Akvatlon v New Yorku – piše Luka Valas

Teči na maratonu v New Yorku je za vsakega tekača izjemna dogodivščina. A če maraton odnese hurikan in se ob popalavah zgane tekaško ljudstvo, se piše prav posebna zgodovina. Zato nisem okleval, ko sem dobil možnost objaviti zapis kolega maratonca, ki je vse to doživel v živo. Luka Valas, jurist, poslovnež, svetovljan, mislec, maratonec in tviteraš je moj prvi gost na blogu. Verjamem, da boste v razburljivem zapisu uživali tako kot sem jaz.

Ja, Marko je imel prav, 2012 ING NYC Marathon je bil letos vsaj akvatlon, saj je postregel s številnimi dodatnimi ovirami, kot so poplave, orkanski veter, šprinti od hotela do hotela in preskakovanje podrtih dreves. Težko pa rečem, da je bilo dolgčas.

Pa začnimo od začetka. Po mojem prvem maratonu leta 2011 v Ljubljani sem se mimogrede prijavil na newyorški maraton – prav posebnih pričakovanj nisem imel, saj sem vedel, da so možnosti, da me izžrebajo, pičle. No, ker sem pravi srečko, sem seveda dobil žreb in se začel pridno pripravljati. Lepo mi je šlo, pridno sem treniral in napredoval brez poškodb in drugih preglavic. Krasna priložnost za družinski izlet, sem si rekel in jadrno organiziral letalske karte in hotel zase, ženo, dva otroka in še taščo za nameček.

Sandy ob prihodu že prihaja nad NYOdhod smo načrtovali na dan ljubljanskega maratona, teden pred newyorškim, ki bi se moral zgoditi 4. novembra. Tisto jutro sem si rahlo nesrečen predstavljal ljubljanske tekače, kako tacajo po snegu in plundri. Sandy je v tem času že kazala zobe, a je bila še varno oddaljena nekje med karibskimi otočki. Napovedi so sicer kazale, da bi utegnila priti v okolico New Yorka, Helenina sestra nas je svarila, naj nikar ne hodimo, vendar sem kot izkušen svetovni popotnik tovrstna svarila suvereno ocenil kot čisto pretiravanje neizkušenih mladenk. Heh, kakšni paranoiki, saj ne moreš verjeti!

In smo šli. Ob pristanku v New Yorku v nedeljo popoldne je bila Sandy že blizu. Taksista sem na poti proti hotelu malo zaslišal, kakšno je stanje. Small talk pač, saj je bilo jasno, da nič ne bo. Nekaj je razlagal, da bodo zaprli šole, da so v obalnem pasu ukazali prisilno evakuacijo, da so zadeve dokaj resne. Ampak res, preganjavici ljudi ni ne konca ne kraja, sem si mislil, nič drugega kot medijski pomp in bojazennaivnežev, ki itak nimajo pojma.

Polomljeno dvigalo na najvišji rezidenčni stolpnici v mestu. Šejki in oligarhi besnijo.V ponedeljek dopoldne je bilo še vedno jasno, da imam – kot običajno – prav. Sandy je bila sicer že nekje blizu, vendar na Manhattnu razen nekaj malega dežja in dokaj močnega vetra ni bilo čutiti nič posebnega. Ker je bil to že moj drugi hurikan letos in ker je bil prvi zgolj veliko hrupa za nič, se nisem prav veliko obremenjeval. Malo dežja in vetra, big deal, najbolj me je motilo, da bom moral tistih zadnjih par milj v ponedeljek in torek odteči v dežju. Vremenarji na televiziji so še vedno trmoglavo grozili, da nas čaka težka noč.

Ko smo otroke spravljali spat, je zunaj že močno tulil veter. Šel sem v hotelski lobby, da malo pokukam ven. Hja, dokaj močan veter, ni kaj, ampak česa drugega poznavalec kot sem jaz niti ne bi pričakoval v tistih manhattanskih kanjonih. Vsi vemo, da se tam vsak piš slej ko prej ojača. Ni razlogov za paniko, od morja, kjer so grozile poplave, smo dovolj odaljeni, pa še dokaj visoko smo bili, na Murray Hill-u.

Potem se je začelo. Hotel Affinia Dumont, v katerem smo bivali,ima37 nadstropij. Zdaj že vemo, da sem izkušen in moder popotnik, zato sem, da bi se izognili hrupu, prosil za nekoliko višje nadstropje. Dobili smo apartma v 21. nadstropju, kakšnih 80m visoko. Veter je cel večer počasi pridobival na moči. Postajal je glasen, zelo glasen. Počasi sem bil zadovoljen, da otroci spijo, medtem ko sem se pred ženo in taščo začel pretvarjati, da sem hladen kot špricer in da je vse v najlepšem redu. Okrog 9h-10h zvečer je veter postal tako močan, da se je naš hotel začel pozibavati. Občutek je bil, milo rečeno, rahlo neugoden. Visoke stavbe so sicer tako grajene, da se v vetru zibajo, ker pa je bil veter močan (prek 130km/h z vmesnimi še močnejšimi sunki in na tej višini še nekaj 10% Elektrike ni, kaj zdaj?močnejši), je vse skupaj postalo zelo neprijetno. Stavba se je močno zibala, dovolj, da si med lovljenjem ravnotežja jasno čutil premike sem in tja in spuščala zvoke podobne potapljajoči se leseni barkači. Na Twitterju so se pojavile govorice, da se je v četrti Chelsea zrušila osemnadstropna stavba in dlani so se mi počasi spotile. Na hitro sem si preštudiral nekaj podatkov o gradnji visokih stavb (ja, v vetru se vse majejo in ja, to je dobro, čeprav nekateri dobijo morsko bolezen) ter mimogrede preveril govorice – stavba, ki naj bi se zrušila, ni bila osemnadstropna, ampak dvonadstropna in ni se zrušila, pač pa ji je odpadel del stene. Potem je zmanjalo elektrike, padel sem v informacijski mrk, si nataknil iPoda, pojačal glasnost in živčen zaspal. Vmes so me morili še uslužbenci hotela z glasnimi razglasi, da je vse pod kontrolo in da se naj ne sekiramo. Prinesli pa so nam tudi male svetleče paličice, čeprav jih za tistih par uric brez elektrike niti ne bomo rabili, sem si mislil. Okrog 2h zjutraj je v skladu z napovedmi veter pojenjal, hotel je še vedno stal, zato sem mirno zaspal.

Jutro je bilo mirno in dokaj normalno, če odmislim dejstvo, da je bila vse naokrog tema in da na vedno divjem Manhattnu skoraj ni bilo prometa. Ker ni bilo elektrike, interneta, mobitela in televizije so poročila o škodi prihajala počasi.Iz istih razlogov tudi uslužbenci hotela niso vedeli prav veliko.K sreči je generator delal, da mi v 21. nadstropje ni bilo treba peš. Moja največja skrb? Ali bo Central Park odprt, da grem lahko preveriti, če so tisti hribčki na zadnjih miljah res tako naporni.

Sledilo je par bolj kislih dni, elektrike ni bilo, rečeno je bilo, da bo spodnji del Manhattna dobil elektriko v 4 dneh. Kaj, štiri dni!? To je bilo malce preveč, sploh glede na to, da sem drugo temno noč odbrzel z ženo in hčerko na urgenco, saj je imela krup (kašelj), ki pa je v temačni sobi nekoliko neprijetnejši kot bi bil doma, zato sva šla za vsak slučaj raje do zdravnika. Začel sem mrzlično iskati nov hotel, Central Park je bil nesramno zaprt.saj je bila nad 39. ulico elektrika – žal pa so bili že itak polni hoteli še bolj nabiti kot sicer, saj so v njih navalili vsi, od prebivalcev pregnanih iz lastnih domov do tisočev tekačev in drugih turistov, ki se vsakodnevno zgrinjajo na Manhattan. Hotel je bilo še toliko težje najti, ker nisem imel telefona in interneta, zato sem ga iskal kar od vrat do vrat (mimogrede, dober trening za maraton). Po tem, ko sva s hčerko obiskala urgenco, so nas v hotelu zelo prijazno dali na prednostno listo in nas preselili v drug hotel, čim se je izpraznilo eno mesto. Zelo pohvalno in nenadoma je bilo vse dokaj normalno, vsaj v neposredni bližini. Neverjetno, kakšna razlika med delom, kjer je bila elektrika in delom, kjer je ni bilo in je izgledal postapokaliptično.

Kaj pa maraton? Sprva sem se bal, da bo morda odpovedan. Zato sem bil zelo pomirjen, ko je župan Bloomberg že v torek jasno in glasno povedal, da maraton vsekakor bo, da tekači skupaj z New Yorkom pokažemo svetu, kakšni nepremagljivi kaveljci smo in kako nam Sandy ne more do živega. Blablabla. Internetni dušebrižniki so v tem času ponoreli – ljudje, ki so imeli dovolj časa za teženje po Facebooku in Twitterju, so brez kančka slabe vesti očitali tekačem, da se brigajo samo zase, da nikomur ne pomagajo, da so skratka egoistična golazen, ki skrbi samo zase. Za razliko od njih seveda, ki za žrtve Sandy skrbijo z ogorčenim najedanjem po spletu. V četrtek sem dobil email, ki je še enkrat potrdil, da maraton bo(Special Communication: The Marathon Will Take Place Sunday as Scheduled) -juhu! – odprl se je tudi Expo, vse je bilo v najlepšem redu, edino tistih zadnjih nekaj milj še vedno nisem pretekel, saj Central Park ostajal zaprt. V petek dopoldne, dva dni pred štartom, je imel Bloomberg vsakodnevno tiskovno konferenco o odpravi škode in spet potrdil, da maraton bo. Krasno! Popoldne je imel še eno tiskovno konferenco na kateri je povedal, da je I went to New York and all I got was this lousy t-shirt!maraton postal razlog za konflikte in delitve, da tega New York ne rabi in da je odpovedan. Sranje!

Po nekaj trenutkih, v katerih sem nihal med kletvicami in solzami, sem se jadrno odpravil na Expo, da izvem, kako in kaj. Od centra Javits sem bil oddaljen nekaj minut, zato sem tja prispel še pred novicami. Tekači, ki so stali v vrsti, so mislili, da je novica, da je maraton odpovedan, neslana šala. No, čez nekaj minut se je slaba novica razširila in vsi smo zrli v TV zaslone, s katerih je jecljala Mary Wittenberg, šefica New York Road Runners. Pred nosom so mi zaprli štante, na katerih so delili številke in majice, čeprav sem si oboje kasneje le izpogajal. Močno slabe volje sem z ženo odšla na Broadway, da si ogledava Glengarry Glen Ross z Al Pacinom v glavni vlogi, kar je vsaj malce popravilo slab dan.

Sam sem se takoj odločil, da maraton odtečem v Central Parku, katerega odprtje je bilo načrtovano za vikend. Po bežnem pregledu Facebooka in forumov na Runners’ World mi je bilo jasno, da ne bom edini. Številke je dvignilo več kot 40 tisoč tekačev in ker maratonci niso ravno znani po pomanjkanju trme, nad številnimi alternativnimi načrti nisem bil presenečen. V začetku sta obstajali dve opciji: ena, ki bi tekla po originalni trasi in druga, ki si je izbrala Central Park. Slednja mi je bila takoj bolj pri srcu, saj je bila precej logistično bolj enostavna in tudi bolj varna – 42km po ulicah in mostovih New Yorka se mi ob vsem prometu ni zdela pretirano pametna ideja. Sam sem se hitro pridružil skupini na Facebooku Run Anyway NYC Marathon 2012, ki je smiselno združila pomoč prizadetim in tek. Število članov je hitro naraščalo, samo-organizacija je bila bliskovita in zelo hitro je padel dogovor, da se dobimo na ciljni črti maratona v nedeljo ob 8h, oddamo dobrodelne Ena od spletnih možnosti, ki mi je všeč. I like.prispevke in ob 9h štartamo dobre štiri kroge po zanki v Central Parku. Do nedelje zjutraj so dobili še pevko za himno, prostovoljce, dodanih je bilo nekaj podrobnosti v zvezi s pomočjo in samim tekom.

V nedeljo sem bil zgoden. Dan je bil mrzel, a čudovit, sonce brez oblačka. Na hitro sem šel po zajtrk za družino, še sam stisnil veliko kavo in bagel s kikirikjevim maslom (sorry, Mare!), nato pa sem se odpravil še po vodo, plenice in nekaj hrane, ki sem jo skupaj s svojo rezervno obleko dal v dobrodelno vrečo. Malce me je skrbelo, kako bo z vodo in hrano na maratonu – vzel sem nahrbtnik, ga napolnil z oreščki, suhim sadjem, presticami in veliko vode, v žepe stlačil par gelov, šop dolarjev in telefon, dodal nekaj majic in nogavic ter wc papir, za vsak slučaj. Oblekel sem seveda uradno oranžno majico ING NYC Marahon 2012. To je to, bil sem pripravljen.

Iz taxija sem na poti opazoval ostale oranžnomajčnike, ki so se trumoma valili proti Central Parku. Na ciljni črti se je že trlo ljudi. Bilo je prijetno konfuzno – kje smo, kdo je z nami, kam z dobrodelno kramo, kje so prostovoljci, kam shraniti hrano in pijačo za lastne potrebe. Dokaj hitro sem vse uredil, svoj nahrbtnik sem zaupal zakonskemu paru v najboljših letih (skupaj sta imela gotovo 190 let – če mi že ukradeta robo, ju morda lahko vsaj ujamem, sem si mislil!) V vmesnem času so mimo nas tekli številni tekači, ki so začeli na drugih koncih parka, rahlo zmedo je povzročalo tudi dejstvo, da so tekači tekli v obe smeri. Naša skupina je do 9h že močno narasla – koliko nas je bilo, ne vem, prepričan sem, da več kot tisoč. Padla je himna – Oh, say, can you see… – in že smo tekli. Zdi se mi, da po štartu naše skupine o glavni (po naše: pravilni) smeri teka ni bilo več dvoma.

Fred Lebow nima nič proti, da posnameva fotko.Prvi newyorški maraton je potekal na isti trasi leta 1970 (do 1976). Organiziral ga je Fred Lebow, štartalo je 127 tekačev, na cilj jih je preteklo le 55 (vir: Wikipedia). Striček Lebow je sicer že nekaj let mrtev, a gotovo bi bil ponosen, če bi vedel, da se po njegovi progi spet podi na tisoče samoorganiziranih tekačev. S progo sem začel počasi, prav hitro tudi ni šlo, saj je bila gneča precejšna. Pred maratonom sem računal, da lahko uradno traso pretečem v približno 3:45, po prvem krogu sem videl, da hribčki sicer niso od muh, sploh tisti na harlemskem koncu, da pa vsekakor ne gre za nekaj nepremagljivo težkega. Po prvem krogu (vsak ima približno 9,7km)je sledil hiter skok na tribune, nahrbtnik je bil še tam, metuzalema tudi, hitra malica, slekel sem spodnjo majico,saj je postajalo vse topleje in odbrzel naprej. Že v prvem krogu sem markiral svoj uradni WCin zadeva je postala rutinska. Krog za krogom, gneča mimo ciljne črte, počasen tek mimo Columbus Circle, dol proti WC-ju, hitra pavza, potem pa rahlo navzgor mimo Metropolitan muzeja in vodnega zajetja ob peti aveniji (kjer je bilo največ prostovoljcev in ostalih opazovalcev),navzgor proti Harlemu, spust mimo drsališča in strm vzpon, pa takoj nato še en vzpon, pa spet po drugi strani zajetja proti cilju/štartu. Ljudi je bilo ogromno, po nekaterih ocenah do 20 tisoč tekačev, številne zastave, kostumi,majice proti vsem oblikama raka, najbolj glasni Mehičani in Portoričani, zelo veliko Italijanov, Francozev in Nemcev, precej Avstralcev, pa verjetno tudi nekaj Slovencev, čeprav jih sam nisem videl. Celo en valižanski vojak se je kotalil naokrog – v polni bojni opremi in z ogromnim nahrbtinkom. Prehitel sem ga dvakrat, potem ga ni bilo več videti.

Cilj, pardon štart v nedeljo zjutraj.Družbo so nam delali številni prostovoljci, ki so na progi nudili vodo, energijske napitke, gele, cookije, hotdoge, nam delili high-five in dobrovoljni opazovalci, ki so nas glasno spodbujali, se s transparenti opravičevali tekačem, jih šaljivo spodbujali – »Hurry up Ruth, we’re cold!« – in nam v težkih trenutkih dajali misliti – »Your training lasted longer than Kim Kardashian’s marriage!« Vmes sem sprejel še nekaj klicev, med drugim naročilo od prijatelja, kaj naj mu prinesem iz ZDA, v zadnjem krogu pa sem bil prisiljen dodati še dve mini zanki – eno približno dvokilometrsko in eno krajšo tik pred ciljem. Nisem si mogel predstavljati, da bi odtekel kak kilometer manj od maratonske razdalje – v tem primeru bi mi gotovo grozila samodiskvalifikacija. Celo pot je šlo super, brez težav, enkratno vzdušje, super vreme, na koncu sem se celo poigraval z mislijo, da odtečem 5 krogov, a sem si premislil, saj me je na cilju že čakala Helena. Na koncu je ura pokazala 42,3km v 4:05:38. Sploh ni slabo, glede na cirkus, vmesne ovire, mojo zmerno hitrost, klepetanje in vzpetinice na poti. Nahrbtnik me je zvesto čakal, čeprav sta se moja sivolasa čuvaja ob tretjem postanku poslovila – po treh urah navdušenega opazovanja sta vseeno imela dovolj. Še nekaj hitrih fotk in že sem bil v hotelu, pod tušem.

Enkraten dan za tek, boljši ne bi mogel biti.Končni vtisi? Po začetnem razočaranju se je vse skupaj spremenilo v enkratno in nepozabno izkušnjo. Zaključil sem z občutkom, da mi ni niti malo žal zaradi odpovedi. Je bilo prav, da je bil maraton odpovedan? Verjetno ja, čeprav sem osebno imel problem zgolj s tem, da bi tekači (ponovno) zaprli dva od mostov, ki so se komaj dobro odprli – sploh Verrazano Bridge, kjer je štart maratona, je igral pomembno vlogo pri pomoči močno prizadetim prebivalcem Staten Islanda. Vsi ostali argumenti, od dveh generatorjev v Central Parku, do vode, ki bi jo zlivali stran, so bili precej šibki – pomoč prizadetim ni bila problematična, ker vode ali hrane ne bi bilo, pač pa zato, ker je ob tovrstnih nesrečah največja težava dostaviti pomoč tistim, ki jo rabijo. New York je v tistem času normalno živel naprej, ljudje so se zabavali, hodili na NBA tekme, Broadway je deloval s polno paro. Zato so bili številni očitki tekačem po mojem mnenju rahlo krivični. Vendar, tudi če je bila odpoved upravičena, je bila izpeljana zelo ponesrečeno in vsekakor prepozno – zame bi bilo sicer vseeno, veliko ljudi pa je v New York prispelo tisti petek, ko je prišlo do odpovedi.

Prispevek naše na hitro organizirane skupine je bil uspešen: zbrali smo za 5 velikih kombijev pomoči, organizatorji maratona so v dobrodelne namene prispevali več kot milijon dolarjev. Veliko tekačev je odšlo na Staten Island in lastnoročno pomagalo pri odpravi posledic.

Bilo je super, kako bo z letom 2013, še ne vem, neuradno naj bi vsi dobili priložnost, uradnih odgovorov še vedno ni.

Več fotk najdete tukaj: https://www.icloud.com/photostream/#A4G6XBubG0PwsC

1 Comment »

Rollback on november 19th 2012 in gost, potopisi

One Response to “Akvatlon v New Yorku – piše Luka Valas”

  1. Manj je več » Naša avantura v Pragi ali kako sem spoznal Barefoot Teda responded on 25 jun 2013 at 19:28 #

    […] je pravzaprav kriv Luka. Deset dni pred dogodkom mi je poslal mejl z enim letakom. Na telefonu se skoraj nič ni videlo, a […]

Trackback URI | Comments RSS

Leave a Reply