Manj je več

Ako bi skoraj štiri mesece nazaj ne pisal o svojih maratonskih planih v prihajajoči jeseni, bi morda tudi zdajle ne imel o čem. Ali pa ravno obratno, če bi se vsega zapisanega spomladi dosledno držal, bi zdajle poročal le o suhoparnih cifrah. Pa je bilo vse prej kot dosledno in suhoparno.

Seveda sem aprila na vse skupaj gledal dokaj enostavno. Dejansko sem odtekel tistih nekaj kratkih šestk (stestiral tudi sveže Luna sandale), dokaj brez težav in lagodno. Potem sem se konec meseca podal na dvanajstico. Namenoma sem izbral nedeljo zjutraj, da se izognem gneči na cesti in lepo, meditativno oddelam svoje. Ne vem, kje se je zataknilo – no, lažem, pravzaprav se mi kar dozdeva: prilično nenaspan, brez pravih obrokov dan pred tem in v enem ketonskem eksperimentu nisem bil energično razpoložen ampak prej sesut. Do polovice je še nekako šlo, nazaj grede sem umiral na obroke. Pojma nimam kdaj, a enkrat v mojih najtežjih trenutkih me je mimovozeč zapazil Mitja – en teden je potem zbijal šale na ta račun, najbolj pa mu je bilo žal, da ni pofotkal trupla na dveh nogah s trpečo grimaso.

Na ketonski nisem vztrajal več kot nekaj tednov, čeprav bi lahko potrpel vsaj še kak mesec in stestiral še daljše aerobne obremenitve na ketonih – užgal sem jo nazaj na en okvirni paleo, na poletje pa sem še tega izdatno razrahljal. Keto je bil najprej poskus prebitja plafona, ki sem ga na paleu dosegel čez zimo – kak % maščobe dol ne bi bil odveč. Pa nisem bil dovolj koncentriran in potrpežljiv, pa še svoje laufanje sem uporabil za “uržah”, da prekinem eksperiment in ga v bolj konkretni obliki zastavim spet na zimo…

In če smo že pri laufanju: nič ni šlo po planih! Tistih 12 je bila zadnja kljukica, ki sem jo naredil po svojem minimalnem protokolu. Kak teden sem popolnoma spustil tekaške aktivnosti, po Bosem teku sploh in konec maja je 18ka postala mission impossible. Vse skupaj sem prestavil za en mesec, mentalno se pripravljajoč kar na 24ko. Ob hektičnih pripravah na 10ko sem, bolj, ko se je mesec bližal h koncu odganjal misel na  tek, plane in dolge teke – potem pa sem zadnjo soboto ob kresu nastavil uro na pol pet zjutraj in se v svežem jutru zagnal ven. Malo sem še spal prve kilometre, potem pa me je čarobnost jutra spravila v tako samozadovoljno stanje, da sem prav užival. Sicer jih je bilo za eno polovičko in ne 24, a navdih je bil dovolj, da sem po 10ki to še ponovil, celo dvakrat. Prvič mi jih je uspelo nardit 18 (če grem od doma do Brda, krog in nazaj, se jih nabere ravno toliko).

Drugič sem šel preteklo soboto. Čeprav Puhko ni uspel in bi mi družba na dveh obratih okrog Brda prijala, sem nekako odvrtel oba, se obakrat napojil na novem pitniku na vzhodni strani in ugotovil, da jih imam komaj 24 na koncu drugega ovala. S štirimi do doma bi mi zmanjkala še dva, zato sem še malo krožil po okolici. Poznalo se je, da glikogena ni – poleg dveh deci vode cel čas nisem zaužil ničesar, niti zajtrkoval prej – a je bilo zelo zanimivo, da sem se po hudi krizi okrog 25ke zelo hito pobral in maščobo topeč brez težav še malo pospešil. 30ka je šla skoz, v maratonskem tempu za dobrih 4 in pol – pa sem spet na planu!

Zdajle, še vedno musklfibrast in spet po dolgem času v enem intermittent fastingu srebam vodi primešan Donat in počivam. Spet na polno nazaj v paleo, vsaj do maratona z minimalnimi prekrški (RD-ju navkljub, sicer pa mi ostaneta tekila in cviček :)) verjamem, da mi rata narest še eno takole 30ko, morda kak krajši tek in Berlin (čez točno 2 meseca!!) bi moral bit prava poslastica. Ne boste verjeli – nedolgo nazaj sem prekršil še eno svojo alinejo iz plana in šel teč kar tri dni zapored. Sicer kratko in sladko, a vseeno se mi je spet zbudil tisti občutek, da bi to dejansko brez težav lahko počel bolj redno. Hudirja, prav prestrašil sem se, da me spet vleče v resne tekaške vode!

Da me res preveč ne potegne, si bom zdaj vzel nekaj časa off. Menda je tako ali tako prevroče za tek… 😉

Tole vam bo mogoče znano. Oktobra sem oddajal prijavo za letošnji Berlinski maraton in v glavi imel enajst dolgih mesecev treninga. Več kot dovolj za en maratonček, kne. Par zimskih mesecev za bazo, nadgradnja v pomlad, definiranje v poletju, piljenje v jeseni. Japajade. Tisto o peklu in dobrih namenih poznate – moje zimske baze je bilo približno toliko kot je bilo letos zgodnje pomladi. Malo, še raje pa nič. Iz same jeze sem šel konec marca po dolgem času spet na tek.

Zmogel nisem več kot tistih 6 kilometrčkov, 3 od doma, pa potem počasi še nazaj. A dovolj, da se mi je utrnila briljantna misel. Po naključju je bilo do mojega berlinskega jubileja točno pol leta, ravno prav, da postavim ta čas v maratonsko perspektivo. Niso tako daleč časi, ko sem maraton brez težav odtekel tudi na suho. Ne ravno hitro, ajde, vsekakor pa brez pretiranih skrbi. Na stare kilometre se je dalo dobro šlepat, dokler se tudi ta zaloga ni izčrpala. Zdaj onkraj polovičke že nekaj časa ne vidim, niti si ne predstavljam. Groza. Nekaj je torej treba ukrenit.

Mojih 6 kilometrčkov v kilavem tempu (maratonskem pravzaprav, saj bolje kot 4 urce in pol niti ne kanim dirjat v Nemčiji) točno 6 mesecev pred dirko mi je dalo idejo: vsak mesec jih moral dodati še 6 in do konca septembra bom kot nalašč naštelan na maraton. Se pravi: začel sem s šestko konec marca, nadaljujem z 12ko konec aprila, maja spacam v kosu 18 in junija 24 km. Po tej logiki bom julija in avgusta krepal na 30 in 36, a kar se mora, ni težko (lažem!). Kaj je najboljše pri vsem tem? Vmes se ne bom ubijal z vsakodnevnimo tekaško tlako, ampak si ga bom vzel “na izi”. Enkrat na teden, to sem si predpisal na recept in toliko bom že zmogel. Ob vseh ostalih obveznostih (ki so včasih izgovor, včasih pač realnost) bom tisti trening tedensko že spravil pod streho, kako dolg bo, pa pojma nimam. Bržkone bo po navdihu. Da le mesec zaključim na planirani “dolgi tek” način.

Ko tole pišem, se mi vse skupaj sploh ne zdi več tako briljantno, a to je glede mojega tekanja še najbolj smiselno, kar se mi je v glavi sestavilo v zadnjem času. Pa naj bo tako. Moj maratonski plan, ha! Še bolje: moja “minimalna efektivna doza”. Eksperiment, ki ga oplemenitim še z mojim paleo prežvekovanjem, pa da vidimo, kaj se bo izcimilo. Mogoče mi celo rata, mogoče izumim sebi na kožo pisano “maratonsko metodo”. Vsekakor zna biti zelo zabavno. Morda me pa ne bodo postrgali s podplati vred z berlinskega asfalta še preden pridem do Brandenburških vrat. Bom obveščal.

ps. Nikoli nisem imel navade svojih tekaških planov obešat na veliki zvon. Saj ne da bi jih kdaj sploh imel kaj veliko. A vseeno, tokrat izgleda, da moram svoj ego še malo bolj trepljat kot običajno. Da se bo malo težje potuhnil, ko bo treba it ven tekat.

Skoraj istočasno sem prejšnji teden naletel na dva članka, ki razbijata popularne tekaške mite in urbane legende, v katere nas je večina tekačev in rekreativcev verjela dolga leta. Še več, veselo smo širili naokrog ta napačna dejstva in prepričali še več sotrpinov. Čas je, da jih dokončno ovržemo! 🙂

Članka najdete na spletiščih Competitor.com in Lifehacker.com; za tiste, ki se vam ne da brati daljših tekstov povzemam najzanimivejše.

Utrujenost ali “muskelfiber” po treningu sta posledica mlečne kisline
Ne drži. Mlečna kislina, eč že nastane, se iz mišic odstrani zelo hitro po koncu vadbe. Prava urujenost, ki traja tudi 48 ali več po vadbi pa je v resnici posledica mikro poškodb mišičnih vlaken, ki nastajajo pri vsaki obremenitvi, ki presega osnovno sposobnost mišičnih vlaken. Ravno te poškodbe vodijo k obnovi mišic, ki so močnejše in prožnejše. Vseeno, če boste postopni pri vadbi bo bolečin manj, učinek pa ravno pravi.

Pred tekom je potrebno raztezanje
Sploh ne. Po najnovejših raziskavah je ravno obratno – z raztezanjem pred vadbo boste še prej staknili poškodbo. Napačna je predpostavka, da je raztezanje v osnovi ogrevanje. Ogrevanje je potrebno, vendar ne v obliki raztegovanja ampak kot lahkoten in počasen tek. Raztezanju pred tekom pa se mirne vesti lahko odpoveste. Sklepi in vezi vam bodo hvaležni.

Brez bolečine ni napredka
Brez napora seveda ne gre. Ampak do bolečine in še čez? Brez potrebe. Bolečina je največkrat znak in opozorilo telesa, da gre nekaj narobe. Morda se celo kaže poškodba. Utrujenost, neudobje, napor so sestavni del tistih dni, ko delate težje treninge. A ko vas začne boleti in to ni od utrujenosti, potem ne rinite z glavo skozi zid.

Tek je edino zdravilo za preveliko telesno težo
Gibanje, še posebej hoja tek sta nujna za vsakega zdravega posameznika. A v mejah normale in v ravnotežju z ostalimi dnevnimi nalogami. Poleg tega samo gibanje ne pomaga, če želite izgubljati težo. Dokaz za to so množice tekačev, ki furajo “kronični kardio”, obseg pasu pa se jim ne zmanjša, kot bi si želeli. Prehrana je tisti manjkajoči člen – poenostavitev v smislu, “več pokurim, kot pojem, to mora biti ok” pa žal zmeraj pade v praksi.

Ne splača se začenjat, če nisi mlad, suh ali že športnik
Vse to so samo izgovori, da se ne lotiš gibanja. Ali pa kvazi tolažba prijateljev in znancev, ki imajo sami slabo vest, pa se jim ne da začet. Nikoli ni prepozno, nikoli nisi predebel ali premalo v formi. Počasen začetek, uživanje v novo odkritem gibanju in sproščenost so ključni, potem steče samo od sebe. Pogumno in poslušajte predvsem sebe!

Za napredek je potrebno teči vsak dan
Če ste atlet ali resen tekmovalec, potem vam to skoraj ne uide. A rekreativce vsakodnevni napor velikokrat pripelje v pretreniranost, padec odpornosti, bolezen, poškodbe. Včasih pač ni dan za tek, morda zaradi utrujenost, rahlega prehlada ali izjemno slabega vremena. Brez slabe vesti si vzemite prost dan. Počitek je pol napredka, to vam lahko povedo tudi najhitrejši tekači na naslednji tekaški tekmi.

Tek je slab za kolena
Najbrž ga ni tekača, ki mu niso solili pameti, da si bo s tekom uničil kolena. Drži seveda nasprotno; tek krepi tako mišice, sklepe in kosti. Problem lahko nastane, če tečete preveč “na peto”. Splača se potruditi in osvojiti pravo tekaško tehniko, pa vas nobena kolenska opornica ali trak ne bosta več ujela.

Piti je treba, preden nastopi žeja
Še ena trdovratna dogma, ki jo še danes zvesto ponavljajo vsi, ki se s tekom tako ali drugače pečajo. Žeja je popolnoma naraven znak, da telo potrebuje tekočino. Prezgodnje nalivanje s preveč tekočine lahko povzroči še več težav z mehurjem, želodcem in hiponatremijo. Izjema je le izjemno vroče vreme, ko žeja nastopi še pred tekom. Vsekakor, tudi s pijačo po pameti.

Copati pomagajo preprečevati poškodbe
Tridesetletna dogma, ki ni bila nikoli dokazana niti z eno študijo. Obutev je vedno bolj sofisticirana, poškodb pa nič manj. Še celo več. Kljub temu vam danes še vedno v skoraj vsaki športni trgovini prodajajo to dejstvo kot ključno pri izbiri tekaških copat. Več blaženja, manj poškodb. Praksa je vse te postavila na laž. Sicer se bodo goreči zagovorniki blaženja lahko hitro oglasili, da recimo bosonogi in minimalni tek ravno tako povzročata poškodbe. S tem se deloma tudi strinjam; predvsem neučakanost in slaba tehnika tudi pri minimalistih rodita cel kup težav. A o tem podrobneje naslednjič. Do takrat pa ostanite sproščeni 🙂

Dobro leto je bilo. Za nas, bosonogce in bose tekače. Ker smo se letos okrepili in izdatno povečali svoje vrste. Naš način gibanja ni več tako nesprejemljiv za vse ostale. Vedno več tekačev razmišlja o bolj naravnem načinu gibanja, vedno več si jih upa to tudi poskusiti. Zakaj so se stvari tako izdatno premaknile? Prav gotovo gre za vpliv iz Zahoda, ki je po nekaj letih dospel tudi do naše deželice. Svoj delež so pridali prodajalci minimalne obutve, ki so jo končno postavili v izložbe in na police. Literatura, kot je npr.uspešnica Born to run (pred kratkim prevedena v slovenščini kot Rojeni za tek), internet z neštetimi blogi  kot je BRU, Runblogger, Barefoot Running Society, The Running barefoot, če jih naštejem samo nekaj.

A glavni in najpomembnejši je zgled. Vsaka novost je v naši deželi ponavadi sprejeta najprej s skepso in neodobravanjem. Ko sem začel teči bos in preživel brez poškodb, sem izbil en kamenček v tem nejevernem zidu. Vsak tekač, ki je sledil in se sezul (ali obul minimalke) prav tako. A se ne želimo vsiljevati. Še manj pridigati. Z nasmeškom pa vedno vsakega povabimo zraven.

Antologija 2010/2011

Pravzaprav se je to bosonogo leto začelo že z lanskim Ljubljanskim maratonom. Dogodek je obhajal častitljivo petnajsto obletnico in kot enega od udeležencev vseh dotedanjih me je našla ekipa RTV Slovenija. Kratki intervju smo naredili pred blokom, potem pa raztežaj bosega tekanja na prostem. Bosega tekanja? Jp, tako je. Novinarka Andreja in snemalec sta se pač sprijaznila, da povrhu vsega nisem čisto običajen nor tekač. Za posladek potem še Viteški dodatek v prispevku in serija se je lahko začela.

Naključje je hotelo, da je isti dan Nedelo objavilo intervju, ki sva ga z Mankico Kranjec naredila par dni prej. Opravila je odlično delo, sporočilo, da bosonogci nismo ekstremisti, je doseglo tudi običajne, konvencionalne bralce. Da ne gre samo za kaprico, ampak predvsem za poslušanje lastnega telesa in odzivanja ne okolico je rdeča nit vsake debate o bosih nogah in tokrat nam je to uspelo lepo predstaviti.

Kmalu zatem sem začel postavljati spletišče Bositek.si, ki pa ni takoj zaživelo. Več pozornosti sem dajal Facebook strani z enakim imenom, ki je doživela lep sprejem in interakcija z bosonogci in simpatizerji je lepo stekla. Do trenutka, ko tole pišem, nas je tam zbranih že 200, tudi izmenjave mnenj je vedno več.

Tekaški dogodek, kjer nas je na enem mestu že ducat teklo bosih ali v minimalistični obutvi, je bil v lanskem novembru Sladkih6. Dobili smo še tretjega bosonogega maratonca (Ečo, drugi je bil Tilen v Radencih). Malo širši avditorij je preizkušal tudi obutev Vivobarefoot, po mojem mnenju eno najbolj vsestranskih minimalističnih čevljev sploh.

Vodilni in najbolj odprti za bosi tek in njegove različice so prav gotovo Američani, zato sem bil vesel, da so nas sprejeli v največjo družino bosih tekačev, Barefoot Runners Society. Tam vzdržujemo tudi svoj mali podforum, a čeprav smo le majhen, na prvi pogled nepomemben delček sveta bosih tekačev, smo čez nekaj mesecev presenetili na zanimiv način. Kar so konec lanskega leta napovedovali nekateri poznavalci v svetu minimalistične obutve, se je potem v celoti uresničilo: 2011 je postalo leto obutve za bosonogce.

Za začetek obetavnega leta sem spisal tale blog, ki je doživel odličen odziv. Znanje in izkušnje je potrebno negovati in predvsem deliti, sprejemati nove ideje in se izpopolnjevati. Lahko potrdim, da sem iz odzivov in replik, vprašanj in mnenj bralcev in sogovornikov izvedel marsikaj, kar še nisem vedel in to potem poskušal vkomponirati tudi v svoje eksperimente. Eden od teh je postal potem skoraj redna praksa – teči v mrzlem in suhem vremenu pod ničlo namreč sploh ni noben bavbav! A pazljivost in zmernost nista nikoli odveč, zato je pametno preceniti, kdaj bos, kdaj pa v minimalistični obutvi. Že nekaj milimetrov gume je dovolj, da v trdi zimi pritečeš brez težav in Kranja v Vrbo, ali iz Bleda na Pokljuko.

Gibanje bosih tekačev se je v začetku napajalo iz karizme pionirjev in zanimivih karakterjev. V zmedi in poplavi vseh informacij so še vedno tisti, h katerim se zatečem, ko me kakšna stvar o tematiki bega. Barefoot Ken Bob, dedek vseh nas bosonogcev (čeprav še ni tako star), Barefoot Ted (malo nor, izjemen mislec, govorec in tekač – z njim sem bil v kontaktu večkrat preko mejla), Barefoot Jason in ostali tekači. Eminenca tekaških trenerjev in umetnikov gibanja pa je nedvomno Lee Saxby, energični preučevalec fiziologije in mehanike gibanja ter učitelj. Ko sem ga imel spoznati na sejmu ISPO v Munchenu letos pozimi, sem imel kar malo treme. Pa ni bilo potrebe. Ko me je bosega poslal na tekaški trak, me posnel na vse možne načine, mi pokazal kaj delam narobe in kaj prav ter za povrh dodal še par vaj, ki mi bodo pomagale pri idealni tekaški formi, sva bila že najboljša kolega. Propriocepcija, pojem, ki mi takrat še ni bil čisto jasen pa je ključ do vsega, kar je pri bosem teku pomembno.

Zima še ni šla v kraj, ko so me iz nacionalke spet ujeli, tokrat za krajši intervju ali bolje rečeno portret za Sobotno popoldne. Malo nenavadno, a zanimivo snemanje za oddajo Usode, zanimiva vprašanja in poleg vsega še odlično vreme. Priznam, ko sem na koncu moral (no, malo tudi namignil, da bi bilo fajn) zagaziti v blato na polju, se mi je na široko režalo.

Čeprav je minilo že skoraj tri leta od mojega prvega bosega maratona, pa do takrat še nisem zapisal in strnil misli in občutkov. Priložnost se mi je ponudila v reportaži za revijo Tek Plus in priložnost sem z veseljem zgrabil. Ko sem enkrat začel pisati, so se mi spet porodili že pozabljeni spomini in eden za drugim vreli na plano. Skoraj 8 strani sem popisal, podoživljal in užival. Malo je dogodkov, ki so tako popolni in ta maraton (po dolgih letih spet moj “prvi”) je bil eden od njih.

Skoraj istočasno z izzidom revije smo se Viteško podali v Sežano na mali maraton in tam se prvič zares peljal svoje doma narejene sandale – huračije – na malo daljši tek. Glede na mraz in predvsem vlago je tistih par milimetrov gume predstavljalo edino pravo možnost, da s svojo slabo tekaško formo uspem. In sem, briljantna izkušnja in kot triperesna deteljica smo z Markom in Tilnom bosi dirjali skozi cilj.

Sezona 2011 je bombastično začela, opaziti pa je bilo, da se novemu trendu niso več upirali prodajalci športne obutve. Celo več, v bosonogem gibanju so prepoznali novo, hitro razvijajočo smer rekreativnega teka in temu primerno so začeli tudi oglaševati svoje nove asortimane. Revija Polet Fit je celo sekcijo prve številke posvetila prav bosemu teku!

Aprila se je pravzaprav začelo dogajati na polno. Ideji o Svetovnem bosem teku na 1. maj sem želel priključiti tudi Slovenijo in pomalem sem že začel širiti informacije in reklamo. S tem je sovpadlo tudi vabilo v oddajo Dobro jutro na TV Slovenija, kjer je bilo govora o teku, prehrani, rekreaciji in vsem, kar se vrti okrog tega. In kot da to ni dovolj, obkrožen sem bil s tremi legendami iz tekaških vod, dr. Škofom, dr. Rotovnikovo in Heleno Žigon. Ker zame tek že nekaj let pomeni bosi oz. minimalistični tek, sem o tem tudi spregovoril. Če že pametno planiramo prehrano, treninge, tekme, počitek in oblačila, nikakor ne pozabimo na noge – naš edini del telesa, ki med tekom povezan s podlago. Le zakaj bi vse te informacije zatrli s preveč podloženo in blaženo obutvijo. Tudi v zaodrju te zanimive oddaje sva z dr. Škofom razdrla par zanimivih; tematika ga je zanimala v toliko, da sva govorila tudi o morebitnih študijah, ki bi se jih na tem področju tudi pri nas dalo narediti.

April je bil tudi promocijsko in delovno obarvan. Podjetje TerraPlana, ki zastopa znamko Vivobarefoot v Sloveniji, me je povabilo k sodelovanju na par testiranjih/treningih bosega teka v Tomas Sportu. Vsa so uspela, kako hitro namreč teče čas, ko novim in zainteresiranim bosonogcem pokažeš, kako dejansko tečejo obuti in bosi in kako preprosto je popraviti napake v tehniki. Čeprav gre “samo za tek” pa so bili vsi pogovori hitro (pre)dolgi in bi lahko še trajali. Ko človeka spodbudiš, da začne razmišljati o evoluciji in logiki, se vprašanje in ideje porajajo kar same.

1. Slovenski bosi tek, ki se je imel zgoditi 1. maja me je navdajal s skoraj evforičnim pričakovanjem. Olje na ogenj so prilivali tudi mediji. O premiernem dogodku so poročali in me klicali z Radia1, Radia Kranj, Radia Belvi, revije Misteriji, portala Tekac.si in Gorenjske televizije. Pri slednjih smo posneli tudi krajšo najavo dogodka.

Tek je bil poslastica. Za dušo in telo. Idealno vreme, neprekosljivo vzdušje. Morda se je samo meni to zdelo, ampak bosonogci s(m)o drugačne vrste tekači. Morda malo bolj sproščeni, manj odvisni od vseh ur, pripomočkov, distrakcij. Kakšen pogled je to moral biti, ko se nas je skoraj 60 bosih vseh starosti (najmlajši je imel leto in pol) podalo na kroženje okrog Kranjskega športnega parka. Če sem bil zadnje čase ob različnih organizacijah dogodkov precej utrujen, sem bil tokrat svež in prenovljen. In pivo je teknilo kot že dolgo ne.

O dogodku so obširno poročali tudi časopisi, revije, spletni portali, celo nacionalka nas je prišla posnet. Potrudili so se na Tekac.si, v Gorenjskem glasu smo dobili celo stran. Fajn reportažo so posneli tudi fantje od Bose noge, ne smem pozabit na celostransko v Tek Plus. Pa cel kup fotk, ki jih je posnel Mitja. Reportaža na spletni strani Vivobarefoot.com. Sam sem napisal reportažo na blog in za uradno spletno stran. In presenečenje dneva: od vseh bosih prireditev, ki so se ta dan organizirale širom sveta, je bila naša, slovenska, najštevilčnejša! Najboljši na svetu, en dan, v prav posebni disciplini.

Dogajanje okrog Slovenskega bosega teka je rodilo precej novih bosonogcev, še več simpatizerjev in tistih z vprašanji. V trgovini sem skoraj dnevno imel kakšnega tekača, ki je z zanimanjem želel zvedeti vse o tem, kako začeti, kateri obutev izbrati, kako izboljšati tehniko. Ponovili smo še par testiranj Vivobarefoot v Ljubljani in na eno od seans je prišel tudi Janez Usenik, novinar POP TV z ekipo, posnet prispevek za poročila. Nastal je eden bolj zanimivih prispevkov, še novinarja smo spravili na stezo.

Malo manj uspešen sem bil pri prepričevanju novinarke, ki je tudi prišla, a reportažo smo vseeno naredili. Bosonogi tek na Golica TV dokazuje, da smo letos bosonogci okupirali vse zvrsti zabavne glasbe. Skoraj istočasno so v oddaji Sobotno popoldne v program z gostom vključili moj celotni posnetek za Usode taiste oddaje. To me je presenetilo, še posebej, ko sem izvedel, da je legendarni gost Dušan Mravlje. Kljub temu, da je zatrdil, da on že celo življenje teče na peto, pa sem iz njegove biografije Neskončne ceste povzel, da mu valjanje “peta-prsti” sploh ne diši, tudi preveč blažena obutev ne, ampak raje tanjša in trša. Morda pa imava z Dušanom več skupnega, kot bi si mislil.

Tudi poletje se je začelo pestro. Špela Sila me je prišla intervjuvat za Siol.net in spisala jedrnat članek Bosih nog naokrog. O tem kako začeti, o tem na kaj paziti, o maratonih in drugih traparijah in o tem, da skoraj ne morete naleteti na razbito steklo, tudi, če po mestu tečete bosi. Samo tri dno zatem sem bos nastopil na maratonu v Radencih. S kolegom Markom sva se šla bosa preizkusit na 21km progo in res sva jo dobro preizkusila. Če je prva polovica šla od nog kot po maslu, pa se je vedno bolj razbeljeni asfalt zajedal v stopala z vsakim korakom, ki sva ga v zadnji četrtini naredila proti cilju. Bela črta naju je rešila, pa frekvenca korakov, ki je nisva upala spustit. Še en ekstrem, a stopala so ostala brez opeklin in brez žuljev, Mark pa je naredil še en korak do pravega maratona brez obutve.

Nočna 10ka na Bledu, edina tekaška prireditev, ki goji bosi tek in kategorijo za bosonogce praktično od začetka, je postregla z še enim neverjetnim dosežkom. Bosi tekač Boštjan Urankar je 10km pretekel v manj kot 36 minutah in dokazal, da obutev ni pogoj, da je tekač lahko hiter. Včasih velja ravno obratno. Tudi ostali bosi tekači širom Slovenije niso počivali. Nabrali smo lep šopek fotk, tekači vseh starosti in spolov pa predvsem zadovoljni in svobodni.

Pričakoval sem malo bolj mirno jesen, a širni svet je hotel še o bosem teku, domača javnost pa je dočakala tudi tisto, kar je celoten tekaški svet obrnilo na glavo. Pred Ljubljanskim maratonom sem spet imel srečo, da so me, tokrat ŠportTV, pobarali za eno krajšo reportažo. Z veteranko Ano sva nad Tržičem tekala za kamero in debatirala o vseh teh letih in Ljubljanskih maratonih. Če nisem bos, se zadnje čase za tekaške podvige ne ločim več od svojih huračijev, lažje in bolj zračne obutve si ne znam predstavljati.

Ljubljana na maratonu že leta ni več samo tekaška, ampak je bolj zabavljaška. Zgledi še ne vlečejo dovolj, pa smo Vitezi Dobrega Teka zmeraj med bolj opaznimi – ker smo našemljeni. Letos oprava ni manjkala, le obutev je, no vsaj za polovico kroga, ki sem ga šel napast. Rekord na maratonu je gladko padel in čisto nenačrtovano sem uspel z zmagovalcem celo teči. Ja, čeprav je trajalo samo kakih 100m, je bilo naporno a zabavno (no vsaj zame – glejte od 12.15 naprej). Če si našemljen in obenem še bosonog (no, ali pa obut v minimalke), te ujame tudi objektiv Delovega fotoreporterja. Objava fotke v Delovi prilogi Ljubljanski maraton je posebna čast, pa četudi izpade malo eksotična. Tako eksotična sigurno ne, kot npr. v reviji Lisa, z napačnim opisom in nazivom. A rumenemu tisku že ne bomo gledali v zobe, kajne.

Uh, šele zdajle, ko gre h koncu tole moje pisanje, vidim, da sem skoraj več nastopal kot pa tekal tole zadnje leto. Zlobneži bo znali reči, da sem se v zobe dajal. A moje mnenje je, da te mediji že sami poiščejo, če si dovolj zanimiv ali pa drzen. Pa čeprav je to samo tek, bosi tek, eksotika (ki morda postaja že mainstream). Predstavljajte si šele, kako opazni ste lahko, če na podoben način pristopite k resnejšim življenjskim platem. Kar pogumno, če uživate v tem (jaz vsak dan posebej), je to že samo po sebi nagrada, vse ostalo pa smetana na torti.

Za konec leta me je čakalo še eno presenečenje. Born to run (McDougall, 2009), ki sem jo že v Nedelovi rubriki Moj izbor izpostavil kot najljubšo med tekaškimi knjigami, je dočakala svoj slovenski prevod. Rojeni za tek je izšla pri založbi Sanje, zato sem jo takoj moral imeti. Še več, obvezno sem jo želel ponuditi tudi strankam v trgovini, pa prijateljem in tekaškim znancem. Da je odlična in da je všeč mnogim, sem videl, ko je prva pošiljka pošla v nekaj dneh. Sedaj sem spet založen z njimi in ne morem si predstavljati boljšega darila za praznike. Jaz jih bom sigurno še delil, morda jo dobi tudi kdo od vas :).

Dobro leto je bilo. Zato se ga spodobi zaključiti v stilu. 14.12. sem bil vabljen na literarni večer v Hišo sanjajočih knjig na Trubarjevo, kjer sva z Juretom Capudrom  zastavila debato o tem, ali smo res rojeni za tek. Večer je odlično uspel, ob kozarčku iskiate smo debatirali še pozno v noč.

ps. Drugo leto obhajam peto obletnico svojega bosega tekanja. Kako fajn, da bo takrat ravno 2. Slovenski Bosi Tek. 6.5.2012 si dajte v koledarček in v Garmine vnesite Kranj. Se vidimo!