Manj je več

V soboto je bil lep pomladni dan. Ravno pravšnji za razmigat noge. Za malo umazat stopala. Saj je bil vendar Dan brez čevljev! 🙂

Najprej se je tudi meni zdelo nenavadno, da samo nekaj tednov po IBRD spet slavimo dan bosonogcev, a je po drugi strani čisto logično. Maj je idealen za bose noge, ni premrzel in ne prevroč. Kdor bi rad naredil prve bose korake, si ne more izbrati boljšega meseca. Ali sobotnega dne, če smo že pri tem. Da, kot piše na spletni strani, je bil včerajšnji dan ravno za tiste, ki bi radi poskusili brez čevljev, pa jih je strah predvsem družbene nesprejemljivosti te naravne in zdrave prakse. Dan za malo spodbude in za dober zgled.

Kljub temu, da sem v tem letnem času pogosto bos tudi zunaj, sva včeraj s tamalo še z večjim veseljem bosa tacala naokrog. Otroci najraje posnemajo odrasle in že ko sem prvič sezul sandale v mestu, me je hotela posnemati. Seveda ji že prvič nisem branil in sedaj sploh nima več težav s tem. Prav zabavno je bilo, ko smo družinsko dopoldne premerili mesto. Žal nisem srečal nobenega posnemovalca, ni pa manjkalo (kot ponavadi) radovednih pogledov na najina stopala. Otročki so najbolj posrečeni, ker se še sami hočejo sezuti, posebej ko vidijo boso vrstnico, pa jih potem mame besno prepričujejo, da ne bo nič s tem. Verjamem, da jim ne bi nič škodilo.

Popoldne sva šla sama še v trgovino, bosa se razume. Pa na igrišče in na sladoled. Malo po pločnikih, pa po travi in uhojenih peščenih potkah. Tudi po makadamu, bolj počasi in previdno. Nasmejana. V urbanem in tudi vaškem (v nedeljo smo pa bosi nodili po vasi) okolju je dandanes (kljub nasprotnemu prepričanju mnogih) bolj malo nevarnosti, ki prežijo na bose noge. Na kak košček razbitega stekla naletim le občasno in še takrat stopinj čezenj. Vse, kar se ti lahko zgodi, so malo umazani podplati. Toliko o urbanih legendah.

Če vas res mika, potem kar pogumno. Ne samo na morju, ampak si tudi čez leto privoščite malo razvajanja za svoja stopala. Firbcem se pa samo nasmehnite 😉

Par dni je že minilo, pa jih še kar zbiram, vtise iz pretekle nedelje. Bilo je cel kup presenečenj, čeprav sem sam menil, da imam že nekaj izkušenj na tem področju. Predvsem nisem pričakoval tako velikega odziva, še posebej, ker se je pokvarilo vreme in s tem tudi moj obet na velik odziv. A sem se gladko zmotil! Prišli so, skoraj vsi, ki so najavili svoj prihod so prišli in še nekaj ducatov drugih, nenajavljenih. Kar na običajni tekaški prireditvi pomeni nepriliko in motnjo, vlago in mraz, se je v Kranju izkazalo še za dodatno popestritev: po lužah smo kot mali otroci skakali krog, dva ali tri. Same nasmejane face, pred, med in po teku. Šele takrat mi je vžgalo, pozabljivcu, da sem pet let nazaj, v ravno takem času, prvič bos, v dežju tekal po Ljubljani. Tako je, tudi po lužah. Tudi zaradi luž sem postal bosi tekač. Vse se je tako lepo poklopilo. Pika na i na moj zasebni praznik, moje praznovanje prve petletke.

Medijski cirkus in pomp je bil tokrat okrog bosega teka daleč največji. Nekaj po zaslugi tekaških prijateljev, ki so pomagali novico pripeljati v največje hiše, ostalo tudi po zaslugi našega dela. Ne bom tajil, da mi ni godilo – seveda mi je. Tudi zato, ker sem s tem dobival potrditev, da delamo prave stvari, da gledamo v pravo smer in da širimo pravo znanje. Domišljam si, da je bila za en dan vsa Slovenija naša, od bosonogcev in ob tem se mi kar malo smeji. Seveda pa je fajn, da se je evforija malo umirila in da v miru lahko kujemo nove podvige in postavljamo nove projekte.

A glavni in najpomembnejši razlog, da sem z žarom in z veseljem soustvarjal ta zgodovinski dan je ta, da sem se po letu dni spet srečal z večino mojih bosonogih prijateljev iz vse dežele. Da sem spoznal spet kopico novih, navdušenih ljudi. Neka posebna energija je v teh ljudeh. Kot da smo vsi člani posebnega krdela, ki si deli prav posebno skrivnost, ki običajnim smrtnikom ni dana. Stodvajset ljudi na kupu, večina brez obutve, izjemno! Bosonogce imam najrajši med vsem tekači, ljubi so mi – prav poseben dogodek je, ko spet lahko stisnem roko starostam slovenskega bosega teka, tistim, ki so začenjali, ko še ni bilo množic. Erik, Matej , Tadej in Domen (ki ga tokrat žal ni bilo), Mark, Boštjan, Grega, Irena, David s katerimi smo postali dobri prijatelji in bataljon novih, svežih, nasmejanih.

Naslednje leto bo kdo rekel, da moramo biti spet prvi na svetu, ko smo že dve leti zapored tako uspešno pobrali ta laskavi naziv. A to nima nobene zveze s tem, kar počnemo. Ljudje niso številke, ampak imena, obrazi, stopala. Nismo tovarna bosonogcev ampak talilni lonec zgodb in izkušenj z vseh koncev. Nikoli se jih ne bi naveličal, zato mi je bilo kar malo žal, da se je vse prehitro končalo. Računam na nove, skorajšnje.

Bosi tek je nekaj najbolj enostavnega, če ga prakticiraš od malih nog. Ali pa velik podvig, če si celo življenje skrit za debelimi in podloženimi čevlji. Nihče od nas ne ljubi čevljev in jih vedno z užitkom sezuje – takile dogodki pa prav tistim, ki so malo skeptični sporočajo, da se sme, da se da, da ne boli in da smo nekoč to že vsi znali. Zato, bodite prepričani, spet naredimo takle dogodek. Hvala vsem, ki ste počastili mednarodni dan bosih tekačev z obiskom. In moj poklon tistim, ki se z mano trudijo, da vse štima, pa jih morda sploh ne poznate. Ker brez Igorja, Mitje, Primoža, Marka, Anje, Mojce, Irene in Jureta letos ne bi imel o čem pisati. Hvaležen sem, da jih poznam in da so z mano. Novi lastniki tistih sto parov zbranih čevljev najbrž nikoli ne bodo vedeli, komu naj se oni zahvalijo. Pa to niti ni pomembno. Ponosni ste lahko na dobro delo, ki je bilo opravljeno. Hvala in na snidenje.

Leto nazaj sem ob razpisu 1. SBT izdelal tudi anketo za vse tekače, ki že tečejo bosi ali v minimalni obutvi ali pa jih to zanima. V nekaj mesecih se je nabralo 69 odgovorov tekačev in tekačic vseh starosti in z različnimi izkušnjami – iz vseh koncev Slovenije. Anketa je bila dokaj enostavna, vseeno pa je ponudila nekaj zanimivih vpogledov v slovensko bosonogi tekaško srenjo, v njihove tekaške navade in prakse, ter nagibe in pričakovanja, ki se tičejo teka in gibanja.

Rezultate sem zložil v grafične prikaze, vsako vprašanje posebej. Ogledate si jih lahko spodaj.

Kratek komentar: bosi in minimalistični tek se zadnja leta pri nas dobivata na popularnosti. Mnogi tekači so začeli razmišljati o pravilni tehniki teka in se želijo o tem še bolje izobraziti. Mnogi sveži bosonogci spadajo med tiste, ki so jih pestile poškodbe in se ne želijo samo pozdraviti, ampak tudi odpraviti vzrok teh težav. Večina se je tudi že seznanila z minimalistično obutvijo na trgu, mnogi že večino svojega treninga opravijo v teh čevljih. Filozofija bosega in minimalističnega teka ni rezervirana samo za mlade tekače, opaziti je, da je srednja generacija glede tega bolj prosvetljena. Večina bosonogcev je rekreativcev, ki odtečejo nekaj tekov tedensko in se tudi na tekmah najvežkrat udeleži razdalj do polmaratona. Vseeno pa se bosonogci najdejo tudi med maratonci. Bosonogce je najti vsepovsod po Sloveniji, nekaj več jih je v centru in na Gorenjskem. So pa dobro podučeni in se s tehniko teka ukvarjajo precej pogosto. Spremljajo predvsem bloge in družabna omrežja, zanima jih vse, kar se tiče tehnike, preprečevanja poškodb in tudi minimalne obutve.

Kakšen bi bil profil tipičnega bosonogca/minimalista: z bosim ali minimalnim se je začel ukvarjati šele pred kratkim, malo iz radovednosti in poškodb, malo zaradi izboljšanja tekaške tehnike. Doma je iz Ljubljane, šteje dobrih 45 let. Tedensko preteče dobrih 30 kilometrov, večino še vedo v klasični obutvi. Bos je že uspel preteči kilometer, od minimalistične obutve bi izbral Feelmax ali Vibram Fivefingers. Novosti s področja bosega teka spremlja na blogih drugih bosonogcev in na Facebooku, najbolj ga zanimajo teme, ki zadevajo tehniko teka in minimalno obutev.

Bosonogci smo pa vse prej kot tipični, zato naj gornji opis velja bolj za statistično šalo, kot za pravi prikaz :). V nedeljo se spet zberemo in kakšno od spodnjih ugotovitev gladko ovržemo. Prilik za novo anketo bo dovolj. Sam se najbol veselim, da se v nedeljo spet snidemo z bosonogimi prijatelji iz vse Slovenije in si pričaramo en lep dan.

Anketa o bosem in minimalističnem teku iz leta 2011 – anketo je oddalo 69 tekačev in tekačic

Čez dva tedna bo Kranj gostil bosonogce iz vse Slovenije. Veselim se že, ker gre za enega tistih dogodkov, kjer se enkrat na leto dobimo ljudje, ki se čez leto bolj malo vidimo in si izmenjamo novice, izkušnje, ideje. Bosonogci so simpatični ljudje, ne komplicirajo in se radi smejijo. Organizacija takega dogodka zato sploh ni stres, ampak čisti užitek.

Če imate čas, vas povabim, da se oglasite.  Ne bo meritve časa, niti označene proge, ne bo medalj. Bo pa domače.

2. Slovenski bosi tek znova organiziramo tudi v čast mednarodnega dne bosega teka (IBRD – International Barefoot Running Day). Ta dan se bodo bosonogi tekači po celem svetu zbirali na podobnih tekaških dogodkih. Svetovni dan bosega teka je namenjen popularizaciji naravnega, zdravega in sproščenega tekaškega sloga. Hkrati je tudi dokaz, da nas je, bosih tekačev vedno več in da smo sestavni del tekaške populacije, ki se je osvobodila težkih čevljev in ponavljajočih se tekaških poškodb.

Prijavite se za 2. Slovenski Bosi Tek: http://bositek.si/?p=571 ali v trgovini ŠC Maratonc. V kolikor se prijavite do 23.4.2011 si zagotovite spominsko majico!

Razpis: http://bositek.si/?p=568

Prijavnica: http://bositek.si/?p=571

Odkar tečem bos, se mi doma kopičijo tudi čevlji, ki jih ne uporabljam več. Zato sva se z Igorjem odločila, da v trgovini ŠC Maratonc že drug teden začneva z akcijo, ki bo tekla pred, med in po Bosem teku. V trgovini ŠC Maratonc na olimpijskem bazenu v Kranju bova zbirala stare, še uporabne čevlje za tiste, ki si jih v kriznih časih ne morejo več privoščiti.

Čevlji so lahko kakršnikoli. Pogoj je le, da so še uporabni in da so očiščeni. Na dan prireditve bodo pri trgovini Športni center Maratonc na voljo škatle, kamor jih boste lahko odložili. Če se teka ne boste udeležili, pa imate čevlje, ki jih ne rabite, jih lahko dostavite tudi v tednu pred tekom, ali še par dni po teku – v trgovino ŠC Maratonc, na olimpijski bazen, Partizanska 37, Kranj. Vse zbrane čevlje bomo dostavili v skladišča humanitarnih organizacij, kot sta Rdeči križ in Karitas, kjer pomoči potrebnim delijo tudi obutev. Za dodatne info lahko pokličete tudi na 041 709 531 (Marko) ali pišete na info@bositek.si.

Prinesite svoje stare čevlje, tecite bosi in pomagajte tistim, ki so brez obutve, a ne po lastni izbiri!

Hvala, se vidimo v Kranju 🙂

Medtem, ko se pol Slovenije pripravlja na stavko, sam prebiram članek o raziskavi, ki predvideva, da nas že v dobrih dveh desetletjih čaka kolaps sistema. Vzrok bo kritično pomankanje virov, predvsem tistih neobnovljivih, ki jih še vedno trošimo brez premisleka. Ok, matematične formule koneckoncev ne preživijo vedno v praksi in bolj kritični bralec lahko mirno oporeka, da bo znanost do takrat že tako napredovala, da bo rešila tudi te zadrege. A vsi bolj ali manj vemo, da situacija ni tako preprosta. Medtem, ko sodimo med vrnjih 10% svetovne populacije, ki lahko skoraj neomejeno troši sadove civilizacije, se tega velikokrat enostavno ne zavedamo. Koliko časa še? Kaj pa ostalih 90%?

Tole ni še eno bentenje čez pretirano potrošništvo. Je samo premislek, da se je včasih pametno ozreti malo širše naokoli. Spomnil sem se na mejl, ki sem ga prejel pred leti in v katerem je bila primerjava med porabo hrane družin z različnih koncev sveta v enem tednu. Žal ga nisem našel, a sem po iskanju naletel na zapis blogerja Rentona, ki je objavil to sporočilo. Ta zapis spodaj povzemam v celoti.

Če drugega ne, boste vsaj za trenutek pomislili, da smo postali tako napredni, da znamo predvsem – pretiravati.

Koliko hrane pojejo družine po svetu v enem tednu?

Pomislite kdaj, koliko hrane bi se nabralo, če bi na en kraj spravili vse, kar vaša družina poje v enem tednu. In koliko vas stane teden krme.

Neki popotnik se je vprašal isto. To so njegove ugotovitve:

1. Nemčija: družina Melander iz mesta Bargteheide; 375 evrov.

2. ZDA: družina Revis s Severne Karoline; 264 evrov

3. Italija: družina Manzo s Sicilije; 214 evrov

4. Mehika: družina Casales iz mesta Cuernavaca; 146 evrov

5. Poljska: družina Sobczynsky iz mesta Jeziorna; 116 evrov

6. Egipt: družina Ahmed iz Kaira; 52 evrov

7. Ekvador: družina Ayme iz mesta Tingo; 25 evrov

8. Butan: družina Namgaj iz vasi Šingkej; 4 evri

9. Čad: družina Aboubakar iz taborišča Breidjing; 95 centov

Število lačnih ust se razlikuje, hrana, ki jo jejo pa še bolj. En faktor je cena hrane, drug faktor, koliko družina pridela sama, tretji faktor, koliko družina poje. Predstavljena družina iz Čada bi s tedenskim proračunom za hrano družine iz Nemčije preživela 7 let in 6 mesecev.

Skoraj istočasno sem prejšnji teden naletel na dva članka, ki razbijata popularne tekaške mite in urbane legende, v katere nas je večina tekačev in rekreativcev verjela dolga leta. Še več, veselo smo širili naokrog ta napačna dejstva in prepričali še več sotrpinov. Čas je, da jih dokončno ovržemo! 🙂

Članka najdete na spletiščih Competitor.com in Lifehacker.com; za tiste, ki se vam ne da brati daljših tekstov povzemam najzanimivejše.

Utrujenost ali “muskelfiber” po treningu sta posledica mlečne kisline
Ne drži. Mlečna kislina, eč že nastane, se iz mišic odstrani zelo hitro po koncu vadbe. Prava urujenost, ki traja tudi 48 ali več po vadbi pa je v resnici posledica mikro poškodb mišičnih vlaken, ki nastajajo pri vsaki obremenitvi, ki presega osnovno sposobnost mišičnih vlaken. Ravno te poškodbe vodijo k obnovi mišic, ki so močnejše in prožnejše. Vseeno, če boste postopni pri vadbi bo bolečin manj, učinek pa ravno pravi.

Pred tekom je potrebno raztezanje
Sploh ne. Po najnovejših raziskavah je ravno obratno – z raztezanjem pred vadbo boste še prej staknili poškodbo. Napačna je predpostavka, da je raztezanje v osnovi ogrevanje. Ogrevanje je potrebno, vendar ne v obliki raztegovanja ampak kot lahkoten in počasen tek. Raztezanju pred tekom pa se mirne vesti lahko odpoveste. Sklepi in vezi vam bodo hvaležni.

Brez bolečine ni napredka
Brez napora seveda ne gre. Ampak do bolečine in še čez? Brez potrebe. Bolečina je največkrat znak in opozorilo telesa, da gre nekaj narobe. Morda se celo kaže poškodba. Utrujenost, neudobje, napor so sestavni del tistih dni, ko delate težje treninge. A ko vas začne boleti in to ni od utrujenosti, potem ne rinite z glavo skozi zid.

Tek je edino zdravilo za preveliko telesno težo
Gibanje, še posebej hoja tek sta nujna za vsakega zdravega posameznika. A v mejah normale in v ravnotežju z ostalimi dnevnimi nalogami. Poleg tega samo gibanje ne pomaga, če želite izgubljati težo. Dokaz za to so množice tekačev, ki furajo “kronični kardio”, obseg pasu pa se jim ne zmanjša, kot bi si želeli. Prehrana je tisti manjkajoči člen – poenostavitev v smislu, “več pokurim, kot pojem, to mora biti ok” pa žal zmeraj pade v praksi.

Ne splača se začenjat, če nisi mlad, suh ali že športnik
Vse to so samo izgovori, da se ne lotiš gibanja. Ali pa kvazi tolažba prijateljev in znancev, ki imajo sami slabo vest, pa se jim ne da začet. Nikoli ni prepozno, nikoli nisi predebel ali premalo v formi. Počasen začetek, uživanje v novo odkritem gibanju in sproščenost so ključni, potem steče samo od sebe. Pogumno in poslušajte predvsem sebe!

Za napredek je potrebno teči vsak dan
Če ste atlet ali resen tekmovalec, potem vam to skoraj ne uide. A rekreativce vsakodnevni napor velikokrat pripelje v pretreniranost, padec odpornosti, bolezen, poškodbe. Včasih pač ni dan za tek, morda zaradi utrujenost, rahlega prehlada ali izjemno slabega vremena. Brez slabe vesti si vzemite prost dan. Počitek je pol napredka, to vam lahko povedo tudi najhitrejši tekači na naslednji tekaški tekmi.

Tek je slab za kolena
Najbrž ga ni tekača, ki mu niso solili pameti, da si bo s tekom uničil kolena. Drži seveda nasprotno; tek krepi tako mišice, sklepe in kosti. Problem lahko nastane, če tečete preveč “na peto”. Splača se potruditi in osvojiti pravo tekaško tehniko, pa vas nobena kolenska opornica ali trak ne bosta več ujela.

Piti je treba, preden nastopi žeja
Še ena trdovratna dogma, ki jo še danes zvesto ponavljajo vsi, ki se s tekom tako ali drugače pečajo. Žeja je popolnoma naraven znak, da telo potrebuje tekočino. Prezgodnje nalivanje s preveč tekočine lahko povzroči še več težav z mehurjem, želodcem in hiponatremijo. Izjema je le izjemno vroče vreme, ko žeja nastopi še pred tekom. Vsekakor, tudi s pijačo po pameti.

Copati pomagajo preprečevati poškodbe
Tridesetletna dogma, ki ni bila nikoli dokazana niti z eno študijo. Obutev je vedno bolj sofisticirana, poškodb pa nič manj. Še celo več. Kljub temu vam danes še vedno v skoraj vsaki športni trgovini prodajajo to dejstvo kot ključno pri izbiri tekaških copat. Več blaženja, manj poškodb. Praksa je vse te postavila na laž. Sicer se bodo goreči zagovorniki blaženja lahko hitro oglasili, da recimo bosonogi in minimalni tek ravno tako povzročata poškodbe. S tem se deloma tudi strinjam; predvsem neučakanost in slaba tehnika tudi pri minimalistih rodita cel kup težav. A o tem podrobneje naslednjič. Do takrat pa ostanite sproščeni 🙂

Sezona se je odprla, sonček je ogrel zrak in podlago in tekači rinejo na plano. Še posebej so novega zaleta dobili tisti, ki se na novo lotevajo minimalističnega in bosega teka. Da je temu tako, opažam tudi v trgovini, saj se vsak dan najde kdo, ki pride po kako uporabno informacijo ali pa poskusit kak minimalističen čevelj.

Sam vztrajam na tem, da so najprej informacije, čimveč njih, potem šele minimalistični čevlji. Vsakemu, ki je v dilemi, bi ali ne bi, najprej svetujem, naj se še ne odloča za minimalistične čevlje, ampak naj raje poskusi odteči okrog bloka  ali po kaki krajši potki bos, lahkotno in sproščeno. Pri tem naj opazuje svojo tehniko in držo, ki jo telo avtomatično zavzame, ko nima pod stopali nobene zaščite več. Potem naj isto distanco naredi še v klasičnih čevljih in naredi pri sebi primerjavo. Kdaj se je počutil bolj sproščen, lahek, hiter? Kdaj je čutil manj sile v stopalih, petah, kolkih, križu? Če meni, da bi se dalo z manj obutve lažje teči, potem naj se spet oglasi, pa bomo rekli še kakšno…

Čeprav informacij ni nikoli dovolj, pa se vseeno včasih  zgodi “information overload”, ko ljudi mine brati dolge elaborate in jih to potem odvrne tudi od akcije. O temi sem poglobljeno že pisal.  Zato bom danes napisal samo tri osnovna pravila, ki jih rabite vedeti, da začnete teči tehnično bolj pravilno. Če jih osvojite, ste osvojili 95% vsega, kar o temi potrebujete vedeti za zdravo in sproščujoče tekanje.

Pravilna drža Najlaže boste tekli, če boste imeli telo poravnano glede na podlago, z rahlim nagibom naprej v gležnjih. Najlaže to zagotovite, če raztegnete in sklenete svoje roke nad glavo, potem rahlo pokrčite kolena in roke spustite ob telo na približno 45 stopinj v komolcu.

Pristanek stopala na tleh Ne morete zgrešiti, če ob pristanete na tleh s celim stopalom, pod boki oz. celim telesom. Kot da bi stopali na svoje težišče. Večji, ko je del stopala, ki  istočasno pride v stik s tlemi, boljše je naravno blaženje.

Frekvenca koraka Ta je najbolj preprosta. Z obema nogama bi v minuti morali na podlago stopiti okrog 180-krat. Če je malo manj, ne bo nič narobe, če je več, pa celo dobrodošlo.

Vse tri elemente združite v ebo vajo, pa bo še lažje.  Princip “100 up” je v bistvu korakanje na mestu – cilj je narediti 100 korakov čombolj tehnično pravilno. Če se forma vmes podre, odnehate. Ko brez težav naredite teh sto korakov, počasi poskusite z lahkotnim tekom na mestu. Do 100 korakov. In tako naprej. Ko na mestu osvojite 100 korakov s frekvenco 180/min ste dobri za na cesto.

Ena preprosta vaja tudi za med tekom: vsakič, ko pristanete z stopalom na tleh, ga takoj dvignite od tal. Ne z odrivom, z močjo mišic. Nekaj koncentracije je treba, a s par minutami te vaje na vsakem treningu boste zelo v kratkem svojo tehniko bistveno popravili. Ne boste samo manj obremenjevali svojih sklepov in vezi, tudi hitrejši boste.

Uspešno pomladansko tekanje želim, 6.5. pa ne pozabite priti v Kranj na 2. Slovenski Bosi Tek!

Na prestopnega leta dan, ki se je tako lepo naredil, sem kanil pisati o tem izjemnem dogodku, ki se zgodi na vsake kvatre (oz. štiri leta, če smo natačni), pa je druga tema uletela vmes. Ja, saj bo še šansa o tem, tudi volitve in olimpijske so v štiriletnih intervalih, pa jih doslej nisem obdeloval. Pa jih najbrž tudi ne bom, ha.

Da preveč ne nakladam; čisto mimogrede se mi je danes na Facebooku nekje med novicami pokazala stran o 90 dnevni ločevalni dieti, pa sem si dejal, ni vrag, bom dotične strokovnjake povprašal o nejasnostih, ki me že dolgo mučijo. Namreč, kakšen je sploh smisel ločevanja živil, vpliv na metabolizem kot tak, kaj pri vsem tem vpliva na hujšanje in zakaj se škrobni in sadni dan ne imenujeta tudi ogljiko-hidratna (kar v osnovi sta)?

Jalovo upanje, da bom dobil odgovor seveda; a vseeno se je razvila zanimiva debata. Cela kolobocija pravzaprav, ko so me nekateri opominjali, nekateri podučevali, tudi pokroviteljsko trepljali. Dieta je dobra, ker deluje in deluje zato, ker je dobra! Pika.

Vsaka izmenjava mnenj je zanimiva, pa ne gre samo za provokacijo, tokrat me je dejansko vodila tudi želja po odgovorih. Kajpak jih nisem dobil. Logično. Ker jih ni. Kak glas razuma je na koncu pač priznal, da gre pri vsem skupaj za uvajanje predvsem discipline in zmernosti. That’s it. Nobene znanstvene podlage o tem, zakaj je en dan pametno jesti pečenko, drugi dan pa krompir, ne pa vsak dan kombinacijo obojega. Nobenega argumenta, zakaj ravno štirje dnevi, od katerih so trije na hidratih, eden pa na beljakovinah. Busted!

Zakaj potem ločevalna dieta, khm, deluje. Eden od razlogov (foto in tekst povzeto po temle članku):

Kratkoročne učinke ločevalne diete lahko pripišemo tudi dejstvu, da korigira nekatere verjetne napake, ki jih je tisti, ki hujša, počel prej:

• – količina dnevno zaužite energije se v primerjavi s prej običajno zniža – ne glede na to, da je resnično energijsko vrednost priporočenih obrokov praktično nemogoče izračunati, saj so količine navedene premalo natančno (primer sira ali pomaranč);
  – kljub siromašnim “pol-obrokom” v prvem delu dneva dejansko za mnoge, ki so bili vajeni jesti samo enkrat dnevno, pomeni velikanski napredek v disciplini prehranjevanja.

Tudi dobro počutje, o katerem pričajo privrženci, je dejstvo. Problem je, da to nastopi KLJUB kombiniranju prehrane, ne pa zaradi njega. Po drugi strani pa je res, da je kombiniranje dnevov in posameznih obrokov po hranilih nesmiselno. Večina zdravih ljudi normalno prebavi obroke, ki vsebujejo vsa hranila.

Toliko o čudežni dieti, ločevanju in ostalih čarovnijah. Boste rekli, kaj imam proti njim, če deluje in če je to način, ki nekomu ustreza, zakaj pa ne? Zato, ker mi gre res na jetra, da nekateri s to kvazi vero zavajajo in celo služijo mastne denarce. Naj bodo pošteni in povedo, za kaj gre, ne pa napletat zgodbic o metabolnih učinkih in vplivih ločevanja na zdravje. Hokus pokus, ne pa suho zlato.

Vseeno, izziv je tule: če se najde kdo, ki iz znanstvenega stališča uspe upravičit to dieto, na plan z argumenti! Morda lahko to potem prodamo tistim, ki pridigajo ločevalno vero, da bodo oni lažje prodajali. Nam pa padejo procenti, ha, za pivo na ogljiko-hidratni dan 🙂

Tale zapis sem začel pisat ene parkrat, potem pa sem se znova in znova zalotil, kako zaidem v zapletena filozofiranja. Pa za tako preprosto temo gre.

Čas.

Vsi ga imamo zastonj na razpolago. Vsi ga brezvestno trošimo. Vsi puščamo, da nam ga razporejajo tisti, ki nam niso najbolj pri srcu. Mogoče se vam tako kot meni kdaj zazdi “da delate dolge ure v službi, ki jo sovražite, da lahko kupite stvari, ki jih ne rabite, da bi z njimi impresionirali ljudi, ki jih ne marate”?

Ne čakat na penzijo ali na sedmico.

Sanjarit je lepo. A zaradi tega ne živim nič bolj kvalitetno. Časa za preživljanje z mlado družino, v dobri družbi ali ustvarjanju in preizkušanju idej mi sanjarjenje ne bo dalo. Res bi mi bilo žal, če bi zaradi dela ali neštetih obveznosti zamudil odraščanje svojih otrok.

Radikalne spremembe? Nobene potrebe.

Pustit službo, kupit avtodom in vandrat po svetu se sliši zelo romantično. A večina od nas tega ne bo nikoli naredila. Preambiciozno in preveč radikalno. Ljudje imamo radi udobje in varnost. Zato velikopotezni cilji, kot je shujšat za 20 kil ali preteč maraton velikokrat padejo v vodo. Majhni koraki so čisto dovolj. Delat dve uri manj nadur na teden, peljat otroka na igrišče za pol ure, odteč tistih šest kilometrov vsako nedeljo.

Jaz bom balansiral.

Vsekakor na škodo vseh stvari, ki jih ne maram. Pomalem. Vzemite si 10 minut in si poglejte spodnji video. Nigel Marsh je car. Naše življenje bi bilo brez dela prazno. A vseeno življenje ni samo delo. Balansirajte.

Za vse tiste, ki danes ne boste zadeli sedmice – potolažite se, lahko bi bilo še slabše. Lahko bi jo namreč zadeli 🙂

Zadnje dni smo okrog teme kar precej debatirali, s kolegi in prijatelji, ki igrajo loto vsaj takrat, ko je obetan visok dobitek. Vsak je imel svoje ideje, želje in sanje, ki bi jih s tem denarjem lahko uresničil. Jaz pa mislim, da takle kup denarja, ki pade z neba, povzroči samo cel kup težav in življenjskih problemov.

Na primer: sam v življenju počnem veliko stvari, nekaj za eksistenco, precej za tudi za veselje. Vsakič se razveselim, ko naredim kak posel v trgovini, morda prodam kako storitev, pa četudi gre za majhen denar. Male zmage, mali uspehi, veliko zadovoljstvo. Verjamem, da se marsikdo, ki hodi v službo, vsak mesec razveseli plače, regresa enkrat na leto, mogoče kakega priboljška semtertja. Vsak sveži podjetnik je navdušen, ko dobi denar za svoj prvi proizvod, stritev. Navdušen! Vse to nam daje občutek vrednosti, spoštovanja do našega dela in nagrade za naš trud. Vsi mi zatrjujejo, da bi kljub milijončkom na računu še vedno hodili na šiht, pa ne bi spreminjali stila življenja. Pa bi res? Ko bi bili naslednjič predolgo v službi, ker je treba nekaj narediti do konca, ko bi vas jezna stranka poslala v tri krasne ali pa zoprn šef še enkrat več zagnjavil? Upam si trditi, da bi se večina počutila ponižane v smislu “ti boš meni pameti solil, bumbar, nimaš za burek” in se prav hitro sporekla in odšla.

Denar ne daje samo udobja, denar daje moč. Moč enega človeka nad drugimi in to je tisto kar pokvari. Slejkoprej na hitro obogateni človeček, ki nima odnosa do svojega kupa zlatnikov, zlorabi to svojo moč. Morda tudi sam ne ve. A vsi smo dnevno provocirani; okolica nas provocira, kuje v zvezde denar in uspeh, pod nos nam moli bahave posameznike. Marsikdo se počuti izzvanega, razžaljenega, opeharjenega. Ko imaš enkrat premoženje, pa ni več tako, ne? Sedaj pa lahko vrneš udarec! A ob tem postajaš ravno tako kot oni, ki si jih prej morda zaničeval.

Denar, posebej lahko pridobljen, spremeni človeka. Spremeni odnos drugih do njega. Z ljudmi ne moreš več na kavo, ne da bi tema padla na mizo. Ali pa ostala v zraku, neizrečena. Prijatelji niso več isti. Novi prijatelji so vedno vprašljivi. Cilji, sanje in življenjski načrti postanejo dolgočasni. Navdušenje izgine. Bi šli še z nahrbtnikom potovat po Avstraliji in doživljat dogodivščine, če bi se namesto prepoteni in zaprašeni lahko peljali z limuzino v klimatiziran hotel?

Mogoče pretiravam. A statistika govori, da kar 95% dobitnikov glavnih dobitkov na loterijah vse zapravi v 5 letih. In kaj, če ste ravno med tistimi “nesrečnimi” dobitniki sedmice in jo dobite en teden po tem, ko je oddan največji dobitek? Pa ravno vaša kombinacija zadane “borih” 100 jurjev? Ali pa da dobite samo 6ko? 🙂

Če boste zadeli, dajte večino tistim, ki res rabijo. Če ne bo zadetka, pa nič slabe volje. Vse tiste želje in načrte, ki bi jih s tem denarjem uresničili, začnite uresničevati korakoma. Če si jih res želite, vam bo uspelo. Pa še pot do tja bo bistveno bolj zanimiva in zabavna. Pa pridite kaj na kavo.