Ni časa

Tale zapis sem začel pisat ene parkrat, potem pa sem se znova in znova zalotil, kako zaidem v zapletena filozofiranja. Pa za tako preprosto temo gre.

Čas.

Vsi ga imamo zastonj na razpolago. Vsi ga brezvestno trošimo. Vsi puščamo, da nam ga razporejajo tisti, ki nam niso najbolj pri srcu. Mogoče se vam tako kot meni kdaj zazdi “da delate dolge ure v službi, ki jo sovražite, da lahko kupite stvari, ki jih ne rabite, da bi z njimi impresionirali ljudi, ki jih ne marate”?

Ne čakat na penzijo ali na sedmico.

Sanjarit je lepo. A zaradi tega ne živim nič bolj kvalitetno. Časa za preživljanje z mlado družino, v dobri družbi ali ustvarjanju in preizkušanju idej mi sanjarjenje ne bo dalo. Res bi mi bilo žal, če bi zaradi dela ali neštetih obveznosti zamudil odraščanje svojih otrok.

Radikalne spremembe? Nobene potrebe.

Pustit službo, kupit avtodom in vandrat po svetu se sliši zelo romantično. A večina od nas tega ne bo nikoli naredila. Preambiciozno in preveč radikalno. Ljudje imamo radi udobje in varnost. Zato velikopotezni cilji, kot je shujšat za 20 kil ali preteč maraton velikokrat padejo v vodo. Majhni koraki so čisto dovolj. Delat dve uri manj nadur na teden, peljat otroka na igrišče za pol ure, odteč tistih šest kilometrov vsako nedeljo.

Jaz bom balansiral.

Vsekakor na škodo vseh stvari, ki jih ne maram. Pomalem. Vzemite si 10 minut in si poglejte spodnji video. Nigel Marsh je car. Naše življenje bi bilo brez dela prazno. A vseeno življenje ni samo delo. Balansirajte.

No Comments »

Rollback on januar 31st 2012 in življenjski stil

Informacijski odklop

Drži, zadnje tedne na temle blogu nisem bil prav nič aktiven. A imam dober izgovor. Poleg kopice obveznosti, ki mi kradejo čas sem v tem času spet eksperimentiral. Tokrat s časom, ki ga preživim v stiku z elektronskimi napravami.

Ste opazili, da ste v stiku z internetom, mejlom, Facebookom, Twitterjem in kar je še teh aplikacij praktično vsak trenutek svojega budnega življenja. Ne? Potem ste eden redkih, ki vas informacijska tehnologija še ni uspela dobiti v svoje kremplje. Telefonarite ves dan, pišete sms-e, fotkate, ves dan, povsod? Tudi ne? Potem ste še bolj redka ptica. Sam sem namreč dobršen del dneva zvezan s svojim notebookom. Z Berryjem sta najboljši par. Ko sem mobilen, je slednji mejl klient, FB odjemalec, Twitter v roki in Foursquare na strehi. Ves čas, ko je le mogoče. Tudi med družinskim sprehodom čez mesto. Nakupih špecerije. Pred rdečo lučjo v semaforju. Na WC-ju. Skonektan in omrežen. Virtualen. Obup.

Z Igorjem sva se že spomladi pogovarjala, da bova naredila enkrat en dan brez telefona. Pa en dan brez Facebooka. Dan brez interneta? Kljub dobrim namenom so šli meseci mimo, nama pa je misel na odklop bolj uhajala, kot trkala na možgane. A bi bil zanimiv poskus. Kako je vsaj en dan biti odrezan.

Potem je prišel dopust, tisti zanimivi čas v letu, ko se odklopiš od vsakodnevnega vrveža in si prečistiš glavo. Po drugi strani pa čas, ko te ves čas gnjavijo in te kljub temu, da povsod pišeš, da si na dopustu, vseeno zmotijo samo za eno vprašanje. Ali pomoč. Ali kar tako. Saj je fajn, da si zaželen, samo potem z dopustom ni nič.

Letos sem si rekel, k vragu, ta teden bo samo zame in za družino in če ne gre drugače, bom temu rekel eksperiment. V soboto zjutraj, preden smo odrinili sem zaprl računalnik, izklopil prenos podatkov na telefonu in blokiral vse dohodne klice. Uh! Malo me je že bilo groza, priznam. A poti nazaj ni bilo, kar sem ugotovil malo čez mejo, ko sem se že prvi dan hotel poigrati z nastavitvami in samo malo pošpegati na mejl. Hvalabogu, ni šlo! Abstinenčna kriza je trajal kak dan, dva. Potem sem se odvadil, da vseskozi valjam telefon po roki, da tapkam ko nevrotik, da sprejemam klice. Svoboda! Ostajat mi je začel čas, glava ni bil zasičena, misli so šle prosto. Živi pekel, bi rekel marsikdo, ki je ravno tako kot jaz dnevno preokupiram s stalno povezavo v svet. A postalo mi je všeč. In po tednu dni sem bil že popolnoma osvobojen notorične obsedenosti in jutranjega rituala, da najprej zgrabim telefon, odprem prenosnika in potem odprem oči.

Tim Ferris v svoji knjigi 4 hour workweek dokazuje, da je možno popolnoma normalno zadostiti službenim in ostalim neobdhodnim obveznostim z vsega 4 urami dela za kompjutrom na teden. Ostalo je bolje koristneje porabiti. Za učenje salse recimo. Ali pa za skakanje s padalom. Mogoče celo za tek?

Teden je že naokoli in čeprav ujet spet v vsakodnevno rutino izpred dopusta, ne gledam na stvari na enak način. Odklop je možen. Odklop je zaželjen. Ne potrebujem dokazovat, da sem nenadomestljiv ali pa obratno. Predvsem si hočem osvobodit življenje. Po tem eksperimentu se mi je posvetilo, da bo vendarle šlo. Ali kot pravi Ferris: “Posel, ki ga delaš, lahko steče in prosperira šele takrat, ko odstraniš največjo prisotno oviro. Sebe.” Odklop.

No Comments »

Rollback on junij 17th 2011 in življenjski stil

Kako načrtovati srečo?

Novo leto, nove možnosti, novi plani. Jp, nihče od nas ne uide planiraju, najsibo v službi, v družinskem življenju, v prostem času. Brez planiranja seveda ne gre: kako določit cilje v podjetju, kako uskladit družinske dopuste, kako se dogovorit za skupne treninge ali pa se prijavit na maratone v tujini, če ne s planiranjem. Problem je le v tem, da neizpolnitev plana ponavadi vodi v frustracije  in nezadovoljstvo. Posledica: včasih že planiramo z malo nelagodnim občutkom, da lahko gre vse narobe…

Poglejmo na stvari drugače. Najboljše stvari v življenju se ponavadi zgodijo čisto neplanirano. Sam sem svojo ženo spoznal čisto po naključju, povsem neplanirano sem se podal v podjetniške vode, najboljše teke sem odtekel takrat, ko nisem nič planiral. Saj vem, da je treba rezervirat hotel ali bungalov, če greš na dopust, drugače ne dobiš nič, ravno tako se je treba registrirat na večjih maratonih precej pred datumom, če ne zmanjka mest. Vseeno pa ni potrebno, da vse detalje (posebej še prostega časa) totalno mikroplaniramo. Zakaj si ne bi pustili nekaj prostora tudi za presenečenja in nepričakovano?

Sodobni otroci so bojda preobremenjeni, še več, menda jim kronično primankuje domišljije in samoiniciative. Eden od vzrokov naj bi bil tudi to, da imajo vsak trenutek svojega življenja splaniran: zjutraj šola, potem interesne dejavnosti, potem kak trening, spet domov, naloga, tv, spat. Otroci tako nimajo časa za raziskovanje sveta po svoje, za sproščeno druženje brez obveznosti, za razvijanje domišljije in osebnosti. Pred leti je bilo to precej drugače, po šoli so bili popoldnevi naši…

Planiranje je nalezljivo, ker nas z vseh koncev bombardirajo, da bomo tako bolj učinkoviti. Hudič je v tem, da smo ponavadi potem le bolj razočarani, ne samo zato, ker ne gre vse po načrtih, tudi zato, ker smo oropani svobode. Sam si bom letos puščal bolj proste roke, vsaj v prostem času. Naj me življenje preseneti.

No Comments »

Rollback on januar 7th 2011 in po svetu, prosto, vsakdanje, življenjski stil

Moment, prosim

V poplavi decembrskih voščil sem od vseh dobrih želja za srečo, zdravje, uspeh, veliko denarja in ostalih pogrešal eno, prav posebno.  Nihče namreč ni zaželel več časa. Saj ne, da zdravje ni najpomembnejše, pa sreča takoj za njim; ampak čas, ki ga je vedno premalo, čeprav ga imamo vsi enako in vedno znova veliko je pri vseh zgoraj omenjenih željah glavna sestavina. Kaj ti pomaga uspeh, če si ne vzameš časa, da bi se ga veselil, kaj pomaga zdravje, če ni časa, da bi ga negoval, kaj pomaga sreča, če ni časa, da bi jo delil.

Je že čas?

Zato vam vsem želim veliko časa. Pa ne samo za stvari, ki jih morate opraviti, naj bo predvsem za stvari in dogodke, ki jih hočete narediti. Ki jih radi delate, čeprav so včasih zaradi nešteto razlogov potisnjene v drugi plan. Pa ne samo za pomembne stvari. Lenarite, ko vam je do tega, držite se za roke ali pa samo zrite v nebo. Poskusite kak nov recept, pojdite teč tja, kamor še niste šli, pokličite koga, ki ga že dolgo niste. In brez slabe vesti spustite kako obveznost, ki vam gre res na jetra, pa od nje ni odvisno življenje. Morda pa vam pride v navado 🙂

Celo leto in neomejeno možnosti. Vzemite si čas zanje.

No Comments »

Rollback on december 31st 2010 in prosto, življenjski stil

Poenostavi

Oni dan sem se spet zalotil, da sem pisal tri mejle naenkrat, govoril po telefonu in obenem še sprejemal stranke v trgovini. Po hektičnem delovniku sem dirkal na pošto, potem še v trgovino, kjer sem se boril za življenjski prostor in zadnji kos svinjske pečenke. Ko sem se vozil proti domu, sem premleval o sestanku, ki me čaka naslednji dan. “A bo treba hladilnik zamenjat”, me je doma opozorila žena, pa že nekaj časa imam v glavi, da bi bilo tudi stene prebelit, še letos. Zaspal sem težko, nisem se mogel otresti misli, da bo treba nabavit še čestitke in božična darila, s financami pa mi je šlo ta mesec že zelo na tesno…

Ob kofetu sem naslednji dan ujel  tale zapis. Uf, me je prešinilo, saj si svoje življenje sam najbolj zakompliciram. Zakaj ne bi poenostavil?

Multitasking je nesmisel, saj vse stvari narediš napol, zato sem skenslal polovico telefonov, mejle pa sem začel odgovarjat le še dvakrat na dan. Ko sem dobro pogledal, sem ugotovil, da je polovica planiranih sestankov bolj sama sebi namen, zato sem dva odpovedal, dva pa prestavil na čas po praznikih. Kar delam, počnem z vso zbranostjo, naredim hitreje in sem prej prost.

V trgovino nakupovat ne hodim več vsak dan, enkrat na teden je dovolj. Hladilnik se je začuda nehal kvarit,  morda zato, ker ni preobložen? Krompir in pomaranče pa so nehali gniti, ko smo jih najprej porabili do konca, preden smo jih zalagali s svežimi. Ko sem se nehal basati s sladkarijami sem tudi vsega ostalega pojedel manj, pa sem bil vseeno sit. In stena? Dokler otrok riše po njej, je lahko pobeljena tudi malo manjkrat.

Vsa novoletna darila sem naročil preko spleta. Knjige so poceni, za vsakega se najde svoja, pa vsi so jih veseli. Čestitke bodo šle po mejlu, ali pa osebno, tako so vsaj malo bolj od srca. Silvestrovanje mi tako ne pomeni veliko; bomo raje doma na toplem  spili kak kozarček in šli zgodaj spat. Ko smo že pri spanju: spim bolje in tudi kako uro več, ko sem se nehal sekirat za vsako malenkost, ki me čaka in na katero ne rabim vplivat, ker se lahko uredi tudi brez mene…

Kaj pa tek? Včasih nisem šel iz hiše, če nisem potem naredil vsaj 12 ali 15 kilometrov. Potem večkrat nisem šel, ker me uro ali več ni mikalo hodit na dež, mraz ali v temo. Potem sploh nisem več šel. Sedaj razmišljam, da bi vendarle šel. Četudi samo za pol urce. Malo vsaj, za užitek, ne več le za trening.

Kompliciranja se je v življenju težje odvadit kot kajenja, vem, sem izkusil oboje. Zaradi posameznih dreves ne vidiš gozda. Rešitev je enostavna: na vse skupaj je treba pogledat malo bolj od daleč, pa je slika bolj jasna. Poenostavi? Itak!

No Comments »

Rollback on december 23rd 2010 in bivanje, prosto, vsakdanje, življenjski stil

Hitrost je obratno sorazmerna z užitkom

Poznam mnogo ljudi, ki se z gornjo trditvijo ne bodo strinjali. Adrenalinci, multitasking operativci, šprinterji, vozniki. Pa vsi ostali, ki imajo milijon opravkov. Vse je treba naredit, to zahteva današnji tempo življenja. Vse zgoraj našteto: jp, been there, done that. Še vedno me prevečkrat zanese, da se zalotim, kako prehitro jem, hkrati pišem mejl in po možnosti še telefoniram. Ko nimam časa za pogovor ali pa za igro s hčerko. Ko ne grem teč, se prehitro vozim, da ne bi zamudil na sestanek ali pa delam preveč, ker mislim, da moram.

Ko enkrat samo gledam, kako padajo snežinke na vrt, imam slabo vest.

Hecno je to, da se vedno bolj spomnim stvari, ki sem jih vzel in delal bolj počasi. Hitre, kratke, lahko tudi sladke dogodivščine se izgubijo kot delčki prahu v predpražniku.

Moj novoletni sklep bo letos, da upočasnim življenje. Da delam manj, da trošim manj, da hitim manj. Da začnem izbirat. Da začnem eliminirat. Vem, da bo težko. Zasvojenost je, kot vsaka druga, da hitim, da naredim čimveč, da doživim čimveč. A se jo da premagat. Za začetek bom dvakrat na dan, zjutraj in zvečer za pet minut ustavil konje, zamižal in se sprostil. Premislil bom, katero izbiro bom naredil tisti dan. To bo moja nagrada.

“Narava nikamor ne hiti, a vendarle je vse popolno.” . Lao Tzu

Ob rob: ste že slišali za pravilo 80/20 ali Peretov princip? Govori o tem, da 80% uspeha dosežete z 20% vložka. Vam 80% ni dovolj? Mogoče morate pogledati na stvari bolj počasi.

No Comments »

Rollback on november 30th 2010 in bivanje, vsakdanje, življenjski stil