paleovember želim!

Robb Wolf je mož, ki bi ga z veseljem imeli za soseda. Vsake toliko bi vam prinesel sveže paradižnike z domačega vrta in vam pokazal, kako je vožnja samokolnice lahko odlična vaja za moč in koordinacijo. Enkrat na leto bi vas povabil na piknik z žarom, kjer bi po dveh ali treh margeritah zagrizli v sočen, ravno prav zapečen zrezek in bi vam morda tale paleo ideja začela postajati všeč.

Poleg vsega je človek tudi zanimiv in elokventen pisec. Knjiga, ki sem jo že dve leti nazaj prebral na dušek – The Paleo Solution – je sedaj dobila odličen slovenski prevod. Paleorecept ni samo prevod, je poslovenjen tekst, ki ga je znani Branko Gradišnik spesnil v zelo kratkem času in je v njegovi maniri še bolj duhovit, pravzaprav huronsko zabaven. Že zaradi tega knjige ne boste odložili – Branko bi po moji zgornji analogiji lahko bil odličen kolega iz sosednje ulice, ki bi vas enkrat tedensko zvabil na tek in morda celo na “mrlakarje” (ja, bo treba prebrat knjigo do konca ;)). Ob kozarčku rdečega bi potem izumljala nove besede za eksotične kulinarične presežke jamskega prednamca.

Zakaj torej Wolfovo bukvico vzeti v roke? Ni zaman postala svetovna uspešnica in skoraj bi lahko rekli, da je paleo gibanje z njo dobilo krila in tudi znanstveno potrditev. Paleo ali paleolitska dieta je način prehranjevanja, ki posnema jamskega človeka, našega prednika, ki je tudi na našem ozemlju bival vsaj milijon let. Jamski človek je bil lovec in nabiralec. Jedel je vse užitno zelenje in plodove, lovil male in večje gozdne in prerijske živali, nabiral jajca iz gnezd, v bližini rek in morij pa užival ribe in morske sadeže. Odvisen od narave se je prehranjeval sezonsko. Njegova dnevna doza hranil je bila tako sestavljena iz maščob (predvsem živalskega izvora in oreškov), beljakovin (meso, ribe, drobovina, ..) in nepredelanih ogljikovih hidratov (zelenjava, semena, sadeži). Ker se je sorazmerno veliko gibal (hoja, sprinti, skoki, plezanje), spal od sončnega zahoda do naslednjega vzhoda ter se veliko relaksiral (“delal” za hrano in ostalo naj bi ne več kot 20 ur/teden) je bil čil in zdrav. Najbolj pomembno: niso ga pestile bolezni srca in ožilja, diabetes, rak, alergije, avtoimune bolezni. Posamezniki, ki so doživeli pozna leta, so po danes znanih podatkih imeli neverjetno vitalno in zdravo telo. Zobe brez kariesa, kosti brez osteoporoze, trebuhe brez maščevja.

Ok, nekaj kosti neadertalcev vas ni prepričalo. Pa nikjer nisem omenil kosmičev in riža. Nekaj ne štima, ja? Saj so že naše babice kuhale krompir, sedaj pa ga sploh nikjer ne bi smelo biti? In vse to meso pa maščoba – očitno vam želim holesterol, diabetes in prerani grob! Vzemite že knjigo v roke in naj vas Wolf in Gradišnik popeljeta skozi odgovore na vsa gornja in še milijon drugih vprašanj, ki se vam porajajo ob tematiki.  Ne gre za še eno dieto – beseda “dieta” je zadobila pri nas v letih dokaj negativno konotacijo po zaslugi hitrih, na pol-stradanju zastavljenih shujševalnih kur, ki so že v štartu obsojene na propad – ampak za prehranski koncept, ki je dolgoročno zdržen. Wolf ni samo trener “paleo-fitnesa”, ni samo svetovalec za prehrano ampak tudi znanstvenik, biokemik, ki vam poljudno razloži, kakšni procesi se dogajajo v telesu, ko zaužijete določeno vrsto hrane. Zakaj vam sladkor v vseh oblikah dviguje insulin, ta pa vam večino zaužitega lepo zapakira v maščobne obloge okrog pasu ali zadnjice? Zakaj maščobe ne redijo, ampak so nujno potrebne za pravilno hormonsko delovanje telesa? Zakaj so žitarice z uničujočim glutenom in lektini ena prehransko najslabših pogruntavščin? Ko boste prečitali vsa ta poglavja, boste oboroženi z uporabnim znanjem, ki vam ga v šoli niso dali. Počasi boste sestavljali logični mozaik: evolucija, ki nas je oblikovala kot naravne jedce, prehranski sistem, ki je v ravnovesju, ko upošteva evolucijo in učinkovito in zdravo telo, ki je posledica ravnovesja.

Odgovore, kako se lotiti vadbe, boste našli v drugi polovici knjige. Ne samo vzdržljivost, predvsem moč in okretnost kitita zdravega in fit posameznika. Najboljše pri vsem tem je, da so nekatere vaje tako preproste, da jih lahko hitro naredite že v pisarni, pri čakanju na dvigalo (če slučajno niste šli peš) ali pa doma pred TV-jem. Ugasnjenim, vsaj večino časa, saj boste ure pred škatlo raje menjali za ure pod rjuho. Spanje sem imel v mislih, veliko tega, a tudi drugim idejam, ki so vam zdaj prišle na misel dajte priložnost. Morda najtežje se bo upreti vsakodnevnemu stresu, a kaj vam ravno ta lahko poruši vse napore, ki ste jih predhodno vložili v kvalitetno hrano, počitek in vadbo. Če drugega ne boste vsaj pri branju te knjige sproščeni. Skoraj 400 strani obljublja kar nekaj ur sprostitve – po tistih nekaj v začetku, ko boste z vrečko čipsa v roki besneli nad avtorjem in ga pošiljali v tri krasne. Obljubim, zdržite samo malo, pa bo šel čips v smeti, kortizol pa spet v normalo.

A kaj je osnovni namen knjige? Debatirati o svežih jajčkih in domačih zeljnih glavah je lahko super za moralo, a dokler jajčk ne vržete na ponvo in zelja v lonec, se vsi opisani procesi in učinki na vašem korpusu ne bodo poznali. Wolf vas ves čas, poglavje po poglavje malo draži in malo spodbuja – da poskusite tudi sami! 30 dnevni test je ravno pravšnji, da vam telo pove, kako ga morate polniti in uporabljati. Celo jedilnike vam ponudi in predstavi kopico paleo receptov. Za piko na i vam v spremni besedi dr. Samo Rugelj (založnik in maratonec) predstavi svojo paleo izkušnjo, ki sta jo z ženo Renate (urednico te knjige) prakticirala čez poletje. In se navlekla. Čeprav je tu že zima, ju še ni spustilo.

Knjiga, ki je obvezno čtivo za vsakega rednega jedca in odlični prebijalec ledu za vse debate domačih zakusk, je pred kratkim izšla pri založbi UMco. Dobite jo lahko tudi pri meni v trgovini ali naročite preko spleta. Še posebej ugodno vam jo prodam, če vas obenem lahko spravim tudi v akcijo – uganili ste, na 30-dnevni paleo izziv! Pa brez skrbi, ne bom vas pustil samih z bukvo in nakupovalnim listkom – skupaj bomo ta mesec preživeli med kuho, iskanjem odličnih kosov pašne govedine, barantanjem in uživanjem. Nobenega stradanja, le malo discipline bo treba. Projektu smo dali ime Paleovember – na Facebooku najdete dogodek in stran. Vsi, ki vam družabna omrežja niso domača, pa se lahko k projektu prijavite kar tule – v komentarjih. Z veseljem vas sprejmemo medse, vas spodbujamo, vam odgovorimo na vprašanja in prebrodimo skušnjave. Gremo skupaj v Paleovember! 🙂

Sam že dolgo časa premišljujem o prehrani, a toliko kot zadnje dni menda nisem še nikoli. Toliko novih vprašanj in dognanj, toliko pričakovanj in dilem. Paleorecept je postal moja prehranska biblija. Novembra oz. Paleovembra pa se že izjemno veselim.

ps. v torek naredimo tudi en hitri šnelkurz pred začetkom, za vse tiste, ki boste želeli do Kranja. Pripravite vprašanja 🙂

Ravno sestavljam program za Berlinski maraton, ki bo naslednje leto jubilejni, pa mi misli uhajajo štiri leta nazaj, ko sem v odlični družbi prvič raziskoval ulice tega velemesta. Bos. Med 40.000 ostalimi tekači in ob miljonu navijačev. Kocine mi gredo pokonci. Že takrat sem si obljubil, da spet pridem. Bi bilo kičasto, če bi šel na jubilejnega praznovat svoj jubilej? Heh, briga me, imam občutek, da moram biti spet tam. Da vidim in občutim, če je asfalt še tako gladek.

Spodnjo reportažo sem pred časom spisal za Tek plus. Če bo sreča mila, ob letu osorej spesnim novo, še boljšo. 🙂
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

BERLIN NA BOSI NAČIN
Kako sem bos pretekel Berlinski maraton in se pri tem neizmerno zabaval

V poznem septembru leta 2007 smo sedeli na pivu in gledali posnetke svetovnega rekorda v maratonu, ki ga je še enkrat več zrušil neverjetni Haile Gebrselassie. Nikoli se nisem navduševal nad urbanizmom germanskih mest, tokrat pa so mi podobe dolgih avenij, širokih trgov ob katedralah, obljudenih stolpnic in nezgrešljivih Brandeburških vrat delovale všečno in prijetno. Morda zaradi podob maratoncev, morda zaradi sončnega vremena in nasmejanih obrazov na ekranu je Berlin izgledal kot mesto, ki ga je obvezno obiskati. Odločitev je bila na dlani. Srknil sem iz kozarca in naznanil zbrani druščini: »Drugo leto gremo tudi mi gor!«

Tisto leto sem doživljal svojo drugo tekaško pomlad. Svoj prvi maraton sem pri dvajsetih odtekel na ljubljanskih ulicah že leta 1996. Po skoraj 15 letih tekanja, po rezultatsko odličnih in tudi malo manj odličnih sezonah je mladostna zagnanost minila z njo pa tudi motivacija za tek. Še vedno sem nastopal na vseh večjih slovenskih tekaških prireditvah, kljub temu, da je bilo zadovoljstvo po teku vedno večje kot med tekom samim. Vse je se obrnilo na bolje, ko smo s prijatelji in takrat še sodelavci na Bledu osnovali društvo Vitezi Dobrega Teka. Tek, treningi in tekaška tekmovanja so postali predvsem druženje, zabava in sproščeno trošenje prostega časa. Čeprav sem pred tem večinoma tekel sam, sem sedaj našel novo kvalitetno v skupinskih seansah in užitek v tekanju se je začel vračati. Ko smo organizirali še lastno tekaško prireditev, Nočno 10ko, ki je že prvič postala hit in začeli potovati tudi v tujino na velike maratonske prireditve, sem znova našel ljubezen do teka. Še več, ko sem taisto leto za stavo enkrat odvrgel tekaške copate in iz kavarne do službe tekel bos, sem našel svoj novi tekaški izraz. Bosi tek je sčasoma postal moj edini način tekanja. Brez težav sem bos zaključeval polmaratone, nekaj bolečih izkušenj, nepremišljenih odločitev in odprtih podplatov pa me je držalo nazaj, da bi si upal bos na maraton. Ko smo se odpravljali na 35. Berlinski maraton leta 2008, se mi še sanjalo ni, da bo zame to prelomni tek.

Berlin je svoj maraton dobil že leta 1974. Par let po prvem Newyorškem in nekaj let pred prvim Londonskim je tako vsi veliki štartal z nekaj sto tekači, ne v centru ampak v periferiji velemesta. Čeprav se je šele leta 1981 maraton preselil na glavne ulice takratnega Zahodnega Berlina, pa je že v zgodnjih letih slovel po odličnih rezultatih.Prvi svetovni rekord je maraton beležil že leta 1977, sledili so rekordi v 1998, 2001, 2003 in 2007. Zgodovinski maraton se je odvil leta 1990, ko je le tri dni pred združitvijo Vzhodne in Zahodne Nemčije več kot 25.000 tekačev priteklo skozi Brandeburška vrata, mnogi s solzami v očeh. Leta 2008 je Haile Gebrselassie postavil letvico na 2.03.59. Naključje je hotelo, da je na tem maratonu sodelovala tudi naša številna slovenska odprava.

Na vseh velikih maratonih povpraševanje po štartnih številkah krepko presega ponudbo. Tudi v Berlinu ni nič drugače in 40.000 mest se zapolni že 6 mesecev pred štartom prireditve. Prijave za maraton se odprejo že v oktobru (maratonje tradicionalno na sporedu zadnjo nedeljo v septembru), prvih 10.000 mest pa se razproda v nekaj tednih. Potem se štartnina podraži za nadaljnih 15.000 tekačev ter še enkrat za zadnjih 15.000. Slovenskih tekačem še vedno velikokrat dela težave planiranje nastopa na maratonu pol leta ali več pred dirko; v tujini je to običajna praksa. Navsezadnje je tudi dopust potrebno planirati.
Prijaviti se je na Berlinski maraton edino možno preko uradne spletne strani. Ob prijavi se izvede tudi plačilo štartnine, morebitni dodaten strošek za majico, gravuro medalje in podobno. Brez kreditne kartice tako ne bo šlo. Tisti, ki jim sodobne bančne poti niso najbolj domače, pa se sedaj lahko obrnejo tudi na slovenske touroperaterje, ki poleg potovanj urejajo tudi formalnosti s štartninami. Berlinski maraton je eden izmed 5 največjih in hkrati tudi najprestižnejših na svetu. Vsaka dodatna storitev se plača; prej omenjena majica vas bo stala 30€, gravura na medaljo 8€, najem čipa pa 6€. Dvig štartne številke je obvezno opraviti najkasneje do sobote pred nedeljskim tekom, za prevzem pa je potrebno imeti potrdilo, ki ga vsak ob prijavi dobi po elektronski pošti. Kljub ogromnemu navalu pa se je tudi ob našem obisku izkazala nemška natančnost in številke smo vsi dobili kot po tekočem traku.

Potovanje v Berlin sva s prijateljem Mitjem najprej načrtovala kot interni izlet za nekaj zainteresiranih članov društva. Potem pa sva se na tekaških dogodkih po Sloveniji pogovarjali tudi z drugimi tekači, novica se je razširila in kmalu se nas je nabralo skoraj 30. Nekaj nas je bilo Vitezov Dobrega Teka, tekačev, ki so nas mikale nemške ceste, nekaj naših navijačev. Odpravo so sestavljali še maratonci z vseh koncev Slovenije, Štajerci, Dolenjci, Zasavci, kajpak tudi Gorenjci in Ljubljančani. Držali smo se prvotnega plana, da potujemo z vlakom, ker je bil vozni red prikladen tudi za najbolj pridne, ki si niso mogli privoščiti več kot dan dopusta – potovanje je trajalo od četrtka popoldne do ponedeljka zgodaj zjutraj. Tdui cenovno ugodno je bilo tako potovanje in seveda najpomembnejše: obetalo je veliko zabave in dogodivščin.

Z ljubljanskega železniške smo krenili po planu, vsi nasmejani in v veselem pričakovanju. Proti Gorenjski smo pobirali še ostale potnike in že do Munchena porabili vse naše zaloge prigrizov in pijač, ki smo jih vzeli na pot. Srečali smo par znanih fac z ene od komercialnih televizij; mladci so se odpravljali na Oktoberfest, priznam, tudi mene in še koga je mikalo, da bi se jim pridružil. Nekaj uric spanja in v malo meglenem jutri smo sestopili na glavni berlinski postaji. Ker tudi pri spanju nismo bili zahtevni smo se šli nastanit v enega od večjih hostlov (za 30€ na noč se kulturno naspiš in naješ), potem pa raziskovat metropolo.

Pozno jesensko vreme je bilo za turizem kot naročeno. Še bolj za tek in nekaj fantov iz naše skupinice je sobotno dopoldne izkoristilo za lahkoten trening. Popoldne smo preživeli v okolici prizorišča maratona in si ogledali del dirke tekmovalcev na rolerjih. Takrat mi je prvič prišlo na misel, da bi naslednje jutro morda lahko štartal bos, zgolj preblisk je to bil. Dovolj, da sem se sezul in do večera okrog hodil bos in preizkušal berlinski asfalt, beton in granitne kocke. Občutek je bil odličen, sproščujoč. Vsem prehrambenim pravilom navkljub sem si za predmaratonsko večerjo naročil znamenito pečenico z zeljem in ker sem se res dobro počutil, še pivo za poobedek. Namesto zgodnjega spanja smo si potem raje privoščili še enega in sklepali stave o naših maratonskih časih prihodnji dan. Natakarica nas je sicer gledala malo postrani, ko sem ji razlagal, da smo prišli na maraton, da smo iz Slovenije in kaj sploh pomeni Vitezi Dobrega Teka.

Sezona 2008 zame tekaško ni bila bogvekaj. Vsaj kar se kilomterov na treningih tiče ne. Raje sem ubral pristop, da poskusim uživati na čimveč atraktivnih tekmah in se ne obremenjujem z doseženimi časi. Ko sem leto pred tem odkril bosi tek in bos pretekel tudi dva polmaratona, je bilo skoraj logično nadaljevanje, da se bos podam tudi na maraton. A tu se je ustavilo. Leto 2007 se je končalo prehitro, naslednje pa sem začel bos v Sežani, kjer sem v vlažnem in hladnem vremenu v dveh urah iz podplatov naredil zrezke. Celjenje je trajalo par tednov, do poletja pa sem potem naredil le nekaj maratonov, obut. Poletje sem v Ljubljani le izkoristil za par bosih treningov, v družbi s punco Tino, da me niso samega preveč debelo gledali. Praktično sem se na trening spravil edinole še bos ali v nanovo odkritih Fivefingersih, popolnoma tenki, minimalni obutvi brez blaženja. Če sem tekel obut, so me neznosno bolela kolena in to mi je jemalo vso voljo. Jesen je bila krasna, sami lepi vikendi eden za drugim. Teden dni pred Berlinom smo se v Viteški druščini podali na Rokov tek v Šmarje. Ker so nas organizatorji počastili z predstavitvijo na odru, smo se jim oddolžili tako, da smo progo odtekli bosi. In kakšna tekma je to bila! Tako obloženih okrepčevalnic ne boste našli na nobenem drugem teku. Tako prijaznih ljudi tudi ne. Dobro razpoloženje na cilju in praktično nobenega žulja na podplatih sta bila dva pomembna argumenta, ki sta me prepričala, ko sem v Berlinu na dan dirke tehtal, kako se obuti za tek. Zakaj bi se obul, tega bom zmogel bos.

Največji izzivi so tisti, za katere nisi čisto prepričan, da si jim kos. Ko smo se pred štartom poslikali, sem se še vedno oklepal svojih Mizunk, ne čisto prepričan ali delam pametno potezo. Potem sem se ugriznil jezik,copate pustil pri Tini, sestri Maji in svaku Primožu ter jim naročil, naj mi jih dostavijo na polovico proge, za vsak slučaj, če bi šlo karkoli narobe. Mislim, da sem s tem bolj potolažil njih kot samega sebe, saj sem vedel, da jih skoraj gotovo ne bom obul.
Štart je bil, kot se za 40.000 glavo množico spodobi, dolg. Ko je bil Gebre nekje med osmim in devetim kilometrom, smo končno štartali tudi mi, zadnja skupina. Mogoče je bilo kakih 10 stopinj v zraku, jutranja senca pa je malo vlažen asfalt naredila neprijetno hladnega. Tiste pol ure, ko sva tam stala z Jakom Rešem, legendo slovenskega športa, ki je bil tudi z nami, sem se nekajkrat vprašal, če sem čisto pri zdravi pameti. Ko sem se sam pomiril s sabo, me je kaj podobnega vprašal kakšen od sotekmovalcev, zato sem bil nestrpen in malo nervozen. Potem pa je le počilo in podplate sem lahko začel ogrevati.

Če tega ne doživiš v živo, si skoraj ne moreš predstavljati. Najprej nepregledna množica tekačev, ki se vali na štart in ji ne vidiš konca ne pred sabo, ne za sabo. Potem pa še boljše: neprekinjena veriga ljudi, navijačev, ki ob progi navijajo, ploskajo, prepevajo ali igrajo ter se zabavajo. Kako lahko je teči ob taki podpori! Po uri teka, približno desetih kilometrih sem se počutil odlično. Stopala so se popolnoma ogrela, žuljev ni bilo, sonce je razkadilo vlago in ogrelo ozračje na idealno temperaturo. Kolona tekačev se je tudi že raztegnila, da se je dalo toči v lastnem tempu. Na trenutke se mi je zdelo malo prehitro, a sem se prepustil toku in užival, ker mi je šlo od nog.

Bolj ravno progo bi si težko zamislil. Nekaj mostov in dva ali trije podhodi so bili vse, kar je bilo razgibanega na tem maratonu. Proga mi je bila zelo ustrezala, ravno prav zavojev, da ni bila dolgočasna a vseeno speljana tako, da se je dalo teči v enakomernem ritmu. In seveda najpomembneje: mojim podplatom je bil asfalt izredno všeč. Več ali manj gladek, skoraj nobenih kamenčkov, kakšna lukjna v cesti semtertja pa je bila celo dobrodošla. Prvih nekaj kilometrov me je še nekoliko zeblo, potem pa so se tudi stopala ogrela in steklo je kot po žnorci. Nekje na sedmem kilometru sem že od daleč opazil slovensko zastavo, srce je zaigralo: »To so naši!«. Brez obveznega slikanja, tleskanja z rokami in nekaj požirkov tekočine ni šlo. Težko sem se poslovil, a sem jih spet pričakoval nekje okrog polovičke.
Ni samo napor ogreval naših teles, počasi je zrak in glave otoplilo tudi sonce indijanskega poletja. Ni bilo vroče, ocenjeval sem, da mora biti slabih 15 stopinj. Idealno za maraton, nič manj idealno pa za nedeljsko zabavo ob improviziranih šankih, ki jih ob progi ni manjkalo in živo muziko, ki je razbijala na vsakem vogalu. Ljubitelj rocka? Ni problema, zate bodo ostri kitarski ritmi, ki so na 14. kilometru posrečeno posnemali AC/DC. Mehka duša in pristaš jazza? Kmalu za okrepčevalnico na 20-em se lahko sprostiš ob interpretaciji Charlieja Parkerja. Reagge, jp, imamo, kaj pa popularni šlagerji, kajpak, sploh ne rabiš spraševat. Pa bobnanje v vseh kombinacijah vsaj na vsakih 5 kilometrov in klasika, kjer je cesta preozka za oder, pa dovolj za zvočnike. Sam nisem štel, ampka tisti, ki so, so kasneje povedali, da je bilo takih in drugačih bendov za progo čez 50. Več kot kilometrskih oznak.

Dobra tretjina poti je bila za mano, noge so funkcionirale brezhibno, vsaj do polovice nisem pričakoval težav. Večina strahov, s katerimi sem se boril pred štartom je izpuhtela; ko se enkrat premikaš, ko »podiraš« kilometrske table postane precej lažje. Zavedal sem se, da se mi bo 22 kilometru odprl popolnoma neznan svet o katerem kot bosonogi tekač nisem imel pojma. To je bila prava draž; kot majhen otrok, ki se veseli nove igrače, čeprav je ne bo znal takoj upravljati.
O naših navijačih na polovici ne duha ne sluha. Sklepal sem, da so ostali kje v gneči in se niso uspeli prebiti na drugo stran mesta. Čeprav bi mi prav prišla beseda spodbude, pa mi je bilo po drugi strani čisto prav, da se ni bilo treba pogajat, ali naj se obujem ali ne. Sam se prav gotovo ne bi; prav lepo mi je šlo, po hitrem pregledu niti enega žulja na podplatih, časovno pa sem bil tudi krepko pod planom. Napovedal sem, da me prej kot v petih urah ne bo v cilju, po dobrih 2 urah na polovici, pa je kazalo, da imam še preveč časovne zaloge. Lagal bi, če bi dejal, da se utrujenost počasi ni začela javljati v okončinah. Mišice so se malo upehale, podplati so že oddelali en šiht. Malo po polovici sem pogoltnil kos banane, spil kozarček barvastega napitka in žgal naprej. »Prvi najbrž že dajejo izjave v cilju,mi je za trenutek prišlo na misel.

Iz strogega centra se proga v drugi polovici spusti na jugovzhodni, periferni del mesta. Manj visokih stavb, več dreves in zelenja. V senci je bila cesta še vedno precej mrzla, zato sem jo raje ubiral po sončnih zaplatah in kjer se je dalo, po belih črtah. Te so ne samo toplejše ampak tudi nepričakovano mehkejše. Problem je le, ker so ozke in tekanje po njej zahteva spretnosti manekenke na modni brvi. Resnično težavo so sedaj začele predstavljati tudi okrepčevalnice. Od vsake se je vsaj 500 metrov naprej naredila popolnoma mokra cesta, ki mi je neprijetno mehčala že tako preveč obtolčene podplate. Zato sem se začel okrepčevalnic izogibat v velikem loku; če me je le premagala žeja, sem zgrabil kozarček na prvi mizi potem pa hop takoj na skrajni levi rob in mimo mlakuž in malih jezer. Da bi bila stvar še hujša, se je po vodnem odseku začel »medeni« odsek. Ste na množičnem teku, morda v Ljubljani kdaj občutili, da se vam copati lepijo na podlago, potem ko ste stopili na kak razlit gel? Zdaj si pa predstavljajte, da so pred vami na tla zmetali kak ducat tisočev napol praznih gelov, to lepo potacali in naredili ogromne muholovce. Res sem se počutil skoraj kafkovsko, kot žuželka ki se lepi na podlago in pri vsakem koraku za sabo pusti plast kože. Noro!

Če si bos na maratonu, posebej na velikem maratonu, ti ni treba skrbeti, kako si boš krajšal čas. Za to poskrbijo vedno drugi. Nekateri so me prijazno trepljali po ramah in me ogovarjali, največkrat zakaj to delam, morda za stavo ali za dobrodelne namene? Drugi so se šalili, če sem čevlje pozabil na štartu ali če sem morda revež, ki nima za obutev. V večini so bili tisti, ki so malo spod čela gledali, ko so me prehiteli (ali jaz njih) potem pa se spet ukvarjali s svojimi težavami. Najbolj všeč so mi bili tisti, ki so zgolj pomežiknili ali dvignili palec v odobravanju, potem pa odbrzeli naprej. Vedno manj se mi je dalo pogovarjati, nekaj zaradi moje polomljene nemščine, malo pa tudi zaradi utrujenosti. Raje sem samo še poslušal in daleč najpogostejša beseda, ki sem jo ta dan ujel v mestu je bila »barfuss«.
Maratonski berlinski zid sem našel nekje na 32 kilometru. Do 34.ga sem potem malo računal in odšteval, dokler me ni prekinilo bučno dretje napovedovalca na enem od do konca navitih zvočnikov. Ob vsem hreščanju sem uspel razbrati le »Weltrekord« in »Gebre«, kar je bilo dovolj, da sem se spet počutil odlično – zmeraj se bom namreč lahko pohvalil, da sem tekel z Gebrejem v Berlinu, ko je postavil svetovnega.

Navdih je plahnel, kilometri malo počasneje. Hitrost teka mi je padla, podplati so me že skeleli, volje, da bi preverjal žulje pa že zdavnaj ni bilo več. 40. kilometer, tista znamka, ko si zmeraj rečem, zdaj pa uživaj poba, zadnja dva sta za ekstazo – pa potem nikoli tega ne naredim, le zakaj ne – se je le prikazal. Ovinek, dva pa smo tam, to sem si že zamrmral in istočasno dobil še zadnje maratonsko presenečenje za moje parkeljce. Kocke! Če bi na te presnete mestne tlakovce naletel kakih 10km prej, bi se zjokal, zdaj pa sem le stisnil zobe, stopil na prste kolikor se je še dalo in šel v kruti boj, do konca. Odrešila so me Brandenburška vrata, potem pa skoraj kilometer dviganja in spuščanja rok. Ali je res že konec! Zatulil sem tako kot znam, počasi odšteval tiste metre in poskakoval od veselja. Dobre štiri ure in pol za maraton, ki ga ne bom nikoli pozabil. Dvanajst let po prvem sem še enkrat zaključil svoj »prvi« maraton. Neprecenljivo!

Podplate sem pogledal šele, ko sem se spet sešel z našimi, maratonci in navijači, ki so bili že vsi zbrani pred Reichstagom. Poljubil sem Tino, pomahal ostalim, se usedel na robnik in pošpegal tja dol. Niti enega žulja! Nekaj cukra sem še imel med prsti, nekaj umazanije s nemških cest tudi za spomin, boleče mišice in nasmešek na ustih, ki mi ni šel proč. Tisti večer smo se potem z vlakom vračali proti domu in si za piko na i odličnemu koncu tedna naredili še nepozabno žurko. 18 maratoncev, skoraj toliko navijačev, premalo pločevink piva in izjemno prijazen natakar, naše južne gore list. Stočil je, kar se na tistem vlaku stočiti dalo, zadonela je slovenska pesem, štorije so padale. Iznajdljivejši boste na Youtube našli kak naš video spominek. Same zadovoljne face, smeha za izvoz in obljuba, da se »tja gor pa še vrnemo«. Ponavadi ostane res samo pri obljubah, a mi nismo taki. Ne verjamete? Letos gremo spet!

Ps. Naslednji dan po maratonu me kot po čudežu noge niso skoraj nič bolele,musklfibra ni bilo blizu. Malo me je bolela glava. Za prvo krivim bosi tek, za drugo pa…ja, tudi včasih. Dober tek!

O avtorju:
Tekač že od najstniških let, vedno rekreativec, svoje rezultate pa je vedno dosegal z lastnimi recepti za trening. Tako najboljše kot najslabše. Po tekaških vzponih in padcih je zadnja leta spet zaljubljen v tek, bosi tek, ki se mu zdi naravni človekov izraz. Sicer teka manj kot bi želel, a vedno uživa in preizkuša kakšno novo podlago. Z veseljem uvaja novince v skrivnosti bosonoštva, občasno tudi predava ali piše. Med bosimi momenti je tudi podjetnik, družinski človek, organizator prireditev in bloger. Doslej se svetu okoli sebe še ni nehal čuditi.

Ker ste prebrali naslov, imate najbrž pri roki že enostaven odgovor. Seveda, boste rekli, da ne boš spet filozofiral, zadeva je enostavna! Redimo se, ker preveč jemo in premalo športamo, to je to. In kako shujšamo? Jasno, jemo manj in se več ukvarjamo s športom. Simple as that! Vse lepo in prav, ampak (evo, nekateri že zavijate z očmi, že začenja), ampak! Če je tako preprosto, zakaj formula potem v praksi ne deluje? Zakaj sem po zmanjšanju količine hrane predvsem lačen in po intenzivnem športanju še bolj? Ste kdaj poskusili en teden jest pol manj od običajnih obrokov in istočasno športat vsaj trikrat ali štirikrat, še malo dlje in malo bolj kot običajno? Ne? No, jaz sem. In konec tistega tedna sem bil tako sestradan, da sem požrl cel hladilnik. Shujšal nič. Med tednom jedel “uravnoteženo”, povečini OH hrano…

Morda je komu od vas všeč ta svetopisemska delitev na prestopnike, ki grešijo v lenobi in požrešnosti. Prav na tem temelji konvencionalna “shujševalna znanost”. Debel si zato, ker preveč ješ in premalo gibaš. Kriv si požrešnosti in lenobe! Meni ta razlaga ni niti najmanj všeč. Že zaradi vseh tistih med nami, ki se iz tedna v teden mučijo na skupinskih vadbah ali na cesti, se selijo od ene kalorično restriktivne diete do druge, pa na koncu vedno znova zgrešijo svoje shujševalne cilje. Menim, da je podcenjevalno do njih, da jih vedno znova ožigosajo za lene in požrešne, pa to nikakor niso. Zato vam želim predstaviti odlično knjigo, ki odlično razdela to tematiko. Recenzijo knjige “Why we get fat” od Garyja Taubesa sem vam obljubil že v svojem zadnjem postu o hujšanju; tokrat vam želim predstaviti nekaj glavnih premis tega izvrstnega dela.

Gary Taubes kot novinar a tudi kot večkrat nagrajeni znanstveni pisec v knjigi, ki je nekakšna “lite” varianta njegove izčrpne 600-strani obsežne bukve o maščobah, direktno napade in ovrže tri glavne teze, ki so glede prehrane in hujšanja dane v veljavi:

– vse kalorije so si enake, pa čeprav je njihov vir jajce ali čokoladna torta,
– bistvo hujšanja je deficit kalorij; če pokurimo več kalorij kot jih pojemo, shujšamo,
– glavni sovražnik v prehrani so maščobe; maščobe, ki jih zaužijemo se nalagajo v telesu kot maščobno tkivo.

Debelost je v osnovi prekomerno nalaganje maščobe v telesu. Pa poglejmo najprej, kako pride do tega. Kaj uravnava shranjevanje maščob v telesu, v jetrnih, maščobnih in ostalih celicah? Ključni pri vsem tem je  inzulin. Če niste vedeli: sladkorji v krvi so toksični, zato si morajo diabetiki tipa 1 vbrizgavati prav inzulin. Ta hormon trebušne slinavke skrbi zato, da po zaužitju hrane čimprej iz krvnega obtoka odstrani sladkorje. Več sladkorjev je v hrani, večja količina inzulina se sprosti, hitreje se sladkor odstranjuje. In kam gre ves ta cuker? Nekaj se ga shrani v jetrih kot glikogen, nekaj se ga porabi v celicah za gorivo, ves preostanek pa se pretvori v maščobo v maščobnih celicah. Ja, prav ste prebrali: več sladkorjev boste zaužili (s sladkorji nazivam celo skupino OH-jev), hitreje se bodo ti praznili iz krvi in se nalagali v maščobah. Zadeva postane še bolj zanimiva. Visoka raven inzulina, ki uspešno spravlja cukre v špeh, obenem preprečuje sproščanje hormona glukagona, ki poenostavljeno rečeno skrbi zato, da sprošča shranjeno maščobo v obtok, predvsem za energijo, ki jo potrebujejo celice za delovanje. Pazite zdaj: pojemo dovolj kalorij (ki pa so žal take, da aktivirajo preveč inzulina), te kalorije le delno pridejo do celic, ki jih potrebujejo (ostale gredo v špeh, kamor jih pospravi inzulin) in celice kmalu potrebujejo novo energijo. In ker še vedno visok inzulin preprečuje, da bi se predhodno shranjene kalorije v maščobah sprostile in zadostile zahtevi celic po energiji, postanemo lačni! Tako spet jemo, ja, uganili ste, prav tisto hrano, ki bo spet nabila inzulin v nebo in ves cikel spet ponovila…

Drzna trditev, ki jo postavi Taubes se glasi: ne redimo se zato, ker preveč jemo — preveč jemo zato, ker se redimo! Obratna logika, ki ob zgoraj zapisanem dobi svoj pomen. Hrana in pijača, ki temelji na OH-jih in sladkorji se sicer zdijo prikladna živila, ki hitro vrnejo energijo, a to je le zaradi tega, ker  inzulin dejansko toksične snovi (sladkorje, ki so v krvi v prevelikih količinah) najprej odstranjuje iz obtoka. Ponudi jih celicam mišic in organov, a ker le-te ne morejo shraniti veliko te energije za kasneje (samo kar sproti porabijo – le pri intenzivnem športu se pokuri večina), gre višek sladkorjev v maščobne celice. Tam se “zaklene” in čaka na glukagon, a kaj, ko inzulin uspešno hara in glukagonu ne pusti do besede. Mi pa spet jemo in norimo nad tehntnico…

Zakaj restrikcija kalorij pri dietah ne deluje? Če je hrana na osnovi tistih živil, ki dvigujejo inzulin, potem s tudi s temi zmanjšanimi kalorijami zgodi isto – nekaj se jih porabi, ostali gredo še vedno v zalogo maščob. Človek, ki želi shujšati na ta način, pa postaja vedno bolj frustriran in seveda vedno bolj sestradan. Kolaps sistema je neizbežen. Po drugi strani pa se vse spremeni, če iz prehrane vsaj za nekaj časa odstranimo večino hrane, ki ekscesno dviguje inzulin. Takrat do izraza pride glukagon in maščobe se začnejo med obroki sproščati iz zalog. Človek kljub temu, da ne poje nič manj kalorij (te se iz maščobnega ali beljakovinskega vira), le-teh ne skladišči, ker je inzulinski nivo nizek in nalaganje maščob ni možno. Ker se med obroki maščobe še dodatno sproščajo iz maščobnih celic, se lakota tako pojavi bistveno kasneje.

Taubes se v knjigi sprehodi tudi čez zgodovino sodobnega boja proti maščobam in priobči, da smo še nekaj desetletij nazaj točno vedeli, kaj nas redi (sladkorji, škrob) in kaj nas ohranja zdrave (maščobe vseh oblik). V 50ih se je začelo. Ancel Keys, profesor in preučevalec prehranskih režimov je objavil dokaj pristransko in selektivno študijo, ki je dokazovala, da ljudje v državah, kjer se prehranjujejo z malo maščobami, živijo dlje in so bolj zdravi. Med 22-imi državami, kjer je zajemal podatke, jih je izpostavil 6, kjer je to dejansko držalo, ostale (kjer je držalo ravno obratno) pa je gladko izpustil. Teorija se je kmalu prijela. Z veseljem so jo pograbili predelovalci hrane in na trgu začeli ponujati produkte brez maščobe. Vpliv se je razširil tudi na zdravstvene ustanove in zakonodajalce. Low-fat diete so vzcvetele, uveljavile so se nove prehranske piramide. In kaj je nadomestilo maščobe v naši prehrani? Predelani OH-ji, da, prav ti. Istočasno z novo prehransko revolucijo so se drastično začela povečevati krvno-žilna obolenja, rak, debelost, diabetes in kar je še povezanih bolezni…

Zakaj je debelost v obratnem sorazmerju s standardom posameznika v družbi? Zakaj so (kontradiktorno!) tudi najrevnejši narodi in prebivalci, ki imajo dostop do predelane hrane, poceni OH-jev in sladkorjev v vseh študijah najobilnejši? Zakaj se z preobilico telesne maščobe borijo tudi tisti, ki trpijo za pomanjkanjem hrane? Taubes je ekspliciten: vseh kalorij ne moremo metati v isti koš! Tiste, ki stimulirajo inzulinsko izločanje nam dolgoročno delajo škodo. Prehrana brez sladkorjev in predelanih OH-jev pa ne pozna težav z debelostjo, sladkorno, hipertenzijo, holesterolom…

Če vas prehrana nasploh zanima ali celo fascinira, če se borite s preveliko telesno težo in ste že preizkusili cel kup diet, potem je tale bukvica obvezno branje za vas. Ne glede na to, ali so vam paleo in podobni prehranski režimi blizu ali ne, vam bo Taubes dal odličen in strokovno utemeljen vpogled v sodobno prehranjevanje, pravo naravo maščob in njihovo vlogo pri našem zdravju in dolgoživosti. Maščob se nam ni treba bati, raje jih imejmo za nepogrešljiv del naše prehrane, kar tudi evolucijsko dejansko so. In če slučajno nimate časa, da bi se lotili te 200-stranske knjigice, vam v hitro branje ponujam odličen nadomestek – članek Ilustrirana zgodovina bolezni srca 1825-2015. Prepričan sem, da vam bo dal misliti. Dober tek.

Zadnjič na delavnici tehnika teka sem dobil zanimivo vprašanje: če je že prav, da tečemo s hitrejšo frekvenco, ali ni vseeno potem čas stika stopala s tlemi enaka (če ne celo večja), saj naredimo bistveno več korakov? Moj prvi odgovor je bil seveda, da ne – večje število korakov pomeni tudi hitrejši tek in posledično več časa, ko je tekač v zraku. A vprašanje mi ni dalo miru, da si ne poiščem bolj poglobljenega odgovora.

Če obnovimo: pristajanje na celo stopalo pod težiščem telesa terja od tekača, da bolj poravna svoje telo, da skrajša korak in poveča frekvenco koraka. Idealna frekvenca je okoli 180 korakov v minuti (z obema nogama), boljši (in hitrejši) tekači jih naredijo tudi čez 200. Tipičen tekač v blaženi obutvi, ki pristaja na peto in pred telo, jih naredi med 120 in 140 v minuti.

Po manjši raziskavi sem našel zanimiv članek na strani TrainingPeaks, ki široko zajame tematiko in jo podloži z nekaj znanstvenimi raziskavami. Govori o parametru, ki je pri meritvah tekaške učinkovitosti največkrat popolnoma zanemarjen: gre za “ground contact time” ali čas, ko je noga med tekom v stiku s tlemi.

Če povzamem: glede na vse zadnje raziskave ekonomičnosti tekačev je dokaj jasno, da so najhitrejši tekači tisti, ki so med tekom v stiku s tlemi najkrajši čas. Povedano preprosto: ko si v stiku s tlemi se ne premikaš, premikaš se samo v fazi leta (ko stika s tlemi ni). Ergo: manj časa si v stiku s tlemi, več si v zraku, hitreje se premikaš. V grobem pa čas stika s tlemi definirajo trije faktorji:

– moč odriva,
– stabilnost noge ob pristanku,
– mesto pristanka stopala (pred ali pod telesom).

Moč odriva lahko tolmačimo tudi kot moč dviga noge od tal, pri čemer igrajo pomembno vlogo močne stegenske mišice tekača. Že občasni hitri ali intervalni teki pomagajo, da se eksplozivnost in moč nog izdatno povečata, saj se obenem krepijo tako stegenske kot mišice zadnje lože, hkrati pa se učijo hitrejšega reagiranja. Za stabilnost nog se priporočajo pliometrične vajem kot so počepi, poskoki (tudi z utežmi). Če teh vaj ne uspete vkomponirati v svojo tedensko rekreacijo, bo pomagalo že to, če občasno med tekom naredite kakih 20 poskokov po eni nogi, izmenjaje. Glede mesta pristanka stopala pa sem že pisal in bom še kdaj: ob popularnosti minimalističnega in bosega teka je zdaj že skoraj vsakemu jasno, da je najbolj ekonomično, če pristajate pod telesom in ne pred njim (pristanek pred telesom tudi zavira gibanje naprej). Tudi v članku je izpostavljeno, da je pristajanje na celo stopala največkrat značilnost hitrih in ekonomičnih tekačev.

Za eksaktni odgovor na vprašanje iz uvoda pa sem naredil praktični preizkus, šel sem teč. Najprej počasi, okoli 6 min/km in ob tem štel korake. Naredil sem jih 142. Potem se povečal frekvenco na optimalnih 180, kar je pomenil, da se mi je povečala tudi hitrost in sicer na 4,45 min/km. Potemtakem sem pri počasnejšem teku naredil 852 korakov za km, pri hitrejšem pa  855 korakov. Presenetljivo podobna številka, ki mi da misliti, da sem pri hitrejšem teku manj na tleh. In če sedaj formuli dodam še čase iz japonske študije,kjer so primerjali stik s tlemi pri pristanku s peto (199 milisekund) in pristnku na celo stopalo (183 milisekund), sem bil pri počasnem teku na tleh 170 sekund/km, pri hitrejšem pa 156 sekund/km. Pri maratonu bi se že kar poznalo, ne? 🙂

Tematika terja še kakšen natančnejši in klinični preizkus več, a meni zaenkrat zadošča tudi praktična potrditev teorije. Hitra frekvenca, dviganje nog z mišicami in pristajanje na celo stopalo zahteva čas in vaje, a se na koncu izplača. Tudi zato, ker postaneš bolj ekonomični in hitrejši tekač. Poskusite še sami preveriti pri sebi; učenje hitrejše frekvence je lahko obenem tudi dober hitrostni trening.

A veste tisto, ko vas kdaj vprašajo, kje se vidite čez 5 let? Odgovor se velikokrat zdi dokaj preprost, še posebej, če ga napajajo ambicije in preveva optimizem. Verjamem, da se marsikdaj napoved tudi uresniči. A če bi mene kdo pred petimi ali šestimi leti vprašal isto, si niti v sanjah ne bi uspel predstavljati svoje sedanje realnosti. Za mano je nekaj izjemnih let, življenjskih dogodivščin, sprememb in izkušenj. Veliko jih dolgujem tudi Nočni 10ki.

Po šesti uspešni izvedbi te tekaške prireditve, ki smo jo rodili pred dobrimi petimi leti ne ostajam ravnodušen. Ravno obratno! Nihče od nas si takrat ni predstavljal, kaj se bo razvilo iz neke male a odločne ideje. Vsako leto posebej smo negovali tega našega otroka, da je zlezel iz plenic in se postavil na svoje noge. So bili v teh letih tudi težki trenutki, dvomi in živčne vojne. Pa napor, razočaranja in garanje. A sam osebno ne obžalujem čisto nič. Ogromno sem se naučil v teh letih dela na tem unikatnem projektu. Spoznal sem ogromno ljudi, izpilil kar nekaj veščin in nenazadnje našel ekipo pravih prijateljev in sodelavcev, zaradi katerih se z veseljem oziram tudi v prihodnost…

Če imate željo, možnost in priložnosti, zelo priporočam, da se lotite svojih lastnih samosvojih projektov. Tudi če razen vas nihče ne verjame v njih. Ne glede na izzid bo nagrada ogromna!

Prav ta mesec mineva 20 let od mojega prvega tekaškega kilometra. Pet let je že, odkar sem se lotil podjetništva in samosvoje poslovne poti. Doma imam izjemno potrepežljivo ženo in tri zdrave male razbijače. Družim se z bosonogci od vsepovsod. Uživam v dobro zapečenem kosu mesa. Enkrat na leto pa s kolegi na Bledu gostim par tisoč tekačev dobre volje. Kaj več bi si še lahko želel? Tudi Nočna 10ka je kriva, da sem to, kar sem. Hvaležen sem, da sem del te zgodbe. Upam, da bom še zelo dolgo.

Kaki dve ali tri leta nazaj sem na podoben poletni dan, morda je bilo kako stopinjo manj, bosonog testiral asfaltne stezice v bližini doma. Takrat sem bil sicer v odlični formi, tako tekaški kot bosonogi in mi je uspelo odteči okroglih 10 kilometrov. Do polovice mi je šlo odlično, potem pa je vroča cesta postala razbeljena žerjavica in vračajoč se proti domu sem šel skorajda po prstih. Ko sem skorajda že ugledal svoj blok in sanjal o mrzlih ploščicah v veži, me je prisilno ustavila rdeča luč na semaforju. Takrat sem si na hitro ogledal stopala in dva ogromna žulja čez oba podplata sta bila tisto žuljenje, ki sem ga čutil zadnej kilometre. Kajpak tista minuta pred križiščem ni pomagala in jih je dokončno vžgala v podplate. Zadeve sem celil več dni, par tednov je trajalo, da je stara koža odpladla…

Te dni spet žge, kot že dolgo ne. Zadnje čase bolj malo tečem, a izjemne vremenske situacije me še vedno premamijo. In firbec mi ni dal, da ne bi še malo preverit, če se asfalt v moji ulici še tako segreje. Zapodil sem se tako v vročini dneva ven po cesti. Morda je prispevala kaka stopinja več v luftu (na vremenski postaji mi je kazalo dobrih 34) ali pa to, da že dolgo nisem tekal v vročini, a tokrat mi ni šlo več tako tekoče. Prvi kilometer je bil še prijetno topel, drugi ravno še za zdržat, potem pa sem raje odvil nazaj proti domu. Vmes sem potacal še par zaplat trave in si hladil stopala na odseku makadama (ne moreš verjet, kaj včasih vse prav pride). Švoh 4 kilometrčki so bili dovolj, da sem se izognil vročinskim žuljem in opeklinam in da sem peklensko žganje spet občutil na svojih podplatih.

Bosonogcem vseh prepričanj in praks v teh dneh svetujem previdnost! Če niste vajeni vročega asfalta, ga raje ne preizkušajte z bosimi nogami. Že nekaj milimetrov zaščite pod podplati bo dovolj, da si pri teku na odprtih asfaltnih cestah ne zažgete svojih tačk. Ali pa pojdite med travnike in v gozdove. Boste pazili raje na kamenčke in korenine. Sem želel pomerit temperaturo asfalta takoj po tokratnem teku, pa mi domači digitalni termometer ne kaže več kot 43 in je zatrokiral, ko sem ga tiščal ob tla. Po lastnem občutku je tokratni asfalt grel na okoli 50 stopinj celzija, na temnem kajpak še kako stopinjo več. Po eni od ameriških analiz asfalt v podobno vročem dnevu lahko preseže tudi 60 stopinj Celzija, celo 70 stopinj!

Opeklinam, vročinskih žuljem in poškodbam stopal (in ostalim neprilikam poletne vročin) se izognite in čez dan raje spijte kak osvežilni napitek več (kdo je rekel pivo? :)), na večer pa jo mahnite v mesto ali na vas. Če pa se že ne morete upreti vročemu asfaltu, pa po pameti. Zmeraj vzemite s seboj vsaj kake sandale, ki jih lahko kadarkoli nataknete. S hojo ali s tekom prenehajte, če vas začne peči, če čutite, da se vam začenjajo tvoriti žulji ali če nimate več občutka za podlago. Če imate možnost, pa čimveč bosi tacajte po travi, po peščenih potkah, tudi po plažah. Vaša stopala že komaj čakajo.

Kdor že dalj časa bere moje zapise, se bo spomnil, da o prehrani in eksperimentih na tem področju tako ali drugače pisarim že debeli dve leti. Huh, je res že dve leti? Točno toliko in začelo se je z zelo uspešnim 30-dnevnim paleo poskusom.

Potem sem se še malo izobraževal na tem področju, večkrat vmes popustil in spet začel (ok, lahko bi se tolažil s tem, da je bilo vse zaradi znanosti in eksperimentiranja :)). Lansko leto sem vsled zanimivih družinskih in  življenskih dogodkov prehrano popolnoma zanemaril. Gibanje prav tako. Sveže prestopno leto sem tako otvoril s kar 94 kilogrami žive teže, mojim rekordom vseh časov.

Tako ekscesno zašpehnat sem šel že sam sebi počasi na živce, zato je novoletni sklep padel kot nalašč. Ta dober ducat kil špehovja mora proč! A da ne bi izgorel v prevelikem začetnem tempu, sem si dal na voljo kar celo leto. Začel sem po planu, a dobri nameni, malo preveč ohlapni so se udejanili kot bolj površna praksa. V prvih dveh mesecih nisem beležil večjega napredka. Ogljikovi hidrati v vseh oblikah so bili še vedno moji redni vsakodnevni spremljevalci. Postalo mi je jasno, da takole napol žal ne bo šlo in v začetku marca sem si dal dva meseca (z zaključkom na majski bosi tek), da prehrani radikaliziram in se vrnem k osnovam. Pa da uživam zraven, kajpak.

Kako je to izgledalo v praksi? Na kratko: izločil sem vse predelane OH-je, ves sladkor, gluten, mleko in mlečne zadeve, alkohol, tudi kavo. Izogibal sem se industrijsko predelani hrani, čimbolj, če se je dalo v celoti. Če se je le dalo, tudi čimmanj sadja in zelenjave, ki ni lokalnega porekla. Ob tem se držal pravila, da se ne grem restrikcije kalorij. Stradanje prepovedano! Svoje dnevne obroke sem poenostavil. V bistvu sva jih oba z ženo, ker dvojno kuhanje pač ne gre (izjema so bili le otroški obroki). Prehrana je temeljila na jajcih, mesu, zelenjavi, oreških, ribah in sadju.

Da si boste lažje predstavljali, kako sem še vedno v 3-4 obrokih ujel za moškega mojih karakteristik priporočeni dnevnih vnos 2000 – 2500 kalorij, en primer jedilnika (kcal so moja groba ocena):

– zajtrk: tri pečena jajca na olivnem olju, konzerva tunine, jabolko (cca 600 kcal)
– kosilo: dva svinjska zrezka, pečena v pečici, kuhan ohrovt, mešana solata z jajcem (cca 800 kcal)
– prigrizek: par pesti orehov, indijskih oreškov ali lešnikov (cca 300 kcal)
– večerja: skuše v olivnem olju, solata iz stročjega fižola in korenja, pest oliv (cca 400 kcal)

Po grobi oceni sem v tem času zaužil manj kot 20% kalorij iz Oh-jev (zelenjava, sadje), nekaj čez 40% kalorij iz maščob in nekaj manj iz beljakovin. Maščobno-beljakovinski delež je povzročil, da sem bil brez težav dlje časa sit. Energijski nivoji so se po dveh tednih spet normalizirali, brez težav sem funkcioniral čez dan. Skrbel sem, da sem popil dovolj tekočin, če me je žejalo, predvsem vode, zelenih čajev in dokaj redno tudi donata (za Mg in prebavo).

Počutje se mi je izboljšalo izjemno hitro. Bolečine v sklepih so izginile v nekaj dneh. Ko sem pokuril zaloge hidratov, so se lepo začele topiti tudi maščobe. Pomemben del eksperimenta je bilo tudi to, da v tem času ne športam (ker je bilo še najlaže) – da v osnovi ugotavljam samo učinke prehrane na telo, počutje in hujšanje. Da končni rezultat ne bi bila pirova zmaga (ker bi izgubljal mišično maso in ne sala), sem si zato na začetku, vmes in na koncu meril in računal tudi % telesne maščobe.

Štartal sem z 93 kilogrami ter z 24,8% telesne maščobe, kar nanese 23 kg špeha.
Končal sem z 82 kilogrami ter z 16,3% telesne maščobe, kar nanese 13,4 kg špeha.

Razlika je 9,6 kg špeha, ki ga ni več! 🙂 Razliko do 11 kil manka lahko delim na vodo (Ohji so bili skladiščeni z njo), malo bolj prečiščenim črevesjem in tudi nekaj mišične mase. Z nekoliko več miganje (npr. 2x teden po uro) predvidevam, bi se dalo to ustrezno rešiti.

Kaj sem se naučil? Da je prehrana ključni faktor pri kakršnemkoli hujšanju. Enostavno je najpomembnejša! Tudi brez izjemnega naprezanja in kurjenja kalorij (ki ponavadi pomenije izjemno povečan apetit in kile ostajajo) se da počasi otresti nadležne maščobe. Gibanja seveda ne podcenjujem, ker je nujno potrebno za normalno človeško eksistenco (kot maratoncu mi je to popolnoma jasno). A tudi praktično sem na sebi dokazal, kar teoretično že dolgo vem in trdim: hujšanje po principu “manj žri, več se gibaj” ali “kalorije noter, kalorije ven” ima v vseh primerih, ki so neuspešni (in teh je veliko, najbrž sami veste) to napako, da ne upošteva narave kalorij. Restrikcija kalorij, stradanje ali kronično športanje  so recepti za polom. Telo je s osnovi zasnovano tako, da kuri maščobe za delovanje, uporablja beljakovine za popravljanje telesa in sintetizira glikogen za nujne potrebe. Vse našteto regulirajo hormoni in encimi. Če pri prehrani ne upoštevamo teh zakonitosti, se hormonsko ravnovesje podre in maščoba se samo še kopiči. V kolikor pa telo zalagamo s tistim, kar potrebuje v pravem razmerju, se odvečnih maščob slejkoprej samo znebi. Brez stradanja, brez pretiranega naprezanja.

K tej temi, ki je izjemno zanimiva, se v kratkem še vrnem. Najprej pa zaključim z branjem te odlične knjige – Why we get fat (Gary Taubes). In če vas zanima, še vedno uživam v enostavni paleo prehrani. Dober tek.

ps. Kar nekaj prijateljev in znancev tudi uspešno eksperimentira v tej smeri. Obetajo se zanimive zgodbe, predvsem Edijeva 🙂