Leto bosega življenja

Dobro leto je bilo. Za nas, bosonogce in bose tekače. Ker smo se letos okrepili in izdatno povečali svoje vrste. Naš način gibanja ni več tako nesprejemljiv za vse ostale. Vedno več tekačev razmišlja o bolj naravnem načinu gibanja, vedno več si jih upa to tudi poskusiti. Zakaj so se stvari tako izdatno premaknile? Prav gotovo gre za vpliv iz Zahoda, ki je po nekaj letih dospel tudi do naše deželice. Svoj delež so pridali prodajalci minimalne obutve, ki so jo končno postavili v izložbe in na police. Literatura, kot je npr.uspešnica Born to run (pred kratkim prevedena v slovenščini kot Rojeni za tek), internet z neštetimi blogi  kot je BRU, Runblogger, Barefoot Running Society, The Running barefoot, če jih naštejem samo nekaj.

A glavni in najpomembnejši je zgled. Vsaka novost je v naši deželi ponavadi sprejeta najprej s skepso in neodobravanjem. Ko sem začel teči bos in preživel brez poškodb, sem izbil en kamenček v tem nejevernem zidu. Vsak tekač, ki je sledil in se sezul (ali obul minimalke) prav tako. A se ne želimo vsiljevati. Še manj pridigati. Z nasmeškom pa vedno vsakega povabimo zraven.

Antologija 2010/2011

Pravzaprav se je to bosonogo leto začelo že z lanskim Ljubljanskim maratonom. Dogodek je obhajal častitljivo petnajsto obletnico in kot enega od udeležencev vseh dotedanjih me je našla ekipa RTV Slovenija. Kratki intervju smo naredili pred blokom, potem pa raztežaj bosega tekanja na prostem. Bosega tekanja? Jp, tako je. Novinarka Andreja in snemalec sta se pač sprijaznila, da povrhu vsega nisem čisto običajen nor tekač. Za posladek potem še Viteški dodatek v prispevku in serija se je lahko začela.

Naključje je hotelo, da je isti dan Nedelo objavilo intervju, ki sva ga z Mankico Kranjec naredila par dni prej. Opravila je odlično delo, sporočilo, da bosonogci nismo ekstremisti, je doseglo tudi običajne, konvencionalne bralce. Da ne gre samo za kaprico, ampak predvsem za poslušanje lastnega telesa in odzivanja ne okolico je rdeča nit vsake debate o bosih nogah in tokrat nam je to uspelo lepo predstaviti.

Kmalu zatem sem začel postavljati spletišče Bositek.si, ki pa ni takoj zaživelo. Več pozornosti sem dajal Facebook strani z enakim imenom, ki je doživela lep sprejem in interakcija z bosonogci in simpatizerji je lepo stekla. Do trenutka, ko tole pišem, nas je tam zbranih že 200, tudi izmenjave mnenj je vedno več.

Tekaški dogodek, kjer nas je na enem mestu že ducat teklo bosih ali v minimalistični obutvi, je bil v lanskem novembru Sladkih6. Dobili smo še tretjega bosonogega maratonca (Ečo, drugi je bil Tilen v Radencih). Malo širši avditorij je preizkušal tudi obutev Vivobarefoot, po mojem mnenju eno najbolj vsestranskih minimalističnih čevljev sploh.

Vodilni in najbolj odprti za bosi tek in njegove različice so prav gotovo Američani, zato sem bil vesel, da so nas sprejeli v največjo družino bosih tekačev, Barefoot Runners Society. Tam vzdržujemo tudi svoj mali podforum, a čeprav smo le majhen, na prvi pogled nepomemben delček sveta bosih tekačev, smo čez nekaj mesecev presenetili na zanimiv način. Kar so konec lanskega leta napovedovali nekateri poznavalci v svetu minimalistične obutve, se je potem v celoti uresničilo: 2011 je postalo leto obutve za bosonogce.

Za začetek obetavnega leta sem spisal tale blog, ki je doživel odličen odziv. Znanje in izkušnje je potrebno negovati in predvsem deliti, sprejemati nove ideje in se izpopolnjevati. Lahko potrdim, da sem iz odzivov in replik, vprašanj in mnenj bralcev in sogovornikov izvedel marsikaj, kar še nisem vedel in to potem poskušal vkomponirati tudi v svoje eksperimente. Eden od teh je postal potem skoraj redna praksa – teči v mrzlem in suhem vremenu pod ničlo namreč sploh ni noben bavbav! A pazljivost in zmernost nista nikoli odveč, zato je pametno preceniti, kdaj bos, kdaj pa v minimalistični obutvi. Že nekaj milimetrov gume je dovolj, da v trdi zimi pritečeš brez težav in Kranja v Vrbo, ali iz Bleda na Pokljuko.

Gibanje bosih tekačev se je v začetku napajalo iz karizme pionirjev in zanimivih karakterjev. V zmedi in poplavi vseh informacij so še vedno tisti, h katerim se zatečem, ko me kakšna stvar o tematiki bega. Barefoot Ken Bob, dedek vseh nas bosonogcev (čeprav še ni tako star), Barefoot Ted (malo nor, izjemen mislec, govorec in tekač – z njim sem bil v kontaktu večkrat preko mejla), Barefoot Jason in ostali tekači. Eminenca tekaških trenerjev in umetnikov gibanja pa je nedvomno Lee Saxby, energični preučevalec fiziologije in mehanike gibanja ter učitelj. Ko sem ga imel spoznati na sejmu ISPO v Munchenu letos pozimi, sem imel kar malo treme. Pa ni bilo potrebe. Ko me je bosega poslal na tekaški trak, me posnel na vse možne načine, mi pokazal kaj delam narobe in kaj prav ter za povrh dodal še par vaj, ki mi bodo pomagale pri idealni tekaški formi, sva bila že najboljša kolega. Propriocepcija, pojem, ki mi takrat še ni bil čisto jasen pa je ključ do vsega, kar je pri bosem teku pomembno.

Zima še ni šla v kraj, ko so me iz nacionalke spet ujeli, tokrat za krajši intervju ali bolje rečeno portret za Sobotno popoldne. Malo nenavadno, a zanimivo snemanje za oddajo Usode, zanimiva vprašanja in poleg vsega še odlično vreme. Priznam, ko sem na koncu moral (no, malo tudi namignil, da bi bilo fajn) zagaziti v blato na polju, se mi je na široko režalo.

Čeprav je minilo že skoraj tri leta od mojega prvega bosega maratona, pa do takrat še nisem zapisal in strnil misli in občutkov. Priložnost se mi je ponudila v reportaži za revijo Tek Plus in priložnost sem z veseljem zgrabil. Ko sem enkrat začel pisati, so se mi spet porodili že pozabljeni spomini in eden za drugim vreli na plano. Skoraj 8 strani sem popisal, podoživljal in užival. Malo je dogodkov, ki so tako popolni in ta maraton (po dolgih letih spet moj “prvi”) je bil eden od njih.

Skoraj istočasno z izzidom revije smo se Viteško podali v Sežano na mali maraton in tam se prvič zares peljal svoje doma narejene sandale – huračije – na malo daljši tek. Glede na mraz in predvsem vlago je tistih par milimetrov gume predstavljalo edino pravo možnost, da s svojo slabo tekaško formo uspem. In sem, briljantna izkušnja in kot triperesna deteljica smo z Markom in Tilnom bosi dirjali skozi cilj.

Sezona 2011 je bombastično začela, opaziti pa je bilo, da se novemu trendu niso več upirali prodajalci športne obutve. Celo več, v bosonogem gibanju so prepoznali novo, hitro razvijajočo smer rekreativnega teka in temu primerno so začeli tudi oglaševati svoje nove asortimane. Revija Polet Fit je celo sekcijo prve številke posvetila prav bosemu teku!

Aprila se je pravzaprav začelo dogajati na polno. Ideji o Svetovnem bosem teku na 1. maj sem želel priključiti tudi Slovenijo in pomalem sem že začel širiti informacije in reklamo. S tem je sovpadlo tudi vabilo v oddajo Dobro jutro na TV Slovenija, kjer je bilo govora o teku, prehrani, rekreaciji in vsem, kar se vrti okrog tega. In kot da to ni dovolj, obkrožen sem bil s tremi legendami iz tekaških vod, dr. Škofom, dr. Rotovnikovo in Heleno Žigon. Ker zame tek že nekaj let pomeni bosi oz. minimalistični tek, sem o tem tudi spregovoril. Če že pametno planiramo prehrano, treninge, tekme, počitek in oblačila, nikakor ne pozabimo na noge – naš edini del telesa, ki med tekom povezan s podlago. Le zakaj bi vse te informacije zatrli s preveč podloženo in blaženo obutvijo. Tudi v zaodrju te zanimive oddaje sva z dr. Škofom razdrla par zanimivih; tematika ga je zanimala v toliko, da sva govorila tudi o morebitnih študijah, ki bi se jih na tem področju tudi pri nas dalo narediti.

April je bil tudi promocijsko in delovno obarvan. Podjetje TerraPlana, ki zastopa znamko Vivobarefoot v Sloveniji, me je povabilo k sodelovanju na par testiranjih/treningih bosega teka v Tomas Sportu. Vsa so uspela, kako hitro namreč teče čas, ko novim in zainteresiranim bosonogcem pokažeš, kako dejansko tečejo obuti in bosi in kako preprosto je popraviti napake v tehniki. Čeprav gre “samo za tek” pa so bili vsi pogovori hitro (pre)dolgi in bi lahko še trajali. Ko človeka spodbudiš, da začne razmišljati o evoluciji in logiki, se vprašanje in ideje porajajo kar same.

1. Slovenski bosi tek, ki se je imel zgoditi 1. maja me je navdajal s skoraj evforičnim pričakovanjem. Olje na ogenj so prilivali tudi mediji. O premiernem dogodku so poročali in me klicali z Radia1, Radia Kranj, Radia Belvi, revije Misteriji, portala Tekac.si in Gorenjske televizije. Pri slednjih smo posneli tudi krajšo najavo dogodka.

Tek je bil poslastica. Za dušo in telo. Idealno vreme, neprekosljivo vzdušje. Morda se je samo meni to zdelo, ampak bosonogci s(m)o drugačne vrste tekači. Morda malo bolj sproščeni, manj odvisni od vseh ur, pripomočkov, distrakcij. Kakšen pogled je to moral biti, ko se nas je skoraj 60 bosih vseh starosti (najmlajši je imel leto in pol) podalo na kroženje okrog Kranjskega športnega parka. Če sem bil zadnje čase ob različnih organizacijah dogodkov precej utrujen, sem bil tokrat svež in prenovljen. In pivo je teknilo kot že dolgo ne.

O dogodku so obširno poročali tudi časopisi, revije, spletni portali, celo nacionalka nas je prišla posnet. Potrudili so se na Tekac.si, v Gorenjskem glasu smo dobili celo stran. Fajn reportažo so posneli tudi fantje od Bose noge, ne smem pozabit na celostransko v Tek Plus. Pa cel kup fotk, ki jih je posnel Mitja. Reportaža na spletni strani Vivobarefoot.com. Sam sem napisal reportažo na blog in za uradno spletno stran. In presenečenje dneva: od vseh bosih prireditev, ki so se ta dan organizirale širom sveta, je bila naša, slovenska, najštevilčnejša! Najboljši na svetu, en dan, v prav posebni disciplini.

Dogajanje okrog Slovenskega bosega teka je rodilo precej novih bosonogcev, še več simpatizerjev in tistih z vprašanji. V trgovini sem skoraj dnevno imel kakšnega tekača, ki je z zanimanjem želel zvedeti vse o tem, kako začeti, kateri obutev izbrati, kako izboljšati tehniko. Ponovili smo še par testiranj Vivobarefoot v Ljubljani in na eno od seans je prišel tudi Janez Usenik, novinar POP TV z ekipo, posnet prispevek za poročila. Nastal je eden bolj zanimivih prispevkov, še novinarja smo spravili na stezo.

Malo manj uspešen sem bil pri prepričevanju novinarke, ki je tudi prišla, a reportažo smo vseeno naredili. Bosonogi tek na Golica TV dokazuje, da smo letos bosonogci okupirali vse zvrsti zabavne glasbe. Skoraj istočasno so v oddaji Sobotno popoldne v program z gostom vključili moj celotni posnetek za Usode taiste oddaje. To me je presenetilo, še posebej, ko sem izvedel, da je legendarni gost Dušan Mravlje. Kljub temu, da je zatrdil, da on že celo življenje teče na peto, pa sem iz njegove biografije Neskončne ceste povzel, da mu valjanje “peta-prsti” sploh ne diši, tudi preveč blažena obutev ne, ampak raje tanjša in trša. Morda pa imava z Dušanom več skupnega, kot bi si mislil.

Tudi poletje se je začelo pestro. Špela Sila me je prišla intervjuvat za Siol.net in spisala jedrnat članek Bosih nog naokrog. O tem kako začeti, o tem na kaj paziti, o maratonih in drugih traparijah in o tem, da skoraj ne morete naleteti na razbito steklo, tudi, če po mestu tečete bosi. Samo tri dno zatem sem bos nastopil na maratonu v Radencih. S kolegom Markom sva se šla bosa preizkusit na 21km progo in res sva jo dobro preizkusila. Če je prva polovica šla od nog kot po maslu, pa se je vedno bolj razbeljeni asfalt zajedal v stopala z vsakim korakom, ki sva ga v zadnji četrtini naredila proti cilju. Bela črta naju je rešila, pa frekvenca korakov, ki je nisva upala spustit. Še en ekstrem, a stopala so ostala brez opeklin in brez žuljev, Mark pa je naredil še en korak do pravega maratona brez obutve.

Nočna 10ka na Bledu, edina tekaška prireditev, ki goji bosi tek in kategorijo za bosonogce praktično od začetka, je postregla z še enim neverjetnim dosežkom. Bosi tekač Boštjan Urankar je 10km pretekel v manj kot 36 minutah in dokazal, da obutev ni pogoj, da je tekač lahko hiter. Včasih velja ravno obratno. Tudi ostali bosi tekači širom Slovenije niso počivali. Nabrali smo lep šopek fotk, tekači vseh starosti in spolov pa predvsem zadovoljni in svobodni.

Pričakoval sem malo bolj mirno jesen, a širni svet je hotel še o bosem teku, domača javnost pa je dočakala tudi tisto, kar je celoten tekaški svet obrnilo na glavo. Pred Ljubljanskim maratonom sem spet imel srečo, da so me, tokrat ŠportTV, pobarali za eno krajšo reportažo. Z veteranko Ano sva nad Tržičem tekala za kamero in debatirala o vseh teh letih in Ljubljanskih maratonih. Če nisem bos, se zadnje čase za tekaške podvige ne ločim več od svojih huračijev, lažje in bolj zračne obutve si ne znam predstavljati.

Ljubljana na maratonu že leta ni več samo tekaška, ampak je bolj zabavljaška. Zgledi še ne vlečejo dovolj, pa smo Vitezi Dobrega Teka zmeraj med bolj opaznimi – ker smo našemljeni. Letos oprava ni manjkala, le obutev je, no vsaj za polovico kroga, ki sem ga šel napast. Rekord na maratonu je gladko padel in čisto nenačrtovano sem uspel z zmagovalcem celo teči. Ja, čeprav je trajalo samo kakih 100m, je bilo naporno a zabavno (no vsaj zame – glejte od 12.15 naprej). Če si našemljen in obenem še bosonog (no, ali pa obut v minimalke), te ujame tudi objektiv Delovega fotoreporterja. Objava fotke v Delovi prilogi Ljubljanski maraton je posebna čast, pa četudi izpade malo eksotična. Tako eksotična sigurno ne, kot npr. v reviji Lisa, z napačnim opisom in nazivom. A rumenemu tisku že ne bomo gledali v zobe, kajne.

Uh, šele zdajle, ko gre h koncu tole moje pisanje, vidim, da sem skoraj več nastopal kot pa tekal tole zadnje leto. Zlobneži bo znali reči, da sem se v zobe dajal. A moje mnenje je, da te mediji že sami poiščejo, če si dovolj zanimiv ali pa drzen. Pa čeprav je to samo tek, bosi tek, eksotika (ki morda postaja že mainstream). Predstavljajte si šele, kako opazni ste lahko, če na podoben način pristopite k resnejšim življenjskim platem. Kar pogumno, če uživate v tem (jaz vsak dan posebej), je to že samo po sebi nagrada, vse ostalo pa smetana na torti.

Za konec leta me je čakalo še eno presenečenje. Born to run (McDougall, 2009), ki sem jo že v Nedelovi rubriki Moj izbor izpostavil kot najljubšo med tekaškimi knjigami, je dočakala svoj slovenski prevod. Rojeni za tek je izšla pri založbi Sanje, zato sem jo takoj moral imeti. Še več, obvezno sem jo želel ponuditi tudi strankam v trgovini, pa prijateljem in tekaškim znancem. Da je odlična in da je všeč mnogim, sem videl, ko je prva pošiljka pošla v nekaj dneh. Sedaj sem spet založen z njimi in ne morem si predstavljati boljšega darila za praznike. Jaz jih bom sigurno še delil, morda jo dobi tudi kdo od vas :).

Dobro leto je bilo. Zato se ga spodobi zaključiti v stilu. 14.12. sem bil vabljen na literarni večer v Hišo sanjajočih knjig na Trubarjevo, kjer sva z Juretom Capudrom  zastavila debato o tem, ali smo res rojeni za tek. Večer je odlično uspel, ob kozarčku iskiate smo debatirali še pozno v noč.

ps. Drugo leto obhajam peto obletnico svojega bosega tekanja. Kako fajn, da bo takrat ravno 2. Slovenski Bosi Tek. 6.5.2012 si dajte v koledarček in v Garmine vnesite Kranj. Se vidimo!

7 Comments »

Rollback on december 14th 2011 in bosi tek, minimalna obutev, življenjski stil

Bosi tek in testiranje Vivobarefoot v City parku

Zadnje čase bolj malo zahajam v športnem trgovine, predvsem v tiste, kjer prodajajo športno obutev. Praviloma  zase tam ne najdem ničesar, vidim le skladovnice podložene in sorazmerno okorne obutve, ki se med sabo razlikuje le po barvnih kombinacijah in imenu. Kot bosi in minimalistični tekač pač doslej nisem imel kaj iskati v takih trgovinah. Dejstvo, da sem preteklo sobotno dopoldne preživel v eni od teh trgovin pa nakazuje, da so se časi za nas, minimaliste, začeli obračati na bolje.

Minimalistična obutev sramežljivo a z zanesljivim korakom prihaja na police trgovin s športno obutvijo. Podjetje Terra Plana je s svojo znamko Vivobarefoot in v sodelovanju s Tomas sportom v City parku v soboto, 9.4. organiziralo trening bosega teka in testiranje obutve Vivobarefoot. Mene so povabili, da kot izkušen bosi maratonec svetujem prodajalcem v trgovini, predvsem pa obiskovalcem, ki bodo prišli testirat svojo tekaško tehniko na tekaški trak.  Z veseljem sem se odzval povabilu saj me navdušuje, da se bosi in minimalistični tek v Sloveniji prijemlje.

Kljub lepemu, poletnemu vremenu, se je dogodek izkazal kot zadetek v polno. Obiskovalci so bili vsi po vrsti kupci tekaške obutve, večinoma že tekači, precej tudi takih, ki so že izkušali poškodbe in nekaj takih, ki so osnove bosega teka že poznali.

Najljubši so mi seveda skeptiki, tisti, ki vztrajajo pri tem, da je tek brez podložen copat nemogoč. Problem je ponavadi, da prav ti nikoli niso razmišljali izven okvirjev, ki so jim jih postavili oglaševalci in prodajalci tekaške obutve. Da je noge treba blažiti, stabilizirati, jim omiliti pronacijo ali supinacijo. Da so sile pri teku prevelike. Da je tek s pristajanjem na peto pravilen in nespremenljivo dejstvo. Nič od naštetega ne drži. Kot sem razložil mladeniču, ki je najprej nejeverno gledal testiranje bosega teka pri svojem dekletu: tek je ravo tako kot hoja človeku naravno in v zibko položeno gibanje. Če je temu tako, je možno potem, da nas narava ni opremila z najsodobnejšo tehnologijo in jo vgradila v naša stopala? Milijoni let evolucije so naredili svoje.  Z 33 mišicami, 28 koščicami in 19 ligamenti je prav človeško stopalo najbolj dovršen del telesa. Poleg tega ima kar 200.000 živčnih končičev! Ko se enkrat sezujemo nam hitro postane jasno, čemu.

Večino informacij, več kot 70% vseh, ki jih telo dobi iz okolice prihaja iz stopal. Če ta stopala obložimo z debelimi čevlji, jim omejimo gibanje in jim dvignemo peto, se naravno ravnovesje podre. Telo se ne more več pravilno odzivati na zunanje dražljaje, tekaška tehnika se podre. Zakaj toliko tekačev pristaja na peto, čeprav je zdaj že splošno znano, da je to napačno? Ker jim podloženi čevlji to omogočijo, še več, skoraj prisilijo jih. Dvignjena peta se že avtomatično prej sreča s podlago, da ne omenjamo  lažnega občutka blaženja udarca ob tem stiku. To blaženje ublaži največ 10% vse sile, ki jo pristanek na tla ustvari, vsa ostala sila pa iz pete šine po iztegnjeni nogi v koleno, v kolk, v križ.  Zakaj toliko poškodovanih tekačev vsako leto; po raziskavah naj bi več kot 2/3 vseh tekačev vsaj enkrat letno imelo težave s tekaškimi poškodbami? Ker narobe razporejajo sile. Ko delajo predolge in počasne korake, ko bremenijo pete, ki temu niso namenjene in ko tekaška drža ni več vzravnana  in premočrtna.

Pri bosem teku in teku v minimalistični obutvi, kot je npr. Vivobarefoot EVO se tekaška tehnika spremeni skoraj v trenutku. Na tekaški stezi v soboto je bilo to vidno že na prvi pogled. Večina jih je v začetku pristajala na peto. Ko so se sezuli je bila slika skoraj v trenutku drugačna. Korak se je skrajšal, frekvenca se je povečala, pristanek je bil bistveno bolj na prednji del stopala.  Seveda so bili tudi taki, ki so tudi bosonogi še veselo uporabljalipeto, po drugi strani pa tudi taki, ki so v podloženi obutvi prikazali idealno tekaško tehniko. Slednje sem seveda lahko pohvalil, prvim pa v pomoč zagnal metronom s frekvenco 180 udarcev/minuto in jih spodbujal naj sledijo temu ritmu. Višja, v tem primeru priporočena in idealna frekvenca koraka bistveno pripomore k krajšemu, učinkovitemu koraku na celo stopalo. Takrat se sile lahko primerno razporedijo in amortizirajo, rahko pokrčeno koleno ne trpi več. Če ob tem še zravnamo telo, pogled usmerimo predse in poravnamo prsa in boke, smo na poti k idelani tekaški drži.

Štiri urice so minile kot bi mignil. Na tekaški stezi se je zvrstilo več kot 20 tekačev, mnogi so preizkusili tudi Vivobarefoot EVO modele in se tudi odločili za nakup. Ob pomoči Katje in Brine iz Vivobarefoot ter prodajalcev Tomas športa smo po mojem mnenju uspešno sklenili bosonogo tekaško dopoldne. Po besedah Igorja Perčiča iz Tomas športa pa se minimalistična obutev uveljavlja tudi pri njih in samo vprašanje časa je, kdaj tak dogodek spet ponovimo.

Za konec še zahvala za povabilo puncam iz Vivobarefoot ter Tomas športu za to, da nas je gostil. Sam sem v družbi z minimalisti in bodočimi bosonogci neizmerno užival. Z veseljem spet ponovim kaj podobnega. Hvala vsem za udeležbo. 1. maja vabljeni vsi v Kranj!

No Comments »

Rollback on april 10th 2011 in bosi tek, minimalna obutev