Manj je več

Kot tekač in kot maratonec čas pojmujem nekoliko drugače kot tisti, ki se s tem ne peča. Kar pomnim, se moje leto ne začenja januarja in končuje decembra, ampak se konča z maratonom in začne spet takoj po njem.  Celo moje odraslo življenje je na en način zvezano z maratonom, posebej z enim, posebnim, ljubljanskim.

Kdaj pa kdaj se dogodki poklopijo in se ustvarja zgodovina. Kot mlad, neizkušen a motiviran tekač, bolje rečeno rekreativec, sem se petnajst let nazaj po naključju spentljal in zaljubil v maraton. Tekal sem, bolj ko ne, za sebe, tista leta pred in med študijem. Mlademu telesu in svežim nogam gibanje dobro dene, zato sem se hitro adaptiral, hitro napredoval. Sicer nisem nameraval, a malo me je le gnalo, da bi tekmoval, zato sem takoj, ko sem videl razpis za 1. Ljubljanski maraton, vedel, da je to to. Prvega ne pozabiš nikoli. Ostalo je zgodovina.

Vsako leto sem se vračal nazaj, po iste občutke in nova doživetja. Kar naenkrat je minilo 15 let, jaz pa spet tam. Drug človek, popolnoma, z novim življenjskim nazorom, s čisto novimi prioritetami. A sentimentalno navezan. Na maraton, ki mi je dal najboljše in tudi najslabše tekaške čase, na odlične sezone, poškodbe, ogromno novih znanstev in prijateljstev. Na ljubljanske ceste.

Že lani, ko so nas vse, jubilante (ki smo vseh 15 maratonov tako ali drugače odtekli v Ljubljani) nagradili z steklenimi kipci, sem si dejal, da bom enkrat prekinil ta niz. Da ga ne bom delal samo zato, da “ostajam v igri”, za vsako ceno in na silo. Nisem si predstavljal, da bom že letos postavil piko na i.

Če sem pred leti tek postavljal visoko na listo dnevnih prioritet in dneva nisem mogel zaključit, ne da bi imel za sabo že toliko in toliko kilometrov, se je situacija zadnja leta počasi spremenila. V vrtincu službenih, družinskih in ostalih aktivnosti tek pride na vrsto, ko je želja res izrazita. Še leto in pol nazaj sem visoko motiviran treniral dnevno za ultre, potem pa mi je, predvsem zaradi manjših a trdovratnih poškodb, motivacija usahnila. Z njo je šla kondicija in želja po več kot občasnem tekanju in nastopanju na dirkah. Tudi letošnje leto v tem pogledu ni izstopalo, zato sem dirke izbiral po pameti in tistih par odtekel v odlični družbi, večinoma bosonog. Vseskozi sem imel v mislih tudi Ljubljano. A me ni skrbelo, maraton mi je bil v vseh teh letih zapisan pod kožo in ni me bilo strah kadarkoli odtekat tistih 42 in drobiž, sicer počasi, a vseeno suvereno.

Maraton moraš spoštovat. Ne glede na to, da sem bil leta v formi, ko mi maratonska razdalja ni predstavljala bojazni, ne glede na to, da sem velikokrat na treningih tekel še bistveno dlje. Ne glede na popularnost ultra tekov v zadnjih par letih v naših krajih, ne glede na to, da v vsej tej tekaški noriji vsi pravijo, “maraton pa ja vsak zmore”. Motijo se in to je bržkone največja napaka “serijskih” maratoncev, ki jih tekaška “industrija” producira zadnja leta, morda desetletja. Lahko se je za maraton pripravit fizično, nekoliko težje a tudi gre, psihično. Tisto, kar marsikomu spodleti, pa je pripraviti se na maratonski tek kot doživetje, seanso s samim sabo, celo užitek. Ne gre za premagovanje telesa, ampak za sodelovanje z njim. Gre za priznanje bolečine, ne le premagovanje. Gre za spoštovanje nečesa, kar si dobil posojeno, nikakor pa ne dano v trajno last. Maraton moraš spoštovat.

Do septembra sem ga še imel, letošnjega ljubljanskega. Potem pa so občutki šli. Tudi zato, ker nisem bil pripravljen. Ne fizično, ne psihično. Ko sem omenil komu, so mi rekli, “boš pa že, stisnil tista dva kroga, za niz gre, ne smeš prekinit!”. Pa ravno za to je šlo, do niza, čeprav je trajal že 15 let, nisem imel nobenega sentimenta več. Pravzaprav se mi je pomalem že upiral. Niz zaradi niza? Kje je smisel?

Čeprav bi lahko, če bi šlo za življenje, stisnil še tisti drugi krog. Pa ga nisem. Letos ne. Brez slabe vesti. Z užitkom sem v odlični Viteški družbi kolegov zabavljačev zaključil enega, spil par piv in odjadral s spomini. Nisem več med posvečenimi? Prava reč. Osvobojen sem. Komaj čakam, da grem spet. Na dva, se razume.

Včasih tisto, kar sam počneš za svojo radost, postane folklora, na kateri visijo tudi tisti, ki nimajo s tem nič opraviti. Včasih moraš zato odločit, da greš po svoje. Vsem tistim, ki kolebate v različnih situacijah med tem kar je “prav” in tem kar je po vaše – dovolite si slednje. Če si ne boste, boste izgubili del sebe. Tudi pri teku. Čeprav le-ta ni najpomembnejša stvar na svetu.

Kaj jaz sedaj pričakujem od teka? Nič. Oz. kot pravi citat v knjigi Rojeni za tek: “Od svojega teka ne pričakujte ničesar, in dobili boste več, kot ste si kdajkoli predstavljali.”

ps. Parafraza naslova na dve trenutno vroči knjigi se mi je zdela primerna. Ker imamo vsi maratonske knjige v sebi. Pravopisne napake gor ali dol.