Trendi v tekaškem minimalizmu

Dve ali morda tri leta nazaj sem v nekem pogovoru dejal, da bo minimalistično gibanje pri nas preskočilo kako fazo ali dve. Predvideval sem, da bodo sveži bosonogci prej kot osnovnim minimalnim modelom svoj tekaški korak zaupali “hibridnim” modelom, ki jih bodo na trgu ponudile večje blagovne znamke na področju teka. Nekako tako se je stvar res razpletla oz. se razpleta, na nek način pa je nakazana tudi prihodnja smer, ki jo ubira mainstream trg tekaške obutve.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Minimalistična obutev je dokaj nov pojem, ki še pet let nazaj ni bil prepoznan ali uporabljan, ko se je govorilo o športni opremi. Vsega je kriv Vibram; če leta 2006 ne bi eksperimentirali in obutve, ki je bila namenjena jadralcem, lansirali tudi na ameriški tekaški trg, potem danes najbrž ne bi imel o čem pisati. Malokdo je verjel, da se bo nove sorte obutev prijela, a Fivefingersi so kmalu postali velik hit, ne samo zaradi dizajna v obliki nožne rokavice, pač pa tudi zaradi filozofije bosonoštva, ki so jo kasneje prilepili zraven. Vse skupaj je dobilo meteorski pospešek, ko je leta 2009 Born to run prišla na ameriške knjižne police. Knjiga je postala izjemna uspešnica in vsak drugi bralec si je v njej predstavljene petprstnike šel kupit.  Vibram je briljiral;  vsako sezono so se  prodajne številke podvojile in v letu 2011 je več kot polovico vseh svojih prihodkov dobival iz tega naslova.

Vzporedno z Vibramom je tudi nekaj ostalih igralcev na trgu razvijalo svoje tekaške modele brez blaženja. Angleški Vivobarefoot je recimo svoje znanje iz modne obutve prelil tudi v prostočasni in športni del in uspešno začel naslavljat tako tekače kot športnike, poleg tega pa tudi vse, ki so radi prostem času obuli nekaj bolj udobnega, tankega, lahkega. Odlično je svojo zgodbo začel tudi finski Feelmax, ki smo ga v Sloveniji uvajali med prvimi v Evropi. Med letoma 2009 in 2010 je pri nas postal sinonim za bosnogi tek (z milimetrskimi podplati na Feelmaxih se tudi Vibram ni mogel kosati), žal pa je firma ravno preden bi resneje posegla na svetovni trg propadla. Novi lastniki so jo lani sicer obudili, a v izjemni konkurenci se danes stežka spet uveljavlja. Potem pa je tu še Nike – njihovi pametni razvojniki so že leta 2006 trgu ponudili model Free, a so prehitevali trend. Kasneje so kajpak vse nadoknadili.

Bosonogi tek so manjše skupine in posamezniki gojili že precej prej. V Ameriki nekateri že v 90-ih prejšnjega stoletja, pri nas smo prvi začeli tekati bosi leta 2007. Pravzaprav smo bili tudi med prvimi v Evropi – spomnim se maratonskih izletov v Avstrijo, Italijo, Nemčijo, Francijo, kjer so me bosonogca (ali minimalista) precej debelo gledali. Doma smo bili seveda totalni eksoti; še ko je leta 2009 postalo jasno, da je bosonogi tek oz. minimalizem nova popularna smer v teku, se pri nas nihče ni kaj dosti zganil. Pravi minimalistični val je v Sloveniji zares pljusknil šele leta 2011; med drugim smo takrat organizirali 1. Slovenski Bosi Tek, na jesen pa je izšel tudi prevod McDougallove Rojeni za tek. Tisto, kar so ameriški trgovci doživljali dve leti prej so v nekoliko manjšem merilu slovenski sedaj – povpraševanje po Fivefingersih, Vivotkah, tudi Feelmaxu je zraslo. Očitno ne dovolj, da bi se zganili tudi večji trgovci, a mali specialisti smo imeli dovolj posla.

Ljubezen predvsem do Fingersov se je pri nas v dobrem letu ohladila. Že spomladi leta 2012 so ljudje, ko sem jim dal na izbiro Vibram ali Vivobarefoot raje izbrali slednjega (tudi zaradi zadržanosti do petprstne oblike), obenem pa se je na policah večjih trgovcev znašlo kup novih modelov večjih blagovnih znamk,ki so se oglaševali kot bosonogi (pa so bili v mnogih primerih vse prej kot to). Poleg tega je udarila tudi recesija; varčna slovenska duša se ni več počutila spodobno (in sposobno) dati 120 ali še več evrčkov za kos gume z nekaj tekstila. Svoje je naredila še internetna ponudba evropski diskontnih trgovcev, ki so pobrali še tistih nekaj minimalizmu zavezanih kupcev. Na prvi pogled je izgledalo, kot da se navdušenje nad minimalizmom končuje, kar je bilo deloma res. Na en način je bilo to presenečenje: tri desetletja so se pred tem za med prodajale vsako leto bolj obložene copate, ki niso za to imele nobene strokovne podlage, sedaj pa se je število študij, ki so dokazovale, da je bosonogi tek bolj zdrav in naraven vsako leto početverilo, a ni nič pomagalo. A v tej enačbi je treba upoštevati predvsem interese tržnih igralcev, ki uravnavajo povpraševanje in ponudbo.

Vibram je leta 2010 zavzel že 2% tržni delež na področju športne obutve na svetu. Ne izgleda veliko, a če predpostavimo, da je celoten trg športne obutve na svetu vreden okrog 80 milijard dolarjev, potem 2% ni več tako malo. Poleg tega je ta 2% pojedel velikanom kot so Asics, Nike, Adidas, New Balance, Brooks, Saucony in Mizuno – ti pa nikoli niso videli radi, da jim kdo od novincev hodi v zelje. Ko se je dokončno izkristaliziralo, da gre za resen trend, so se razvojni oddelki vrgli na delo in v dobrem letu začeli na trg lansirati svoje minimalne linije. Nike je spoliral svoj Free, Merrell je pohitel s svojimi Trail glove, New balance lansiral Minimuse. Sledili so tudi Brooks z Pure linijo, Adidas z Adizero modeli, Saucony s Hatorijem, na koncu sta se vdala tudi Mizuno in celo Asics, ki je predstavil “copate za naravni tek” Gel Lyte33. Ribnik minimalizma, ki so ga nekaj časa obvladovale nišni predstavniki, so sedaj zavzele velike ribe.

Kar se  dogaja v vsaki drugi branži, se je zgodilo tudi z minimalizmom. Mala podjetja (ali nova na tem področju) so ga “izumila” in mu dala krila, velika pa so potem idejo pobrala in (so) slejkoprej zavladala na trgu. Znamke kot so Feelmax, Solerunner, Altra, Skora, Kigo, Xero in podobni obdelujejo svoje male niše in vrtičke. Nekatera manj iznajdljiva od teh slejkoprej ne bodo več uspela preživeti. Vibramu najbrž ne bo hudega, čeprav se mu že od začetka leta 2012 vsak kvartal prodaja Fivefingersov praktično prepolovi.

Komentator v eni od tekaških revij je dogajanje na trgu tekaške obutve opisal kot zibanje nihala. Potem, ko se je do leta 2000 tekaška obutev dosegla eno skrajnost s skoraj že nespodobne debeline podplatov (tudi do 4 cm), z izjemno dvignjeno peto, ultra protipronacijskim delom, s  stabilizacijskim ploščicami in podobnimi dodatki je po letu 2008 silovito zanihala v drugo smer. Govorilo se je samo še o bosonogem teku in čevljih, ki najbolj posnemajo naravni korak brez vseh omejitev. A novopečeni bosonogci so kmalu ugotovili, da je teči “brez vsega” težje kot je izgledalo na prvi pogled, da je čas adaptacije daljši, kot so pričakovali in da bi vseeno prav prišlo malo blaženja, posebej na neravnih podlagah. Nihalo se je začelo vračati nazaj.

Strokovnjaki menijo, da se kani to nihalo v kratkem ustaliti na ekvilibriju, ki bo kombinacija nove minimalne znanosti in nekdanjega blaženja. Copati, ki bodo zmanjševali višino petnega dela, ki ne bodo več ekstremno omejevali pronacije in bodo ob vsem tem še lahki, kakor so le lahko. Dokaz za prvo je Sauconyjeva Kinvara, ki je z opaznim oglaševanjem zmanjševanja dviga pete s 12 na 8mm dosegla odličen odziv kupcev. Pri uravnavanju pronacije je zdaj že največjim sketpikom jasno, da pretirano blokiranje zvračanja noge povzroča same težave, zmanjševanje teže pri copatih pa je (tako kot pri vseh ostalih napravah v našem življenju) konstanten trend. Tisto, kar je bilo pred 10 leti obravnavano kot lahki copati za hitre treninge, danes postaja standard za vsakodnevni tek.

Proizvajalci so se nasploh pragmatično odzvali na te spremembe. Ne samo zaradi zmanjševanja stroškov svojih standardnih linij (proizvodnja copata, ki ima podplat iz enega ali dveh delov je do pol cenejša kot s klasičnim podplatom iz petih delov ali več), tudi zaradi filozofije, ki so jo tri desetletja zagovarjali in prodajali. Blaženje je bilo aksiom in nespremenljivo dejstvo in da bi ga radikalno odrezali čez noč, pač ne gre. Nekaj blaženja v novih modelih zadosti željam povprečnega tekača in finančnemu direktorju v podjetju proizvajalca, hkrati pa doda k asortimanu nov in lažji model.

Minimalistični modeli v grobem predstavljajo 11% celotnega trga športne obutve. Samo Nike ima s Free v tem odstotku 70% delež, med vse ostale se razdelijo preostali 4% odstotki.  A ta trg nasplošno vsak kvartal konstantno raste, zato je pričakovati še širše asortimane, predvsem pri večjih proizvajalcih. A kaj sploh je minimalna obutev? Meje med klasično in “sodobno” minimalno obutvijo so vedno bolj zabrisane. Proizvajalci nekdaj pravih minimalk dodajajo manjše enote blaženja – novi Merrell Road glove že ima debelejši, 15mm podplat, New Balance je v novi izvedbi Minimusa že blažen. Celo Vibram je opustil klasični tanki podplat in začel dodajati vmesno EVA peno. Brooks PureProject se že od vsega začetka naziva kot bosonogi model, pa se tako kot Nike Free ponaša z okoli 2 cm podplata iz mehkejše, bolj odzivne kombinacije gume in EVA polimerov. Gel Lyte33 je še debelejši, okrog 3cm, vsi omenjeni pa imajo za razliko od klasičnih copat manjši padec od pete do prstov, kar je lastnost, ki jih nekako še najbolj probliža “originalnim” minimalističnim copatom.

Če zaključim tam kjer sem začel: kakšna je slovenska minimalistična realnost? Dokaj pozno smo se navdušili nad svetovnim trendom in nekaj entuziastov še vedno ostaja zvestih “originalnim” minimalnim praksam z najtanjšimi modeli (ali pa si delajo sandale, kot to počnem sam:)). Velika večina tistih, ki so bosonoštvo potipali, morda kdaj poskusili (in imajo doma v omari celo fingerse) pa sedaj izbira med copati, ki so kompromis med minimalnim in blaženim. Preskočili smo nekaj let evolucije minimalcev in ujeli svetovni trend.  Podobno se pozna tudi pri velikih prodajalcih. Ni jim bilo treba veliko eksperimentirati z novimi minimalnimi znamkami ampak so raje konzervativno počakali – očitno so imeli prav, saj jih njihovi veliki dobavitelji zalagajo prav s tem, kar je na trgu tudi v minimalnem svetu najbolj popularno.

Kaj bo z malimi trgovinami in specialisti? Sam menim, da niša ostaja: ker ne moremo tekmovati z velikimi verigami, se moramo ciljno in jasno specializirati. Isto velja za male proizvajalce: jasno sporočilo, ki je podkrepljeno s produktom, ki to dejansko omogoča (če simulira bosi tek, se podlaga pač mora čutiti in pika). Pametni proizvajalci s svojimi produkti delujejo tudi na trgu casual obutve (Vivobarefoot naprimer) in s tem večajo svoj tržni potencial za nekajkrat. Jaz vztrajam na prodaji blagovnih znamk, ki tekaču in hodcu omogočajo najboljši občutek za podlago in ki čimbolj simulirajo bosi tek in hojo. Poleg tega prisegam na odlično storitev in svetovanje, ki ju nudim vsakemu obiskovalcu in kupcu. Še bolj kot par čevljev je potrebno znanje kako jih uporabljati. Tek je, če si priznamo ali ne, tehnično zahtevna disciplina. Oglasite se v Kranju, v Športnem centru Maratonc, pa rečemo še kakšno :).

 

1 Comment »

Rollback on marec 28th 2013 in bosi tek, minimalna obutev

Bosi tek, Terra Plana in Lee Saxby

Zadnji dve leti sem navdušeno prebiral literauro, ki so jo o bosem teku spisali zanimivi in malo svojevrstni pisci, večinoma iz onkraj luže. Uporabno branje, večkrat tudi zabavno in na trenutke prav za crknit odpuljeno. Najbrž nisem edini, ki ga je med vsemi najbolj navdušila Born to run, ki se bere kot kriminalka, ki je road trip, avanturistična komedija in znanstvena študija obenem. Prav zaradi te knjige je Američane navdušil bosi in minimalistični tek in posledično pokupijo več milijonov parov minimalne obutve, prednjačijo pa Vibram FF. V knjigi nastopa cela kopica zanimivih karakterjev in strokovnjakov in skoraj po naključju sem enega od njih imel priložnost spoznati v živo.

V začetku meseca sem se poslovno mudil v Münchnu, na sejmu ISPO, kjer sem bil dogovorjen za več sestankov. Eden od njih je bil na predstavitvenem prostoru Terra Plane, ki ima odlično minimalistično kolekcijo tekaških copat. EVO-ti so mi všeč, posebej za zimske teke so idealni, dovolj topli, a vendarle zračni in lahki. Dekleti s slovenskega predstavništva sta me navdušeno sprejela (pravzaprav je bilo obratno, saj sem bil tam nekaj minut pred njima) in mi takoj dogovorila seanso na tekaškem traku. Seveda sem ponudbo sprejel, še posebej, ker je delavnico vodil nihče drug kot sam Lee Saxby.

Srečanje s Saxbyjem

Christopher McDougall je Saxbyja v knjigi opisal kot “najboljšega tekaškega trenerja na svetu”. Že radovednost sama mi ni dala, da ne bi izkoristil te priložnosti, po drugi strani pa me je vedno zanimalo, kaj v svoji tekaški formi lahko popravim in izboljšam. Če kje, sem bil tokrat na pravem mestu.

Lee je človek pronicljivega pogleda, malo manjši kot jaz in blage govorice. Že na prvi pogled izgleda v odlični formi in z nastopom da vedeti, da obvlada materijo o kateri govori. Najprej me je povabil, da sem bosonog stopil na merilno mesto, ki je odčitavalo sile, ki pritiskajo nanjo. Na povezanem računalniku mi je potem pokazal, da imam težo pravilno razporejeno na srednji in sprednji del stopal. Manjša nihanja bremenitve je bilo opaziti pri desni nogi (časovna obremenitev ni bila vedno na istem mestu ampak se je nekoliko spreminjala od sprednjega dela stopala prosti zadnjemu), kar je pomenilo, da nisem vedno v optimalno stabilni drži. Takoj je tudi ponudil rešitev in me povabil na tekaško stezo za nadaljno analizo.

Sicer mi je bilo malo nelagodno tekati pred malo večjo množico gledalcev, ki so se nabrali med najinim pogovorom, ampak sem se kmalu sprostil, ker je bilo treba začeti tekati, točno po Saxbyjevih navodilih.  Moje nekajminutno tekanje v Evo-tih je njegov asistent posnel s kamero, potem pa smo skupaj pogledali, kaj sem opravil. Prav dobro se mi je zdelo, ko mi je ta tekaški strokovnjak dejal, da skoraj vse delam prav. Pravilno pristajam s stopali na tla, tudi frekvenco koraka imam skoraj optimalno. Vseeno pa mi do popolnosti še malo manjka: moja glavna težava je, da se občasno pri teku preveč nagnem naprej v medenici. V tem momentu glava ni več poravnana v ravno linijo z stopali in moj tek postane neekonomičen. Idealna drža se takrat podre in na dolgih tekih lahko to povzroča težave.

Vivo Barefoot Aqua

Še vprašal nisem, sem rešitev že imel na dlani. Lee mi je predlagal, naj delam enostavno vajo, ki zelo enostavno priuči telo, kako najti optimalno držo. Na tekaški stezi, ki je naravnana na hitrost za počasni tek iz rahlega tekanja preideš v sonožno poskakovanje. Na prvi pogled enostavno, vendar sem se moral krepko potruditi, da sem vzdrževal tako frekvenco poskokov, da me ni prekucnilo na nos. Po nekaj skokih spet nekaj tekanja in tako izmenjaje približno 10 krat. Glej ga zlomka: po nekaj serijah poskokov, ko sem končno osvojil frekvenco skakanja, ko sem poravnal držo in se nagibal le v gležnjih je bil prehod v tekanje zelo enostaven, samo tekanje pa bistveno bolj enostavno in sproščeno. Kaj pa zdaj, ko doma nimam tekaške steze, do fitnesa se mi pa zmerom ne da? Preprosto: skakanje tudi na ravni podlagi velja, ali pa med počasnim treningom teka. Osredotočiš se na to, da gledaš naprej, da so prsa izbočena, nagib naprej le v gležnjih in da je frekvenca okrog 180 korakov na minuto. Vse ostalo se potem poklopi skoraj samo od sebe.

Odlične vaje za pravo tekaško držo in tehniko najdete tudi na tej spletni strani. Ali pa se oglasite v Kranju pa gremo skupaj na kak bosi ali minimalistični tek. Lahko vam dam za poskusit tudi kakšnega od modelov Vivo Barefoot, fantje iz Anglije so začeli resno jemati minimalistično sceno in že za letošnjo sezono pripravljajo odlične modele, med drugim meni zelo simpatični Neo. Letošnje leto bo še pestro!

1 Comment »

Rollback on februar 24th 2011 in bosi tek, minimalna obutev, prosto, zdravje

Bosi tek za začetnike

Nekateri mu rečejo temu atrakcija, drugi čista norost, tretji zanimiva popestritev treningov, četrti pa modna muha. Meni in počasi tudi mnogim drugim pa to postaja skoraj edini način teka. Bosi tek in njegove minimalistične različice dobivajo svoje pristaše tudi na sončni strani Alp.

Nešteto debat in razprav sem že prebral na temo bosega teka, v nekaterih sem sam tudi sodeloval. Tema zmeraj razburi duhove, slejkoprej se oblikujeta dva tabora, na eni strani zagovornikov na drugi pa gorečih nasprotnikov bosonoštva. Vendar se na koncu lahko vsi strinjamo: bosi tek in hoja nista nikakršno odkrivanje tople vode, sta zelo enostavna načina gibanja, ki smo ju v nekaj stoletjih izrinili iz civilizacije, jima nalepili morda še nalepko primitivizma in revščine in ju pozabili. Če se bos sprehodiš čez mesto, dandanašnji dobiš nemalo začudenih in zgroženih pogledov, semtertja kak nasmešek in zabaven komentar. Če bos tečeš, si pa itak malo čuden. samo nekaj desetletij nazaj te bosega ne bi nič postrani gledali. Vprašajte starše ali babice in dedke.

Resnica je, da tudi pri teku ni samo ene resnice. Najsibo glede tehnike teka, obutve, hitrosti in pogostosti. Vsakemu ustreza nekaj drugega in marsikdo najde užitek v nečem, kar drugega odvrača. Prav je, da smo različni, ker le tako odkrivamo raznolik svet okoli nas in načine, kako ga doživeti. Jaz prisegam na bosi tek in kmalu bo že štiri leta, ko sem naredil prve bosonoge korake. Z bosim tekom sem odkril tisto, kar mi je počasi že bežalo od podplatov – ljubezen do teka in gibanja. Ko sem končno začutil podlago pod svojimi podplati, sem se lahko začel odzivat na njo – ne samo z nogami, s celim telesom. Ponovno sem se naučil teči, ne toliko hitro, kot bolj z občutkom, brez bolečin in brez poškodb. Boleča kolena po dolgih tekih so postala preteklost, žulje na vseh koncih stopal sem zmanjšal na minimum, in glej ga zlomka, še noge se mi ne usmradijo več tako hitro.

Bosi tek se mi zdi najbolj naraven način gibanja, ki telesu in nogam dopušča, da najdejo svojo tehniko in tako cel gibalni sistem obremenjujejo samo toliko, kot je nujno potrebno. Novinci med bosonogci me večkrat vprašajo, kako naj se lotijo prvih korakov in najboljši nasvet, ki jim ga lahko dam je ta, da naj gredo ven in poskusijo. Naj poslušajo svoje občutke in se ravnajo po njih. In da naj bodo nežni do svojih podplatov.

Vsem, ki vas mika poskusit pa bom, če dovolite, natresel še par uporabnih namigov, ki bi začetnikov in starim mačkom lahko prišli prav in se tudi meni v praksi najbolje obnesejo (čeprav sem v začetku eksperimentiral bolj drastično in velikopotezno, ampak to je zgodba za drugič :)) .

Hoja je najboljši začetek
Preden lahko tečeš, moraš znati hoditi. Neprijetnim poškodbam v izogib in za ustrezno pripravo podplatov boste naredili največ, če boste najprej začeli hodit bosi. Po stanovanju za kak mesec ali dva, ali pa ko greste po pošto v nabiralnik ali nesete smeti. Naj stopala začutijo, kaj se skriva tam zunaj! Vendarle, prilagodite se temperaturam podlage in v začetku ne hodite po preveč hladnih tleh. Za hojo zunaj počakajte na toplo vreme in pomladne ali poletne mesece.

Prvi tek naj bo kratek in počasen
Potrpežljivost je božja mast, tudi pri bosem teku ali še posebej pri njem. Zavedajte se, da se ponovno učite tekaških korakov, da zbujate mišice in kite, ki so dolga leta spale in jih zato ne želite preobremeniti. Za začetek si izberite krajšo progo, lahko samo nekaj sto metrov dolg krog blizu doma. Idealno bi bilo, da traso najprej bosi prehodite in tako preverite podlago in morebitne pasti (luknje, razbito steklo, grob asfalt). Za učenje bosega teka je najprimernejša čim trša podlaga, kak odsek lepega asfalta ali kaj podobnega. Na trdi podlagi boste namreč najlaže osvojili pravo tehniko in našli svoj naravni korak. Tudi če ste treniran tekač, naj prvi bosi tek ne bo daljši kot kak kilometer ali dva, s tem, da takoj prenehate z njim, če začutite da se vam ustvarjajo žulji na podplatih ali da vam zateguje mišice meč ali ahilovo tetivo. Za vsak slučaj zato s sabo nesite par copat, s katerimi boste lahko prišli nazaj do doma, če boste zašli v težave.

Pomembna je frekvenca koraka, ne njegova dolžina
Prva stvar, ki jo boste opazili, ko boste (nekoliko s strahom) začeli z bosim tekom, je, da ste podzavestno skrajšali svoj korak. To se zgodi iz čisto preprostega razloga: ker je sedaj stopalo tisto, ki prestreza podlago in vse kar ima ta za ponuditi, je pristanek na tleh previden in krajši, predvsem zato, da se lahko stopalo hitro odzove in po potrebi odmakne, odskoči. S tem avtomatično ubijemo dve muhi na en mah; noge polagamo na tla bolj nežno in težišče svojega telesa ob pristanku s tlemi pomaknemo pod svoje telo. Kar naenkrat izkoriščamo gravitacijo za premikanje naprej bistveno bolje. Večja frekvenca pomeni tudi lažje povečevanje hitrosti teka. Resda boste v začetku, ko se navajate na bosi tek, počasnejši, a ko ga osvojite, boste lahko precej hitrejši kot ste bili kdajkoli. Če imate uro, se na teku zmerite: prava in učinkovita frekvenca naj bi bila 180 korakov na minuto ali več (90 z vsako nogo).

Nežno, sproščeno, lahkotno
Sam se spomnim, da sem leta sledil mantri, da zares tečeš šele, ko pozabiš, da tečeš. Ne bi mogel biti dlje od resnice. Mar ni okolica tista, ki jo tekač mora dojemati in se ji prilagajati, ko teče in ne obratno? V copatih sem velikokrat plužil in rušil po cestah in brezpotjih, misleč, da obvladujem gibanje in pot. Da sem se motil, se videl šele, ko sem po istih poteh začel tekat bos ali v minimalni obutvi, ko sem začel dobivat informacije tudi od tal. Tla so edini trdni stik tekača z okolico; zakaj bi si  ta občutek prikril z zavijanjem nog v vato? Res, ne morem več teči čez trnje in ostre skale, sedaj grem okoli ali počasneje. Tega se boste naučili z bosim tekom: nimamo stopal, zato, da rušimo vse pred sabo, ampak da podlagi primerno napredujemo. Ko boste začeli noge postavljati nežno na tla, boječ se, da se ne poškodujete, ste naredili največ zanje. Tisti centimeter gume vas ne more nikoli zaščititi tako, kot se lahko sami, ko namesto, da zabijete svojo nogo v podlago, le-to nežno položite na tla. Ko temu dodate še sproščenost koraka brez strahu boste dosegli tudi lahkotnost – to pa je tisto, kar vsak tek dela užitek.

Nič več na peto ampak na celo stopalo

Obuti in bosi tek

Čevlji nas pri teku nemalokrat povlečejo, da pristanemo na peti. Vzrok je predvsem petni del čevlja, ki je precej višji od sprednjega. Svoje naredi tudi lažni občutek varnosti in blaženja. Pri prvih bosih korakih pa takoj ugotovite, da na peto ne gre! Povsem avtomatično začnete nogo polagati na srednji, največkrat zunanji del stopala. Čestitam, pravkar ste naredili ogromen korak k vaši naravni tehniki! Če pogledate vaše stopalo, vam je že na prvi pogled jasno, da peta ni narejena za pristajanje. Je koščena in neblažena, čisto nekaj drugega pa je sprednji del pod prsti, katerega blazinice predstavljajo naravno in funkcionalno blaženje. Pristanek na peto boli, saj na tla pritisnemo s silo vsaj 3-4x svoje teže. Stopalo je zato razvilo svoj mehanizem blaženja, ki se obnese že milijone let. Kako izgleda? Prvi stik noge s tlemi je z zunanjim lokom. Stopalo se potem prevali na notranji del in se tal dotakne z blazinico pod prsti, za zaključek pa se s tlemi stakne še peta za stabilizacijo in učinek vzmeti. Temu se reče naravna pronacija in to boste odkrili tudi pri sebi, ko boste začeli delati prve bose korake.

Več mišic, manj odriva
Odriv, pomembna faza tekaškega korak v vseh učbenikih je po mojem mnenju tisti del bosega koraka, ki se ga je najteže naučiti. Bolje rečeno, ki se ga je treba od-naučiti, ga spremeniti in zamenjati! Klasična šola teka odrivu namenja precej energijskega momenta v stopalu in celem spodnjem delu noge. Pri bosem teku pa se hitro naučite boleče lekcije: odriv vam bo postrgal kožo s podplatov in vam tekanje naredil prej muko kot užitek. Skrivnost koraka pri bosem ni v odrivu, ampak v dvigu noge s tal. Mišice, ki vas bodo najbolj bolele pri začetkih bosega teka so mečne. Vzrok za to je peta, ki ni več dvignjena v čevlju in ahilova tetiva z mišicami vred ni več zakrčena in se lahko sprosti in začne delati tisto, kar mora. Zato utrjujte te mišice tudi,ko ne tečete. Hoja po stopnicah, dviganje žogice s prsti na nogi, dviganje na prstih – vse to so vaje, ki bodo pripomogle, da se vaše mišice spodnjega dela nog na bosi tek adaptirajo hitreje. Ne pozabite pa na stegenske mišice: te so tiste, ki pri dviganju noge od tal odigrajo pomembno vlogo. Če boste ostale faze bosega teka osvojili že s tem, ko ga boste začeli prakticirati, pa je dviganje noge od tal z mišicami (namesto trdega odriva s podplatom) tisti del, ki ga boste morali zavestno vaditi. Vsaj del vsakega vašega bosega teka zato posvetite temu, da se osredotočite na dviganje nog od tal in ne odrivanje.

Popolnoma bos ali minimalno obut?
Sam ne pripadam taboru, ki smatra za pravi naravni tek samo tisti tek, ko je tekač popolnoma bos, brez kakršnekoli obutve ali zaščite. Tudi s preizkušanjem in testiranjem na različnih podlagah in v različnem vremenu sem prišel do zaključkov, da je včasih varneje in večji užitek, če si obujem katere od svojih minimalističnih čevljev in se odpravim na tek. Temperature globoko pod ničlo so lahko usodne za prste na nogah, če greste tekat popolnoma bosi. Sem že preizkusil in tudi saniral ozebline, ki sem jih tako dobil. Tudi tek po zelo vroči asfaltni ali katerikoli drugi podlagi vam lahko pusti grde posledice; žal nimam fotke mehurjev, ki so se mi naredili po kratkem 8km teku na asfaltu, ki je imel nad 50 stopinj. Pamet v roke in v noge, posebej ko niste prepričani, ali so razmere za bosi tek ugodne. Danes je na trgu že ogromno minimalistične obutve. Vibram Fivefingers, Feelmax, TerraPlana, SoftStar in še mnogi novi ponudniki ustvarjajo široko paleto obutve za vse okuse. Čeprav deloma zabrišejo pasopoln občutek podlage, pa vendarle v precejšnji meri simulirajo bosonogo izkušnjo in tehniko teka. Sam bi vam sicer svetoval, da za mojstrenje tehnike najprej poskusite z popolnoma bosim in kasneje uvedete minimalistično obutev, pa ne bo nič narobe, če za začetek uporabite tudi minimalne copate. Morda vam to da še dodatnega zagona in poguma, da se enkrat popolnoma sezujete.

Za zaključek: če vas zanima, kako so se počutili naši predniki, ko so po gozdovih, hribih, savanah podili svoj potencialni ulov, potem morate poizkusiti tudi bosi tek. Sam si teka v običajnih tekaških copatih ne predstavljam več; uporabljam vso možno minimalistično obutev, še najraje pa tisto, ki s katero sem sem rodil in je mojstrovina narave – svoja stopala.  Morda bo tudi vas zagrabilo, da poskusite – tudi če boste bosi trikrat tedensko ali pa samo dvakrat na leto, bo to spremenilo in razširilo vaš pogled na tekanje. Če vas zanima še kaj več o bosem, si lahko preberete tudi tole “študijo” , ki sem jo zapisal dobro leto nazaj. Ali pa pridite v Kranj in naredimo kak bosi kilometer. Se že veselim :)

9 Comments »

Rollback on januar 25th 2011 in bosi tek, minimalna obutev, zdravje, življenjski stil