Manj je več

Par dni je že minilo, pa jih še kar zbiram, vtise iz pretekle nedelje. Bilo je cel kup presenečenj, čeprav sem sam menil, da imam že nekaj izkušenj na tem področju. Predvsem nisem pričakoval tako velikega odziva, še posebej, ker se je pokvarilo vreme in s tem tudi moj obet na velik odziv. A sem se gladko zmotil! Prišli so, skoraj vsi, ki so najavili svoj prihod so prišli in še nekaj ducatov drugih, nenajavljenih. Kar na običajni tekaški prireditvi pomeni nepriliko in motnjo, vlago in mraz, se je v Kranju izkazalo še za dodatno popestritev: po lužah smo kot mali otroci skakali krog, dva ali tri. Same nasmejane face, pred, med in po teku. Šele takrat mi je vžgalo, pozabljivcu, da sem pet let nazaj, v ravno takem času, prvič bos, v dežju tekal po Ljubljani. Tako je, tudi po lužah. Tudi zaradi luž sem postal bosi tekač. Vse se je tako lepo poklopilo. Pika na i na moj zasebni praznik, moje praznovanje prve petletke.

Medijski cirkus in pomp je bil tokrat okrog bosega teka daleč največji. Nekaj po zaslugi tekaških prijateljev, ki so pomagali novico pripeljati v največje hiše, ostalo tudi po zaslugi našega dela. Ne bom tajil, da mi ni godilo – seveda mi je. Tudi zato, ker sem s tem dobival potrditev, da delamo prave stvari, da gledamo v pravo smer in da širimo pravo znanje. Domišljam si, da je bila za en dan vsa Slovenija naša, od bosonogcev in ob tem se mi kar malo smeji. Seveda pa je fajn, da se je evforija malo umirila in da v miru lahko kujemo nove podvige in postavljamo nove projekte.

A glavni in najpomembnejši razlog, da sem z žarom in z veseljem soustvarjal ta zgodovinski dan je ta, da sem se po letu dni spet srečal z večino mojih bosonogih prijateljev iz vse dežele. Da sem spoznal spet kopico novih, navdušenih ljudi. Neka posebna energija je v teh ljudeh. Kot da smo vsi člani posebnega krdela, ki si deli prav posebno skrivnost, ki običajnim smrtnikom ni dana. Stodvajset ljudi na kupu, večina brez obutve, izjemno! Bosonogce imam najrajši med vsem tekači, ljubi so mi – prav poseben dogodek je, ko spet lahko stisnem roko starostam slovenskega bosega teka, tistim, ki so začenjali, ko še ni bilo množic. Erik, Matej , Tadej in Domen (ki ga tokrat žal ni bilo), Mark, Boštjan, Grega, Irena, David s katerimi smo postali dobri prijatelji in bataljon novih, svežih, nasmejanih.

Naslednje leto bo kdo rekel, da moramo biti spet prvi na svetu, ko smo že dve leti zapored tako uspešno pobrali ta laskavi naziv. A to nima nobene zveze s tem, kar počnemo. Ljudje niso številke, ampak imena, obrazi, stopala. Nismo tovarna bosonogcev ampak talilni lonec zgodb in izkušenj z vseh koncev. Nikoli se jih ne bi naveličal, zato mi je bilo kar malo žal, da se je vse prehitro končalo. Računam na nove, skorajšnje.

Bosi tek je nekaj najbolj enostavnega, če ga prakticiraš od malih nog. Ali pa velik podvig, če si celo življenje skrit za debelimi in podloženimi čevlji. Nihče od nas ne ljubi čevljev in jih vedno z užitkom sezuje – takile dogodki pa prav tistim, ki so malo skeptični sporočajo, da se sme, da se da, da ne boli in da smo nekoč to že vsi znali. Zato, bodite prepričani, spet naredimo takle dogodek. Hvala vsem, ki ste počastili mednarodni dan bosih tekačev z obiskom. In moj poklon tistim, ki se z mano trudijo, da vse štima, pa jih morda sploh ne poznate. Ker brez Igorja, Mitje, Primoža, Marka, Anje, Mojce, Irene in Jureta letos ne bi imel o čem pisati. Hvaležen sem, da jih poznam in da so z mano. Novi lastniki tistih sto parov zbranih čevljev najbrž nikoli ne bodo vedeli, komu naj se oni zahvalijo. Pa to niti ni pomembno. Ponosni ste lahko na dobro delo, ki je bilo opravljeno. Hvala in na snidenje.