Manj je več

Vse skupaj sva z Igorjem zastavila bolj za hec; da bi imela še kakšnega sotrpina, s katerim bi skupaj jamrali nad tem, kako so nam sladkosti življenja prepovedane. A cela reč je dobila epske razsežnosti; v borih dveh tednih se nama je (no, vsaj na Facebooku) pridružilo krepko čez 100 ljudi, ki jih tematika zanima in so pripravljeni poskusiti. Na FB dogodku so še danes padale nove prijave. Presenečen in predvsem navdušen sem! Pravzaprav tak odziv pomeni tudi odgovornost do vseh, ki se lotevajo teh prehranskih sprememb in imajo ogromno vprašanj. Na kakšna smo, upam, odgovorili na predavanju pretekli torek, na nekatera smo in bomo še na FB. Tudi tule lahko postavite vprašanje in potrudim se, da najdem pravi odgovor.

Ni odveč posvet z zdravnikom pred takim izzivom, posebej še, če trpite za kako resno boleznijo. Po drugi strani pa lahko pričakujete, da boste pri marsikateri svoji težavi, alergiji, avtoimuni bolezni dosegli znantno izboljšanje. Vsaj meni se je tako zgodilo in od takrat naprej sem še bolj prepričan, da gre za pravi prehranski koncept.

Družimo se na Paleovember FB strani, zato vas povabim, da se oglasite in dodaste kako svojo misel, idejo, predlog, recept. Veseli smo tudi vprašanj – ta nas ženejo, da raziskujemo še bolj in vsem še širimo horizont znanja. Tematika je res zanimiva, obsežna in zadeva vse nas – pred obroki, med njimi in po njih. Še zadnjič vam ponudim tudi knjigo po promocijski ceni (za vse, ki se pridružite!). Lahko nam tudi pišete.

Sam sem Paleovember štartal z dan in pol dolgim postom, kot že nekajkrat v zadnjem času. Post mi ob uživanju veliko tekočin hitreje izčisti telo svinjarije, nabrane s predelanimi hidrati ter izostri čute. Nobena hrana ni tako okusna kot tisti prvi obrok po postu.

V torek 6.11.2012 ob 11h pa Vas vabim v knjigarno Konzorcij, kjer bomo predstavili knjigo Paleorecept. Se že veselim debate z zanimivimi sogovorniki. Dober tek in zanimiv paleovember želim!

Drži, zadnje tedne na temle blogu nisem bil prav nič aktiven. A imam dober izgovor. Poleg kopice obveznosti, ki mi kradejo čas sem v tem času spet eksperimentiral. Tokrat s časom, ki ga preživim v stiku z elektronskimi napravami.

Ste opazili, da ste v stiku z internetom, mejlom, Facebookom, Twitterjem in kar je še teh aplikacij praktično vsak trenutek svojega budnega življenja. Ne? Potem ste eden redkih, ki vas informacijska tehnologija še ni uspela dobiti v svoje kremplje. Telefonarite ves dan, pišete sms-e, fotkate, ves dan, povsod? Tudi ne? Potem ste še bolj redka ptica. Sam sem namreč dobršen del dneva zvezan s svojim notebookom. Z Berryjem sta najboljši par. Ko sem mobilen, je slednji mejl klient, FB odjemalec, Twitter v roki in Foursquare na strehi. Ves čas, ko je le mogoče. Tudi med družinskim sprehodom čez mesto. Nakupih špecerije. Pred rdečo lučjo v semaforju. Na WC-ju. Skonektan in omrežen. Virtualen. Obup.

Z Igorjem sva se že spomladi pogovarjala, da bova naredila enkrat en dan brez telefona. Pa en dan brez Facebooka. Dan brez interneta? Kljub dobrim namenom so šli meseci mimo, nama pa je misel na odklop bolj uhajala, kot trkala na možgane. A bi bil zanimiv poskus. Kako je vsaj en dan biti odrezan.

Potem je prišel dopust, tisti zanimivi čas v letu, ko se odklopiš od vsakodnevnega vrveža in si prečistiš glavo. Po drugi strani pa čas, ko te ves čas gnjavijo in te kljub temu, da povsod pišeš, da si na dopustu, vseeno zmotijo samo za eno vprašanje. Ali pomoč. Ali kar tako. Saj je fajn, da si zaželen, samo potem z dopustom ni nič.

Letos sem si rekel, k vragu, ta teden bo samo zame in za družino in če ne gre drugače, bom temu rekel eksperiment. V soboto zjutraj, preden smo odrinili sem zaprl računalnik, izklopil prenos podatkov na telefonu in blokiral vse dohodne klice. Uh! Malo me je že bilo groza, priznam. A poti nazaj ni bilo, kar sem ugotovil malo čez mejo, ko sem se že prvi dan hotel poigrati z nastavitvami in samo malo pošpegati na mejl. Hvalabogu, ni šlo! Abstinenčna kriza je trajal kak dan, dva. Potem sem se odvadil, da vseskozi valjam telefon po roki, da tapkam ko nevrotik, da sprejemam klice. Svoboda! Ostajat mi je začel čas, glava ni bil zasičena, misli so šle prosto. Živi pekel, bi rekel marsikdo, ki je ravno tako kot jaz dnevno preokupiram s stalno povezavo v svet. A postalo mi je všeč. In po tednu dni sem bil že popolnoma osvobojen notorične obsedenosti in jutranjega rituala, da najprej zgrabim telefon, odprem prenosnika in potem odprem oči.

Tim Ferris v svoji knjigi 4 hour workweek dokazuje, da je možno popolnoma normalno zadostiti službenim in ostalim neobdhodnim obveznostim z vsega 4 urami dela za kompjutrom na teden. Ostalo je bolje koristneje porabiti. Za učenje salse recimo. Ali pa za skakanje s padalom. Mogoče celo za tek?

Teden je že naokoli in čeprav ujet spet v vsakodnevno rutino izpred dopusta, ne gledam na stvari na enak način. Odklop je možen. Odklop je zaželjen. Ne potrebujem dokazovat, da sem nenadomestljiv ali pa obratno. Predvsem si hočem osvobodit življenje. Po tem eksperimentu se mi je posvetilo, da bo vendarle šlo. Ali kot pravi Ferris: “Posel, ki ga delaš, lahko steče in prosperira šele takrat, ko odstraniš največjo prisotno oviro. Sebe.” Odklop.

Socialno omrežje (The Social Network, 2010) je preprost film. Po dolgem času sem si spet pogledal oskarjevskega favorita pred oskarji, kar mi ni uspelo že dve leti. Če smo že pri oskarjih; zadnja leta so več ali manj predvidljivi, kljub vsemu pa bi težko oporekali, da ne naplavijo ogleda vrednih filmov. Dve sezoni nazaj so me osebno tako prijetno presenetili Ni prostora za starce, Juno in Michael Clayton.

Če se vrnem nazaj k Facebooku in filmu, ki ga razgalja. Pravzaprav le njegovega ustanovitelja Marka Zuckenberga, računalniškega geeka, ki mu je uspelo tisto, kar so mokre sanje vseh programerjev na tem svetu.  Z enim zamahom je osvojil svet interneta in začaral vse, ki so v življenju kdajkoli prišli blizu omreženega kompjutra. OK, priznajmo si: FB je tisto, kar smo vsi hoteli, pa nismo znali povedat. Spletni prostor, ki nadomešča naše realno življenje, saj je tu najlaže na svetu najti nove prijatelje ali pa podporno skupino zasvojenih z Mars čokoladicami. Pa nikoli ni dolgčas, kajne! Vedno se najde dovolj materiala, ki polni naše feed-erje, da se počutimo čudovito obkroženi, ko vse “lajkamo” in lahko komentiramo. Zadeva je narejena tako spretno, da nas nikoli ne pušča s slabo vestjo ampak z občutkom, da smo se dejansko družili!

Nazaj k filmu. Scenarij je narejen po knjigi, ki je zajemala povečini iz sodnih procesov, ki so Zuckenberga doleteli po uspehu FB projekta, ki je danes po svetu bolj razširjen kot asfalt ali dostop do pitne vode. Verodostojnost film želi ohraniti ravno z osrediščenjem zgodbe okoli teh procesov, vsi bistveni fakti dejanskega dogajanja pa so melodramatično prirejeni. Kakorkoli se je že zgodilo.

Pod črto? Sporočilo filma, ki nedvomno pove, da je za uspeh potrebno izdat vsaj enega prijatelja, ukrast vsaj eno idejo in brezkompromisno pohodit čimveč sodobnikov. Saj Gates in Jobs pač nista bila nič drugačna. Y generacija etike in integritete ne vpisuje v svoj slovarček. Čisto malo moraliziranja na koncu: ne glede ali imaš 5.000 ali 5 milijonov prijateljev, kaj ti to pomaga, če ti nobeden od njih ne bo dal za pivo. Za pravo pivo v pravem življenju.

Kot rečeno, gre za preprost film. Nič novega. Ali bo pobiral oskarje bo odvisno od konkurence. Računam, da so letos vendarle posneli še kaj užitnejšega. Sicer pa v uteho vsem ipsilonom: novi generaciji, ki se ne spomni časov pred FB je malo mar, kdo ga je izumil, kdo ga je postavil in kdo ga razvija. Njim se krast ne da več. Še manj izumljat ali si prisvajat trg. Oni bodo samo vzeli že gotovo in zapakirano. Aja, pa ne bodo kupili. Ups, a sem pozabil omenit, kdo bo produciral? Mi X-i bolj težko, saj bomo na oddihu v tropih…

Post scriptum: kak dan brez FB nobenemu od nas ne bo škodil, mar ne…