Ultrablues – s tekom do večnosti

Včasih si pretekel 100ko in si se potem lahko vsaj pol leta šlepal na sloves ultra tekača. Zdaj pa nič več ne bo tako. Trije intelektualci so bodočim naturščikom na ultra sceni izdatno dvignili letvico. Po novem si pravi ultraš šele, ko poleg pretečene 100ke o tem napišeš še knjigo!

Tole pisarim, ko v zgodnji jeseni, ki bi morala biti pozno poletje gledam v mokro jutro in mi niti na misel ne pride, da bi šel tekat, teč, laufat. Prebirajoč Ultrablues pa mi nekje v možgani vseeno kljuje slaba vest. “Lahko bi tekel, kontempliral. Lahko bi kreiral, ustvarjal.” Kot tekaču, ki je svoje čase okusil celo nekaj ultraške sladke grenkosti mi je na trenutke morda celo jasno, kaj je te tri individualiste spravilo skupaj; na ultra teke in na poglobljeno in iskreno pisanje o tem.

Vseeno; trije hiperaktivni in hiperproduktivni pisci bi lahko izbrali mnogo drugih zanimivih tem za pisanje. Berite samo pronicljive kolumne Sama Ruglja, do bolečine angažirane (proti)vojne članke Boštjana Videmška ali izjemno tenkočutne in doživete mladinske romane Žige X. Gombača in začudili se boste, da so izbrali ravno tek kot rdečo nit svojega skupnega ustvarjanja. Ko boste začeli brati Ultrablues, pa te dileme ne bo več. Ne gre za klasično “tekaško čtivo”; predvsem gre za globoko izpovedno literaturo treh osebnosti, egov, če hočete, ki se v enem najbolj individualnih športov podredijo ekipnemu cilju. Poimenujejo se kompanjoni in skupaj več kot osem mesecev križarijo med službenimi obveznostmi, družinskim življenjem in tekaškimi eskapadami. Intriganten je začetni izziv: vsi se zavežejo, da priprave na ultro ne bodo na glavo postavile njihovih že tako zapolnjenih življenj.

Ultrablues vam bo všeč tudi zato, ker gre končno za knjigo, ki ultramaratonca (ne enega, kar tri) izdela iz atletsko popolnoma navadnega smrtnika, tekača, nekoga izmed nas. Sicer navdahnjeni s Karnazesi, Jureki, Jorneti, Mravljeti in kar je še teh ultra-superljudi pa se z njimi nikoli nismo mogli v popolnosti poistovetiti. Oni živijo v svojih tekaških vesoljih, ki so nam nedosegljiva. Gombač, Videmšek in Rugelj pa so sleherniki, fantje iz sosednjega bloka (dva v poznih 30-ih, eden desetletje starejši), ki svojo tekaško strast kanijo kronati z ultramaratonom. Z vsemi življenjskimi težavami vred. Jih bo ta tekaška obsesija odrešila ali pogubila?

Čtivo zagrabi in potem šokira. Tri osebne avtobiografske izpovedi, ki se s tako lahkotnostjo sprehajajo med najglobjimi strahovi, radostmi in skrivnostmi treh življenj. Čeprav so začetki zadržani, pa je kapetan Samo (na tiskovki je tudi sam to priznal) sam dajal tempo in pobudo vsaj pri samoreflektivnem in avtobiografskem pisanju, kar sta mlajša dva hitro zagrabila in v drugem delu knjige postala izjemna, besedno neustavljiva. Kako naj to absorbira tipični slovenski introvertirani tekač, ki se izraža najprej s tekom, a redko z besedami? Zato je ta bukvica prelomna in tudi bodočim ultra piscem meče rokavico. Reči nova ultraška klasika nikakor ni pretirano.

Kot tekača me je najbolj navdušila tudi trojnost; medtem, ko klasični tekaški opisovalec piše le enoosebno, imamo tudi priložnost vsakega od treh tekačev oceniti skozi njegovo lastno dojemanje, obenem pa tudi skozi oči ostalih dveh. Vsi so iskreno nepopustljivi tako do sebe kot do sotekačev. Dolgi tekaški treningi, popisi bolečin, naporov, ljubezni, boljših polovic, družin, otrok, vplivov. Skozi pripoved je čutiti, da se duhovno povezujejo, hkrati pa se tudi individualistično krepijo. Vedno teže je zdržati; tekaškim prigodam in nezgodam se pridružijo strahovi in osebne travme. Notranji boji med zavezanostjo skupnemu, ekipnemu cilju in obenem osebni spopad z z izjemno razdaljo (in katarzo) se začno kresati tudi navzven in briljatno kulminirajo v dramatičnem zadnjem delu knjige. Kje je cilj? Kaj je cilj? Bo uspelo?

Samota sem spoznal dve leti nazaj preko Paleorecepta, ki so ga tudi izdali na Umcotu, kasneje smo skupaj z njim in njegovo ženo Renate potovali tudi na Berlinski maraton. Ne vedoč, da je v pripravah na ultro je takrat presenetil s skoraj do sekunde natančno napovedjo svojega končnega maratonskega časa – lahko bi se mi posvetilo, da je obseden z nečim. Žigo in Boštjana sem prvič v živo videl na tiskovki. Ko sem spremljal njihovo skupinsko dinamiko, mi je bilo jasno, da je vse, kar je v knjigi zapisano resnično. Simpatični, svojski, obsedeni. Zato je teh 450 strani tako privlačnih.

Ultrablues lahko dobite pri nas v Maratoncu (pošljemo tudi po pošti), na UMcotu ali v knjigarnah po Sloveniji. Super darilo in branje (ter foto potovanje skozi objektiv Draga Videmška) za tekače, še boljše pa za tiste, ki v življenju še niste naredili tekaškega koraka. Knjiga vas bo dobesedno sezula (ali pa celo obula)! Če vam ne bo všeč, prinesite nazaj, vrnemo denar 😉

 

2 Comments »

Rollback on avgust 31st 2014 in prosto, recenzija

2 Responses to “Ultrablues – s tekom do večnosti”

  1. Manj je več » Moja 100tka responded on 11 sep 2014 at 07:48 #

    […] 100tka Ob prebiranju Ultrabluesa sem se sentimentalno spomnil tudi na svojo privat ultro, ki sem jo pred dobrimi petimi leti izvedel […]

  2. Manj je več » Retro 2014 responded on 30 dec 2014 at 18:43 #

    […] delat kilometre za Berlin, a v dobri družbi. Potem pa je izšla tekaška knjiga leta – Ultrablues, ki je začarala občestvo, tudi mene, priznam (pa ne samo zato, ker me je cenjeni dr. Rugelj celo […]

Trackback URI | Comments RSS

Leave a Reply