Manj je več

Radenci, zadnja leta sinonim za maraton v peklenskih temperaturah, koncert rešilcev in dehidracijo. Najstarejši slovenski maraton. Eden redkih pravzaprav. Množičen, najbolj na krajših razdaljah. Morda pogoji niso najbolj v prid množičnosti na klasični razdalji. Pa ni bilo zmeraj tako. V 80-ih, zlatih letih slovenskega maratona, je maraton (!) Radence teklo že precej več ljudi. Termin je bil mesec dni prej, dandanes bi bilo to idealno. A hudiča, ko je enkrat prišel sneg, pa se je vse premaknilo na pomladni maj. Ki je sčasoma postal poletni maj.

Tradicija vleče. Štirinajst let je že, ko sem bil prvič tam, na najdaljši se razume. Ob 3h popoldne je bilo krepko čez 30, soparno ko v savni in v enem krogu. Čez Avstrijo, čez Soboto. Čez res dolge ravnice brez vode. Sem se kdaj zaklel, da tja pa ne pridem več? O ja, več kot enkrat. Pa sem se zmeraj spet prikazal, parkrat na polovički, zadnje leta pa z užitkom, to resno mislim, samo še na dolgi. Predlani v VFF, lani v Feelmaxih. Letos sem bil že naštelan, da grem po sveti gral bosih maratonov. A (hvalabogu, pravzaprav) premalo laufanja od zime sem je zmanjšalo apetite. Kolega Tilen, pravi bosonogec, je lani počil piko in v dokaj zmernih temperaturah naredil celega. Bos. Jaz sem se šel letos zadovoljit s polovičko. Potolažil sem se, da bo en krog čisto dovolj, da prečekiram asfalt na celi progi.

Ob pol desetih je bilo vreme lepo in prijazno. Asfalt prijeten in topel. Marko Filipič, po novem Barefoot Mark, je, ko sva stala v štartnem boksu, našel navdih, sezul svoj Fingerse in se zarežal ko maček. Zaigralo mi je srce, dva bosa na cesti, tole gre pa zares, malo placa prosim. Pa sva šla, v koloni in za njo, na epski bosi krog.

Zanimivo, kako stopala hitro povejo, kaj si mislijo o tem, da jih pelješ malo šetat. Super je bilo, prvih pet, šest kilometrov, kit bi tekel po lepi in mehki podlagi. Gladko, sveže, tekoče. Da bi bilo do konca takole, sva obadva v en glas zamrmrala nekje na 8 kilometru. Počasi je postajalo toplo pod podplati, a zaenkrat se je še dalo zdržati. Potem pa so tudi prekmurske ceste pokazale svoj malo bolj grobi obraz in naju od 11 pa do 16 kilometra testirale, koliko bosonogcev je zares v naju. Tolažba? Predvsem ta, da nisva tekača na maratonu, ki bi morala iti v še en samomorilski krog.

Takrat se mi je zdelo precej huje kot sedaj, ko za mašino sedim bosonog in ohlajen. A , ko imajo podplati za sabo 15 ali 18 kilometrov vedno toplejšega, na trenutke tudi ostrega asfalta, potem niso več za hece. Nekje pred 19 kilometrom sva spet prišla na cesto, tisto glavno, po kateri smo začeli prva dva kilometra. Razbeljena kot vroča peč in hrapava kot sirkova krtača. Se je v dveh urah vse spremenilo? Je nekdo posul šodr po prej lepi, mehki podlagi? Bela črta (ker modre, maratonske ni bilo) je bila najin rešitelj. Malo manj vroča, malo bolj mehka. Trpela sva oba, priznam, a vesel sem bil, da sva bila oba bosa, da sva se spodbujala in se vlekla do cilja. Do 12 sem si obljubil da bova v cilju in pred prvim maratoncem. In oboje je uspelo.

Podplati ti veliko povedo, če hočeš poslušat. Ok, včasih te tudi malo zavedejo, a verjamem, da dobronamerno, ko te želijo zaščitit pred poškodbo. Obema se je zdelo, da kak žulj nama pa sigurno ne uide, a ko sva se pridružila našim na travniku o žuljih ne duha ne sluha. Občutljiva koža, to ja, a poškodb in težav prav nič. Nazdravila sva s pivom, dala noge v luft, priznam enega tudi skadila. A je bilo kaj proslavljati, Mark je postal eden redkih, ki se je vpisal med slovenske bose (pol)maratonce.  Čestitke še enkrat! Upam, da nas bo kmalu še več.  Se vidimo na Nočni!

Če vam rečem, da se da uspešno shujšati tudi brez aerobne vadbe, boste rekli, da blodim? Ali pa da je prehrana ključnega pomena? Da je sadje prej naš sovražnik kot najboljši prijatelj? Ali da so maščobe čisto prijazne žvavce? Širim krivo vero? Morda. A zelo nerad govorim na pamet. Znanost in praksa, glej ga zlomka, zgornje trditve (presenetljivo?) potrjujeta.

Bom poskušal biti kratek in jedrnat, enkrat za spremembo. Če ste že prebirali ta blog, potem vam je znano, da že kako leto tako ali drugače eksperimentiram s paleo prehrano in njenimi različicami. Zakaj pravim temu eksperiment? Ker imam vmes še vedno obdobja, ko se veselo spozabljam z OH-ji. Ok, nekaj od tega tudi za znanost, namreč preučiti negativne posledice nažiranja s cukri in žitaricami sem želel preizkusiti tudi sam na sebi. Nekaj pa, priznam, tudi zaradi malomarnosti. Zato še vedno iščem in raziskujem predvsem pa ugotavljam, kateri od prehranskih režimov je dolgoročno vzdržen, hkrati temelji na paleo ali primal principih oz. jim je blizu, pa da tudi omogoča zmanjšanje telesne maščobe. Brez nepotrebnega cardio dela.

Režim, ki ga trenutno preizkušava z Igorjem bi lahko bil tista prava stvar. Slow carb se ji reče. Prvič sem nanj naletel v knjigi Tima Ferrisa, 4 hour body, kasneje tudi na njegovem blogu. Bolj preprosto ne bi moglo biti: 6 dni na teden ješ striktno po metodi, samo meso, ribe, zelenjavo, jajca, oreške in stročnice (slednje so počasno delujoči OH in so namenjene temu, da človek dobi dovolj energije). Znotraj teh kategorij so vse kombinacije dovoljene, vse začimbe kajpak tudi. Voda je pijača številka ena, pa čaji, kava, kakšen kozarec vina ali celo cocacola zero. Poglavje iz zgoraj omenjene knjige, ki zelo preprosto opiše smernice in “pravila” najdete tudi na tem naslovu.

Sedmi dan, in to je najboljši del pri vsem skupaj, pa je “grešni dan”. Takrat se lahko do bruhanja prenaješ vseh OH-jev, ki si jih morda sanjal čez teden. Mar ne vpliva to negativno na izgubo teže in počutje? Na prvo žogo že nekoliko, a zelo hitro se krivulja porabljanja maščobe spet obrne navzgor. Še več, z OH šokom poskrbiš, da se zaradi slow-carb prehrane metabolizem ne upočasni in da se maščobe kurijo še najprej pospešeno, hkrati pa zadovoljiš mentalno potrebo po sladkorjih. In se tudi ostalih 6 dni lažje držiš striktnega načrta. Z nekaj triki škodo na grešni dan lahko tudi uspešno omejiš, vse piše tudi v poglavju knjige iz zgornjega linka.

Nutricionisti in pristaši zdravega življenja bodo sedaj seveda dvignili glas. Posebej še ob tem, da eliminiramo sadje iz naše redne prehrane. Sadje, ki je že dolgo na piedestalu, morda sploh ni tako pomembno, kot smo si predstavljali. Zakaj? Ker vitamine in minerale, zaradi katerih je sadje tako cenjeno, v veliko večjih količinah dobimo tudi v drugi hrani. Porcija jetrc namreč zaleže za zaboj jabolk. Ne verjamete? Tale članek vam bo morda odprl kako novo obzorje.

Da ne bomo samo jedli, hodiva midva sedaj tudi 1-2x teden tudi na fitnes, na enostavno krožno vadbo. Pa da vidimo, če se bodo maščobe kurili še hitreje. Dober tek!

Čisto nepričakovano sem tisto jutro, ko sem stopil na balkon, uzrl jasno, modro nebo, brez oblačka. Obetal se je lep, pravi spomladanski dan. Vsevišnji in ostalo vremenarji tam gori imajo očitno radi bosonogce. Slutil sem, da bomo tokrat naredili nekaj posebnega. Razpoložen sem bil olimpijsko, že leta ne tako dobro pred tekaško dirko.

Na en način smo ustvarjali zgodovino, sestavljali nekaj, kar se je par let nazaj zdelo bolj kot trapasta ideja in neuresničljiva želja. Kdorkoli je kdaj bos ali v minimalni obutvi stopil na kako tekaško progo, je slekoprej ugotovil, da je redka žival in objekt različnih observacij naključnih mimoidočih. Saj ne, da bi bilo to vedno tako moteče, večkrat dovtipni komentarji popestrijo dan in sprožijo zanimive pogovore. A včasih godi biti sam, neopažen, skrit. Ker se ti ne da odgovarjat. A vedno najbolj godi, ko si v družbi drugih bosonogcev, sproščen, ne meneč se za ostale kibice naokrog, v lahkotnem bosem teku.

Teh prilik je bilo, žalibog, doslej bolj malo. Našli smo se, semtertja, po dva ali trije in odtekli kak blejski krog, kako primorsko rundo, kak kranjski odsek. Tudi zato smo že leta 2008 na Nočni 10ki prvi in edini v Sloveniji uvedli boso kategorijo. Da bi dobili več bosih na kup. Marsikdo je zavijal z očmi, mnogi so se režali, ah, saj folk ni toliko nor kot vi. Pa so prišli. Lani jih je bilo že ducat.

A kaj, ko se med večtisočglavo množico zgubijo ti žlahtni tekači. Zato me je že lep čas grizlo, da bi enkrat, nekje postavili tek samo za bosonogce. Da nas vsi obuti vidijo in da tudi njih prime, da bi se sezuli. Prilika in ideja sta prišli nepričakovano. Prijatelji iz Barefoot Runners Society (BRS – društvo bosih tekačev) so predlagali, da bi 1. maj označili kot International Barefoot Running Day (IBRD – svetovni dan bosega teka). Temu dnevu v čast bi se po celem svetu prirejali tudi bosonoge tekaške prireditve, tudi z namenom, da v enem dnevu zberemo skupaj čimveč bosih tekačev in pokažemo, da smo gibanje, ki ni zanemarljivo in se krepi. Ideja se mi je takoj vsidrala v možgane, enkrat sem potem na hitro izrisal krogec na Mapmyrun in zadeva je bila potrjena. Z detajli se nisem obremenjeval, spet sem bil vesel, da delamo nekaj novega, še bolj pa tega, da nas bo končno na kupu več bosonogcev. Idejo sem namreč omenil par kolegom in znancem in pozitiven odziv mi je bil dovolj, da se bil prepričan, da ne bom sam skakal okrog brez obutve.

Velike stvari večkrat terjajo malo vložka, a ravno na pravih mestih in ob pravem času. Že v štartu sem imel dober občutek, pozitivna energija je sevala in ko sem na hitro postavil spletišče, naročil majčke,  naredil par objav na FB, poslal par novičk naokrog, so se zadeve začele odvijate same od sebe. Najprej iz radijskih hiš, ker jim je bilo zanimivo in novo. Radio Kranj, Sora, Aktual. Novinarka na Radiu Belvi ni verjela, da se da bos preteči maraton in šele po daljšem pogovoru, ko sem jo moral skoraj prepričat, da se mi ni sfrkljalo, je vzela to možnost kot izvedljivo. Moderator iz Radia1 me je dobil ravno med trasiranjem proge, ko sem sopihal kot konj. A je bil zelo prizanesljiv. Piko na i medijski izpostavljenosti so dali še spletni portali, od siola do tekac.si, odlično je sovpadlo Nedelo, pa seveda lokalna GTV in končno tudi nacionalka. Ja, 1. maj odslej ni več samo praznik dela.

Vzdušje, kot ga ne pomnim, je vrelo in se mešalo v tistih dopoldanskih urah pred trgovino na bazenu. Znane face, nasmehi, precej novih obrazov, s katerimi pa smo bili v hipu domači. Ko sem vodil mini delavnico oz. predstavitev bosega teka pred štartom začuda nisem imel kaj dosti treme. Užival sem, vseskozi mi je šlo malo na smeh. Potem smo štartali z otročki; kako lepo je videt te neobremenjene človečke, ki so jim bose noge najbolj naravna oblika obuval. Menda smo bili eni redkih na svetu, ki so ta dan sezuli tudi otročke za tek, a ravno naslednji rod je tisti, ki tovrstno stimulacijo in svobodo najbolj rabi.

Brez posebnih štartnih procedur smo točno ob uri šli na cesto še z glavnino. Malo pred štartom sem videl samo veliko množico čakajočih bosnogcev in sem jih povedel na cesto, je bil občutek res fenomenalen. Ena najljubših fotk s celotnega dneva je tale, ki jo je malo po štartu posnel Mitja, odlična kompozicija. Cela cesta nas je in prihajamo okrog ovinka, močni, suvereni, bosi. Še zdaj me strese, ko jo pogledam. Uspeli smo, bosonogci.

Krog, 2 kilometra in pol, za nekatere tudi dva kroga, za veliko število tudi trije. Kak žulj semtertja, lepo zmasirana stopala, en kup režanja. Potem pa smo vsak s svojim pivom v roki paberkovali. Kakšni pogledi, ko so prihajali obiskovalci na bazen in kar naenkrat okrog polno bosonogcev. Noro, zabavno, odbito. Žal mi je bilo, da nismo imeli še več časa, za pomenit se imam z vsakim še ogromno, prilika upam, da bo še, kmalu. Vem, da je bilo za uspeh celega dneva neobhodno, da so Igor, Mark, Anja in Mitja pridno delali in sestavljali to zgodbo. Vesel in hvaležen sem za super ljudi in odlično ekipo, ki me obkroža. Navsezadnje je bila tudi trgovina vseskozi nabito polna in toliko Vivobarefoot in Vibrafivefingers copat že dolgo ni bilo stestiranih.

Po zbiranju vtisov in urejanju fotk nas je razveselila še ena novica. Slovenski bosi tek v Kranju je med 48 tekaškimi eventi na 5 kontinentih in v 13 državah pribeležil največjo udeležbo! Kakšen poklon, kakšna čast! Imeli smo tudi najmlajšega tekača med vsemi in bržkone tudi najboljšo medijsko pokritost. Če sem doslej dvomil v to, da je v naši ljubi deželici bosi tek domač in razširjen, sedaj spreminjam mnenje. Najboljši smo, dragi moji bosonogci in ponosen sem na vas, ko skupaj pišemo te velike zgodbe. Hvala vam, da ste nas počastili z obiskom, obljubim, da ga čimprej vrnemo. Naj vam stopala dobro služijo!

več fotk še na: Vitezi (Avtorji Motja Štern, Igor Zonik, Anja Černe) ,  Blaž Humerca in Bosa noga.

Tekat bos okoli po svetu je super dogodivščina. Ko enkrat osvojiš podlago in tehniko, je še lepše. Ko se še navadiš na poglede, komentarje in geste, je še lažje. A kaj, ko smo tudi bosonogci družabna tekaška bitja in nam druščina prija. Sam samcat bos raziskovat tekališča je že fajn, neobvezno, sproščujoče. A v dvoje je lažje. Ali pa v troje. V skupini! Teh prilik v naših koncih ni bilo ravno na pretek v zadnjih letih. Prav je, da to spremenimo.

Ko sem sam začenjal leta nazaj, se je hitro našel kdo od druščine, ki se je kdaj pa kdaj priključil. Potem so se pomalem razgubili ti entuzijasti. Ko so prvi prodajalci začeli ponujat minimalistično obutev, nas je bilo spet več. No, vsaj toliko, da se je na kakšni tekaški dirki našel še kdo v VFF. Nočna 10ka je bila prvi pravi poizkus, da bosonogce povabimo na eno prireditev in jim damo svoj košček asfalta in stisnemo roko. Prijelo se je, ni kaj in zmeraj sem bil navdušen, ko so mi na štart prinašali copate. Škoda je bilo le to, da so se ti vrli fantje in punce razgubili v množici tekačev. In ko se je številka bosih udeležencev krepila – ja, ducat bosonogcev na enem mestu štejem kot občudovanja vredno številko – mi je vedno bolj rojilo po glavi, da bi enkrat, nekje, na enem mestu gostil čimveč in samo bosonogce.

Včasih se prilika ponudi kar sama, tudi ko nanjo sploh nisi pripravljen. Konec lanskega leta sem z veseljem sprejel urejanje slovenskega odseka na mednarodni strani bosih tekačev, Barefoot Runners Society. Kmalu zatem sem bil udeleženih v debati o planih za leto 2011. Ideja je padla. Na 1. maj, ki se uradno deklarira kot Dan bosega teka bodo po vsem svetu organizirana srečanja in tekaške prireditve za bose (minimalistične in tudi ostale) tekače. V čast prazniku, še bolj pa za druženje in popularizacijo tega prvinskega športa. To je bila priložnost, ki sem jo čakal sam in po prvih odzivih na forum sodeč, tudi velika večina ostalih bosonogcev.

Zato vas zdaj z veseljem povabim, da se na praznik dela, 1. maja dopoldne oglasite v Kranju. Lahko ste bosi, lahko ste minimalistično obuti, lahko tudi klasično. Verjamem, da boste vsaj iz radovednosti želeli preizkusiti tudi bosi :). Ja, tokrat boste imeli glavno in edino besedo bosonogci in minimalisti in že komaj čakam, da pokažemo Sloveniji, da nas je vedno več, da smo našli naravni način gibanja in postali boljši tekači.

Vse informacije dobite na spletni strani: http://bositek.si/. Lahko se tudi prijavite na eno od razdalj: 2.5, 5 in 7.5 km. Ne bomo pa samo tekli, ampak tudi preizkušali minimalistično obutev Vivobarefoot in VibramFivefingers (tudi kupili jih boste lahko 20% ceneje), se naučili kak trik o tehniki teka, se družili in spili kako pivo po teku. Med vse udeležence bomo izžrebali par nogavčkov CEP, nekaj parov obutve Feelmax, kakšno Flaško, kapico Capo in še kako presenečenje se bo našlo. Skoraj bi pozabil, prijavite čimprej, da si zagotovite spominsko majčko! Razširite novico, povabite prijatelje in znance, pridite vsaj pošpegat. Ne bo bolelo, verjemite, bo pa hudirjevo zabavno. Se vidimo v Kranju!

ps. če imate minutko časa, vas prosim, da izpolnite Anketo o bosem in minimalnem teku. Hvala!

Zadnje čase bolj malo zahajam v športnem trgovine, predvsem v tiste, kjer prodajajo športno obutev. Praviloma  zase tam ne najdem ničesar, vidim le skladovnice podložene in sorazmerno okorne obutve, ki se med sabo razlikuje le po barvnih kombinacijah in imenu. Kot bosi in minimalistični tekač pač doslej nisem imel kaj iskati v takih trgovinah. Dejstvo, da sem preteklo sobotno dopoldne preživel v eni od teh trgovin pa nakazuje, da so se časi za nas, minimaliste, začeli obračati na bolje.

Minimalistična obutev sramežljivo a z zanesljivim korakom prihaja na police trgovin s športno obutvijo. Podjetje Terra Plana je s svojo znamko Vivobarefoot in v sodelovanju s Tomas sportom v City parku v soboto, 9.4. organiziralo trening bosega teka in testiranje obutve Vivobarefoot. Mene so povabili, da kot izkušen bosi maratonec svetujem prodajalcem v trgovini, predvsem pa obiskovalcem, ki bodo prišli testirat svojo tekaško tehniko na tekaški trak.  Z veseljem sem se odzval povabilu saj me navdušuje, da se bosi in minimalistični tek v Sloveniji prijemlje.

Kljub lepemu, poletnemu vremenu, se je dogodek izkazal kot zadetek v polno. Obiskovalci so bili vsi po vrsti kupci tekaške obutve, večinoma že tekači, precej tudi takih, ki so že izkušali poškodbe in nekaj takih, ki so osnove bosega teka že poznali.

Najljubši so mi seveda skeptiki, tisti, ki vztrajajo pri tem, da je tek brez podložen copat nemogoč. Problem je ponavadi, da prav ti nikoli niso razmišljali izven okvirjev, ki so jim jih postavili oglaševalci in prodajalci tekaške obutve. Da je noge treba blažiti, stabilizirati, jim omiliti pronacijo ali supinacijo. Da so sile pri teku prevelike. Da je tek s pristajanjem na peto pravilen in nespremenljivo dejstvo. Nič od naštetega ne drži. Kot sem razložil mladeniču, ki je najprej nejeverno gledal testiranje bosega teka pri svojem dekletu: tek je ravo tako kot hoja človeku naravno in v zibko položeno gibanje. Če je temu tako, je možno potem, da nas narava ni opremila z najsodobnejšo tehnologijo in jo vgradila v naša stopala? Milijoni let evolucije so naredili svoje.  Z 33 mišicami, 28 koščicami in 19 ligamenti je prav človeško stopalo najbolj dovršen del telesa. Poleg tega ima kar 200.000 živčnih končičev! Ko se enkrat sezujemo nam hitro postane jasno, čemu.

Večino informacij, več kot 70% vseh, ki jih telo dobi iz okolice prihaja iz stopal. Če ta stopala obložimo z debelimi čevlji, jim omejimo gibanje in jim dvignemo peto, se naravno ravnovesje podre. Telo se ne more več pravilno odzivati na zunanje dražljaje, tekaška tehnika se podre. Zakaj toliko tekačev pristaja na peto, čeprav je zdaj že splošno znano, da je to napačno? Ker jim podloženi čevlji to omogočijo, še več, skoraj prisilijo jih. Dvignjena peta se že avtomatično prej sreča s podlago, da ne omenjamo  lažnega občutka blaženja udarca ob tem stiku. To blaženje ublaži največ 10% vse sile, ki jo pristanek na tla ustvari, vsa ostala sila pa iz pete šine po iztegnjeni nogi v koleno, v kolk, v križ.  Zakaj toliko poškodovanih tekačev vsako leto; po raziskavah naj bi več kot 2/3 vseh tekačev vsaj enkrat letno imelo težave s tekaškimi poškodbami? Ker narobe razporejajo sile. Ko delajo predolge in počasne korake, ko bremenijo pete, ki temu niso namenjene in ko tekaška drža ni več vzravnana  in premočrtna.

Pri bosem teku in teku v minimalistični obutvi, kot je npr. Vivobarefoot EVO se tekaška tehnika spremeni skoraj v trenutku. Na tekaški stezi v soboto je bilo to vidno že na prvi pogled. Večina jih je v začetku pristajala na peto. Ko so se sezuli je bila slika skoraj v trenutku drugačna. Korak se je skrajšal, frekvenca se je povečala, pristanek je bil bistveno bolj na prednji del stopala.  Seveda so bili tudi taki, ki so tudi bosonogi še veselo uporabljalipeto, po drugi strani pa tudi taki, ki so v podloženi obutvi prikazali idealno tekaško tehniko. Slednje sem seveda lahko pohvalil, prvim pa v pomoč zagnal metronom s frekvenco 180 udarcev/minuto in jih spodbujal naj sledijo temu ritmu. Višja, v tem primeru priporočena in idealna frekvenca koraka bistveno pripomore k krajšemu, učinkovitemu koraku na celo stopalo. Takrat se sile lahko primerno razporedijo in amortizirajo, rahko pokrčeno koleno ne trpi več. Če ob tem še zravnamo telo, pogled usmerimo predse in poravnamo prsa in boke, smo na poti k idelani tekaški drži.

Štiri urice so minile kot bi mignil. Na tekaški stezi se je zvrstilo več kot 20 tekačev, mnogi so preizkusili tudi Vivobarefoot EVO modele in se tudi odločili za nakup. Ob pomoči Katje in Brine iz Vivobarefoot ter prodajalcev Tomas športa smo po mojem mnenju uspešno sklenili bosonogo tekaško dopoldne. Po besedah Igorja Perčiča iz Tomas športa pa se minimalistična obutev uveljavlja tudi pri njih in samo vprašanje časa je, kdaj tak dogodek spet ponovimo.

Za konec še zahvala za povabilo puncam iz Vivobarefoot ter Tomas športu za to, da nas je gostil. Sam sem v družbi z minimalisti in bodočimi bosonogci neizmerno užival. Z veseljem spet ponovim kaj podobnega. Hvala vsem za udeležbo. 1. maja vabljeni vsi v Kranj!

Odrekanje priboljškom je bilo nekdaj v času pred Veliko nočjo resna stvar. Čeprav je šlo v osnovi za cerkveno zapoved, pa se mi zdi tudi, da so na ta način prikrili zgodnje spomladansko pomankanje in se raje osredotočili na pričakovanje praznikov. Nikomur ni škodilo, ne mentalno, še manj fizično. Po pripovedovanju sodeč so bili zdravi še bolj. Kdaj ste si vi privoščili kak dan oddiha od napornega prehranjevanja? Še nikoli? Morda je čas, da poskusite tudi to.

S prostovoljnimi in vsemi ostalimi posti imam nekaj izkušenj. Enkrat sem združil nujno z eksperimantalnim (po operaciji zoba itak ne morš in ne smeš jest) in se stradal tri dni. Na koncu sem že drobtinice pobiral iz mize in jih žvečil, z lahkoto pa sem tudi razločil okus vode iz dveh različnih pip. Naučil sem se, da ni pametno ob popolnem postu na polno trenirat, saj ti metabolizem ne žre samo maščobnih zalog ampak premosorazmerno tudi mišičevje. Narastišča kvadricepsov sem čutil še vsaj en teden.

Zanimiva izkušnja je bila tudi priprava na koloskopijo. Dva dneva goltanja najbolj nagravžne brozge na svetu plus ducat litrčkov Donata me je tako spraznilo, da se mi je kar škoda zdelo, ko sem spet lahko jedel. Prej itak apetita tudi imel nisem. Ne priporočam, razen če res morate.

Novejša zgodovina. Občasno postenje ali “intermittent fasting” je sestavni del marsikaterega paleo jedilnika. Zakaj? Logično, pomislite na svoje paleolitske prednike. Oni, predvidevam, niso imeli urejene prehrane, 3-5 obrokov na dan, razmerja hranil, itd. Jedli so, ko je bil lov uspešen, nabiranje bogato. Ko je merjasec ušel ali pa je jagod zmanjkalo, so šli lačni spat. Tudi po več dni. Iz tega bi lahko sledilo, da smo evolucijsko in encimsko prilagojeni na občasno pomanjkanje hrane.

Zadnjič, menda je bilo ravno na pepelnico, sem si privoščil en postni dan. Fruštek ni bil problem, za kosilo me je že malo zvijalo, popoldne sem bil sestradan. Reševala me je voda, ogromno vode, semtertja kak čajček, brez vsega. Zvečer je bilo najhuje, skoraj sem že podlegel skušnjavi, ko sem buljil v odprt hladilnik. Pa sem se zadržal in šel raje spat. Jutro. Pričakoval sem volčjo lakoto, pomanjkanje energije, glavobol. Nič od tega. Ravno nasprotno: bil sem prijetno lahek, spočit, razpoložen. Prečiščen. Zajtrk je teknil, nasitil je in cel dan sem se počutil odlično. Kaj sem se naučil? Da moram to ponoviti še večkrat. Telo se izdatno prečisti, veliko nesladkanih tekočin še pospeši postopek. Želodec počije, prebavila malo predahnejo. Hrana naslednji dan dobi čisto nov, bogat okus. Intenzivnega športanja na tak dan ne bi priporočal, a saj imamo tudi dneve za počitek, mar ne?

Ko se boste kdaj počutili prenasičene, predvsem hrane in tudi ostalih dobrin okoli sebe, si privoščite dan posta. Tudi zato, da boste bolj cenili vse tisto, česar imate v preobilju in se vam zdi samoumevno. Manko hrane vam bo spodbudil tudi možgane, da boste premišljevali o stvareh, ki jih drugače ne premlevate. Počutili se boste bolje, sveže.  Garantiram. Manj je več.

Cenim, da tudi mainstream tiskani mediji, posebej tisti, ki pišejo o rekreaciji nekaj pozornosti namenjajo tudi bosemu teku in njegovim izraznim oblikam. Ok, roko na srce, zaenkrat jih zanima le minimalistična obutev (najbrž tudi z njo povezani oglaševalci). S tem pravzaprav mislim na Polet, ki v zadnjih dveh tednih prinaša pomladni test obutve. S posebno omembo, da so tokrat testirali tudi modele za minimalistični tek.

Potem pa se začne. Pronatorji, supinatorji. Oh, ta visoka tekaška znanost. Saj vem, da mora biti ob vsej tej robi napisan en mali roman, da skozi to upraviči ceno. A moti me še vedno oziroma vedno bolj. Kar zgrozil sem se, ko sem prebiral o pronacijskih modelih in je bilo tam prostodušno priporočeno, da se ti uporabljajo za klasični korak peta – prsti. Kaj za vraga? Saj že vrabci na sosedovi hruški čivkajo o praviln(ejš)i tehniki teka, ki se najprej in predvsem izogiba temu, da je prvi stik noge s tlemi peta. Sem kaj zgrešil? Ali pa prodajalci čevljev uporabljajo dobre, stare in preizkušene nasvete. Potem sem čtivo odložil; začetni pozitivni preblisk pa je izpuhtel.

Sam sem po definiciji klasičnega prodajalca tekaške obutve ali marsikaterega tekaškega trenerja over-pronator. Po slovensko: čezmerni pronator. Se pravi, da preveč zvračam nogo navznoter, kar naj bi preveč obremenjevalo ahilovo tetivo, plantarno fascijo itd itd. Skoraj brez izjeme mi vsi prej omenjeni potem svetujejo primerne čevlje za tek, po možnosti stabilizacijske, da to svojo pronacijo ukrotim. Torej, si mislim, sem že v osnovi narobe zgrajen in praktično nesposoben za tek brez obutve ali vložkov. Pokvarjen od rojstva.

Ne bo šlo, dragi moji. Z izkušenj sem se naučil, da mojim nogam najbolj prija njihov naravni izraz. Brez podloge, brez blaženja, brez stabilizacije. Z naravnim gibanjem sem si lahko okrepil tiste mišice, kite in sklepe, ki so v omejujočih čevljih otopeli. Res je, trajalo je, leta, da sem spet vzpostavil ravnovesje. In še vedno traja. A sedaj lahko mirne duše zatrdim, da se motijo, vsi tisti, ki menijo, da naraven način ni pravi način.

Ko vam bodo naslednjič prodajali najnovejše copatke z najnovejšo tehnologijo in vas želeli prepričati, da je to tisto, brez česar vi ne bi smeli teči, si pridržite pravico do nekaj skepse. Potem pojdite ven, na teren in poiščite svoj lastni, naravni tekaški izraz. Ne bo se zgodilo čez noč in ne bo brez napora. A ko ga boste našli (morda celo bosi), boste vedeli, da se je splačalo. Pogumno!

V soboto sem si, ko pač ni bilo boljšega na sporedu, spet ogledal The Bucket List, prijeten filmček z dobro zasedbo. Ni sicer nevem kakšen presežek, tudi štorija ni presunljvo originalna, a spodobna igra Nicholsona in Freemana je bila dovolj za večerno sproščanje. Da ga nisem takoj pozabil, pa je vzrok zanimivo sporočilo, ki mi je ostalo v glavi: “Nikoli ti ne bo toliko žal za stvarmi, ki si jih naredil, kot ti bo za tistimi, ki jih nisi.”

Včasih se mi morda res zdi otročje, ko premišljujem o idejah in sanjah, ki sem jih imel kot otrok, kot mladinec, kot študent. O željah, o potovanjih, izkušnjah, znanjih. A sem jih doslej večino hranil nekje v kotu svojih možganov, za občasna sanjarjenja. Kako bi bilo fajn potovat enkrat po Avstraliji, ali pa se naučit igrat kitaro ali govorit švedsko. A čas nikoli ni dozorel, vedno ostajajo te želje za enkrat v bodoče, mogoče tudi za nikoli, saj racio pravi, da od tega tako ali tako ne bo nikoli nič uporabnega, raje se “brigaj za to, da boš delal, kar je treba”. Ampak, kaj še še ostane, če se odrečeš vsem sanjam in idealom, vsem, če hočete, otroškim željam? A je res najbolje, da počakam, da vsa rutina življenja steče mimo, potem pa malo pred zaključnim računom prinesem notri, kar je vsa ta leta ostajalo zadaj? Kaj pa če takrat ne bo dovolj časa? Klinc, cinizem in zagrenjenost naj se gresta takoj solit!

Kaj je pomembno in kaj ne, je največkrat odraz kolektivne zavesti in ta nas veže bolj, kot smo si pripravljeni priznat. Še bolje rečeno; pomembno je zelo osebna in absolutna stvar, a kaj, ko smo jo pripravljeni večkrat porinit v drugi plan, da smo bolj družbeno sprejemljivi. Oz. vsaj mislimo, da smo. Čemu pa ne bi enkrat dali prednost sebi, svojim željam in hotenjem, seveda takim, ki ne škodijo drugim, ki bi nas izpolnili in osmislili?

Izbrskal sem en star zapis, izpred let, ko smo še pisali svoje “perverzne” tekaške cilje. Moj seznam je zgledal takole:

1. ugotavljat skoz (pa četud le enkrat na tedn), da je tek ena zabavna stvar
2. prelaufat Slovenijo okrog, podolgem in počez
3. prelaufat maraton samo na pivo
4. teč na olimpijskem maratonu, pa četud en dan zatem
5. preteč en blejski krog v coklah pa zraven jodlat
6. še enkrat v življenju narest maraton pod 3
7. laufat bos po žerjavici in po snegu

Trapasto? Noro? You bet! Pravzaprav sem katero od teh točk že odkljukal, tudi večkrat in zmeraj sem se pri tem počutil odlično. A življenje ni samo tek, je še mnogo drugega, še bolj zanimivega. Zato si bom spet naredil seznam. Ker na seznamu lahko delaš kljukice, ker ga imaš pred očmi in ga tako rešiš pozabe. Kaj veš, mogoče grem pa še to pomlad končno skočit z bungee-jem. 🙂

Čeprav mi tekanje to zime ne gre pogosto od nog, pa sem v tek in tekaške aktivnosti vpet na več področjih. Pri delu v trgovini, pri tekaških izletih in tekmovanjih, pri vsakodnevnih debatah. Prebiram tudi literaturo, ne samo s področja bosega teka, tudi o teku in rekreaciji nasploh, saj se ugotovitve na tem področju spreminjajo in razvijajo. Tek pa res ni nobena znanost, boste rekli. No, deloma se s tem strinjam, saj gre za človekovo najbolj naravno gibanje. Vendar, zakaj se vsako leto toliko tekačev poškoduje? Je kriva obutev, tehnika, neznanje? Če hočemo priti temu do dna, pa je treba na problematiko pogledati čimbolj na široko in zbrati čimveč informacij. Tudi  zato, ker me zanimajo vsi vidiki teka in njegove posledice, sem se preteklo soboto znašel v Sečovljah, kjer je svoj tečaj za izkušene tekače imel Urban Praprotnik.

S prijateljem Mitjem, ki vodi našo tekaško skupino v Kranju sva se na Primorsko odpravila malo iz radovednosti, malo pa tudi po nova uporabna znanja. Prva marčevska sobota je bila prekrasen dan; ob morju še toliko bolj in zgolj kak ostanek burje je opozarjal, da pomlad ni že v polnem razmahu. Pri šoli v Sečovljah se nas je zbralo skoraj 10; potem ko smo se vsi spoznali med sabo, je lahko štartal tudi tečaj.

Urban Praprotnik

Urbana sem bežno pred tem poznal že nekaj let. Srečal sem ga na maratonih v Sloveniji in v tujini, spomnim se Firenc pred tremi leti in Istre dobro leto nazaj. Ponavadi je imel okrog sebe skupinico tekačev, ki jih je spodbujal ali spremljal. Iz lastnih izkušenj vem, da je lepše doživetje kot to, da sam pretečeš prvi maraton, le še to, da nekoga drugega spremljaš pri njegovem prvem. Kako se Urban loteva priprave tekačev na take podvige me je zato zanimalo že nekaj časa.

Urban je zanimiv, elokventen govorec in razlagalec z nasmeškom na ustih. Najprej nas je peljal na kratko ogrevanje po tartanskem krogu na šolskem igrišču, da smo ogreli in stresli mišice. Sledilo je meni sicer precej neljubo raztezanje; ampak če ga kdaj kaj bolj vzljubim, bom vsaj vedel, kako je bolj pravilno. Kar nekaj klasičnih razteznih vaj, ki jih tekači delajo pred tekom, je napačnih! Z razlago, kako določen gib vpliva na določeno mišico, kito in živce smo bili podučeni, kako sploh raztezamo določeno mišico in kakšen je učinek. Tipično raztezanje meč, ki ga izvaja marsikateri tekač tako, da se nagiba čez rahlo dvignjeno, iztegnjeno nogo, obenem pa prste vleče k sebi, je eno od tistih, ki je kritično napačno: z vleko prstov proti sebi namreč prekomerno raztezamo le živec v mečih, občutek je sicer boleč, a meča od tega nimajo prav nič.

Raztezanje (foto: Arhiv U.P.)

Sledil je najbolj zabavni del, snemanje. Vsak od nas je odtekel del kroga, po črti, medtem pa nas je Urban posnel bočno in od zadaj. Analiza me je seveda najbolj zanimala. A prej je sledilo še predavanje o pravilni in napačni tehniki teka. Uporabne in zanimive informacije; pravzaprav usmeritve, ki jih sam že nekaj časa podajam v trgovini vsem zainteresiranim za bosi tek.  Mitju sem se pošalil, da bi Urban lahko bil čisto dober prodajalec minimalistične obutve. Kaj je temeljno pravilo njegove tekaške filozofije: tek na peto je nepravilen, pravilno je pristajanje noge pod telesom, pod težiščem telesa. In dejstvo: skoraj 90% vseh tekačev teče s pristankom noge na peto! To je potrdila tudi analiza našega teka na stezi: večina je pristala izrazito na petnem delu, sam sem bil še najbližji temu, kar bi se reklo pristanek na srednji del stopala. Vendar imam tudi sam še nekaj prostora za izboljšave, zato je bilo to snemanje poučno. Malo mi je sedaj žal, da nisem poskusil čisto bos, najbrž bi bilo tam bolj nazorno in pravilno; kljub malo “mehkejši” tartanski podlagi.

Debati o pravi tekaški obutvi se nisem priključil, ker imam o tem svojo, minimalistično filozofijo. Da delam v pravo smer se je pokazalo tudi na prejšnjem primeru: tudi minimalna obutev pripomore, da nekdo avtomatično prilagodi svoj korak, ga skrajša in pristaja na srednji del stopala. V podloženi obutvi je to bistveno težje oz. zahteva precej več zavestnega napora in vaje. Prav to smo šli potem tudi vadit na stezo. Kako teči s hitrejšimi a krajšimi koraki, kako poravnati svoje telo, da se giblje le premočrtno ne pa poskakuje gor in dol (pri pristanku na peto jeto skakanje neobhodno), kako izboljšati lateralno gibanje medenice, kako okrepiti ključne mišične sklope za stabilnost telesa in koraka.

Tri urice so minile hitreje, kot sem pričakoval. Izvedel sem precej novih, uporabnih praktičnih dejstev in si potrdil, da tudi sam na svojem področju delam pravilno. Kljub temu, da bi se kot tekač lahko štel med stare mačke in med tiste, ki pravijo “teči pa že znam, kaj me boste učili”, pa je bil tale tekaški tečaj odlična dopolnitev za mojo tekaško prakso. Če ste torej odprti za nova tekaška znanja in menite, da bi se lahko še kaj naučili (in praktično vsak se lahko) o teku, potem se enkrat oglasite na tekaškem tečaju pri Urbanu Praprotniku. Prav gotovo se boste naučili kaj novega (jaz sem se, musklfibr je trajal dva dni :)). Če pa ste iz okolice Kranja in bi tekali v skupini, se oglasite pri nas v športnem parku in se priključite naši tekaški skupini. Zabavno bo, poučno pa sedaj še bolj.

Moje letošnje tekanje je skromno, če lahko uporabim to besedo. V februarju sem do včeraj spravil skupaj le 10km, v dveh bosonogih tekih na obali v začetku meseca. Prijetna teka, mimogrede, eden na portoroški promenadi ob zahajajočem soncu, drugi pa na koprski Bonifiki, s kolegom bosonogcem Erikom. Če boste kaj v teh koncih in vas bo mikalo tekati, pa vam ceste ne ležijo, priporočam sveže tartansko progo v športnem parku, dolgo 1 km in ponoči osvetljeno.

Včeraj me je po dolgem času spet zamikalo, da bi malo pobrusil podplate. Vreme sicer ni bilo navdušujoče, a eden od redkih popolnoma prostih dni se mi ni smel kar tako izmuzniti. Seveda sem najprej odlašal do kosila in potem še po kosilu. Čeprav se mi finančna poročila in bilance naravnost gnusijo, pa je izgledalo, da bodo tokrat zmagali in tekanje bo še enkrat več ostalo samo pri ideji…K vragu! sem tedaj nenadoma zarjul, se v momentu napravil v pajkice in nekaj majic, zgrabil copatke in se meni nič tebi nič zagnal v hladno nedeljo.

Stopala po sub-zero teku

Luft je imel okrog ničle, asfalt bržkone še precej manj, ko sem v svojih RunAmoc “žakeljčkih” podal na svoj mali kranjski krog (ki ga je prva pravzaprav izumila moja žena). Noge pričakovano težke od nekajtedenskega posta. Po nekaj sto metrih, ko sem nisem mogel prav ogreti, je bila edina odločitev, ki mi je še padla na pamet ta, da se sezujem in izkoristim zadnje zimske dni za malo sub-zero bosega tekanja. Ne počnite tega doma, če niste vajeni bosi hoditi naokoli! Zazeblo je seveda ko hudič in preizkušen recept v takih sitiacijah veleva, da ni časa nič čakat, ampak brž pod po noge, kratek korak, hitra kadenca in čimmanj na tleh. Kakor sem se že trudil skrajšat korak, pa je izdatno povečana frekvenca pripomogla k temu, da sem se kmalu začel premikati bistveno hitreje, kot sem na svojih tekih navajen. Ergo, po dobrem kilometru sem že sopihal kot konj. Dobrih deset minut ali bolje slabe četrt ure  intenzivnega jogginga je bilo dovolj, da so se podplati in stopala končno prekrvavili, tako kot se pozimi morajo in potem je tekanje postalo pravi užitek. Pošteno “zašodrani” pločniki so bili na trenutke moteči, a vsaj čutil sem kamenčke pod sabo in tako nadzoroval stanje v izogib morebitnim ozeblinam. Presenečen sem bil, kako z lahkoto spet križarim po kranjskim cestah in parkrat mi je prišlo na misel, da bi še malo podaljšal svoj krog. A ker se je začelo počasi temniti in ker mi je ravno prav hormonov krožilo po žilah, sem čisto samozadostno zaključil svojih 7 kilometrov. Na koncu sem preveril še stopala: prav nič bolj mrzla niso bila kot moje roke, izdatno bolj prekrvavljena in še bolj izdatno zmasirana. Ako bo do konca zime še priložnost, si takle tretma še privoščim.

Par koristnih opomb za tiste, ki jih zimski bosi tudi mika:
– vedno se na bosi tek pozimi podajte s copati za pasom ali v rokah. Če se v kateremkoli momementu ne počutite dobro, jih brez slabe vesti obujte in veselo proti domu.
– za začetek bo tudi pol kilometra čisto dovolj, lahko tudi manj, toliko, da začutite kako mrzla podlaga zapeče in kako kri plane proti okončinam.
– vedno morate občutiti podlago! Kamenčki, luknje v cesti in kar je še podobnih bosih izzivov vas morajo vedno opozarjati, da ste bosi. Ko enkrat postane vse prelepo, preveč mehko, preveč toplo in brez pravega občutka, ste na pragu ozeblin!
– če je idealna frekvenca bosega tekača okrog 180 korakov na minuto, pa vsaj pri uvodu v zimski bosi tek to številke kar izdatno povečajte. Tudi če gre čez 200 ni nič narobe, pa čeprav zgleda, kot da šprintate in drobencljate obenem. Višja frekvenca bo skrajšala čas, ko se stikate s tlemi, pohitrila prekrvavitev in povečala odzivnost ob bolečih pristankih (kaki večji ostri kamni..)
–  kljub želji, da bi se malo bolj zgrbili in s tem zadržali več toplote v telesu, se ne pustite in poskušajte čimdlje ohranjati pokončno držo. S tem boste učinkoviteje lahko dvigali noge, krajšali korak in pristajali pravilneje.
– upoštevajte, da se zaradi nižjih temperatur podlage bistveno hitreje razvijejo tudi žulji. Pozimi so to najverjetneje kar krvavi žulji, ki pa jih čutite bistveno manj. Pogosto preverite svoje podplate in v primeru, da vas preseneti kak zoprn žulj (najraje pod prsti), raje zaključite, se obujte in veselo proti domu (kjer aseptično predrite zoprneža). Infekcije so lahko zelo nadležna reč!
– uživajte! Če vam je bosi (ali kakršenkoli) zimski tek muka in napor, potem se ga niste lotili pravilno in se lahko poškodujete. Ne silite z glavo skozi zid, uporabite zdravo pamet. Pomlad bo kmalu tu in topli dnevi bodo pravi balzam za podplate 🙂

Komu se zdi smešno, ko vidi tekača z volneno kapo in brez obutve. Pa zadeva sploh ni tako nelogična: noge intenzivno delajo in se grejejo, glava pa samo puhti in se ohlaja. Tople misli gor ali dol. 🙂