Manj je več

Dobro leto je bilo. Za nas, bosonogce in bose tekače. Ker smo se letos okrepili in izdatno povečali svoje vrste. Naš način gibanja ni več tako nesprejemljiv za vse ostale. Vedno več tekačev razmišlja o bolj naravnem načinu gibanja, vedno več si jih upa to tudi poskusiti. Zakaj so se stvari tako izdatno premaknile? Prav gotovo gre za vpliv iz Zahoda, ki je po nekaj letih dospel tudi do naše deželice. Svoj delež so pridali prodajalci minimalne obutve, ki so jo končno postavili v izložbe in na police. Literatura, kot je npr.uspešnica Born to run (pred kratkim prevedena v slovenščini kot Rojeni za tek), internet z neštetimi blogi  kot je BRU, Runblogger, Barefoot Running Society, The Running barefoot, če jih naštejem samo nekaj.

A glavni in najpomembnejši je zgled. Vsaka novost je v naši deželi ponavadi sprejeta najprej s skepso in neodobravanjem. Ko sem začel teči bos in preživel brez poškodb, sem izbil en kamenček v tem nejevernem zidu. Vsak tekač, ki je sledil in se sezul (ali obul minimalke) prav tako. A se ne želimo vsiljevati. Še manj pridigati. Z nasmeškom pa vedno vsakega povabimo zraven.

Antologija 2010/2011

Pravzaprav se je to bosonogo leto začelo že z lanskim Ljubljanskim maratonom. Dogodek je obhajal častitljivo petnajsto obletnico in kot enega od udeležencev vseh dotedanjih me je našla ekipa RTV Slovenija. Kratki intervju smo naredili pred blokom, potem pa raztežaj bosega tekanja na prostem. Bosega tekanja? Jp, tako je. Novinarka Andreja in snemalec sta se pač sprijaznila, da povrhu vsega nisem čisto običajen nor tekač. Za posladek potem še Viteški dodatek v prispevku in serija se je lahko začela.

Naključje je hotelo, da je isti dan Nedelo objavilo intervju, ki sva ga z Mankico Kranjec naredila par dni prej. Opravila je odlično delo, sporočilo, da bosonogci nismo ekstremisti, je doseglo tudi običajne, konvencionalne bralce. Da ne gre samo za kaprico, ampak predvsem za poslušanje lastnega telesa in odzivanja ne okolico je rdeča nit vsake debate o bosih nogah in tokrat nam je to uspelo lepo predstaviti.

Kmalu zatem sem začel postavljati spletišče Bositek.si, ki pa ni takoj zaživelo. Več pozornosti sem dajal Facebook strani z enakim imenom, ki je doživela lep sprejem in interakcija z bosonogci in simpatizerji je lepo stekla. Do trenutka, ko tole pišem, nas je tam zbranih že 200, tudi izmenjave mnenj je vedno več.

Tekaški dogodek, kjer nas je na enem mestu že ducat teklo bosih ali v minimalistični obutvi, je bil v lanskem novembru Sladkih6. Dobili smo še tretjega bosonogega maratonca (Ečo, drugi je bil Tilen v Radencih). Malo širši avditorij je preizkušal tudi obutev Vivobarefoot, po mojem mnenju eno najbolj vsestranskih minimalističnih čevljev sploh.

Vodilni in najbolj odprti za bosi tek in njegove različice so prav gotovo Američani, zato sem bil vesel, da so nas sprejeli v največjo družino bosih tekačev, Barefoot Runners Society. Tam vzdržujemo tudi svoj mali podforum, a čeprav smo le majhen, na prvi pogled nepomemben delček sveta bosih tekačev, smo čez nekaj mesecev presenetili na zanimiv način. Kar so konec lanskega leta napovedovali nekateri poznavalci v svetu minimalistične obutve, se je potem v celoti uresničilo: 2011 je postalo leto obutve za bosonogce.

Za začetek obetavnega leta sem spisal tale blog, ki je doživel odličen odziv. Znanje in izkušnje je potrebno negovati in predvsem deliti, sprejemati nove ideje in se izpopolnjevati. Lahko potrdim, da sem iz odzivov in replik, vprašanj in mnenj bralcev in sogovornikov izvedel marsikaj, kar še nisem vedel in to potem poskušal vkomponirati tudi v svoje eksperimente. Eden od teh je postal potem skoraj redna praksa – teči v mrzlem in suhem vremenu pod ničlo namreč sploh ni noben bavbav! A pazljivost in zmernost nista nikoli odveč, zato je pametno preceniti, kdaj bos, kdaj pa v minimalistični obutvi. Že nekaj milimetrov gume je dovolj, da v trdi zimi pritečeš brez težav in Kranja v Vrbo, ali iz Bleda na Pokljuko.

Gibanje bosih tekačev se je v začetku napajalo iz karizme pionirjev in zanimivih karakterjev. V zmedi in poplavi vseh informacij so še vedno tisti, h katerim se zatečem, ko me kakšna stvar o tematiki bega. Barefoot Ken Bob, dedek vseh nas bosonogcev (čeprav še ni tako star), Barefoot Ted (malo nor, izjemen mislec, govorec in tekač – z njim sem bil v kontaktu večkrat preko mejla), Barefoot Jason in ostali tekači. Eminenca tekaških trenerjev in umetnikov gibanja pa je nedvomno Lee Saxby, energični preučevalec fiziologije in mehanike gibanja ter učitelj. Ko sem ga imel spoznati na sejmu ISPO v Munchenu letos pozimi, sem imel kar malo treme. Pa ni bilo potrebe. Ko me je bosega poslal na tekaški trak, me posnel na vse možne načine, mi pokazal kaj delam narobe in kaj prav ter za povrh dodal še par vaj, ki mi bodo pomagale pri idealni tekaški formi, sva bila že najboljša kolega. Propriocepcija, pojem, ki mi takrat še ni bil čisto jasen pa je ključ do vsega, kar je pri bosem teku pomembno.

Zima še ni šla v kraj, ko so me iz nacionalke spet ujeli, tokrat za krajši intervju ali bolje rečeno portret za Sobotno popoldne. Malo nenavadno, a zanimivo snemanje za oddajo Usode, zanimiva vprašanja in poleg vsega še odlično vreme. Priznam, ko sem na koncu moral (no, malo tudi namignil, da bi bilo fajn) zagaziti v blato na polju, se mi je na široko režalo.

Čeprav je minilo že skoraj tri leta od mojega prvega bosega maratona, pa do takrat še nisem zapisal in strnil misli in občutkov. Priložnost se mi je ponudila v reportaži za revijo Tek Plus in priložnost sem z veseljem zgrabil. Ko sem enkrat začel pisati, so se mi spet porodili že pozabljeni spomini in eden za drugim vreli na plano. Skoraj 8 strani sem popisal, podoživljal in užival. Malo je dogodkov, ki so tako popolni in ta maraton (po dolgih letih spet moj “prvi”) je bil eden od njih.

Skoraj istočasno z izzidom revije smo se Viteško podali v Sežano na mali maraton in tam se prvič zares peljal svoje doma narejene sandale – huračije – na malo daljši tek. Glede na mraz in predvsem vlago je tistih par milimetrov gume predstavljalo edino pravo možnost, da s svojo slabo tekaško formo uspem. In sem, briljantna izkušnja in kot triperesna deteljica smo z Markom in Tilnom bosi dirjali skozi cilj.

Sezona 2011 je bombastično začela, opaziti pa je bilo, da se novemu trendu niso več upirali prodajalci športne obutve. Celo več, v bosonogem gibanju so prepoznali novo, hitro razvijajočo smer rekreativnega teka in temu primerno so začeli tudi oglaševati svoje nove asortimane. Revija Polet Fit je celo sekcijo prve številke posvetila prav bosemu teku!

Aprila se je pravzaprav začelo dogajati na polno. Ideji o Svetovnem bosem teku na 1. maj sem želel priključiti tudi Slovenijo in pomalem sem že začel širiti informacije in reklamo. S tem je sovpadlo tudi vabilo v oddajo Dobro jutro na TV Slovenija, kjer je bilo govora o teku, prehrani, rekreaciji in vsem, kar se vrti okrog tega. In kot da to ni dovolj, obkrožen sem bil s tremi legendami iz tekaških vod, dr. Škofom, dr. Rotovnikovo in Heleno Žigon. Ker zame tek že nekaj let pomeni bosi oz. minimalistični tek, sem o tem tudi spregovoril. Če že pametno planiramo prehrano, treninge, tekme, počitek in oblačila, nikakor ne pozabimo na noge – naš edini del telesa, ki med tekom povezan s podlago. Le zakaj bi vse te informacije zatrli s preveč podloženo in blaženo obutvijo. Tudi v zaodrju te zanimive oddaje sva z dr. Škofom razdrla par zanimivih; tematika ga je zanimala v toliko, da sva govorila tudi o morebitnih študijah, ki bi se jih na tem področju tudi pri nas dalo narediti.

April je bil tudi promocijsko in delovno obarvan. Podjetje TerraPlana, ki zastopa znamko Vivobarefoot v Sloveniji, me je povabilo k sodelovanju na par testiranjih/treningih bosega teka v Tomas Sportu. Vsa so uspela, kako hitro namreč teče čas, ko novim in zainteresiranim bosonogcem pokažeš, kako dejansko tečejo obuti in bosi in kako preprosto je popraviti napake v tehniki. Čeprav gre “samo za tek” pa so bili vsi pogovori hitro (pre)dolgi in bi lahko še trajali. Ko človeka spodbudiš, da začne razmišljati o evoluciji in logiki, se vprašanje in ideje porajajo kar same.

1. Slovenski bosi tek, ki se je imel zgoditi 1. maja me je navdajal s skoraj evforičnim pričakovanjem. Olje na ogenj so prilivali tudi mediji. O premiernem dogodku so poročali in me klicali z Radia1, Radia Kranj, Radia Belvi, revije Misteriji, portala Tekac.si in Gorenjske televizije. Pri slednjih smo posneli tudi krajšo najavo dogodka.

Tek je bil poslastica. Za dušo in telo. Idealno vreme, neprekosljivo vzdušje. Morda se je samo meni to zdelo, ampak bosonogci s(m)o drugačne vrste tekači. Morda malo bolj sproščeni, manj odvisni od vseh ur, pripomočkov, distrakcij. Kakšen pogled je to moral biti, ko se nas je skoraj 60 bosih vseh starosti (najmlajši je imel leto in pol) podalo na kroženje okrog Kranjskega športnega parka. Če sem bil zadnje čase ob različnih organizacijah dogodkov precej utrujen, sem bil tokrat svež in prenovljen. In pivo je teknilo kot že dolgo ne.

O dogodku so obširno poročali tudi časopisi, revije, spletni portali, celo nacionalka nas je prišla posnet. Potrudili so se na Tekac.si, v Gorenjskem glasu smo dobili celo stran. Fajn reportažo so posneli tudi fantje od Bose noge, ne smem pozabit na celostransko v Tek Plus. Pa cel kup fotk, ki jih je posnel Mitja. Reportaža na spletni strani Vivobarefoot.com. Sam sem napisal reportažo na blog in za uradno spletno stran. In presenečenje dneva: od vseh bosih prireditev, ki so se ta dan organizirale širom sveta, je bila naša, slovenska, najštevilčnejša! Najboljši na svetu, en dan, v prav posebni disciplini.

Dogajanje okrog Slovenskega bosega teka je rodilo precej novih bosonogcev, še več simpatizerjev in tistih z vprašanji. V trgovini sem skoraj dnevno imel kakšnega tekača, ki je z zanimanjem želel zvedeti vse o tem, kako začeti, kateri obutev izbrati, kako izboljšati tehniko. Ponovili smo še par testiranj Vivobarefoot v Ljubljani in na eno od seans je prišel tudi Janez Usenik, novinar POP TV z ekipo, posnet prispevek za poročila. Nastal je eden bolj zanimivih prispevkov, še novinarja smo spravili na stezo.

Malo manj uspešen sem bil pri prepričevanju novinarke, ki je tudi prišla, a reportažo smo vseeno naredili. Bosonogi tek na Golica TV dokazuje, da smo letos bosonogci okupirali vse zvrsti zabavne glasbe. Skoraj istočasno so v oddaji Sobotno popoldne v program z gostom vključili moj celotni posnetek za Usode taiste oddaje. To me je presenetilo, še posebej, ko sem izvedel, da je legendarni gost Dušan Mravlje. Kljub temu, da je zatrdil, da on že celo življenje teče na peto, pa sem iz njegove biografije Neskončne ceste povzel, da mu valjanje “peta-prsti” sploh ne diši, tudi preveč blažena obutev ne, ampak raje tanjša in trša. Morda pa imava z Dušanom več skupnega, kot bi si mislil.

Tudi poletje se je začelo pestro. Špela Sila me je prišla intervjuvat za Siol.net in spisala jedrnat članek Bosih nog naokrog. O tem kako začeti, o tem na kaj paziti, o maratonih in drugih traparijah in o tem, da skoraj ne morete naleteti na razbito steklo, tudi, če po mestu tečete bosi. Samo tri dno zatem sem bos nastopil na maratonu v Radencih. S kolegom Markom sva se šla bosa preizkusit na 21km progo in res sva jo dobro preizkusila. Če je prva polovica šla od nog kot po maslu, pa se je vedno bolj razbeljeni asfalt zajedal v stopala z vsakim korakom, ki sva ga v zadnji četrtini naredila proti cilju. Bela črta naju je rešila, pa frekvenca korakov, ki je nisva upala spustit. Še en ekstrem, a stopala so ostala brez opeklin in brez žuljev, Mark pa je naredil še en korak do pravega maratona brez obutve.

Nočna 10ka na Bledu, edina tekaška prireditev, ki goji bosi tek in kategorijo za bosonogce praktično od začetka, je postregla z še enim neverjetnim dosežkom. Bosi tekač Boštjan Urankar je 10km pretekel v manj kot 36 minutah in dokazal, da obutev ni pogoj, da je tekač lahko hiter. Včasih velja ravno obratno. Tudi ostali bosi tekači širom Slovenije niso počivali. Nabrali smo lep šopek fotk, tekači vseh starosti in spolov pa predvsem zadovoljni in svobodni.

Pričakoval sem malo bolj mirno jesen, a širni svet je hotel še o bosem teku, domača javnost pa je dočakala tudi tisto, kar je celoten tekaški svet obrnilo na glavo. Pred Ljubljanskim maratonom sem spet imel srečo, da so me, tokrat ŠportTV, pobarali za eno krajšo reportažo. Z veteranko Ano sva nad Tržičem tekala za kamero in debatirala o vseh teh letih in Ljubljanskih maratonih. Če nisem bos, se zadnje čase za tekaške podvige ne ločim več od svojih huračijev, lažje in bolj zračne obutve si ne znam predstavljati.

Ljubljana na maratonu že leta ni več samo tekaška, ampak je bolj zabavljaška. Zgledi še ne vlečejo dovolj, pa smo Vitezi Dobrega Teka zmeraj med bolj opaznimi – ker smo našemljeni. Letos oprava ni manjkala, le obutev je, no vsaj za polovico kroga, ki sem ga šel napast. Rekord na maratonu je gladko padel in čisto nenačrtovano sem uspel z zmagovalcem celo teči. Ja, čeprav je trajalo samo kakih 100m, je bilo naporno a zabavno (no vsaj zame – glejte od 12.15 naprej). Če si našemljen in obenem še bosonog (no, ali pa obut v minimalke), te ujame tudi objektiv Delovega fotoreporterja. Objava fotke v Delovi prilogi Ljubljanski maraton je posebna čast, pa četudi izpade malo eksotična. Tako eksotična sigurno ne, kot npr. v reviji Lisa, z napačnim opisom in nazivom. A rumenemu tisku že ne bomo gledali v zobe, kajne.

Uh, šele zdajle, ko gre h koncu tole moje pisanje, vidim, da sem skoraj več nastopal kot pa tekal tole zadnje leto. Zlobneži bo znali reči, da sem se v zobe dajal. A moje mnenje je, da te mediji že sami poiščejo, če si dovolj zanimiv ali pa drzen. Pa čeprav je to samo tek, bosi tek, eksotika (ki morda postaja že mainstream). Predstavljajte si šele, kako opazni ste lahko, če na podoben način pristopite k resnejšim življenjskim platem. Kar pogumno, če uživate v tem (jaz vsak dan posebej), je to že samo po sebi nagrada, vse ostalo pa smetana na torti.

Za konec leta me je čakalo še eno presenečenje. Born to run (McDougall, 2009), ki sem jo že v Nedelovi rubriki Moj izbor izpostavil kot najljubšo med tekaškimi knjigami, je dočakala svoj slovenski prevod. Rojeni za tek je izšla pri založbi Sanje, zato sem jo takoj moral imeti. Še več, obvezno sem jo želel ponuditi tudi strankam v trgovini, pa prijateljem in tekaškim znancem. Da je odlična in da je všeč mnogim, sem videl, ko je prva pošiljka pošla v nekaj dneh. Sedaj sem spet založen z njimi in ne morem si predstavljati boljšega darila za praznike. Jaz jih bom sigurno še delil, morda jo dobi tudi kdo od vas :).

Dobro leto je bilo. Zato se ga spodobi zaključiti v stilu. 14.12. sem bil vabljen na literarni večer v Hišo sanjajočih knjig na Trubarjevo, kjer sva z Juretom Capudrom  zastavila debato o tem, ali smo res rojeni za tek. Večer je odlično uspel, ob kozarčku iskiate smo debatirali še pozno v noč.

ps. Drugo leto obhajam peto obletnico svojega bosega tekanja. Kako fajn, da bo takrat ravno 2. Slovenski Bosi Tek. 6.5.2012 si dajte v koledarček in v Garmine vnesite Kranj. Se vidimo!

A veste, kaj je Movember? Gre za gibanje, ki po celem svetu v mesecu novembru zavzema za izboljšanje zdravja moških, za boj proti moškim rakom kot je tisti na prostati in testisih, zbira prostovoljne prispevke in opozarja na diskriminacijo vseh lastnikov brkov, muštac po domače. Kako to dela? Tako, da si tisti, ki se v tem mesecu pridružijo gibanju, puščajo brke.

Movember je besedna zveza setavljena iz angleške okrajšave za brke Mo (=Moustache) in imena meseca novembra. Mo Bros (člani gibanja) so se v samo osmih letih razpasli po celem svetu :)Več o gibanju in namenu lahko preberete tukaj.

Ker so mi osebno vse vrste obraznih kocin zelo domače in mi britje ni najljubši šport, letos ni bilo težko pristopiti zraven. Na čisto obrit za začetek, občasno popravljen vmes (brki so nedotakljivi!) in izdatno brkat na koncu meseca. Odzivi: vsekakor sem pokasiral marsikakšen pogled, tudi vprašanje semtertja pa nebroj zabavnih komentarjev. Še nekaj evrčkov se je zbralo. Namen dosežen, mesec oddelan.

A za razliko od tistih, v vseh ostalih mesecih redno brijočih se, ki so z olajšanjem dočakali včerajšnji dan, sam nisem besno planil na klinco in si hitel odstranjevati celomesečnega prirastka. Nope, brki pri meni ostanejo. Pa čeprav jih bo slejkoprej dorasla in prerasla ostala brada.

Z veseljem pokažem, da se v svetu poraziranih, polizanih in polepšanih fantov najde tudi še kak dedec. Ki je kosmat in ponosen na to.

ps. Manj je več, a ne manj kocin ampak manj klinc, žavb, afteršejvov. Več svobode. Pa še žena se je ravno navadila 🙂

“Gospodična, ste že videli kdaj take čevlje?
*odkima*
“Niste? Za kaj mislite, da se uporabljajo?”
“Za..hm…v vodo? Za na plažo?”
“Nope. Za tek.”
“Za tek? Nemogoče!”
“Tako je, prav za to. Ker simulira bosi tek, je tudi najboljše obuvalo za naraven in lahkoten korak.”
*nejeveren pogled*
“Ok, greva od začetka :). Ali kdaj hodite bosi?”

Zadnja dva sobotna popoldneva sem preživel v City parku v Ljubljani, ne po nakupih ampak v Tomas sportu, kjer sem puncam iz Terra Plane pomagal pri promociji in testiranju obutve Vivobarefoot. Na vabilo se zmeraj rad odzovem, ne samo zato, ker mi je ta obutev ljuba in jo uporabljam praktično vsak dan, ampak tudi zato, ker je komunikacija z “bosonogci” in tistimi, ki bi to lahko še postali, zmeraj zanimiva. Dialogi, podobni kot je uvodni, ponavadi postanejo debata, dolga vsaj pol ure. Razpravljati o prednostih teka brez obutve, pravilni tehniki teka, zaščiti pred poškodbami in užitku ob teku mi je vsakič znova izziv.

Revolucijo minimalističnega in bosega teka je v Ameriki podžgala uspešnica Rojeni za tek dobri dve leti nazaj. Vplivala je na celotno industrijo tekaške obutve in vsi večji proizvajalci kar tekmujejo, kdo bo prej predstavil svojo linijo minimalistične obutve. Nike, Adidas, Brooks, New Balance, Saucony, Merrel, Fila itd itd. Poleg njih še vsaj ducat novih specializiranih kot so Altra, Skora, Zem, Kigo, Sole runner, Softstar in še cel kup drugih. Pri nas sta najbolj poznani dve znamki, VibramFivefingers, ki obvladujejo večji del trga in Vivobarefoot od TerraPlane. Obe znamki sta bili na trgu še pred svetovno popularnostjo bosonoge tekaške mrzlice in sta na trgu tudi najbolj izkušena. To pride najbolj do izraza pri ponudbi, ko za novega minimalista ni več dovolj, da ima na voljo le en model v eni barvi, ampak na vsak način hoče asortiman različnih modelov, različnih barvnih kombinacij…Ni več dovolj, da prodajaš filozofijo, mora biti tudi design in embalaža. Žal.

Na testiranjih, ki smo jih delali, pa je seveda prav prišlo, da smo imeli obiskovalcem kaj za pokazat. Poleg obutve je bila center našega delovišča tekaška steza s kamero. Vse, ki so želeli, smo posneli med tekom v obutvi in bose. Ja, dovolj je že 30-sekundni počasni posnetek teka v običajni obutvi s primerjavo teka istega tekača brez obutve, da se vidi način pristajanja stopal na tleh. Skoraj brez izjeme so tudi hitri in izkušeni tekači v klasični tekaški obutvi pristajali na peto. Čeprav tekaška steza ni najboljša podlaga za test (je nekoliko mehka, nestabilna in zibajoča), pa je vsak, ki je odtekel še svoj “bosi preizkus” vidno spremenil tehniko pristajanja na tleh. Brez “potuhe” blaženega podplata pristajanje na peto ni bilo več tako privlačno in neogibno je pri vseh (avtomatično) sledil pristanek bistveno bolj na srednji del stopala. Ko smo v zadnjem delu preizkusa dodali še pripomoček za povečanje frekvence koraka (metronom na telefonu, ki ga nastavim na 180 udarcev je idealen), pa se je pri vsakem tekaču že začela kazati tista idealna, lahkotna tehnika. Nihče več ni pristajal na peto, koraki so postali krajši in hitrejši. Vsi, ki so se dali testirat, so zatrjevali, da je bos neverjetno lahko teči – da se takoj opazi razlika. Podobne občutke smo simulirali tudi z obutvijo Vivobarefoot – modeloma Evo in Neo.

Ok, tisto, česar nam nikoli niso povedali pa je najpomembneje: tudi tek je tehnično zahtevna športna disciplina! Tudi tehniko teka je treba vaditi in se je naučiti. Najlaže gre vedno z bosimi nogami. Še vedno ne verjamete? Pri bosem teku ni prav nobene potuhe in vsak napačen korak zaboli. Ko dodaš še par osnovnih pravil, kot je pokončna drža (boki naprej, glava naravnost), pokrčene roke (ne v pravi kot ampak na okrog  45 stopinj), sproščenost v kolenih (rahlo pokrčena in spuščena), hitro frekvenco in kratek čas, ko so stopala na tleh (več si v zraku, manj sil deluje na sklepe in mišice) potem se že približuješ ekonomičnemu in lahkotnemu teku. Drži, da ima vsak tekač svoj izraz  – in da se lahko tudi nekoliko oddalji od zgoraj navedenih pravil.  A osnova ostaja. Če ob vsem tem še narediš tisto, nepogrešljivo – poslušaš sebe, svoje telo, stopala – potem točno veš, kdaj si našel svoj idealni korak. In potem ga hočeš še in še, za vedno.  A previdno: začetek naj bo postopen in zmeren! Kot da bi imeli desetletja noge v mavcu, so tudi noge, ki pridejo iz tekaških copat občutljive in šibke (predvsem v stopalih, mečih in ahilovi tetivi). Zato najprej hoja, hoja, hoja, pa potem počasen tek. Poslušajte se in nikoli čez bolečino! Naj vam bo v užitek in sprostitev.

Sem hotel več pisat tudi o Vivobarefoot, pa me je spet zaneslo. A kaj, ko si ne morem pomagat :). Tema je tako navdihujoča, da ponuja za ure in ure razmišljanja in pogovorov. Vseeno, če se vrnemo k obutvi – ker bosa noga danes ni več družbeno sprejemljiva, ker imamo tudi zimo in ker je na katerikoli podlagi včasih težko biti bos – takrat minimalistična obutev prav pride. Morda boste rekli, da sem pristranski, a preizkusil sem večino ponudbe, ki je na trgu (in tudi prodajam več različnih znamk) a Vivobarefoot se mi še vedno zdi najbolj vsestranska minimalistična obutev. Za vsak dan in tudi za tek, ker so dovolj tenki, dovolj zračni in predvsem dovolj široki, da ne omejujejo naravnega gibanja stopala ob pristanku na tla. Sam imam sedaj v zbirki že EVO, EVOII, NEO, NEO trail in ULTRA. Naslednji na spisku želja pa so AQUA light (samo 3mm podplata!), komaj čakam! Ob priliki, ko bom imel nekaj več časa, pa o vseh napišem še malo daljšo recenzijo.

V Tomas sportu smo se obe soboti imeli super, tistih par ur je minilo prehitro. Spet smo se veliko naučili tudi od tekačev, ki so prišli in upam tudi njim dali nekaj novih spoznanj, pravih napotkov in veliko snovi za razmišljanje. Vsem, ki so kupili svoj par Vivotk pa kajpak čimpogostejšo uporabo :). Če ste zamudili tokrat, vabljeni spet spomladi. Čez zimo pa se lahko oglasite pri meni v Kranju, v Športnem centru Maratonc, kjer boste lahko preizkusili Vivotke in izvedeli kaj novega.

Ps. za konec še uporabna vaja, primerna za dni, ko ni vremena in časa za trening zunaj. Predvsem za tehniko je odlična! http://100up.info/

Pa ne pozabit, zabavno mora tudi bit! http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=theHXQP9Bo0

Kot tekač in kot maratonec čas pojmujem nekoliko drugače kot tisti, ki se s tem ne peča. Kar pomnim, se moje leto ne začenja januarja in končuje decembra, ampak se konča z maratonom in začne spet takoj po njem.  Celo moje odraslo življenje je na en način zvezano z maratonom, posebej z enim, posebnim, ljubljanskim.

Kdaj pa kdaj se dogodki poklopijo in se ustvarja zgodovina. Kot mlad, neizkušen a motiviran tekač, bolje rečeno rekreativec, sem se petnajst let nazaj po naključju spentljal in zaljubil v maraton. Tekal sem, bolj ko ne, za sebe, tista leta pred in med študijem. Mlademu telesu in svežim nogam gibanje dobro dene, zato sem se hitro adaptiral, hitro napredoval. Sicer nisem nameraval, a malo me je le gnalo, da bi tekmoval, zato sem takoj, ko sem videl razpis za 1. Ljubljanski maraton, vedel, da je to to. Prvega ne pozabiš nikoli. Ostalo je zgodovina.

Vsako leto sem se vračal nazaj, po iste občutke in nova doživetja. Kar naenkrat je minilo 15 let, jaz pa spet tam. Drug človek, popolnoma, z novim življenjskim nazorom, s čisto novimi prioritetami. A sentimentalno navezan. Na maraton, ki mi je dal najboljše in tudi najslabše tekaške čase, na odlične sezone, poškodbe, ogromno novih znanstev in prijateljstev. Na ljubljanske ceste.

Že lani, ko so nas vse, jubilante (ki smo vseh 15 maratonov tako ali drugače odtekli v Ljubljani) nagradili z steklenimi kipci, sem si dejal, da bom enkrat prekinil ta niz. Da ga ne bom delal samo zato, da “ostajam v igri”, za vsako ceno in na silo. Nisem si predstavljal, da bom že letos postavil piko na i.

Če sem pred leti tek postavljal visoko na listo dnevnih prioritet in dneva nisem mogel zaključit, ne da bi imel za sabo že toliko in toliko kilometrov, se je situacija zadnja leta počasi spremenila. V vrtincu službenih, družinskih in ostalih aktivnosti tek pride na vrsto, ko je želja res izrazita. Še leto in pol nazaj sem visoko motiviran treniral dnevno za ultre, potem pa mi je, predvsem zaradi manjših a trdovratnih poškodb, motivacija usahnila. Z njo je šla kondicija in želja po več kot občasnem tekanju in nastopanju na dirkah. Tudi letošnje leto v tem pogledu ni izstopalo, zato sem dirke izbiral po pameti in tistih par odtekel v odlični družbi, večinoma bosonog. Vseskozi sem imel v mislih tudi Ljubljano. A me ni skrbelo, maraton mi je bil v vseh teh letih zapisan pod kožo in ni me bilo strah kadarkoli odtekat tistih 42 in drobiž, sicer počasi, a vseeno suvereno.

Maraton moraš spoštovat. Ne glede na to, da sem bil leta v formi, ko mi maratonska razdalja ni predstavljala bojazni, ne glede na to, da sem velikokrat na treningih tekel še bistveno dlje. Ne glede na popularnost ultra tekov v zadnjih par letih v naših krajih, ne glede na to, da v vsej tej tekaški noriji vsi pravijo, “maraton pa ja vsak zmore”. Motijo se in to je bržkone največja napaka “serijskih” maratoncev, ki jih tekaška “industrija” producira zadnja leta, morda desetletja. Lahko se je za maraton pripravit fizično, nekoliko težje a tudi gre, psihično. Tisto, kar marsikomu spodleti, pa je pripraviti se na maratonski tek kot doživetje, seanso s samim sabo, celo užitek. Ne gre za premagovanje telesa, ampak za sodelovanje z njim. Gre za priznanje bolečine, ne le premagovanje. Gre za spoštovanje nečesa, kar si dobil posojeno, nikakor pa ne dano v trajno last. Maraton moraš spoštovat.

Do septembra sem ga še imel, letošnjega ljubljanskega. Potem pa so občutki šli. Tudi zato, ker nisem bil pripravljen. Ne fizično, ne psihično. Ko sem omenil komu, so mi rekli, “boš pa že, stisnil tista dva kroga, za niz gre, ne smeš prekinit!”. Pa ravno za to je šlo, do niza, čeprav je trajal že 15 let, nisem imel nobenega sentimenta več. Pravzaprav se mi je pomalem že upiral. Niz zaradi niza? Kje je smisel?

Čeprav bi lahko, če bi šlo za življenje, stisnil še tisti drugi krog. Pa ga nisem. Letos ne. Brez slabe vesti. Z užitkom sem v odlični Viteški družbi kolegov zabavljačev zaključil enega, spil par piv in odjadral s spomini. Nisem več med posvečenimi? Prava reč. Osvobojen sem. Komaj čakam, da grem spet. Na dva, se razume.

Včasih tisto, kar sam počneš za svojo radost, postane folklora, na kateri visijo tudi tisti, ki nimajo s tem nič opraviti. Včasih moraš zato odločit, da greš po svoje. Vsem tistim, ki kolebate v različnih situacijah med tem kar je “prav” in tem kar je po vaše – dovolite si slednje. Če si ne boste, boste izgubili del sebe. Tudi pri teku. Čeprav le-ta ni najpomembnejša stvar na svetu.

Kaj jaz sedaj pričakujem od teka? Nič. Oz. kot pravi citat v knjigi Rojeni za tek: “Od svojega teka ne pričakujte ničesar, in dobili boste več, kot ste si kdajkoli predstavljali.”

ps. Parafraza naslova na dve trenutno vroči knjigi se mi je zdela primerna. Ker imamo vsi maratonske knjige v sebi. Pravopisne napake gor ali dol.

Oni dan sem bral članek, v katerem  Alojz Ihan o svoji novi knjigi zapiše, da je človek po 35. letu biološko star. Ker sem sam pred kratkim vstopil v ta častitljiva leta, zato premislek in nekaj samorefleksije ne bo odveč.

Ne, saj se ne počutim starega, da ne bo pomote (samo občasno, haha). Gre za to, da sem sedaj pol svojega življenja praktično odrasel, kar s sabo privleče toliko in toliko dogodivščin, znanj, izkušenj, če hočete. Skrb, ki se mi tu poraja je ta, da bi te pridobljene izkušnje tretiral kot preveč pomembne in bi okoli njih oblikoval varno in zanesljivo življenje. Takoimenovana zrelost se po mojem dojemanju danes pojmuje kot zbirka pragmatičnih praks, ki jih osebek mora vkomponirati v vsakodnevno delovanje. Nekakšna kolektivna zavest. Urejeno, kontrolirano življenje, ki še vedno pomeni ultimativni cilj mi gre vedno bolj na jetra.

Ja, na jetra mi gre, če me hočete opredalčkat, če moram planirat in sledit karieri, kopičenju materialnih dobrin, če moram spoštovat predefiniran red in modus delovanja, ki tej družbi pritiče. In za povrh vsega hočete, da to učim tudi svoje otroke!

Pri 35ih ugotavljam, da sicer nisem več ne otrok ne mladec, ki si lahko privošči karkoli kadarkoli. Pa ne zaradi družbe, ki bi obsojala, ampak predvsem zaradi kondicije. Ki je je pač manj. Ampak traparije (kot bi marsikateri eksperiment življenja, ki ga počnem oz. ga bom še počel) mi gredo še zmeraj po glavi. In se jih bom še loteval. O ja! A sedaj bolj z glavo skozi zid, ne samo z glavo. Ha!

Konkretizirajmo.

Da sem šel na samostojno poslovno pot dobra štiri leta nazaj, je bila impulzivna odločitev. Nekaj zaradi firbca. Precej zaradi idiotskih avtoritet, ki jih nikoli nisem dobro prenašal. Malo tudi zato, ker se mi ni sanjalo, kako se bo nadaljevalo in kje končalo. Strah je fajn, izostri čute. Dobri časi, slabi časi in vmesni časi so bili, nikoli pa mi ni bilo žal za odločitev. Vsekakor pa mi je jasno, da se tudi tokrat ne smem preveč vgnezditi. Da moram iskat nove izzive, nove potenciale, nove tvegane odločitve. Tudi za ceno, da mi spodleti. Gemblanje? Nikakor ne, zdrava pamet. Da ne otopim. Tisto pa potem res boli, ko jih dobiš po buči.

Ste že slišali za princip 80/20? Paretov princip? Ne? V osnovi govori v tem, da so na tem svetu zadeve urejene tako, da z 20% vložka zmeraj dobiš 80% dobička. Ne verjamete? Poglejte sebe in okrog sebe. 20% oblačil, ki jih posedujete nosite 80% časa. 20% strank na šihtu vam prinese 80% prometa. 80% svojega časa preživite z 20% svojih prijateljev. v 20% časa na šihtu naredite 80% nalog. Zveni znano? Torej, če se zadovoljimo z 80% uspešnostjo, rabimo samo 20% resursov. Vse ostalo prihranimo! A tudi vi sanjate, da bi imeli več časa, denarja, veselja. Rešitev je simpl.

Sam torej želim ta princip aplicirati v čimveč segmentov mojega življenja in funkcioniranja. Predvsem zato, da se ne ujamem v rutino in, da ohranim živahnost razmišljanja. Da proti pričakovanjem večine preizkušam nove stvari. Da sem malo nor!

V naši družbi se veliko govori o vrednotah kot so pridnost, disciplina, redoljubnost. Heretično se bo slišalo, pa vseeno: vse skupaj je eno sranje! Indoktrinacija, da manj razmišljaš in te bolj izkoristijo. Ne pridnost, učinkovitost je ključ. Ne disciplina, ampak kreativnost.

Če želim biti učinkovit, moram razmišljat na nov način. Teh 20% šihta moram biti fokusiran in nagrada bo 80% uspeha. Teh 20% strank moram negovat, pa mi bodo dale 80% zaslužka. Proč z odvečnim delom in kradljivci časa! In kaj bom z viškom časa? Haha, retorično vprašanje, ane? Tisto, kar si želim, pa vedno odlagam na nedoločno prihodnost, na čas, ko bo več časa. Poiskal bom nove, pomembne stranke. Preverjal bom nove posle, nove ideje.  Potoval bom z družino. Ja, veliko potoval. Bral bom zanimive bukvice. Tekel bom, kjer doslej še nisem. Kuhal bom. Gledal sončne zahode s strehe hiše, ki jo bom sam postavil. Vidite sliko?

Kot tekač, ki vstopa že v dvajseto leto svojega udejstvovanja sem bil zmeraj prepričan, da je treba trenirat več, da postaneš boljši. Seveda sem to počel, kot mladič še zelo intenzivno, in bil tudi dober. A veliko treninga neobhodno poraja več težav, te se z leti kopičijo, telo je občutljivo..Ko zadnje čase berem Sissona, Wolfa in ostale raziskovalce paleo prehrane in gibanja, pa mi vedno bolj postaja jasno, da je bistveno bolj kot kvantiteta važna kvaliteta. Še več, z izjemno malo pravilno tempiranih naporov lahko dosežeš izjemne rezultate. Ne verjamete? Berite Ferrissa. Kot ultrašu mi je blizu teorija vsakodnevnih neskončnih tekih, kot človeku s telesom (ki bi ga rad vzdrževal ravno prav, da bi funkcioniralo optimalno čimdlje) pa mi je vedno bliže manj napora, ki je prav usmerjen in uživanje v aktivnostih življenja, ki vedno ostajajo zadaj. Tudi v spanju.

Če smo že pri teku, eksperiment, ki ga kanim izvesti je, kako z minimalnim, celo hitrostnim treningom pripraviti telo na dolg, ultra tek. Norost? Haha, telo mi pravi, da mi bo še hvaležno. Stres, kakorkoli pogledamo, deluje stimulativno na organizem. Do neke mere. Potem ne vpliva več. Do naslednje meje. Čez to pa dela samo še škodo.

Čeprav sem se v zadnjih mesecih zapustil, mi je tudi pri prehrani postalo jasno, da sodobna prehranska piramida nima nobene zveze z zdravo in človeku genetsko prilagojeno hrano. Sem že pisal o tem, ne bom vsega znova a paleo oz. njegove izpeljanke so mi blizu in karkoli sem v tej smeri preizkušal, je ugodno delovalo na mojo prebavo, počutje, težo in energijske nivoje. Zlato pravilo: ne kompliciraj, poenostavi, odvrzi vse, kar je procesirano in vzemi polno hrano, pa si že tričert na pravi poti. Kolega bosonogec Domen mi je zadnjič poslal zanimiv link in takoj se mi je posvetilo, da je to prav stvar. Arhevor, to hočem biti, jedec enostavne hrane, ki jo konzumiram, ko sem lačen, tudi če je to samo dvakrat na dan. In ne, ne bom se šel diete, ampak prehrano. Z občasnimi izleti v mnogotere možnosti. Ne pa prehranske znanosti. Piramid. In cukra na vsakem koraku.

Da bom hodil in tekal bos, kolikor se bo dalo, me je zadnjih pet let popolnoma prepričalo. Da bom poskušal še izumljati načine, kako ukrotiti telo, da bo služilo mojim potrebam in ne obratno. Da ne bom tekmoval za vsako ceno, če pa že bom, bom postavljal svoja pravila. Da bom učinkovit. Da ne bom čakal na stara leta. Da bom trapast, neukročen, kreativen, nepredvidljiv. Da bom delal stvari, ki se mi zdijo pomembne. Da bom pošten, a ne ubogljiv.Obljubim, da bom vse to. In, da bom, če bo treba kakšno obljubo tudi prekršil, ker je življenje pomembnejše od uglajenosti.

Zapis, ki ga pacam že cel mesec odkar sem stopil med veterane je na koncu izpadel čisto drugače, ko sem ga imel v mislih. Tudi prav. Zgodilo se je tudi, da je vmes umrl Steve Jobs. Nisem nevem kakšen fan iProduktov (iPhona imam šele dva tedna, ker mi je BB crknil) niti občudovalec osebnosti ustanovitelja Appla. A ena od njegovih izjemnih izjav mi je postala zelo ljuba (povzemam): ” Živite svoje življenje, ne življenje drugih. Zanemarite dogme, ne pustite se ujeti in ukrotiti v okvire, ki jih postavljajo drugi. Postanite vi sami, vse ostalo je v drugem planu.”

Filozofiram? Pa še kdaj.

Ko sem pisal svoj zadnji prispevek na tem blogu, sem neizmerno užival – čeprav sem ga sestavljal skoraj en teden. Navsezadnje sem šele zdaj ugotovil, koliko minimalcev sem pravzaprav v teh letih že spravil na kup in da gre vendarle za industrijo, ne več osamljene lastovke. A ob vsem fotkanju in pisanju sem pozabil na eno, zelo pomembno stvar. Nisem naredil skupinske fotke vseh mojih minimalnih sopotnikov!

Prav je, da napako popravim. In ker se v teh dneh ukvarjam z drugo spletno stranjo, ki bo posvečena bosemu in minimalističnemu teku, ki bo ponudila tudi ugoden nakup minimalcev vseh zainteresiranim, sem združil prijetno s koristnim. Zložil sem torej vse svoje minimalce na kup (kasneje ugotovil, da jih vendarle nekaj še manjka – a ker se na jesen veselim par novih primerkov, počakam do takrat) in jih za arhiv tudi pofotkal. Evo vam fotko spodaj 🙂

Saj vem, minimalist sem, pa bi se s tole zbirko lahko mirno kosal z marsikatero žensko garderobo za čeveljce. A za svojo radovednost imam vendarle lahko takole pregreho, mar ne?

ps. ne pozabite obiskati bositek.si – morda si najdete kaj uporabnega tudi zase.

Z bosim tekom se pečam že več kot štiri leta, le nekaj manj pa poznam in eksperimentiram z minimalistično obutvijo. Tržna niša, ki jo je sramežljivo v tistih pionirskih časih začenjal Vibram s svojimi petprstniki je prerasla v samostojno obutveno panogo z nešteto modeli, ponudniki in možnostmi. Ja, tudi pri nas, v nekoliko konservativni Sloveniji se ljudstvo prebuja in se želi obuvati v lažjo, manj blaženo, bolj zračno obutev, ki omogoča boljši občutek podlage. Ker imam z vsemi možnimi “bosimi čevlji” že nekaj izkušenj, jih želim tule podeliti z vami.

Temu lahko rečemo tudi test, ocena ali pa zgolj pribeležke ob raznovrstni obutvi. Pa začnimo!

Vibram Fivefingers

Moja prva minimalistična obutev, ki sem jo spoznal že leta 2007.  V osnovi so bili izdelani za jadralce, a so po naključju prišli v roke tekačem in revolucija se je začela. Unikaten dizajn, tenak podplat in zelo odzivni copatki so me spremljali na več maratonih in ultramaratonih. Sam še vedno najbolj cenim model Sprint, predvsem ker je odprt, lahek (cca. 150g), lažji za obuvanje in ima še originalni, tanjši Vibramov podplat (2,5mm). Začel sem sicer z modelom Classic (ker drugih v slo ni bilo), med drugim pa sem tekel tudi že v najnovejših Bikila in Speed. Zadnja dva imata novejši, bolj izpopolnjen podplat (4mm) in boljše materiale na gornjem delu. Speed imajo tudi vezalke, za tekače z visokim nartom ali željo po res optimalnem zavezovanju. Zelo popularen postaja tudi model Komodo, ki je robustnejši in nekakšna evolucija modela KSO. Zanimiv je tudi model KSO Trek, izdelan iz kengurujevega usnja, zelo mehak, topel, z ekstra strukturiranim podplatom za najtežje terene. Temu primerna je tudi visoka cena, pri nas 150€. Morda velja omeniti še model Moc, v celoti usnjen z le nekaj malega gume na kritičnih delih podplata. Izjemno udoben, lahek in tenak, a zelo neprimeren za karkoli drugega, kot npr. indvidualne dvoranske športe, npr. jogo. Podplat se  namreč v stiku z asfaltom strga kot bi mignil.

Prednosti: lahka, zračna obutev. Posebej pri osnovnih modelih zelo tenak in na podlago odziven podplat. Izviren dizajn s prsti, ki niso omejeni na zmeraj, preozke čevlje fiksne širine, možnost pranja v pralnem stroju.
Slabosti: nekoliko zamudno obuvanje, hitrejše ohlajanje ločenih prstov pozimi, predebel podplat na novejših modelih, cena

Na fotkah levo lahko vidite VFF Bikila od zgoraj, s strani in podplat, ki je novejši in bolj dodelan. Za primerjavo še VFF Classic od zgoraj in podplat ter VFF Moc, usnjeni copatek in najlažji v družini.

Ocena: 8/10
Vsekakor priporočam vsem, ki se podajate v športne minimalistične vode. VFF o odlični za hojo, tek, dvoranske športe, izkušeni se bodo dobro znašli v njih tudi v hribih. Podplat je neuničljiv, gornji del pa se da tudi zašiti. Obvezno z njimi probat tudi na makadam!

Vivobarefoot

Pri Vivobarefoot je štorija čisto drugačna. Terra Plana, angleško čevljarsko podjetje je bilo dolgo časa poznano po svoji modni obutvi. Blagovno znamko Vivobarefoot so razvili kot manjši dodatek svojim linijam, potem pa se je začel bosonogi bum in Vivobarefoot je sedaj vodilna znamka pod okriljem podjetja. Sam sem jih prvič srečal leta 2009, a sprva nisem bil navdušen nad njimi. Po VFF in Feelmaxih so se mi zdeli pretežki in s predebelim podplatom. Potem pa sem naredil z njimi nekaj daljših tekov in ugotovil, da so pravzaprav odlično tekaško obuvalo. Odstranil sem namreč vložek, nataknil najtanjše nogavice in brez težav odtekel tudi maratonsko razdaljo. Z slabimi 3 mm podplata so še vedno zelo odzivne, zgornji mrežasti del pa dovolj zračen tudi za vroče vreme. Model EVO je tisti, ki sem najprej uporabljal. Še vedno dovolj formalen, da sem ga lahko nosil tudi za vsakodnevne opravke,celo nekajkrat v službo. Nekoliko bolj dodelani so EVO II, zgornji poliuretanski mrežasti del pa je še ojačan z najlonsko podlogo. Za mokre in zimske teke so bili ravno pravšnji. Resnično navdušen nad Vivoti pa sem postal, ko sem dobil svoj testni par modela Neo. Najširši čevelj, ki sem ga kdajkoli obul, uporaben za vsakodnevno nošenje,a še vedno dovolj zračen. To jesen pride k nam tudi novi model Neo Trail, s katerim Vivobarefoot želi pokriti še zahtevne tekaške terene in hribovske avanture. Vsekakor ga že nestrpno čakam!

Levo lahko vidite model Evo II od zgoraj, od strani in tudi njegov trpežni podplat. Model Neo na zadnjih dveh slikah pa je eden mojih najljubših.

Prednosti: izgleda kot klasični čevelj, posebej model Neo je dovolj širok, da je vedno udoben, možnost odstranitve vložka, pranje v pralnem stroju, trpežnost podplata, izdelano ekološko iz gume in poliuretana
Slabosti: neugoden pregib nad prsti (po nekaj tekih se unese), preobčutljivost gornjega dela na ostre predmete na težjih terenih, cena

Ocena: 8/10, za NEO pa 10/10
Priporočam vsem, ki želite minimalističen čevelj, ki ne bo samo za športno uporabo. Idealen, če se vam ne da odgovarjati na vprašanja mimoidočih (pri npr. VFF jih boste dobili veliko). Podplata ne boste uničili niti na najtrših terenih. Obujte jih za v službo ali v mesto, noge bodo hvaležne!

Feelmax (ni več na trgu)

Začel se bos nekaj let nazaj in sem morda tudi zaradi tega občutljiv pri minimalistični obutvi. Hitro me zmoti debelina podplata, teža copata in odzivnost. Potem, ko sem nekaj časa tekel v VFF in razbil nekaj parov, sem iskal podobne, cenovno ugodnejše variante na trgu. Po sreči in naključju sem naletel na finsko podjetje Feelmax, ki je razvilo minimalistično obutev za športnike. Čevlji so bolj spominjali na šolske copatke in to me je animiralo, da sem si naročil svoj par modela Panka. Brez nogavic sem bil na prvem, 10km teku do krvi ožuljen in skoraj sem obupal nad njimi. A sčasoma sem jih, sedaj z nogavicami, osvojil, še bolj, ko mi je na noge prišel model Niesa, s katerim sva začela dolgotrajno zvezo. Ogromno kilometrov sem opravil v njih, naredil svoj najdaljši tek v kosu in v etapah, ter najhitrejšo Logarsko v življenju. Všeč so mi bili, ker so bili izjemno tenki, le 1,3mm podplata so imeli, ter bili izjemno lahki (100g za čevelj). Kasneje je bil lansiran še posebni tekaški model Osma z malo debelejšim podplatom in boljšo strukturo.  Žal pa je podjetje propadlo in čevlja, ki se je lepo prijel tudi v Sloveniji, ni več mogoče dobiti na naših policah. Ker je trg izgubil najtanjši minimalistični čevelj vseh časov, je že čas, da pride na njegovo mesto drugi.

Levo lahko vidite štiri različne modele na fotkah, Niesa bele in črne, Osma in Kuusa. Za primer še podplat od Niese, najtanjši podplat med vsem ter za konec še podplat modela Osma.

Prednosti: zelo lahek, izjemno tenak podplat, možnost pranja v  pralnem stroju, ugodna cena (bili so dobrih 60€), lahko obuvanje
Slabosti: podplat se je na robovih izrabil dokaj hitro, za tople dni je bil precej vroč, Niesa so bili previsoki na gležnjih, brez profila

Ocena: 9/10
Feelmaxi so lepo dopolnjevali ostalo paleto minimalističnih čevljev na trgu in res je škoda, da jih ni več. Že leta 2009 sem jih priporočal vsem, ki so želeli izkusiti občutek bosega teka, pa niso imeli poguma, da bi se popolnoma sezuli.  Čevelj, ki ga najbolj pogrešam med minimalci!

Softstarshoes

Softstar je ameriško družinsko podjetje iz Oregona, ki že desetletja dela mokasine in otroške čevlje. Njihovi copatki so iz ročno obdelanega ovčjega usnja, res mehki in zelo udobni. Dve leti nazaj so na trg lansirali tudi športni model čevlja, malo netipičen glede na njihovo ponudbo, a se je takoj prijel. RunAmoc je v osnovi dokaj preprost tekaški copat, ki izgleda kot “žakeljček”. Podplat je iz 2mm Vibrama, gornji del pa iz naluknjanega, zelo mehkega usnja. Vezalka na vrhu pomaga v toliko, da copat lahko fiksiraš nad gležnjem. O čevljih sem najprej veliko prebral, potem pa si naročil svoj par, bolj iz radovednosti kot iz resnih tekaških namenov. A me je presenetil! Podplat je ravno prav tenak, da čutiš vsak kamenček, gornji del pa dovolj širok in predvsem mehak, da se ne nikakor ne moreš ožuliti. Še zmeraj me zezajo, ko me vidijo teči v njih, a meni so prikladne za kakršenkoli poljuben tekec. Čaka me še maratonska razdalja v njih. Žal se jih v Sloveniji ne da dobiti, lahko jih kvečjemu naročiš preko njihove spletne strani.

Na levi fotka RunAmoc od zgoraj, od strani in Vibramov podplat.

Prednosti: Lahki, tanki, zračni, mehak zgornji del, lahko obuvanje
Slabosti: podplat je težji od gornjega dela, kar je opazno predvsem v dežju, cena (zaradi poštnine)

Ocena: 8/10
Če bi bil podplat še malo tanjši, bi lahko postali novi Feelmaxi. Za vse avanturiste, ki želijo preizkusiti, kako te v tekaškem čevlju ne žuli niti najmanjši šiv. Če bi kdo naročil, naj se mi javi, bomo skupaj oddali in prihranili na poštnih stroških.

Sole Runner

Znanec oz. ene vrste poslovni partner iz Nemčije, s katerim sva se spoznala preko sejmov in Feelmax obutve, je sam razvil svojo linijo minimalistične obutve. Imenoval jih je Sole runner in v designu uporabil precej prednosti Feelmaxov. Podplat je trpežnejši, gornji del je mehkejši, sistem vezalk je naprednejši. Pri modelu T1 Allrounder moti morda previsok jezik in dejstvo, da so precej vroče v toplem vremenu. Sam sem v njih tekel le dvakrat in sem bil prijetno presenečen. Res dobro tesnijo, podplat je debel samo 1.5mm, posamezni čevelj pa nima več kot 150g. Ko k nam pride še model FX Trainer, ki bo še bolj športno orientiran, nižji in bolj zračen pa že lahko pričakujemo copat, ki bo tudi za daljše tekaške preizkušnje kot nalašč. Verjamem, da bodo odzivi s terena pospešili tudi izboljšave čevlja, tako funkcionalne kot oblikovne in dizajnerske.

Na Slikah vidite Sole Runner T1 od zgoraj, od strani in njegov podplat.

Prednosti: lahki, zelo trepežen podplat, vodoodporni tudi v večjem nalivu, pranje v pralnem stroju, cena
Slabosti: visok jezik, predebel in vroč zgornji del, velikostni sistem, ki je za 1-2 številki večji kot običajno

Ocena: 8/10
Ker je bil narejen na hitro, jim oprostim, da so copati nekoliko bolj grobi in na prvi pogled zgolj funkcionalno privlačni. Vsekakor pa so vredni svojega denarja in pričakujem, da bodo kmalu zavzeli trg najbolj odzivnih čevljev med minimalisti. Če za prve minimalistične čevlje ne želite dati veliko denarja, so Sole runner odlične za začetek!

Huaraches – doma izdelani sandali

Ste prebrali Born to run od Chrisa McDougalla? Ne? No, notri med drugim nastopajo Tarahumare, indijanci iz Mehiških kanjonov, ki so odlični tekači in se obuvajo v doma narejene sandale iz rabljenih avtomobilskih gum. V knjigi nastopa tudi Barefoot Ted, ultraš, ki je med drugim eden od pionirjev bosega teka in raziskovalec minimalističnih možnosti. Pri svojem obisku v Mehiki se je navdušil nad njihovo obutvijo in začel sam izdelovati podobne sandale. Kontaktiral sem ga preko mejla in od njega kupil prvi komplet za izdelavo lastnih huaraches – kos vibram gume in dve dolgi usnjeni vezalki. Postopek izdelave je potem sila preprost: svoja stopala narišeš na papir, izrežeš obrise, jih nalepiš na Vibramov kos gume in izrežeš. Potem na treh mestih narediš luknje (jaz sem prvič to delal kar s škarjami), skozi potegneš vezalko in voila, imamo sandale! Nekaj umetnosti zahteva prvo zavezovanje, a po nekaj tekih  sem imel vse skupaj obuto v nekaj sekundah. Čeprav izgleda, kot da boš s sprednjim delom stalno drsal po tleh, pa pri teku temu sploh ni tako. Odlično se obnesejo, nekako tako kot dodatna koža na podplatu. Tudi dokaj trda usnjena vezalka se sčasoma zmehča. Maratonsko razdaljo (po makadamu!) sem zmogel brez žuljev, so me pa podplati pekli podobno kot po bosem maratonu na cesti. Odlično!

Slikice prikazujejo Huaraches z vseh zornih kotov.

Prednosti: zračnost, enostavnost, minimalizem, cena, trpežnost, pravo minimalistično obuvalo
Slabosti: zavezovanje, trda vezalka (se zmehča)

Ocena: 10/10
Če hočete najboljši približek pravi minimalistični obutvi, potem si morate omisliti par huaraches. Sam se doslej izdelal že dva para, ko najdem nov material za vezalke, pa bom še kakšnega. Cenovno gre za daleč najcenejše obuvalo, material me ni stal več kot 30€ za par. Čiščenje je preprosto, uporaba vsestranska. Le na komentarje in radovedne poglede se boste morali navaditi.

Kigo

Dejstvo, da je ameriški trg tisti, ki ponuja največjo paleto minimalistične obutve, ni presenečenje. Navsezadnje se prodaja te obutve tam meri v milijonih parov. Izdelovalci minimalistične obutve rastejo kot gobe po dežju. Ena od teh, novih blagovnih znamk je Kigo. Nekaj parov sem si za test naročil v lanskem letu. Preizkusil sem modela Edge in Curve. Kljub na prvi pogled zanimivi izdelavi, pa mi nobeden ni ustrezal, ne za hojo, še manj pa za tek. Predebel podplat, ki dejansko ne omogoča občutenja podlage, preozek v sprednjem in srednjem delu čevlja ter predolg prednji del, ki spominja na turške sandale. Pri hoji sem imel venomer občutek, da bom zvrnil nogo. Po drugi strani pa žena prav uživa v svojem paru in ji na nogo sede kot ulit. Po primerjavi sem ugotovil, da tovrstni čevljčki trenutno bolj ustrezajo ženskim nogam, zaradi izdelave in dizajna. Upanje za naprej vliva novi model Drive, ki naj bi štartal letošnjo jesen.

Na slikicah Kigo Edge z vseh zornih kotov. Podplat ima zanimiv krožni vzorec.

Prednosti: zračen zgornji del, odstranljiv vložek, ekološki materiali, cena
Slabosti: preozko kopito, predolg sprednji del, predebel podplat, neuporaben za športne aktivnosti

Ocena: 6/10
Vsekakor je pametno najprej pomeriti, potem šele kupiti. Zaenkrat se jih da kupiti samo preko interneta, iz ZDA. Priporočam ženskam, ki rabijo alternativne sandale za vsakodnevna opravila, žal pa za resno športanje ne bodo prave. Ko dobim model Drive, bom morda lahko dal boljše priporočilo. Če želite videti, kako izgledajo, me kontaktirajte.

Naslednjih znamk še nisem resno preizkusil, a jih poznam in jih večino še bom temeljito testiral.

Nike Free: čeprav ga na veliko oglašujejo kot minimalistični copat, pa sam o tem še nisem prepričan.  Že na prvi pogled Free spominjajo na klasične tekaške copate, imajo dvignjeno peto in sorazmerno debel podplat. Mehkost le-tega jih kvečjemu oddaljuje od minimalističnega sveta. Obul sem jih samo enkrat, v trgovini, tekaško se z njimi še nisem udejstvoval. Zaenkrat ocena 5/10, ko jih testiram pa napišem še kaj več.

Merrel: priznati je treba, da se pri Merrelu znajo lotiti posla dosledno in strokovno. Postavili so svoje barefoot spletišče, angažirali nekaj bosonogih strokovnjakov, izdelali celovito marketinško kampanjo. Vse skupaj se pozna tudi na prodaji, celo pri nas v Sloveniji se med minimalisti najbolje prodajajo. Pa so šele letos prišli na police! Sam sem jih mel priložnost na hitro preizkusiti, a so se mi zdeli nekoliko preveč robustni za pravi bosonogi občutek in nekoliko preozki, predvsem v srednjem delu. Dokler jih ne testiram na hribovskem terenu, za kar so tudi namenjeni, težko rečem kar več. Prav gotovo je model Trail Glove prvi na mojem seznamu za testiranje. Zaenkrat ocena 7/10.

Skora: ameriško tržišče bo kmalu preplavilo morje minimalistov (in tudi wannabe-jev), ker se tam bosonogi način športanja skoraj prebija v mainstream. Eden od novih igralcev je Skora, ki že eno leto rajca z novim pristopom ki minimalistični obutvi. Vendarle, po prvih skicah sodeč za kakšno revolucijo vendarle ne bo šlo, zadeva zna biti podobna produktom, ki so že na trgu. Trenutno napovedujejo lansiranje za pomlad 2012, počakajmo pa bomo videli. Za začetek si zaslužijo 7/10.

Altra: še eden iz ameriških logov, ki kombinira standarde, ki jih uvaja minimalistični trg. Tako kot za Skoro je tudi pri Altri vprašanje, če bodo (oz. če imajo sploh namen) kdaj postali svetovni igralec, vsekakor pa že z delom trga čez lužo lepo shajajo. Mene zanima samo model Adam, ki je pravzaprav edini minimalist v njihovi ponudbi. Morda ga dobim že letošnjo jesen. Za pogum in izgled 7/10.

V kratkem bom torej imel spet delo, vedno več pravzaprav, ker se na tem področju dogaja in brbota s svetlobno hitrostjo. Se že veselim! 🙂

Na hitro morda še o kriterijih, ki jih sam smatram, da definirajo minimalistično obutev.
– tanek podplat, ki omogoča občutenje podlage (s podplati, ki so debelejši od 5mm se to že težko dosega),
– “zero drop”, se pravi, da peta ni dvignjena glede na prednji del,
– enostavna zgradba brez EVO vmesnikov, stabilizatorjev in blaženja (nekateri zgoraj omenjeni to pravilo že kršijo),
– čim nižja teža čevlja, zračnost zgornjega dela in občutek lahkosti.

Do gornjih ugotovitev sem prišel z lastnimi testi in preizkusi, z izkušnjami kolegov bosonogcev iz z odzivi strank v trgovini ŠC Maratonc, kjer se pečam z minimalističnim programom. Predvsem se mi zdi, da sodobni bosonogec in minimalist ne dobi dovolj informacij, ko kupuje svoj par obutve. Sam se zato trudim, da so uporabne informacije na prvem mestu. Za morebitna vprašanja me lahko kontaktirate po mejlu ali telefonu, lahko pa se tudi oglasite v trgovini, pa kakšno rečemo. V kratkem bom lansiral tudi spletno trgovino za ugodne nakupe minimalne obutve – bositek.si. Oglasite se kaj, z veseljem pa sprejemam tudi predloge in kritike. Srečno!

Če  ogromno energije in mentalnega fokusa čez leto vložiš v en projekt, pričakuješ, da boš po njegovi izvedbi iztrošen in izpraznjen. A pri Nočni 10ki ni bilo še nikoli tako. Ja, utrujen, izmučen, nenaspan, iz fokusa.  A zadovoljen. Napolnjen. Motiviran.

Mnogi ne verjamejo, ko jim razložim, da gre dejansko za celoletni projekt. Za en tek? Kajpada. Za enega večjih tekaških dogodkov v Sloveniji potrebuješ veliko prostega časa, veliko dopoldnevov, ko špricaš šiht, veliko idej, kako dobit še kak evro za pokrivanje stroškov, veliko dobre volje, ko se stvari zapletejo. Ja, in vse je res: denar se ne oplemeniti, dobički se ne akumulirajo. Je že tako, da raje kak evro več vložimo v tekače, v prireditev, v ponudbo samo. Puščamo si toliko, kar lahko skupaj z vsemi pomagači in prijatelji konec avgusta na pikniku spijemo  ali pojemo.

Težko je, ko poslušam neupravičene kritike. Ko pogoltnem marsikatero žaltavo, zlobno in pod pasom. Ko ti zanalašč nagajajo, niti ne da bi se okoristili, samo, da ti zagrenijo življenje. A leta so dala trdo kožo. Ekipa, s katero delam je trdoživa, praktična in progresivna. Sentimentalnost je že fajn in prijetna, a najprej je treba opraviti posel, potem pa se lahko tudi trepljamo. Zakaj sentimenti? Ker smo tega otroka spočeli, vzgojili in poslali v svet z ljubeznijo. Do teka, do ljudi dobre volje, do nas samih. Izkušnje so nas naučile, da idealiste, ki niso tudi realisti, pokopljejo prehitro. Zato smo dozoreli in uživamo na drug način. Še vedno pa smo otroci v sebi.

Rutina ubija kreativnost. Zato težko rečem, kako in koliko časa bom še navdušen nad projekti kot je Nočna 10ka. A dokler bom, bom maksimalno angažiran in kreativno neomejen. Vedno nekaj novega, svežega, nepreverjenega. Priznam, me večkrat tudi mine in se sam sprašujem, kaj mi je tega treba. Saj ne rešujemo življenj, zaboga! A me je zadnjič znanec pomiril: že zato, da naredimo domače, privlačno in rekreacijsko prireditev, se splača. Za vsakega, ki je morda prve tekaške korake naredil ravno pri nas ali zaradi nas, za vsakega ki je spoznal nove, zanimive ljudi. Na te stvari sedaj gledam malo drugače. Če smo morda vsaj za kako uro ali dve, za kak dan v letu pozitivno vplivali na ljudi okrog nas, na ljudi od kjerkoli, potem je vredno. Pa čeprav ne gre za visoko znanost, za reševanje svetovnih problemov, ampak samo za tek. Morda pa prav zato.

Dragi moji, dober tek!

Drži, zadnje tedne na temle blogu nisem bil prav nič aktiven. A imam dober izgovor. Poleg kopice obveznosti, ki mi kradejo čas sem v tem času spet eksperimentiral. Tokrat s časom, ki ga preživim v stiku z elektronskimi napravami.

Ste opazili, da ste v stiku z internetom, mejlom, Facebookom, Twitterjem in kar je še teh aplikacij praktično vsak trenutek svojega budnega življenja. Ne? Potem ste eden redkih, ki vas informacijska tehnologija še ni uspela dobiti v svoje kremplje. Telefonarite ves dan, pišete sms-e, fotkate, ves dan, povsod? Tudi ne? Potem ste še bolj redka ptica. Sam sem namreč dobršen del dneva zvezan s svojim notebookom. Z Berryjem sta najboljši par. Ko sem mobilen, je slednji mejl klient, FB odjemalec, Twitter v roki in Foursquare na strehi. Ves čas, ko je le mogoče. Tudi med družinskim sprehodom čez mesto. Nakupih špecerije. Pred rdečo lučjo v semaforju. Na WC-ju. Skonektan in omrežen. Virtualen. Obup.

Z Igorjem sva se že spomladi pogovarjala, da bova naredila enkrat en dan brez telefona. Pa en dan brez Facebooka. Dan brez interneta? Kljub dobrim namenom so šli meseci mimo, nama pa je misel na odklop bolj uhajala, kot trkala na možgane. A bi bil zanimiv poskus. Kako je vsaj en dan biti odrezan.

Potem je prišel dopust, tisti zanimivi čas v letu, ko se odklopiš od vsakodnevnega vrveža in si prečistiš glavo. Po drugi strani pa čas, ko te ves čas gnjavijo in te kljub temu, da povsod pišeš, da si na dopustu, vseeno zmotijo samo za eno vprašanje. Ali pomoč. Ali kar tako. Saj je fajn, da si zaželen, samo potem z dopustom ni nič.

Letos sem si rekel, k vragu, ta teden bo samo zame in za družino in če ne gre drugače, bom temu rekel eksperiment. V soboto zjutraj, preden smo odrinili sem zaprl računalnik, izklopil prenos podatkov na telefonu in blokiral vse dohodne klice. Uh! Malo me je že bilo groza, priznam. A poti nazaj ni bilo, kar sem ugotovil malo čez mejo, ko sem se že prvi dan hotel poigrati z nastavitvami in samo malo pošpegati na mejl. Hvalabogu, ni šlo! Abstinenčna kriza je trajal kak dan, dva. Potem sem se odvadil, da vseskozi valjam telefon po roki, da tapkam ko nevrotik, da sprejemam klice. Svoboda! Ostajat mi je začel čas, glava ni bil zasičena, misli so šle prosto. Živi pekel, bi rekel marsikdo, ki je ravno tako kot jaz dnevno preokupiram s stalno povezavo v svet. A postalo mi je všeč. In po tednu dni sem bil že popolnoma osvobojen notorične obsedenosti in jutranjega rituala, da najprej zgrabim telefon, odprem prenosnika in potem odprem oči.

Tim Ferris v svoji knjigi 4 hour workweek dokazuje, da je možno popolnoma normalno zadostiti službenim in ostalim neobdhodnim obveznostim z vsega 4 urami dela za kompjutrom na teden. Ostalo je bolje koristneje porabiti. Za učenje salse recimo. Ali pa za skakanje s padalom. Mogoče celo za tek?

Teden je že naokoli in čeprav ujet spet v vsakodnevno rutino izpred dopusta, ne gledam na stvari na enak način. Odklop je možen. Odklop je zaželjen. Ne potrebujem dokazovat, da sem nenadomestljiv ali pa obratno. Predvsem si hočem osvobodit življenje. Po tem eksperimentu se mi je posvetilo, da bo vendarle šlo. Ali kot pravi Ferris: “Posel, ki ga delaš, lahko steče in prosperira šele takrat, ko odstraniš največjo prisotno oviro. Sebe.” Odklop.