Manj je več

Dobro leto je bilo. Za nas, bosonogce in bose tekače. Ker smo se letos okrepili in izdatno povečali svoje vrste. Naš način gibanja ni več tako nesprejemljiv za vse ostale. Vedno več tekačev razmišlja o bolj naravnem načinu gibanja, vedno več si jih upa to tudi poskusiti. Zakaj so se stvari tako izdatno premaknile? Prav gotovo gre za vpliv iz Zahoda, ki je po nekaj letih dospel tudi do naše deželice. Svoj delež so pridali prodajalci minimalne obutve, ki so jo končno postavili v izložbe in na police. Literatura, kot je npr.uspešnica Born to run (pred kratkim prevedena v slovenščini kot Rojeni za tek), internet z neštetimi blogi  kot je BRU, Runblogger, Barefoot Running Society, The Running barefoot, če jih naštejem samo nekaj.

A glavni in najpomembnejši je zgled. Vsaka novost je v naši deželi ponavadi sprejeta najprej s skepso in neodobravanjem. Ko sem začel teči bos in preživel brez poškodb, sem izbil en kamenček v tem nejevernem zidu. Vsak tekač, ki je sledil in se sezul (ali obul minimalke) prav tako. A se ne želimo vsiljevati. Še manj pridigati. Z nasmeškom pa vedno vsakega povabimo zraven.

Antologija 2010/2011

Pravzaprav se je to bosonogo leto začelo že z lanskim Ljubljanskim maratonom. Dogodek je obhajal častitljivo petnajsto obletnico in kot enega od udeležencev vseh dotedanjih me je našla ekipa RTV Slovenija. Kratki intervju smo naredili pred blokom, potem pa raztežaj bosega tekanja na prostem. Bosega tekanja? Jp, tako je. Novinarka Andreja in snemalec sta se pač sprijaznila, da povrhu vsega nisem čisto običajen nor tekač. Za posladek potem še Viteški dodatek v prispevku in serija se je lahko začela.

Naključje je hotelo, da je isti dan Nedelo objavilo intervju, ki sva ga z Mankico Kranjec naredila par dni prej. Opravila je odlično delo, sporočilo, da bosonogci nismo ekstremisti, je doseglo tudi običajne, konvencionalne bralce. Da ne gre samo za kaprico, ampak predvsem za poslušanje lastnega telesa in odzivanja ne okolico je rdeča nit vsake debate o bosih nogah in tokrat nam je to uspelo lepo predstaviti.

Kmalu zatem sem začel postavljati spletišče Bositek.si, ki pa ni takoj zaživelo. Več pozornosti sem dajal Facebook strani z enakim imenom, ki je doživela lep sprejem in interakcija z bosonogci in simpatizerji je lepo stekla. Do trenutka, ko tole pišem, nas je tam zbranih že 200, tudi izmenjave mnenj je vedno več.

Tekaški dogodek, kjer nas je na enem mestu že ducat teklo bosih ali v minimalistični obutvi, je bil v lanskem novembru Sladkih6. Dobili smo še tretjega bosonogega maratonca (Ečo, drugi je bil Tilen v Radencih). Malo širši avditorij je preizkušal tudi obutev Vivobarefoot, po mojem mnenju eno najbolj vsestranskih minimalističnih čevljev sploh.

Vodilni in najbolj odprti za bosi tek in njegove različice so prav gotovo Američani, zato sem bil vesel, da so nas sprejeli v največjo družino bosih tekačev, Barefoot Runners Society. Tam vzdržujemo tudi svoj mali podforum, a čeprav smo le majhen, na prvi pogled nepomemben delček sveta bosih tekačev, smo čez nekaj mesecev presenetili na zanimiv način. Kar so konec lanskega leta napovedovali nekateri poznavalci v svetu minimalistične obutve, se je potem v celoti uresničilo: 2011 je postalo leto obutve za bosonogce.

Za začetek obetavnega leta sem spisal tale blog, ki je doživel odličen odziv. Znanje in izkušnje je potrebno negovati in predvsem deliti, sprejemati nove ideje in se izpopolnjevati. Lahko potrdim, da sem iz odzivov in replik, vprašanj in mnenj bralcev in sogovornikov izvedel marsikaj, kar še nisem vedel in to potem poskušal vkomponirati tudi v svoje eksperimente. Eden od teh je postal potem skoraj redna praksa – teči v mrzlem in suhem vremenu pod ničlo namreč sploh ni noben bavbav! A pazljivost in zmernost nista nikoli odveč, zato je pametno preceniti, kdaj bos, kdaj pa v minimalistični obutvi. Že nekaj milimetrov gume je dovolj, da v trdi zimi pritečeš brez težav in Kranja v Vrbo, ali iz Bleda na Pokljuko.

Gibanje bosih tekačev se je v začetku napajalo iz karizme pionirjev in zanimivih karakterjev. V zmedi in poplavi vseh informacij so še vedno tisti, h katerim se zatečem, ko me kakšna stvar o tematiki bega. Barefoot Ken Bob, dedek vseh nas bosonogcev (čeprav še ni tako star), Barefoot Ted (malo nor, izjemen mislec, govorec in tekač – z njim sem bil v kontaktu večkrat preko mejla), Barefoot Jason in ostali tekači. Eminenca tekaških trenerjev in umetnikov gibanja pa je nedvomno Lee Saxby, energični preučevalec fiziologije in mehanike gibanja ter učitelj. Ko sem ga imel spoznati na sejmu ISPO v Munchenu letos pozimi, sem imel kar malo treme. Pa ni bilo potrebe. Ko me je bosega poslal na tekaški trak, me posnel na vse možne načine, mi pokazal kaj delam narobe in kaj prav ter za povrh dodal še par vaj, ki mi bodo pomagale pri idealni tekaški formi, sva bila že najboljša kolega. Propriocepcija, pojem, ki mi takrat še ni bil čisto jasen pa je ključ do vsega, kar je pri bosem teku pomembno.

Zima še ni šla v kraj, ko so me iz nacionalke spet ujeli, tokrat za krajši intervju ali bolje rečeno portret za Sobotno popoldne. Malo nenavadno, a zanimivo snemanje za oddajo Usode, zanimiva vprašanja in poleg vsega še odlično vreme. Priznam, ko sem na koncu moral (no, malo tudi namignil, da bi bilo fajn) zagaziti v blato na polju, se mi je na široko režalo.

Čeprav je minilo že skoraj tri leta od mojega prvega bosega maratona, pa do takrat še nisem zapisal in strnil misli in občutkov. Priložnost se mi je ponudila v reportaži za revijo Tek Plus in priložnost sem z veseljem zgrabil. Ko sem enkrat začel pisati, so se mi spet porodili že pozabljeni spomini in eden za drugim vreli na plano. Skoraj 8 strani sem popisal, podoživljal in užival. Malo je dogodkov, ki so tako popolni in ta maraton (po dolgih letih spet moj “prvi”) je bil eden od njih.

Skoraj istočasno z izzidom revije smo se Viteško podali v Sežano na mali maraton in tam se prvič zares peljal svoje doma narejene sandale – huračije – na malo daljši tek. Glede na mraz in predvsem vlago je tistih par milimetrov gume predstavljalo edino pravo možnost, da s svojo slabo tekaško formo uspem. In sem, briljantna izkušnja in kot triperesna deteljica smo z Markom in Tilnom bosi dirjali skozi cilj.

Sezona 2011 je bombastično začela, opaziti pa je bilo, da se novemu trendu niso več upirali prodajalci športne obutve. Celo več, v bosonogem gibanju so prepoznali novo, hitro razvijajočo smer rekreativnega teka in temu primerno so začeli tudi oglaševati svoje nove asortimane. Revija Polet Fit je celo sekcijo prve številke posvetila prav bosemu teku!

Aprila se je pravzaprav začelo dogajati na polno. Ideji o Svetovnem bosem teku na 1. maj sem želel priključiti tudi Slovenijo in pomalem sem že začel širiti informacije in reklamo. S tem je sovpadlo tudi vabilo v oddajo Dobro jutro na TV Slovenija, kjer je bilo govora o teku, prehrani, rekreaciji in vsem, kar se vrti okrog tega. In kot da to ni dovolj, obkrožen sem bil s tremi legendami iz tekaških vod, dr. Škofom, dr. Rotovnikovo in Heleno Žigon. Ker zame tek že nekaj let pomeni bosi oz. minimalistični tek, sem o tem tudi spregovoril. Če že pametno planiramo prehrano, treninge, tekme, počitek in oblačila, nikakor ne pozabimo na noge – naš edini del telesa, ki med tekom povezan s podlago. Le zakaj bi vse te informacije zatrli s preveč podloženo in blaženo obutvijo. Tudi v zaodrju te zanimive oddaje sva z dr. Škofom razdrla par zanimivih; tematika ga je zanimala v toliko, da sva govorila tudi o morebitnih študijah, ki bi se jih na tem področju tudi pri nas dalo narediti.

April je bil tudi promocijsko in delovno obarvan. Podjetje TerraPlana, ki zastopa znamko Vivobarefoot v Sloveniji, me je povabilo k sodelovanju na par testiranjih/treningih bosega teka v Tomas Sportu. Vsa so uspela, kako hitro namreč teče čas, ko novim in zainteresiranim bosonogcem pokažeš, kako dejansko tečejo obuti in bosi in kako preprosto je popraviti napake v tehniki. Čeprav gre “samo za tek” pa so bili vsi pogovori hitro (pre)dolgi in bi lahko še trajali. Ko človeka spodbudiš, da začne razmišljati o evoluciji in logiki, se vprašanje in ideje porajajo kar same.

1. Slovenski bosi tek, ki se je imel zgoditi 1. maja me je navdajal s skoraj evforičnim pričakovanjem. Olje na ogenj so prilivali tudi mediji. O premiernem dogodku so poročali in me klicali z Radia1, Radia Kranj, Radia Belvi, revije Misteriji, portala Tekac.si in Gorenjske televizije. Pri slednjih smo posneli tudi krajšo najavo dogodka.

Tek je bil poslastica. Za dušo in telo. Idealno vreme, neprekosljivo vzdušje. Morda se je samo meni to zdelo, ampak bosonogci s(m)o drugačne vrste tekači. Morda malo bolj sproščeni, manj odvisni od vseh ur, pripomočkov, distrakcij. Kakšen pogled je to moral biti, ko se nas je skoraj 60 bosih vseh starosti (najmlajši je imel leto in pol) podalo na kroženje okrog Kranjskega športnega parka. Če sem bil zadnje čase ob različnih organizacijah dogodkov precej utrujen, sem bil tokrat svež in prenovljen. In pivo je teknilo kot že dolgo ne.

O dogodku so obširno poročali tudi časopisi, revije, spletni portali, celo nacionalka nas je prišla posnet. Potrudili so se na Tekac.si, v Gorenjskem glasu smo dobili celo stran. Fajn reportažo so posneli tudi fantje od Bose noge, ne smem pozabit na celostransko v Tek Plus. Pa cel kup fotk, ki jih je posnel Mitja. Reportaža na spletni strani Vivobarefoot.com. Sam sem napisal reportažo na blog in za uradno spletno stran. In presenečenje dneva: od vseh bosih prireditev, ki so se ta dan organizirale širom sveta, je bila naša, slovenska, najštevilčnejša! Najboljši na svetu, en dan, v prav posebni disciplini.

Dogajanje okrog Slovenskega bosega teka je rodilo precej novih bosonogcev, še več simpatizerjev in tistih z vprašanji. V trgovini sem skoraj dnevno imel kakšnega tekača, ki je z zanimanjem želel zvedeti vse o tem, kako začeti, kateri obutev izbrati, kako izboljšati tehniko. Ponovili smo še par testiranj Vivobarefoot v Ljubljani in na eno od seans je prišel tudi Janez Usenik, novinar POP TV z ekipo, posnet prispevek za poročila. Nastal je eden bolj zanimivih prispevkov, še novinarja smo spravili na stezo.

Malo manj uspešen sem bil pri prepričevanju novinarke, ki je tudi prišla, a reportažo smo vseeno naredili. Bosonogi tek na Golica TV dokazuje, da smo letos bosonogci okupirali vse zvrsti zabavne glasbe. Skoraj istočasno so v oddaji Sobotno popoldne v program z gostom vključili moj celotni posnetek za Usode taiste oddaje. To me je presenetilo, še posebej, ko sem izvedel, da je legendarni gost Dušan Mravlje. Kljub temu, da je zatrdil, da on že celo življenje teče na peto, pa sem iz njegove biografije Neskončne ceste povzel, da mu valjanje “peta-prsti” sploh ne diši, tudi preveč blažena obutev ne, ampak raje tanjša in trša. Morda pa imava z Dušanom več skupnega, kot bi si mislil.

Tudi poletje se je začelo pestro. Špela Sila me je prišla intervjuvat za Siol.net in spisala jedrnat članek Bosih nog naokrog. O tem kako začeti, o tem na kaj paziti, o maratonih in drugih traparijah in o tem, da skoraj ne morete naleteti na razbito steklo, tudi, če po mestu tečete bosi. Samo tri dno zatem sem bos nastopil na maratonu v Radencih. S kolegom Markom sva se šla bosa preizkusit na 21km progo in res sva jo dobro preizkusila. Če je prva polovica šla od nog kot po maslu, pa se je vedno bolj razbeljeni asfalt zajedal v stopala z vsakim korakom, ki sva ga v zadnji četrtini naredila proti cilju. Bela črta naju je rešila, pa frekvenca korakov, ki je nisva upala spustit. Še en ekstrem, a stopala so ostala brez opeklin in brez žuljev, Mark pa je naredil še en korak do pravega maratona brez obutve.

Nočna 10ka na Bledu, edina tekaška prireditev, ki goji bosi tek in kategorijo za bosonogce praktično od začetka, je postregla z še enim neverjetnim dosežkom. Bosi tekač Boštjan Urankar je 10km pretekel v manj kot 36 minutah in dokazal, da obutev ni pogoj, da je tekač lahko hiter. Včasih velja ravno obratno. Tudi ostali bosi tekači širom Slovenije niso počivali. Nabrali smo lep šopek fotk, tekači vseh starosti in spolov pa predvsem zadovoljni in svobodni.

Pričakoval sem malo bolj mirno jesen, a širni svet je hotel še o bosem teku, domača javnost pa je dočakala tudi tisto, kar je celoten tekaški svet obrnilo na glavo. Pred Ljubljanskim maratonom sem spet imel srečo, da so me, tokrat ŠportTV, pobarali za eno krajšo reportažo. Z veteranko Ano sva nad Tržičem tekala za kamero in debatirala o vseh teh letih in Ljubljanskih maratonih. Če nisem bos, se zadnje čase za tekaške podvige ne ločim več od svojih huračijev, lažje in bolj zračne obutve si ne znam predstavljati.

Ljubljana na maratonu že leta ni več samo tekaška, ampak je bolj zabavljaška. Zgledi še ne vlečejo dovolj, pa smo Vitezi Dobrega Teka zmeraj med bolj opaznimi – ker smo našemljeni. Letos oprava ni manjkala, le obutev je, no vsaj za polovico kroga, ki sem ga šel napast. Rekord na maratonu je gladko padel in čisto nenačrtovano sem uspel z zmagovalcem celo teči. Ja, čeprav je trajalo samo kakih 100m, je bilo naporno a zabavno (no vsaj zame – glejte od 12.15 naprej). Če si našemljen in obenem še bosonog (no, ali pa obut v minimalke), te ujame tudi objektiv Delovega fotoreporterja. Objava fotke v Delovi prilogi Ljubljanski maraton je posebna čast, pa četudi izpade malo eksotična. Tako eksotična sigurno ne, kot npr. v reviji Lisa, z napačnim opisom in nazivom. A rumenemu tisku že ne bomo gledali v zobe, kajne.

Uh, šele zdajle, ko gre h koncu tole moje pisanje, vidim, da sem skoraj več nastopal kot pa tekal tole zadnje leto. Zlobneži bo znali reči, da sem se v zobe dajal. A moje mnenje je, da te mediji že sami poiščejo, če si dovolj zanimiv ali pa drzen. Pa čeprav je to samo tek, bosi tek, eksotika (ki morda postaja že mainstream). Predstavljajte si šele, kako opazni ste lahko, če na podoben način pristopite k resnejšim življenjskim platem. Kar pogumno, če uživate v tem (jaz vsak dan posebej), je to že samo po sebi nagrada, vse ostalo pa smetana na torti.

Za konec leta me je čakalo še eno presenečenje. Born to run (McDougall, 2009), ki sem jo že v Nedelovi rubriki Moj izbor izpostavil kot najljubšo med tekaškimi knjigami, je dočakala svoj slovenski prevod. Rojeni za tek je izšla pri založbi Sanje, zato sem jo takoj moral imeti. Še več, obvezno sem jo želel ponuditi tudi strankam v trgovini, pa prijateljem in tekaškim znancem. Da je odlična in da je všeč mnogim, sem videl, ko je prva pošiljka pošla v nekaj dneh. Sedaj sem spet založen z njimi in ne morem si predstavljati boljšega darila za praznike. Jaz jih bom sigurno še delil, morda jo dobi tudi kdo od vas :).

Dobro leto je bilo. Zato se ga spodobi zaključiti v stilu. 14.12. sem bil vabljen na literarni večer v Hišo sanjajočih knjig na Trubarjevo, kjer sva z Juretom Capudrom  zastavila debato o tem, ali smo res rojeni za tek. Večer je odlično uspel, ob kozarčku iskiate smo debatirali še pozno v noč.

ps. Drugo leto obhajam peto obletnico svojega bosega tekanja. Kako fajn, da bo takrat ravno 2. Slovenski Bosi Tek. 6.5.2012 si dajte v koledarček in v Garmine vnesite Kranj. Se vidimo!

Ko sem pisal svoj zadnji prispevek na tem blogu, sem neizmerno užival – čeprav sem ga sestavljal skoraj en teden. Navsezadnje sem šele zdaj ugotovil, koliko minimalcev sem pravzaprav v teh letih že spravil na kup in da gre vendarle za industrijo, ne več osamljene lastovke. A ob vsem fotkanju in pisanju sem pozabil na eno, zelo pomembno stvar. Nisem naredil skupinske fotke vseh mojih minimalnih sopotnikov!

Prav je, da napako popravim. In ker se v teh dneh ukvarjam z drugo spletno stranjo, ki bo posvečena bosemu in minimalističnemu teku, ki bo ponudila tudi ugoden nakup minimalcev vseh zainteresiranim, sem združil prijetno s koristnim. Zložil sem torej vse svoje minimalce na kup (kasneje ugotovil, da jih vendarle nekaj še manjka – a ker se na jesen veselim par novih primerkov, počakam do takrat) in jih za arhiv tudi pofotkal. Evo vam fotko spodaj 🙂

Saj vem, minimalist sem, pa bi se s tole zbirko lahko mirno kosal z marsikatero žensko garderobo za čeveljce. A za svojo radovednost imam vendarle lahko takole pregreho, mar ne?

ps. ne pozabite obiskati bositek.si – morda si najdete kaj uporabnega tudi zase.

Z bosim tekom se pečam že več kot štiri leta, le nekaj manj pa poznam in eksperimentiram z minimalistično obutvijo. Tržna niša, ki jo je sramežljivo v tistih pionirskih časih začenjal Vibram s svojimi petprstniki je prerasla v samostojno obutveno panogo z nešteto modeli, ponudniki in možnostmi. Ja, tudi pri nas, v nekoliko konservativni Sloveniji se ljudstvo prebuja in se želi obuvati v lažjo, manj blaženo, bolj zračno obutev, ki omogoča boljši občutek podlage. Ker imam z vsemi možnimi “bosimi čevlji” že nekaj izkušenj, jih želim tule podeliti z vami.

Temu lahko rečemo tudi test, ocena ali pa zgolj pribeležke ob raznovrstni obutvi. Pa začnimo!

Vibram Fivefingers

Moja prva minimalistična obutev, ki sem jo spoznal že leta 2007.  V osnovi so bili izdelani za jadralce, a so po naključju prišli v roke tekačem in revolucija se je začela. Unikaten dizajn, tenak podplat in zelo odzivni copatki so me spremljali na več maratonih in ultramaratonih. Sam še vedno najbolj cenim model Sprint, predvsem ker je odprt, lahek (cca. 150g), lažji za obuvanje in ima še originalni, tanjši Vibramov podplat (2,5mm). Začel sem sicer z modelom Classic (ker drugih v slo ni bilo), med drugim pa sem tekel tudi že v najnovejših Bikila in Speed. Zadnja dva imata novejši, bolj izpopolnjen podplat (4mm) in boljše materiale na gornjem delu. Speed imajo tudi vezalke, za tekače z visokim nartom ali željo po res optimalnem zavezovanju. Zelo popularen postaja tudi model Komodo, ki je robustnejši in nekakšna evolucija modela KSO. Zanimiv je tudi model KSO Trek, izdelan iz kengurujevega usnja, zelo mehak, topel, z ekstra strukturiranim podplatom za najtežje terene. Temu primerna je tudi visoka cena, pri nas 150€. Morda velja omeniti še model Moc, v celoti usnjen z le nekaj malega gume na kritičnih delih podplata. Izjemno udoben, lahek in tenak, a zelo neprimeren za karkoli drugega, kot npr. indvidualne dvoranske športe, npr. jogo. Podplat se  namreč v stiku z asfaltom strga kot bi mignil.

Prednosti: lahka, zračna obutev. Posebej pri osnovnih modelih zelo tenak in na podlago odziven podplat. Izviren dizajn s prsti, ki niso omejeni na zmeraj, preozke čevlje fiksne širine, možnost pranja v pralnem stroju.
Slabosti: nekoliko zamudno obuvanje, hitrejše ohlajanje ločenih prstov pozimi, predebel podplat na novejših modelih, cena

Na fotkah levo lahko vidite VFF Bikila od zgoraj, s strani in podplat, ki je novejši in bolj dodelan. Za primerjavo še VFF Classic od zgoraj in podplat ter VFF Moc, usnjeni copatek in najlažji v družini.

Ocena: 8/10
Vsekakor priporočam vsem, ki se podajate v športne minimalistične vode. VFF o odlični za hojo, tek, dvoranske športe, izkušeni se bodo dobro znašli v njih tudi v hribih. Podplat je neuničljiv, gornji del pa se da tudi zašiti. Obvezno z njimi probat tudi na makadam!

Vivobarefoot

Pri Vivobarefoot je štorija čisto drugačna. Terra Plana, angleško čevljarsko podjetje je bilo dolgo časa poznano po svoji modni obutvi. Blagovno znamko Vivobarefoot so razvili kot manjši dodatek svojim linijam, potem pa se je začel bosonogi bum in Vivobarefoot je sedaj vodilna znamka pod okriljem podjetja. Sam sem jih prvič srečal leta 2009, a sprva nisem bil navdušen nad njimi. Po VFF in Feelmaxih so se mi zdeli pretežki in s predebelim podplatom. Potem pa sem naredil z njimi nekaj daljših tekov in ugotovil, da so pravzaprav odlično tekaško obuvalo. Odstranil sem namreč vložek, nataknil najtanjše nogavice in brez težav odtekel tudi maratonsko razdaljo. Z slabimi 3 mm podplata so še vedno zelo odzivne, zgornji mrežasti del pa dovolj zračen tudi za vroče vreme. Model EVO je tisti, ki sem najprej uporabljal. Še vedno dovolj formalen, da sem ga lahko nosil tudi za vsakodnevne opravke,celo nekajkrat v službo. Nekoliko bolj dodelani so EVO II, zgornji poliuretanski mrežasti del pa je še ojačan z najlonsko podlogo. Za mokre in zimske teke so bili ravno pravšnji. Resnično navdušen nad Vivoti pa sem postal, ko sem dobil svoj testni par modela Neo. Najširši čevelj, ki sem ga kdajkoli obul, uporaben za vsakodnevno nošenje,a še vedno dovolj zračen. To jesen pride k nam tudi novi model Neo Trail, s katerim Vivobarefoot želi pokriti še zahtevne tekaške terene in hribovske avanture. Vsekakor ga že nestrpno čakam!

Levo lahko vidite model Evo II od zgoraj, od strani in tudi njegov trpežni podplat. Model Neo na zadnjih dveh slikah pa je eden mojih najljubših.

Prednosti: izgleda kot klasični čevelj, posebej model Neo je dovolj širok, da je vedno udoben, možnost odstranitve vložka, pranje v pralnem stroju, trpežnost podplata, izdelano ekološko iz gume in poliuretana
Slabosti: neugoden pregib nad prsti (po nekaj tekih se unese), preobčutljivost gornjega dela na ostre predmete na težjih terenih, cena

Ocena: 8/10, za NEO pa 10/10
Priporočam vsem, ki želite minimalističen čevelj, ki ne bo samo za športno uporabo. Idealen, če se vam ne da odgovarjati na vprašanja mimoidočih (pri npr. VFF jih boste dobili veliko). Podplata ne boste uničili niti na najtrših terenih. Obujte jih za v službo ali v mesto, noge bodo hvaležne!

Feelmax (ni več na trgu)

Začel se bos nekaj let nazaj in sem morda tudi zaradi tega občutljiv pri minimalistični obutvi. Hitro me zmoti debelina podplata, teža copata in odzivnost. Potem, ko sem nekaj časa tekel v VFF in razbil nekaj parov, sem iskal podobne, cenovno ugodnejše variante na trgu. Po sreči in naključju sem naletel na finsko podjetje Feelmax, ki je razvilo minimalistično obutev za športnike. Čevlji so bolj spominjali na šolske copatke in to me je animiralo, da sem si naročil svoj par modela Panka. Brez nogavic sem bil na prvem, 10km teku do krvi ožuljen in skoraj sem obupal nad njimi. A sčasoma sem jih, sedaj z nogavicami, osvojil, še bolj, ko mi je na noge prišel model Niesa, s katerim sva začela dolgotrajno zvezo. Ogromno kilometrov sem opravil v njih, naredil svoj najdaljši tek v kosu in v etapah, ter najhitrejšo Logarsko v življenju. Všeč so mi bili, ker so bili izjemno tenki, le 1,3mm podplata so imeli, ter bili izjemno lahki (100g za čevelj). Kasneje je bil lansiran še posebni tekaški model Osma z malo debelejšim podplatom in boljšo strukturo.  Žal pa je podjetje propadlo in čevlja, ki se je lepo prijel tudi v Sloveniji, ni več mogoče dobiti na naših policah. Ker je trg izgubil najtanjši minimalistični čevelj vseh časov, je že čas, da pride na njegovo mesto drugi.

Levo lahko vidite štiri različne modele na fotkah, Niesa bele in črne, Osma in Kuusa. Za primer še podplat od Niese, najtanjši podplat med vsem ter za konec še podplat modela Osma.

Prednosti: zelo lahek, izjemno tenak podplat, možnost pranja v  pralnem stroju, ugodna cena (bili so dobrih 60€), lahko obuvanje
Slabosti: podplat se je na robovih izrabil dokaj hitro, za tople dni je bil precej vroč, Niesa so bili previsoki na gležnjih, brez profila

Ocena: 9/10
Feelmaxi so lepo dopolnjevali ostalo paleto minimalističnih čevljev na trgu in res je škoda, da jih ni več. Že leta 2009 sem jih priporočal vsem, ki so želeli izkusiti občutek bosega teka, pa niso imeli poguma, da bi se popolnoma sezuli.  Čevelj, ki ga najbolj pogrešam med minimalci!

Softstarshoes

Softstar je ameriško družinsko podjetje iz Oregona, ki že desetletja dela mokasine in otroške čevlje. Njihovi copatki so iz ročno obdelanega ovčjega usnja, res mehki in zelo udobni. Dve leti nazaj so na trg lansirali tudi športni model čevlja, malo netipičen glede na njihovo ponudbo, a se je takoj prijel. RunAmoc je v osnovi dokaj preprost tekaški copat, ki izgleda kot “žakeljček”. Podplat je iz 2mm Vibrama, gornji del pa iz naluknjanega, zelo mehkega usnja. Vezalka na vrhu pomaga v toliko, da copat lahko fiksiraš nad gležnjem. O čevljih sem najprej veliko prebral, potem pa si naročil svoj par, bolj iz radovednosti kot iz resnih tekaških namenov. A me je presenetil! Podplat je ravno prav tenak, da čutiš vsak kamenček, gornji del pa dovolj širok in predvsem mehak, da se ne nikakor ne moreš ožuliti. Še zmeraj me zezajo, ko me vidijo teči v njih, a meni so prikladne za kakršenkoli poljuben tekec. Čaka me še maratonska razdalja v njih. Žal se jih v Sloveniji ne da dobiti, lahko jih kvečjemu naročiš preko njihove spletne strani.

Na levi fotka RunAmoc od zgoraj, od strani in Vibramov podplat.

Prednosti: Lahki, tanki, zračni, mehak zgornji del, lahko obuvanje
Slabosti: podplat je težji od gornjega dela, kar je opazno predvsem v dežju, cena (zaradi poštnine)

Ocena: 8/10
Če bi bil podplat še malo tanjši, bi lahko postali novi Feelmaxi. Za vse avanturiste, ki želijo preizkusiti, kako te v tekaškem čevlju ne žuli niti najmanjši šiv. Če bi kdo naročil, naj se mi javi, bomo skupaj oddali in prihranili na poštnih stroških.

Sole Runner

Znanec oz. ene vrste poslovni partner iz Nemčije, s katerim sva se spoznala preko sejmov in Feelmax obutve, je sam razvil svojo linijo minimalistične obutve. Imenoval jih je Sole runner in v designu uporabil precej prednosti Feelmaxov. Podplat je trpežnejši, gornji del je mehkejši, sistem vezalk je naprednejši. Pri modelu T1 Allrounder moti morda previsok jezik in dejstvo, da so precej vroče v toplem vremenu. Sam sem v njih tekel le dvakrat in sem bil prijetno presenečen. Res dobro tesnijo, podplat je debel samo 1.5mm, posamezni čevelj pa nima več kot 150g. Ko k nam pride še model FX Trainer, ki bo še bolj športno orientiran, nižji in bolj zračen pa že lahko pričakujemo copat, ki bo tudi za daljše tekaške preizkušnje kot nalašč. Verjamem, da bodo odzivi s terena pospešili tudi izboljšave čevlja, tako funkcionalne kot oblikovne in dizajnerske.

Na Slikah vidite Sole Runner T1 od zgoraj, od strani in njegov podplat.

Prednosti: lahki, zelo trepežen podplat, vodoodporni tudi v večjem nalivu, pranje v pralnem stroju, cena
Slabosti: visok jezik, predebel in vroč zgornji del, velikostni sistem, ki je za 1-2 številki večji kot običajno

Ocena: 8/10
Ker je bil narejen na hitro, jim oprostim, da so copati nekoliko bolj grobi in na prvi pogled zgolj funkcionalno privlačni. Vsekakor pa so vredni svojega denarja in pričakujem, da bodo kmalu zavzeli trg najbolj odzivnih čevljev med minimalisti. Če za prve minimalistične čevlje ne želite dati veliko denarja, so Sole runner odlične za začetek!

Huaraches – doma izdelani sandali

Ste prebrali Born to run od Chrisa McDougalla? Ne? No, notri med drugim nastopajo Tarahumare, indijanci iz Mehiških kanjonov, ki so odlični tekači in se obuvajo v doma narejene sandale iz rabljenih avtomobilskih gum. V knjigi nastopa tudi Barefoot Ted, ultraš, ki je med drugim eden od pionirjev bosega teka in raziskovalec minimalističnih možnosti. Pri svojem obisku v Mehiki se je navdušil nad njihovo obutvijo in začel sam izdelovati podobne sandale. Kontaktiral sem ga preko mejla in od njega kupil prvi komplet za izdelavo lastnih huaraches – kos vibram gume in dve dolgi usnjeni vezalki. Postopek izdelave je potem sila preprost: svoja stopala narišeš na papir, izrežeš obrise, jih nalepiš na Vibramov kos gume in izrežeš. Potem na treh mestih narediš luknje (jaz sem prvič to delal kar s škarjami), skozi potegneš vezalko in voila, imamo sandale! Nekaj umetnosti zahteva prvo zavezovanje, a po nekaj tekih  sem imel vse skupaj obuto v nekaj sekundah. Čeprav izgleda, kot da boš s sprednjim delom stalno drsal po tleh, pa pri teku temu sploh ni tako. Odlično se obnesejo, nekako tako kot dodatna koža na podplatu. Tudi dokaj trda usnjena vezalka se sčasoma zmehča. Maratonsko razdaljo (po makadamu!) sem zmogel brez žuljev, so me pa podplati pekli podobno kot po bosem maratonu na cesti. Odlično!

Slikice prikazujejo Huaraches z vseh zornih kotov.

Prednosti: zračnost, enostavnost, minimalizem, cena, trpežnost, pravo minimalistično obuvalo
Slabosti: zavezovanje, trda vezalka (se zmehča)

Ocena: 10/10
Če hočete najboljši približek pravi minimalistični obutvi, potem si morate omisliti par huaraches. Sam se doslej izdelal že dva para, ko najdem nov material za vezalke, pa bom še kakšnega. Cenovno gre za daleč najcenejše obuvalo, material me ni stal več kot 30€ za par. Čiščenje je preprosto, uporaba vsestranska. Le na komentarje in radovedne poglede se boste morali navaditi.

Kigo

Dejstvo, da je ameriški trg tisti, ki ponuja največjo paleto minimalistične obutve, ni presenečenje. Navsezadnje se prodaja te obutve tam meri v milijonih parov. Izdelovalci minimalistične obutve rastejo kot gobe po dežju. Ena od teh, novih blagovnih znamk je Kigo. Nekaj parov sem si za test naročil v lanskem letu. Preizkusil sem modela Edge in Curve. Kljub na prvi pogled zanimivi izdelavi, pa mi nobeden ni ustrezal, ne za hojo, še manj pa za tek. Predebel podplat, ki dejansko ne omogoča občutenja podlage, preozek v sprednjem in srednjem delu čevlja ter predolg prednji del, ki spominja na turške sandale. Pri hoji sem imel venomer občutek, da bom zvrnil nogo. Po drugi strani pa žena prav uživa v svojem paru in ji na nogo sede kot ulit. Po primerjavi sem ugotovil, da tovrstni čevljčki trenutno bolj ustrezajo ženskim nogam, zaradi izdelave in dizajna. Upanje za naprej vliva novi model Drive, ki naj bi štartal letošnjo jesen.

Na slikicah Kigo Edge z vseh zornih kotov. Podplat ima zanimiv krožni vzorec.

Prednosti: zračen zgornji del, odstranljiv vložek, ekološki materiali, cena
Slabosti: preozko kopito, predolg sprednji del, predebel podplat, neuporaben za športne aktivnosti

Ocena: 6/10
Vsekakor je pametno najprej pomeriti, potem šele kupiti. Zaenkrat se jih da kupiti samo preko interneta, iz ZDA. Priporočam ženskam, ki rabijo alternativne sandale za vsakodnevna opravila, žal pa za resno športanje ne bodo prave. Ko dobim model Drive, bom morda lahko dal boljše priporočilo. Če želite videti, kako izgledajo, me kontaktirajte.

Naslednjih znamk še nisem resno preizkusil, a jih poznam in jih večino še bom temeljito testiral.

Nike Free: čeprav ga na veliko oglašujejo kot minimalistični copat, pa sam o tem še nisem prepričan.  Že na prvi pogled Free spominjajo na klasične tekaške copate, imajo dvignjeno peto in sorazmerno debel podplat. Mehkost le-tega jih kvečjemu oddaljuje od minimalističnega sveta. Obul sem jih samo enkrat, v trgovini, tekaško se z njimi še nisem udejstvoval. Zaenkrat ocena 5/10, ko jih testiram pa napišem še kaj več.

Merrel: priznati je treba, da se pri Merrelu znajo lotiti posla dosledno in strokovno. Postavili so svoje barefoot spletišče, angažirali nekaj bosonogih strokovnjakov, izdelali celovito marketinško kampanjo. Vse skupaj se pozna tudi na prodaji, celo pri nas v Sloveniji se med minimalisti najbolje prodajajo. Pa so šele letos prišli na police! Sam sem jih mel priložnost na hitro preizkusiti, a so se mi zdeli nekoliko preveč robustni za pravi bosonogi občutek in nekoliko preozki, predvsem v srednjem delu. Dokler jih ne testiram na hribovskem terenu, za kar so tudi namenjeni, težko rečem kar več. Prav gotovo je model Trail Glove prvi na mojem seznamu za testiranje. Zaenkrat ocena 7/10.

Skora: ameriško tržišče bo kmalu preplavilo morje minimalistov (in tudi wannabe-jev), ker se tam bosonogi način športanja skoraj prebija v mainstream. Eden od novih igralcev je Skora, ki že eno leto rajca z novim pristopom ki minimalistični obutvi. Vendarle, po prvih skicah sodeč za kakšno revolucijo vendarle ne bo šlo, zadeva zna biti podobna produktom, ki so že na trgu. Trenutno napovedujejo lansiranje za pomlad 2012, počakajmo pa bomo videli. Za začetek si zaslužijo 7/10.

Altra: še eden iz ameriških logov, ki kombinira standarde, ki jih uvaja minimalistični trg. Tako kot za Skoro je tudi pri Altri vprašanje, če bodo (oz. če imajo sploh namen) kdaj postali svetovni igralec, vsekakor pa že z delom trga čez lužo lepo shajajo. Mene zanima samo model Adam, ki je pravzaprav edini minimalist v njihovi ponudbi. Morda ga dobim že letošnjo jesen. Za pogum in izgled 7/10.

V kratkem bom torej imel spet delo, vedno več pravzaprav, ker se na tem področju dogaja in brbota s svetlobno hitrostjo. Se že veselim! 🙂

Na hitro morda še o kriterijih, ki jih sam smatram, da definirajo minimalistično obutev.
– tanek podplat, ki omogoča občutenje podlage (s podplati, ki so debelejši od 5mm se to že težko dosega),
– “zero drop”, se pravi, da peta ni dvignjena glede na prednji del,
– enostavna zgradba brez EVO vmesnikov, stabilizatorjev in blaženja (nekateri zgoraj omenjeni to pravilo že kršijo),
– čim nižja teža čevlja, zračnost zgornjega dela in občutek lahkosti.

Do gornjih ugotovitev sem prišel z lastnimi testi in preizkusi, z izkušnjami kolegov bosonogcev iz z odzivi strank v trgovini ŠC Maratonc, kjer se pečam z minimalističnim programom. Predvsem se mi zdi, da sodobni bosonogec in minimalist ne dobi dovolj informacij, ko kupuje svoj par obutve. Sam se zato trudim, da so uporabne informacije na prvem mestu. Za morebitna vprašanja me lahko kontaktirate po mejlu ali telefonu, lahko pa se tudi oglasite v trgovini, pa kakšno rečemo. V kratkem bom lansiral tudi spletno trgovino za ugodne nakupe minimalne obutve – bositek.si. Oglasite se kaj, z veseljem pa sprejemam tudi predloge in kritike. Srečno!