Manj je več

Tema za zadnjo kolumno v Tekaču se je ponujala kar sama; ob vseh obletnicah, ki jih tako ali drugače obhajam zadnje leto je tekaška še najbolj pomenljiva. In zadnje desetletje je bilo v vseh pogledih najbolj pestro. Tekel sem res manj (zato pa jedel in pil toliko več), a eksperimenti z bosim tekom in izleti v prehranske vode so napajali večino mojih zapisov tule in pojavljanj drugje. Imel sem srečo, da je tematika zanimala širše občestvo – z malo obsesije in zanosa pa ni težko zganjat evangelizacije. Čeprav sem še vedno zvest večini postulatom, ki sem jih z veseljem tolmačil tudi drugim, pa na temle mestu lahko pošteno priznam: v marsičem sem se krepko motil.

Tisto, kar je bilo v določenem momentu zame dobro, ni nujno dobro zame tudi na dolgi rok. Še več, ni nujno dobro tudi za druge, komu lahko celo škodi. O bosonoštvu tako ne pridigam več, ker mi je popolnoma jasno, da večini tekačev tovrstni način tekanja ne ustreza – ako pa se najde še kak nov zanesenjak, ga z veseljem podučim o mojih izkušnjah. S prehrano se v akademskem smislu pečam še manj. Še vedno težim k čimboljši, čim manj predelani in avtohtoni hrani, po drugi strani pa ne navijam več zgolj za eno prehransko sekto, omejujoč si širino pogleda in raznovrstnost krožnika pred sabo. Omejevanje ogljikohidratov je lahko občasno terapevtsko, še zdaleč pa ni prehranski sveti gral ali celo prva izbira pametnega uživalca hrane. Krompir je še vedno zakon, od kosa kruha pa nisi večno pogubljen. Včasih celo koristi prebavi.

Kaj bom na tem prostoru v naslednjem desetletju še pisaril, se mi niti ne sanja. Najbrž je še najbolje tako. Pa dober tek.

Svojo nedeljsko mašo opravljam na bližnjem tekaškem ovalu, sicer ne več tako redno kot nekoč, a vedno v družbi s prijatelji in kolegi. Urica teka se potem obvezno zaključi še z uro v gostilni, da spijemo tisto pivo ali dve in korektno zaključimo debate. Tek ima na nas, dedce v srednjih letih cel kup pozitivnih učinkov – ne samo tega, da smo lahko par ur od doma – in lagal bi, če eden od njih ne bi bil ohranjanje kolikor toliko sprejemljive linije. No, vsaj domišljamo si to.

Potem pa se vedno najde kdo, ki neobdodno razbije še tisto nekaj upanja in samoiluzij. Kot prijatelj Mitja, ki je zadnjič, ko smo se spet čohali po vampih, gladko pribil: »Saj je fajn odlaufat, prešvicat in pokurit tistih nekaj kalorij, a kaj, ko jih potem takoj vlijemo nazaj.« Besno sem protestiral: » Ampak teh par piv bi tako ali tako spili!« Pa se je zrežal nazaj: »Ob enajstih dopoldne prav gotovo ne!« Seveda je imel prav. Če bi vedril doma, bi kvečjemu pogoltnil kako kavo več, kozarčku ali dvema ob kosilu pa se prav gotovo ne bi odrekel,  z dopoldanskim pivom za popotnico ali pač ne.

S pivom po teku v svoji tekaški srenji še pridem skozi,  nekateri »resnejši rekreativci« pa že imajo težave z njim. Nasploh je pričenjanje razprave o prehrani delikatna tema, ki nemalokrat razregeje tekaška omizja. Sicer popolnoma mirni posamezniki se velikokrat spremenijo v goreče zagovornike prehranskih režimov pred, med in po teku, pa naj bo znameniti »carboloading«, žvečenje rastlinic, mazanje zaseke ali celo postenje. Marsikdo svoj protokol zagovorja z versko zavzetostjo primerljivo samo še z navijanjem za omiljeni nogometni klub. Tistemu, ki je do tega prišel z lastnim preizkušanjem, z zdravim razumom in oziranjem na znanost, to še nekako oprostim, a kaj ko večina zgolj ponavlja mantro svojega »trenerja«, tekaškega vzornika ali popularnega članka v rumeni reviji.

Pa ne da sem (bil) sam imun na te pristope, o kje pa. Dolga leta sem bil zvest kilam makaronov na predvečer maratona, ne glede na to, da sem potem zgodnja maratonska jutra preždel na wc-jih, napihnjen kot balon. Dokler nisem pred prvim Berlinskim avanturistično požrl mastne klobase z zeljem in naslednji dan odtekel najboljši maraton tistega leta. Med teki sem imel navado previdno dozirati gele in energetske napitke, dokler se mi na enem malo daljšem večdnevnem  teku ni vse zagnusilo in sem popadel sendvič z ogrsko ter doživel razsvetljenje. Regeneracijskih poskusov z raznimi sirotkami v praških pa raje ne omenjam, ker mi je skoraj nerodno, da sem jim sploh kdaj dajal prednost pred ravno prav zapečenim zrezkom v poprovi omaki.

Težko bi rekel, da je moje sproščeno in nekonvencionalno tekaško prehranjevanje škodilo mojim maratonskih dosežkom, se pa lahko mirno pohvalim, da sem pred Pariškim maratonom z veseljem pomazal mastno račko s krompirjem, na Dunaju kaj drugega kot hrustljavi dunajski zrezek in v Firencah tistega kilskega, ravno prav uležanega florentinca. Moji bolj »zdravi« tekaški sopotniki sicer negodujejo nad »holesterolskimi« zajtrki, ki si jih privoščim, spet drugi, bolj dosledni paleo prijatelji pa se zgražajo nad mehkimi štručkami, ki jih mažem s pašteto. A večino prehranskih dogem in pravil sem, če rečem po domače, že nekajkrat prebavil in prav nič ni bilo narobe.

Da bi sedaj nehal piti pivo po teku, je približno tako verjetno, kot da na Bledu (in Nočni 10ki) ne bi bilo več kremšnit. Bom prej nehal teč. Kar pa bi bilo navsezadnje škoda, ker, kako pa bi šel potem po teku na pivo? Dober tek in na zdravje.

Kolumna objavljena v reviji Tekac.si septembra 2016.

Če sem bil letos kje zvest svoji naslovni temi, sem bil prav gotovo pri pisanju. Tipkovnica enostavno ni stekla in nekako sem uspel spacati le tiste dvomesečne kolumne za Tekača in morda še kak, od zunanjih dejavnikov sprovociran zapis. Nič ne de, če je to eksistencialna kriza skorajšnjih srednjih let, naj še malo traja, pa bom potem toliko z večjim guštom mrcvaril ta štof.

Kljub temu, tradiciji na čast bom na kratko pribeležil retrospektivo leta; zaradi obujanja spominov in malo za lastno evidenco, ki bo prav prišla, ko se enkrat FB zadavi z lastnimi smetmi. Jp, nekako sem paleo in barefoot konja tudi letos še malo brcal in gladil.

Ako obrnem časovnico, je šlo nekako takole. V začetku decembra smo se dobili na prvem paleo meetupu v prestolnici, kjer se je najbolj angažiral Nenad Kojić, ki je pred tem štartal tudi izjemno poučen in paleo poglobljen portal Paleomoderni. Oboje velja spremljati tudi naprej! Po klepetu naju je prijatelj Jan Kok, medijski univerzalec, zvabil na testno snemanje epizode za novo sezono Brloga, podcasta, kjer sem gostil točno dve leti nazaj. Brlog je ravno pod njegovo taktirko letos dobil novo podobo: poleg podcasta je postal čisto pravi mnenjski portal, ki spremlja in argumentirano komentira aktualne teme. Med soustvarjalce sem bil povabljen tudi sam in doslej spacal (sicer prilično dobro bran) zgolj en samcat zapis o sodobnih fotrih. Morda bo naslednje leto bolj prolifično zame; vsekakor pa mirne duše več prostora pustim izjemno razgledanim in artikuliranim kolegom, ki dobesedno trgajo na sceni.

Paleovember je stekel kot ponavadi; kljub temu, da ni več tako trendovski še vedno privlači nove in nove pristopnike, ki jim velja ponuditi zdrave osnove. Sam sem navdušen nad širino in znanostjo, ki praktično dnevno širi naše znanje o hrani in okolju, izdatno pa že vpliva na javno mnenje (če je za odločevalce še malo prezgodaj). Ko smo že pri znanosti; novembra smo dvakrat predstavljali tudi Liebermanovo knjigo Zgodba človeškega telesa v prevodu založbe UMco, izjemno dela tega evolucijskega biologa, ki bi moralo biti obvezno čtivo za vsakogar, ki da kaj na znanost. Vroča smer na paleo področju so žuželke; čestitke fantom Zoicbara, ki so na natečaju suvereno pobrali glavno nagrado in se podali na podjetniško pot. Z veseljem sem njihov ambasador in podpornik.

Konec oktobra pa sem skupaj z Ljubljanskim maratonom praznoval okroglo. Skupaj se druživa že dve desetletji (in mali prispevek v knjigi je ene vrste zahvala), dlje kot s čimer in komerkoli drugim. Stekleno skulpturo sem pospravil v kot, z Vitezi pa najpre tri dni ordiniral na sejmu, potem pa se, kot že nekaj let, našemljen podal na Ljubljanske ulice (kar je Alenka Teran Košir, kot cel kup našoh podvigov,  neumorno beležila). Otroci so se neizmerno zabavali, celo tastarim je ušel kak nasmešek. Uvertura v maratonski teden je bila oddaja Športni izziv na nacionalki, kjer smo se hecali iz teka in maratona  – kar se itak vedno in povsod premalo.

Berlin je moja stalnica, vsaj zadnjih nekaj let in slabše pripravljen kot letos tja še nisem šel. Bosih nog v idealnem vremenu sem s pomočjo Frikota vseeno zlezel skozi, ostalo je naredila odlična družba. Naslednje leto si ga spet privoščim, če ne drugače, za svojo okroglo.

Svoje leto, poletje pa sploh, že slabo desetletje organiziram okrog najboljše tekaške prireditve na svetu, Nočne 10ke. Ekipa, ki je narasla že na 200 ljudi, milijon malenkosti in pomembnosti, da vse zmeraj zapeljemo tako kot je treba. Naslednje leto zaokrožimo desetletje; simbolično bo na toliko nivojih, da me že zdaj malo daje nervoza. Čeprav na večino tekaških prireditev ne hodim, pa se vabilu, da s fanti tečemo pred in za dekleti (in to 7000 njih!) nisem mogel upreti. Prav hecen dan v Tivoliju; marsikdo nam je bil fouš 🙂

Bosonoštvo je v tekaškem svetu izdatno izgubilo sapo; vseeno se vedno najdeno nove duše, ki se v čevljih počutijo utesnjeno. Tudi medijsko je tema še vedno intrigantna; Carmen L. Oven me je ujela za radijsko Razkošje v travi, Maja Bertoncelj pa za Gorenjski Glas. O teku nasploh pa sem v eminentni družbi razpravljal tudi z Jerco Zajc Šušteršiš na Planetu. Slovenski Bosi Tek prvo nedeljo v maju je bil, letos nepričakovano (kar 250 udeležencev!), že petič zapored rekorden.

Nekaj malega sem letos tudi predaval. Najprej marca pred Istrskim maratonom, maja v Radovljici, jeseni pa na Športni uniji Slovenije. Na posvetu organizatorjev v športu sem predstavil Nočno 10ko. Marca smo predstavljali tudi knjigo Minimalizem (nekaj o tem sem razložil tudi za Moje finance), čast pa sem imel napisati predgovor že tretji izdaji Rugljeve Delaj, teci, živi. Ko je izgledalo, da bomo pozimi samo pili in jedli, pa smo iznenada obudili smo tudi častivredno tradicijo dvojnega Skoka na Pokljuko, da smo potem lahko še več jedli in pili.

Hudir, pa se mi je zdelo, da je bilo letos eno tako mirno in pusto, minimalistično leto. Še več takih! Imejte se.

Z leti se mi vse bolj dozdeva, da me potrpežljivost zlagoma mineva. Vedno bolj nestrpen postajam, ko čakam v kakem zastoju na cesti. Odrezavo odgovarjam tečni stranki po telefonu. Z lahkoto vzrojim, ko mi otročad polije kavo ali razmeče papirje. Hitreje zagodrnjam – bolj v brado sicer – ko me žena opozarja, naj ne svinjam kuhinje. In pri teku? Hja, če sem včasih brez težav trpel par ur, da sem dosegel kak zanimiv cilj ali vrh, so moji današnji krogi precej krajši in položnejši.

Sam pripadam generaciji, ki so jo doma in v šoli učili, da se brez muje še čevelj ne obuje. Vzgojili so nas v poslušne in ubogljive, velikokrat delavne posameznike. Če za sodobno mularijo starši želimo predvsem srečo in uspeh, so nam na srce polagali poštenost in delavnost. Kar dobro nam je šlo. Potrpežljivo smo hodili v šole, se urili na pripravništvih, potrpežljivo gradili osebne in karierne potke. Tudi tekli smo tako. Vsak dan, ne zgolj zaradi naslednje tekme, ampak, ker je bilo prijetno, zdravo in enostavno del vsakdanjika.

Potem so prišli novi mladci, naslednja generacija, ki je naše dojemanje realnosti postavila na glavo. Kreativnost je vzela mero doslednosti, virtualnost je z vseh strani prehitela dejanskost. Mi starci smo ostali zadaj, v istih službah (ali celo brez njih), z istimi krediti in kar naenkrat dokaj dolgočasno prihodnostjo. Tud nova tekaška paradigma se je obrnila: nihče več ne teče brezciljno, sedaj obstajajo programi, priprave, točno določeni hitri, počasni in intervalni in ostali teki.

Preden sem šel na svoj prvi maraton, sem nekaj let enostavno tekel. Tekel sem precej in se skoraj nisem obremenjeval s časom na teh dnevnih tekaških avanturah. Včasih je šlo hitro, včasih malo manj hitro a večinoma je šlo. Občasno sem svoje enourne eskapade podaljšal na dve uri in potem mi je prišlo na misel, da bi se veljalo preizkusiti tudi v najdaljši atletski disciplini. Moj prvi maraton, ljubljanski je bil, je bil zame osebno izjemni dogodek. Še leta po tem sem ga v različnih pogovorih umeščal med enega večjih življenjskih dosežkov. Pa niti planiral ga nisem.

Z mnogimi tekači se danes težko pogovarjam o teku. Utrudijo me s svojimi pripovedmi o točno izdelanih tekaških planih, o strogo oblikovanih tekaških načrtih, o ultimativnih tekmah, ki so na koncu teh. O razočaranjih, ko se plani ne izzidejo pa sploh nočem več poslušat. Ne da se mi razpravljat, da programirano, do milimetra izračunano in skrajno učinkovito tekanje, ki je samo priprava na tekmo (in velikokrat nič drugega) pač  ni moja šalca kofeta. Tudi do osladnosti zabeljene motivacijske sličice, ki so jih družabna omrežja polna, se mi enostavno upirajo. Kaj pa zgolj tek zaradi teka samega?

Potrpljenje je božja mast, so pravili naši dedki. Čeprav sem večkrat odmahnil z roko, sem nenazadnje sam to misel vendarle ponotranjil. Nič ni narobe s tem, da danes ubogljive hrbte zravnamo, ko služimo svoj dnevni kruh, ko nam kratijo pravico in ko nas želijo neupravičeno prehiteti po desni.  Kaka sitna stranka si enostavno zasluži svojo lekcijo. A pri stvareh, ki nas delajo tisto kar smo največkrat je potrpežljivost nagrada sama po sebi. Naj si gre pri vzgoji otrok, razmerjih ali teku.

Kako postati vzdržljiv tekač, vzdržljiv človek? Če mene vprašate, s potrpežljivostjo. Ne nujno s ciljem, zgolj z zavedanjem, da vsaka, še tako ležerna in navidez proč vržena ura šteje. Potrpežljivost in vzdržljivost se zame enostavno prepletata. Dober tek!

Kolumna objavljena v reviji Tekač.si avgusta 2014

Dve leti nazaj sem se takle čas lotil priprave na jesenski maraton na malo drugače, minimalističen način. V bistvu  ni šlo za nič drugega kot meni lastno “tekaško lenobo”, ki sem jo ponotranjil v zadnjih letih, ko “treniram” precej bolj preudarno in zgolj in samo še za užitek. Vseeno sem projektu dal nekoliko “znanstvenega” pridiha, ko sem ga zastavil v nekih predeterminiranih časovnih okvirih. Vse za znanost, se razume. Ker sem bil v paleo vodah že tri leta, sem obenem kanil ekperimentirati tudi s prehrano okrog svojih treningov. Pravzaprav z odsotnostjo le-te.

Zdaj sledi disclaimer: vse tele poskuse, ki jih delam na n=1, torej na sebi, vedno izvajam z lastnim premislekom in v celoti na lastno odgovornost. Čeprav za marsikoga niso nič takega (in tudi sam brez težav deluje v istih pogojih) pa bi se kak zagnani tekač brez tovrstnih izkušen beroč te vrstice lahko nepremišljeno zaletel. Zato je tole pisanje najprej prostočasnega, potem pa šele informativnega značaja. In če greste v kaj takega, pa vam manjka kak kos sestavljanke, mirno vprašajte. Tako.

Odkar tečem, praktično nikoli nisem jemal hrane ali vode na teke, ki so trajali do dveh ur. Poletje ali zima; vedno mi je zadostovalo, če sem nekaj spil in pojedel pred tekom. Po prevladujoči paradigmi,ki se je razširila v 90-ih, da je treba piti čim pogosteje (in še pred žejo), jesti pa prav tako kolikor se da, sem tudi sam posskušal v tej smeri. Včasih mi je uspevalo, včasih ne – koliko pa je to vplivalo na moja tekaška izvajanja, pa nisem niti spremljal.

Pred leti pa sem se spet vrnil na stara pota. Skoraj istočasno s tem,ko sem zavrgel klasično tekaško obutev in ure, sem pri hrani in pijači postal konzervativen. Na teke nisem več jemal bidonov, za pas si nisem več tlačil gelov in tablic. Edino na kak dolgi tek si brez vsega nisem upal. Ravno zato me je 2013 zamikalo, da temeljito raziščem tudi to področje.

Tekal sem večinoma konec tedna in moji pomladni, še bolj pa poletni dolgi teki so se začenjali v zgodnji jutranjih urah, ponavadi še pred peto. Iz postelje na cesti sem bil ponavadi v četrt ure: hitro oblačenje v pajkice in majico, kozarec vode v goltanec za zbistritev, wc procedura potem pa gasa. Čeprav vedno na tešče nisem med tekom nikoli pogrešal dodatnih kalorij. To sem pripisoval vsaj delni prilagoditvi na maščobno presnovo; ko sem si v začetku poletja kupil ketometer, da bi potrdil to domnevo. Parkrat sem si pomeril jutranje ketone – ponavadi mi je pokazalo tam okoli 0.5 mmol/L, enkrat celo 1.1 mmol/l – čeprav zelo blaga ketoza pa vseeno meni zadosten dokaz, da nisem več “cukrast” gibalec. Mimogrede; glukoze v krvi sem istočasno nameril vedno med 4.3 in 5.2, kar je popolnoma v mejah normale (enkrat sem cuker meril še po teku, pa je bil celo nekoliko večji kot pred štartom – jp, kot sedaj že veste, telo zna delati lastne sladkorje in ja, presem na račun mišic, kar pa ni nujno dobro).

Bisteveni del moje raziskave pa je bil osredotočen na hidracijo. Tako popularna zapoved je govorila, da je med tekom (posebej v toplem vremenu) treba piti preden te dohiti žeja, na vsaj 15 minut (vsaj deci ali dva) in tudi na silo, če ne gre drugače. Dehidracija je bila ena najhujših usod, ki lahko doletijo maratonca in tej se je dalo izogniti samo s konstantim nalivanjem. Ljudje so to priporočilo in svarila (tudi s pomočjo uspešnih reklamnih kampanj) vzeli za gotovo dejstvo in glavna stvar na tekaških prireditvah so postale okrepčevalnice in pogostost le-teh.

Sam sem se ob vseh teh vodnih bombardiranjih zmeraj spomnil na svoj prvi maraton, ki sem ga v prilično toplem jesenskem dopoldnevu opravil zgolj s kozarčkom vode nekje vmes – ko sem to razlagal v kaki tekaški družbi, sem jih vedno poslušal, da se igram ne samo s svojim dosežkom ampak vcelo z zdravjem. Nekaj let sem potem popil toliko kot sem lahko. Ker zadnja leta tečem izdatno počasneje in je predvsem komponenta dosežka postala popolnoma brezpredmetna, sem zato odločil, da se v teh pripravah torej “poigram samo z zdravjem”.

Teki okrog dvajset ali nekaj več kilometrov, ki so trajali do dve uri in pol mi niso povzročali nobenih težav, kar se vnosa vode tiče. Enkrat sem šel namenoma dve uri kasneje, da bi ulovil nekoliko več vročine, a sem izdatno perspiracijo na teku zelo hitro nadomestil s kakim litrom vode v tisti uri po zaključku. Potem sem štartal na 30-ko in razen suhih ust zadnje pol ure kakih težav ni bilo. Spremljal sem tudi barvo urina med in po teku – nikoli nisem zaznal vode, ki bi bila obarvana temneje kot tisti rahlo dehidrirani jutranji curek. In kot že rečeno: že manjši vnos vode po teku je zelo hitro “razbistril” izločene ledvične presnovke.

Kanil sem opraviti tudi tri teke nad 30 kilometrov. Teh tekaških eskapad, se kljub poznavanju svojega počutja ob manku vode vseeno nisem loteval brezglavo. Večino tekov je potekal blizu urbanih območij, vsaj enkrat ali dvakrat na vsakem teku sem traso speljal tako, da sem tekel mimo kake javne pipe (na britofih in podobno). Tako bi morebitno dehidracijsko stisko lahko v doglednem času saniral in ne ogrožal zdravja. Vsakič sem si v žep vtaknil tudi telefon – s tem sem pomiril ženo, hkrati pa si, ko mi je ustrezalo, zavrtel tudi kak podcast za krajšanje časa.

Ker tudi na tekih na 32 in 34 kilometrov nisem zaznal večjih težav, sem si svoj 36 kilometrski poskus zastavil še nekoliko bolj tvegano. Spanje sem pred tekom reduciral na zgolj 5 uric, obenem pa sem jutranjio dehidracijo potešil zgolj z dvodeciliterskim požirkom vode (ponavadi sem spil okoli pol litra). Da sem večer pred tekom celo nekoliko popival, je samo še prispevalo k izsušenosti telesa in še dodalo k zahtevnosti treninga.

Po kakih 15 kilometrih teka sem prvič odtočil. Tek mi je šel od nog brez težav; a ker je bila še tema, nisem čisto razločil, ali je urin res nekoliko temnejši kot ponavadi. Do 30ke je šlo tekoče, potem pa je spet poklicala narava. Odlil sem kak deciliter; a na mojo grozo tokrat skoraj povsem rdečkasto rjave tekočine. Kri! Od tistega trenutka naprej si nisem upal več teči, ampak sem kar čez polje prečil in skrajšal progo, da čimprej pridem do doma. Sedaj je telefon prišel prav; ne za klicanje ampka za strička Gugla, ki me je potolažil in razložil, da gre zgolj za primer “tekaške hematurije“. Izpraznjen mehur pri dehidrirane tekaču se lahko drgne sam vase in povzroči manjše poškodbe, ki povzročijo manjši izliv krvi v sečevod. Stanje se popravi skoraj iminentno – takoj, ko popiješ nekaj vode. Res, ko sem se doma dodobra nacedil tekočine iz pipe, že ob naslednjem uriniranju ni bilo sledi o krvi.

Nauk celotne zgodbe? V enem stavku: pijte, kot vam narekuje žeja. Ni potrebno biti tekaški asket, ki se odreka hrani in pijači vedno in povsod, a premislek o vnašanju hranil in tekočin v telo tudi med aktivnostjo bi bil potreben. Ker so v zadnjih desetletjih tekaški strokovnjaki ponoreli z nasveti, da je treba izdatno dozirati tako vodo kot sladkorje med praktično vsakršno telesno aktivnostjo, se je začelo dogajati, da so tekači na maratonih začeli umirati ne zaradi dehidracije ampak zaradi prevelike količine tekočine, ki so jo vnesli v telo. Hiponatremia je vzela več življenj kot dehidracija, predvsem v zadnjem desetletju.

Morda ni naključje, da so se veliki miti v teku začeli sesuvati skoraj sočasno; najsibo o blaženi obutvi, vnosu sladkorjev in tudi pitju med tekom. Če vas slednja tematika podrobneje zanima, priporočam predvsem Timothyja Noakesa (avtorja izjemne Lore of Running in zadnje čase proponenta LowCarb prehrane), ki se je v svoji Waterlogged lotil mita o konstantni hidraciji med vzdržljivostnimi športi. Sicer pa imamo tudi v Sloveniji najbrž marsikoga, ki bi lahko popisal kako svojo (še daljšo) brezvodno izkušnjo. Vsaj za enega vem; izjemni LC triatlonec Klemen Rojnik to prakticira na svojih ultra-maratonskih podvigih. Zna biti, da bo na današnjem predavanju v Ljubljani kako besedo rekel tudi o tem, Vabljeni!

ps. tistega Berlina mi potem ni uspelo teči popolnoma brez hrane in vode (ali celo v ketozi). Nekaj preveč veseljačenje v dneh pred dogodkom je naprej zafilalo jetra s cukrom in presnovki ter betico z glavobolom, zato sem ciljal predvsem na preživetje. A bo še priložnost 😉

Bilo je dobro leto za paleo in bosi tek. Tako dobro, da bom še malo drajsal tematiki tudi v 2015. Dokler ne bo kakšne boljše ideje, ane. Tale zapis pišem v maniri tradicije in ker bi drugače vse pozabil. Ja, ta blaga kognitivna motnja bo z leti samo še hujša. Kako mi bo potem tole šele smešno! Naj na hitro torej zrolam retrospektivo takih in onakih dogodkov minevajočega leta.

V januarju smo o paleu najprej kvasali v Brlogu, potem pa še pri Zvezdani na Dobro jutro.  Tudi bosih nog smo začeli že zgodaj; še v snegu so nas fotkali inu spraševali za Reporter. Citirali so me celo v diplomski nalogi in antropološki študiji doktorskega študenta, ha!

Marca sem o paleo-bosonogo predavanje naredil v Knjižnici Slovenska Bistrica, zatem pa še v podjetju 3fs med samimi geeki. Hudi izkušnji, posebej slednja, ko so me zvabili na led z fermentiranimi žiti..pivom! Prevod knjige Praktični paleo (Diane Sanfilippo, 2013) smo pospremili z dogodkoma v Konzorciju (o tem se je razpisal tudi Rugelj) in v Mariboru. Celo do Kopra sem šel, kjer sem študente indoktriniral s paleo dogmami. Pred prvomajskimi sem se nastavljal fotografinji revije Bodi Eko.

Bosi tek je bil 4. maja spet svetovna uspešnica. Sploh mi ni jasno, kako v svetu gibanje izgublja sapo, pri nas pa se noro krepi. Celo policaji so nas letos lovili, to že pomeni, da smo faktor, ane? Žal mi ni uspelo do Škofje Loke debatirat o prehrani, sta me pa več kot uspešno nadomestili Eva in Špela iz Retrospektive. V maju smo v naših koncih začel furat Lune, kultna obuvala po izročilu Tarahumar. Pri meni najbljubših Vivobarefoot smo čvekali o gibanju in evoluciji.

Junija spet na Dobro jutro, na trenutke sem se zadrževal, da nisem bruhnil v krohot, potem pa še enkrat na Primorsko, malo teč, malo gledat fuzbal in popit pivo ali dve. Z Alenko sva posnela en fajn paleo prispevek za njeno oddajo, a še vedno ne vem, če je kdaj ugledala luč sveta. Julija ni nič drugega kot Nočna 10ka – dvomim, da bom še kdaj v še kaj vložil toliko energije in emocij kot vsako leto v ta projekt. Dogodku ob rob so se dogajale tudi take prigode z računi v lokalnih gostilnah in intervjujem za Tek Plus.

Avgusta je bilo nekoliko zatišja, prav godilo je. Nekoliko pozno a vneto sem začel delat kilometre za Berlin, a v dobri družbi. Potem pa je izšla tekaška knjiga leta – Ultrablues, ki je začarala občestvo, tudi mene, priznam (pa ne samo zato, ker me je cenjeni dr. Rugelj celo nekajkrat omenil). September je bil action packed. V Maribor vedno rad grem, še posebej, če te povabita Sandi in Aleš, zraven pa se znajdeta še Grom in Sobočan. Presenetili so me celo z rojstnodnevno torto. V naslednji nekaj dneh sem spil par piv na ta račun, potem pa spakiral za London, kjer sem se v treh dneh učil od legendarnega Lee Saxbyja, “najboljšega tekaškega trenerja na svetu”. Vračajoč se, sem iz aviona samo prestopil na bus in z Igorjem skoraj 60 ljudi peljal na Berlinski maraton. Kakšna nora izkušnja je bila to, vam rečem! Tudi če pustimo tek ob strani (s pol manj treninga sem odtekel celo bolje kot lani), se v takih zadevah spet počutim noro mladostnega.

Še musklfibrast od potovanja in teka sem se dva dni kasneje v studiu na Radiu Slovenija pogovarjal o teku. Prava družba, prava moderatorka.Tempo smo jačali tudi oktobra, najprej z (žal) poslednjim Šenčurjem, potem pa z skoraj celotedenskim Ljubljanski maratonom. Furali smo stojnico, hecali Kenijce, pod taktirko brkača Zalarja debatirali o prehrani in (ultra)maratonskem teku. Z Mitjem in Igorjem smo naredili šov in predstavili naša maratonska popotovanja.  V nedeljo pa še maraton! Seveda smo naredili štalo. Smo bili tudi odmevni, povzeli so nas v Dnevniku, Delu, na Siolu, POP TV-ju…Isti dan je izšel tudi intervju v Nedelu, nekaterim je šel celo v nos.

Presenetil me je tudi Paleovember, saj je (vsaj na FB) potegnil kar 190 udeležencev, ki so se tako ali drugače spopadli z njim. Vmes smo praznovali tudi Igorjevih -50kil, izjemen dosežek izjemnega človeka. Zapis (s 4700 ogledi in 1000 FB lajki) je postal daleč najbolj bran na temle blogu. Ever. Super inspiracija za mnoge. Paleo se je znašel tudi v OkušeVALnici na Valu 202. Za piko na i so me povabili še v razvpito Gostilno kot posebnega paleo gosta – šova sicer nisem spremljal, zato se mi je vse zdelo dokaj zabavno, na trenutke pa nekoliko pretenciozno. Visoka kuhinja mi je še vedno španska vas.

Veseli deember sem začel v Lokalpatriotu v Novem Mestu, kjer smo govorili o paleu. Na koncu je bil december najmirnejši mesec. Pil sem paleo cviček, grizljal vse mogoče, ter se dal kot trener naprodaj na Vivobarefoot. Nasploh ni bilo slabo leto. Če bom imel ob letu spet toliko za pisat, tudi ne bo nič jamral. Imejte se, over and out.

Kaj menite, da bom napisal? Ja zato, da lahko preganjam Kenijce vendar! Malo je večjih maratonov, ki tekaču, kot sem sam, dajo možnost, da iz oči v oči na progi sreča najboljše (pa čeprav ga prehitijo za celih 21 km) in se celo pomeri z njimi z ramo ob rami (ajde, skoraj tako) vsaj tistih sto metrov ali nekaj takega. Eden od sladkorčkov, ki meni in morda še komu od počasnejših, ki smo prehiteni da malo vznemirjenja in svojevrstnega zadovoljstva. Seveda pa je to bolj kilav razlog, če ga grem razlagat funkcionarjem ljubljanske prireditve. Norec, klovn, baraba. Favorite nam boš plašil! Zato bomo maraton naredili v enem krogu, ha!

Šalo na stran – po kratkem razmisleku je najbrž še kak razlog več, da maraton, kot je v Ljubljani zastavljen (vsaj kar se proge in krogov tiče) odkljukamo kot oprimalno zarisanega. Kak pravi, smiseln razlog. Ok, bom moral razmisliti malo bolj. Vsaj toliko, da bom objektiven-če je to sploh mogoče. Veste, sentimentalno sem navezan nanj – Lublanca sem prvih 15-krat pretekel v celoti in obračal ta dva kroga, kakorkoli sta bila že speljana. Hudirja, tako sem se navadil maratona v dveh krogih, da še vedno, ne glede na katerem enokrožnem po Evropi že tečem, na cilju razlagam, kaj sem videl v prvem, kaj pa v drugem krogu. Ja, kaj čmo – ta “tekaška deformacija” se mi koneckoncev zdi kar simpatična.

A poglejmo racionalno: obstaja kritična masa ljudi (in kvadratnih kilometrov), ki mora biti dosežena, da je mesto godno za podzemno železnico. Ista logika je smiselna tudi, če imamo v mislih maraton (ok, pustimo italijanske). Maraton so tudi navijači – tekanje po praznih predmestjih je mogoče komu meditacija, večini, boreči se s kilometri pa šundr ob progi čisto ustreza. Še dobrodošel je. Ljubljanska dva kroga sta ustvarila tradicionalne točke, kjer se koncentrirajo prebivalci in navijači. Ko vprašaš koga od njih, jim je prav všečno tekače in svoje znance na progi videti dvakrat. V Rožni dolini, v Dravljah. Ali v Stegnah recimo. Pred Kongresnim navsezadnje! V velikih mestih na velikih maratonih se od ene do druge točke, kjer vidiš svoje favorite, lahko zategneš s podzemno. V Ljubljani te možnosti ni, sta pa zato dva kroga.  Tudi tekačem godi – ne samo dvakratno navijanje (ki ga mord ane bi bilo, ker se ljudje ne bi prestavili na drug konec, tam pa jih ne biva kaj dosti) ampak tudi kaka fotka več s proge.

En sam krog za organizatorja nedvomno pomeni skoraj dvakrat več okrepčevalnic, prostovoljcev, redarjev, policajev. Več ograj, več dostav, več pospravljanja. Saj ne, da bi tisoč petsto maratoncem in maratonkam ne privoščil enega kroga in po besedah marsikoga “psihično manj obremenitev, ki jih ima sedaj, mimo cilja zavijajoč v drugi krog” – a prepričan sem, da je bolje kak evro vložiti v dodatno oskrbo in kako okrepčevalnico več na obstoječem krogu, kot pa se ubijati z ekonomijo dveh krogov. In varnostjo, dovoljenji, soglasji. Z nestrpnimi prebivalci vseh tistih sosesk, ki jim “zaprejo ceste, ki so jih sami delal in plačujejo zanje, banda” in podobnim.

Letošnja sprememba, ko so nas že na začetku Dunajske ločili – levo polovičkarji, desno maratonci, se mi je zdela super ideja. Najboljšim tako dajo nemoteno idealno progo – morda bi tako razdelitev naredili še kak kilometer prej, pa bi imeli favoriti vseskozi čisto stezo pred sabo. Koncept se je malo podrl ravno na zadnjem ovinku pred ciljem, ko sta se koloni skoraj spet združili in je marsikoga od “tadolgih” to zmotilo, saj so se jim “polovičkaji” motali med nogami. Nič hujšega, incidentov ni bilo in osnovna rešitev je dobro zastavljena.

Smiselnost enega kroga bi bila morda s pentljami, ki bi se vile po mestu, iz centra ven in spet nazaj, parkrat po vseh ljubljanskih okrožjih. A koliko bi to vpliva na “hitrost” proge pa je drugo vprašanje. Še ena možnost: maraton po obvoznici! Iz centra do obvoznice, okrog in nazaj pa imate 42 kilometrov. Hehe, me res zanima, kaj bi potem rekli tisti, ki sta jim sedaj dva kroga “dolgočasna”. Obstoječa proga, ki se je dobro prijela z nekaj modifikacijami je po mojem mnenju tako glede logistike, atraktivnosti in gledalcev še najbliže optimalni. Dunajski maraton je npr. speljan v “krogu in pol” (pa bi mesto prav gotovo “zmoglo” en krog). Maratonci se na polovici sprehodijo mimo cilja, poslovijo od polovičkarjev in se vmes še nekajkrat srečajo s počasnejšimi sotrpini v obratni smeri.

Mi je jasno, da sponzorji, politični funkcionarji in ostali vpleteni pričakujejo spremembe na velikih tekaških prireditvah (kar LM nedvomno je). Včasih zgolj iz prestiža, ne nujno koristi za tekače. A novosti so dandanes edina stalnica na uspešnih dogodkih. Z zanimanjem jih pričakujem tudi na Lublancu. Če mi vzamejo lovljenje Kenijcev v drugem krogu, bom pa morda spet šel na tadolgega in se izmislil kaj novega. Arrrgggh!

“Ej, E-ji grejo!” Nekje med 11 in 12-im kilometrom je šlo kot po maslu in ravno sem začel kontemplirat, ko mi je kompanjon Friko (sicer mu je ime Jure, a vzdevek Friko mu neprimerno bolj pristaja) prekinil miselni tok. “Kakšni E-ji, hudirja?”, sem najprej pomislil, potem pa mi je po čekiranju tekačev za nama le vžgalo. Moj sotrpin je ves čas bistroumno opazoval tekače, ki so naja prehitevali in beležil njihove črke na štartnih številkah. Midva sva imela C, za boks tekačev pod 3 urami (ja vem, čist nelogično, razložim takoj), pred nama je štartala peščica onih res hitrih, za nama pa reka skoraj 40.000 podivjanih maratoncev, ki so se lani konec oktobra v tistih 3 urah in pol uspela prijavi na to jubilejno dirko.

Klik za video 😉

E-ji so bili tistih za tri ure in pol, za njimi pa še cel kup črk do H-ja, nekvalificiranih tekačev, onih za 4 in pol pa še dlje. Tja sva pravzaprav sodila tudi midva, a vsem kontrolam navkljub s svojimi C-ji nisva prišla blizu. Če bi vedel, da bo vse tako striktno, bi ob prijavi ne zapisal svojega najboljšega maratonskega časa (ki datira še v prejšnje tisočletje, žalibog). Pa se mi je zdelo tako hecno in malo sentimentalno. Ha, še dobro, da sem našel Frikota, ki se je v podobni situaciji znašel, ker je podedoval štartno številko enega izjemnega tekača. Imenu na štartni številki v čast sem ga zato do štarta klical kar Stanko.

“Najbrž ne bova nikoli več štartala takoj za Kenijci v Berlinu, zato izkoristiva”, se je zarežal in nisem imel kaj, da mu ne bi potrdil in sledil. Druge opcije tako ali tako ni bilo. Šele ko so naju preplavili E-ji pa se mi je utrnilo še nekaj: ker sva namesto zadaj štartala spredaj, naju bodo celotno pot prehitevali!V smislu dodatnega pogona, ki ga da množica se to sploh ne sliši slabo. Poleg tega bova srečala cel kup naših, ki bodo šli mimo. Pa še najini Viteški majici bo moralo gledat nekaj deset tisočev – kak oglaševalski guru bi bil prav ponosen na najino strategijo. Da naju ne pohodijo, pa naj se brigajo kar drugi; tako kot se moramo na slovebskih tekih mi, da ne pohodimo veselih veterank, ki se vedno znova postavljajo v prve vrste.

Večer pred maratonom sem vse od gostilne do hotela in še kasneje v baru na polno bentil nad maratonski mi usodo, ki me čaka. Neja, ki se je v tem času največkrat znašla v slišnem radiju mojega jadikovanja je imela ob večernem pivu že vsega dovolj in mi je napela par krepkih. Pred marat0ni se ponavadi res ne pritožujem, zato sem očitno rabil lekcijo, da se pomirim. Ta moj nenavadni nemir je bil bržkone znak, da me je malo strah podviga. Pol leta sem na veliko govoril, da bo to moj ponovni bosi naskok Berlina, a na emstu samem zadeva ni več izgledala tako preprosta. Dve leti in pol od zadnjega maratona, še nekaj več od take bose razdalje. Skrbelo me je, da bo res mrzlo in da se podhladim. Že malo dežja bi lahko uničilo vse moje dobre namene; plan B namreč ni obstajal. Svojo živčnost sem opravičil z dejstvom, da je maraton spoštovanja vredna distanca, pa čeprav jih imaš že petdeset ali več za sabo.

Spal sem slabo. Pošteno se nisem naspal že nekaj dni; od busa naprej, kjer sem čez noč oči zatisnil morda za kako uro, da petkove noči, ki je bila še bolj razburkana. Sledeč kaki tekaški bibliji smo pred maratonom delali vse narobe. Celonočno prevažanje s preveč kofeina, celodnevno pohajanje in raziskovanje, mesena in pošteno začinjena večerja. In ta presneti holesterolski krožnik za zajtrk! Kaj pa karboloading? Hm, ali pivo šteje? Ali šteje več piv? Pivnica pri Maximiljanu, kjer točijo odlično nemško pivo kar v litrske kruglice nas pač ni kar tako spustila.

V soboto zjutraj, ko so nekateri celo šli raztegnit krake, mi niti na misel ni hodilo, da bi nos pomolil kaj več ko izpod kovtra. A prav sobote so bile moje, že od pozne pomladi naprej. Filozofiral sem že aprila, kako se bom lotil priprave na ta moj projekt leta. Upal sem sicer, da bom prvotni plan še malo nadgradil; saj veste, samozavest z vakim kilometer malenkost zraste. Pa še Mitja me je ozmerjal; da pišem nevarne traparije na blogu in da bo kak nič hudega sluteči začetnik dejansko sledil mojemu planu “minimalne efektivne doze”, na maratonu pa potem enostavno crknil. “Lahko je tebi, ko se šlepaš na vse svoje pretekle kilometre,” je pribil. Dve leti nazaj bi mu še pritrdil – takrat sem bil še dovolj v rutini, da bi maraton zmogel tudi brez priprav. A kronično pomanjkanje ceste v nekaj letih iz nekdaj utrjenih mišic naredi žolco brez spomina.

K vragu, po kakih dveh mesecih ukrivljanja časa in vrivanja kakega pol ducata tekaških kilometrov vsaj še enkrat ali dvakrat na teden sem se vdal v usodo in si določil sobote. Zelo zgodnja sobotna jutra pravzaprav; ko je cela familija še spala in je bila zunaj še tema, sem si navlekel kratke hlače in kako majico, na telefonu zastartal kak podcast in jo mahnil za urico džoginga, potem pa počasi že na dve. Ritual mi je ustrezal; imel sem svoj mir, doma sem bil preden se je začel šunder in še cel dan je bil pred mano. Po nekaj skoraj 20-kah sem konec julija zaokrožil prvo 30-ko, konec avgusta še eno in to je bilo dovolj, da sem se prepričal, da bo tudi na maratonu šlo. Občasno sem tudi med tednom dodal še en tek; ali iz radovednosti in ker mi je sedaj že steklo ali pa me je Aleš v torek pred šihtom zvlekel na Brdo. Manjkali so mi le popolnoma bosi dolgi teki; pri 30kah se mi je zmeraj izjalovilo (najsi sem raje izbral sandale in šel okoli Brda ali pa sem našel kak drug izgovor), zato sem se zadovoljil z dvema ali morda tremi dvournimi nočnimi bosimi eskapadami okoli spečega Kranja.

Bil sem pripravljen kot že leta ne. Mentalno vsekakor, tudi fizično sem se počutil v izjemni kondiciji. Paleo z nekaj modifikacijami IF 8/16* je obrodil sadove; brez težav sem vzdrževal težo na 80 kilah, nekaj špeha mi je še pobralo, ravno prav. Kot kaže me tudi sreča na teh podvigih vedno spremlja. Že 2008 se je zadnjo septembersko nedeljo naredilo lepo vreme; pet let kasneje je na štartu iz začetnih 6 temperatura kmalu zrasla na 10, na pol proge sem nekje ujel že 13 Celzijev. Moja glavna bojazen – prehladna podlaga – sploh ni bila problem. Ker ga že povsod, ga bom pa še tu pohvalil: berlinski asfalt je lepši in bolj gladek kot večina ploščic v slovenskih kopalnicah. Tu bi se dalo bos teči tudi pri hudi zmrzali.

Ena boljših reči okrog Berlinskega maratona je bilo spremljanje tekačev preko spletne aplikacije. Nekje na polovici, ko mi je najprej žena javila, da je padel rekord (seveda ni napisala koliko, najbrž zato, da sem vsaj iz firbca poklical), sem začel dobivati sms-e doma spremljajočih Iggyja, Marka in Šterca. Največji hec: algoritem je med časovnimi kontrolami očitno računal pričakovano hitrost vsakega tekača, tako, da sem sms-e s čestitkami v smislu: “Dejmo tastar, 30ka je za tabo!” dobival še preden sem tablo s tem kilometrom sploh uzrl. Če to ni ažurnost in interaktivnost, potem pa res ne vem, kaj je!

V petek smo se takoj po prihodu najprej vljudnostno oglasili na slovenski ambasadi. Marta Kos, novopečena ambasadorka je poslala vabilo vsem Slovencem, ki naj bi tekli v Berlinu. Od 280-ih jih je prišlo reci in piši 271, kar je še dokaz več, da na Slovence lahko vedno računaš. Posebej, če se kaj zastonj deli. Da pa ne pokasiram srda naših davkoplačevalcev; naša skupina je zamudila pol ure, ko so Štajerci in ostali veseljaki požrli, kar je bilo od kanapejčkov in spili, kar je bilo tekočega. Toliko, da se ve. Eno poli salamo pa čez Dravo za spomin pošljem kar po pošti :). Na dogodek sem se spomnil nekje po 30-em kilometru, ko so na okrepčevalnici delili gele. Nisem ravno ljubitelj teh zvarkov, a če ti skoraj v roke porinejo pol ducata plastičnih zavitkov, se vsaj spodobi, da kakšnega požreš. Mirne duše priznam, da se ni nič zgodilo. Nobenega boosta, nič pospeška, še zvilo me ni. So se mi pa na vsake tri minute začeli prikazovati zajci z baloni za 4 ure. “Čakaj, spet 4ka?” Dejstvo sem preverjal pri Frikotu, ki je potrdil, da sva očitno v vzporednem vesolju. Kakih pet ali več štirkarjev z baloni je v dvajset minutah teklo mimo naju, potem pa sva pogruntala, da so bržkone štartali v različnih boksih. Relativnostna teorija my ass.

Za enim od teh balonov je dirkal Mišo, vrli bančnik naše skupine. Zapičil si je v glavo, da bo šel po 4 ure, pa če se cel svet podre. Specialist za risk je baje do sekunde preračunal še postanke na postojankah! Kot vsem vestnim bankirjem na tem svetu mu je seveda uspelo. Ta kratka srečanja so poleg muzikontarjev vsakih nekaj sto metrov res razvedrila popotovanje po Berlinu. Že na začetku smo se sešli s Sandijem, kasneje pomahali s Srečkom in se pofotkali z najbolj fit diabtetikom kar jih poznam, Rafom. Jožica me je uspela celo uščipniti, ker je točno vedela, da ji, počasne, ne bom uspel vrniti. Svoje je dodala še navijaška falanga pod Puhkotovim vodstvom, ki se je z dvojno zastavo nezgrešljivo postavila na 6ko in kasneje na polovičko. Top!

Na valu navdušenja in prehitevalcev sva polovičko obrnila v hitrih 2 urah, da me je celo zaskrbelo, da greva prehitro. Friko me je pomiril. Celo progo sva taktični počasi upočasnjevala, kar je tekanje naredilo izjemno prijetno. V zadnjem raztežaju je Friko, pazeč na svoje koleno pokasiral nekaj krčev a to naju ni ustavilo, da nisva še pred planom zavila Pod lipe, ciljno ravnino do Brandenburških vrat. Tu naju je dohitel še Jane; malo omahujoč ali gre lovit slavo ali skupinsko slikanje se je odločil za slednje. Friko skoraj na sekundo, kot je napovedal, sam celih 5 minut bolje kot pred petimi leti (simbolika, ha!), Jane pa rutinirano v cilju. Slavje se je lahko pričelo!

Videt novopečene maratonce kot sta bila recimo Meta ali Nejc je v cilju zmeraj ganljivo videti. Kot bi se nalezel malo njihovega navdušenja, občutka izpopolnjenosti. Tudi sicer je bil maratonski izlet uspešnica. Od skoraj 50 mratoncev jih je bilo malo, ki niso dosegli osebnih rekordov ali vsaj odličnih rezultatov. Brez odstopa! Da smo imeli najboljšo Slovenko, izjemno zdravnico Mojco in skoraj najboljšega Slovenca, vojaka Aleša v naši sredi je nujno poudariti. Skupinska dinamika, prava kemija, ki se je ustvarila med vsemi nami je najbrž vsaj malo dodala k sproščenosti tudi na cesti. Tudi pravila smo kršili skupaj. Zelo fajn! Čestitati gre zato prav vsem; še šoferju Viktorju, ki se je pred povratkom nalezel naše razigranosti.

O organizaciji najhitrejšega maratona je bilo že vse povedano; bolj zanimiva so osebna izkustva in poročila. Čeprav je Špela še enkrat več spisala res lepo zgodbo jih je tokrat slavo odnesel njen Matko. Tako doživeto in ganljivo kot je tekel je tudi pisal in vsem, ki na maraton gledajo prestrašeno ali celo omalovažujoče bom dal tole za prebrat. Kapo dol! Dva dni po teku nas je presenetil eden od doktorjev z busa; Samo je tedensko kolumno namenil prav maratonski izkušnji v Berlinu. Odlično, smo dobili legitimno potrditev še v pravih medijih. Za dogodivščine z alter egi, zapestnicami in menjavami osebnih izkaznic pa je vseeno, če ostanejo samo nam. 😉 Fotke pa le poglejte.

Minimalne priprave terjajo maksimalen počitek. Čeprav sem se po maratonu počutil sveže kot že dolgo ne, sedaj še po dveh tednih čutim, da se nisem še optimalno spočil. Kolikor km toliko dni počitka, pravite? Dajem si prosto še do Ljubljanca. Problem je le to, da me po večletnem postu spet srbijo pete, da bi šel na kakega večjih evropskih. Kaj pa če bi šel kar na tistega, kjer sem bil zadnjič, preden sem zakorakal v družinsko življenje? To bo lušno! Zakaj pa ne bi šli z mano? 🙂

Ako bi skoraj štiri mesece nazaj ne pisal o svojih maratonskih planih v prihajajoči jeseni, bi morda tudi zdajle ne imel o čem. Ali pa ravno obratno, če bi se vsega zapisanega spomladi dosledno držal, bi zdajle poročal le o suhoparnih cifrah. Pa je bilo vse prej kot dosledno in suhoparno.

Seveda sem aprila na vse skupaj gledal dokaj enostavno. Dejansko sem odtekel tistih nekaj kratkih šestk (stestiral tudi sveže Luna sandale), dokaj brez težav in lagodno. Potem sem se konec meseca podal na dvanajstico. Namenoma sem izbral nedeljo zjutraj, da se izognem gneči na cesti in lepo, meditativno oddelam svoje. Ne vem, kje se je zataknilo – no, lažem, pravzaprav se mi kar dozdeva: prilično nenaspan, brez pravih obrokov dan pred tem in v enem ketonskem eksperimentu nisem bil energično razpoložen ampak prej sesut. Do polovice je še nekako šlo, nazaj grede sem umiral na obroke. Pojma nimam kdaj, a enkrat v mojih najtežjih trenutkih me je mimovozeč zapazil Mitja – en teden je potem zbijal šale na ta račun, najbolj pa mu je bilo žal, da ni pofotkal trupla na dveh nogah s trpečo grimaso.

Na ketonski nisem vztrajal več kot nekaj tednov, čeprav bi lahko potrpel vsaj še kak mesec in stestiral še daljše aerobne obremenitve na ketonih – užgal sem jo nazaj na en okvirni paleo, na poletje pa sem še tega izdatno razrahljal. Keto je bil najprej poskus prebitja plafona, ki sem ga na paleu dosegel čez zimo – kak % maščobe dol ne bi bil odveč. Pa nisem bil dovolj koncentriran in potrpežljiv, pa še svoje laufanje sem uporabil za “uržah”, da prekinem eksperiment in ga v bolj konkretni obliki zastavim spet na zimo…

In če smo že pri laufanju: nič ni šlo po planih! Tistih 12 je bila zadnja kljukica, ki sem jo naredil po svojem minimalnem protokolu. Kak teden sem popolnoma spustil tekaške aktivnosti, po Bosem teku sploh in konec maja je 18ka postala mission impossible. Vse skupaj sem prestavil za en mesec, mentalno se pripravljajoč kar na 24ko. Ob hektičnih pripravah na 10ko sem, bolj, ko se je mesec bližal h koncu odganjal misel na  tek, plane in dolge teke – potem pa sem zadnjo soboto ob kresu nastavil uro na pol pet zjutraj in se v svežem jutru zagnal ven. Malo sem še spal prve kilometre, potem pa me je čarobnost jutra spravila v tako samozadovoljno stanje, da sem prav užival. Sicer jih je bilo za eno polovičko in ne 24, a navdih je bil dovolj, da sem po 10ki to še ponovil, celo dvakrat. Prvič mi jih je uspelo nardit 18 (če grem od doma do Brda, krog in nazaj, se jih nabere ravno toliko).

Drugič sem šel preteklo soboto. Čeprav Puhko ni uspel in bi mi družba na dveh obratih okrog Brda prijala, sem nekako odvrtel oba, se obakrat napojil na novem pitniku na vzhodni strani in ugotovil, da jih imam komaj 24 na koncu drugega ovala. S štirimi do doma bi mi zmanjkala še dva, zato sem še malo krožil po okolici. Poznalo se je, da glikogena ni – poleg dveh deci vode cel čas nisem zaužil ničesar, niti zajtrkoval prej – a je bilo zelo zanimivo, da sem se po hudi krizi okrog 25ke zelo hito pobral in maščobo topeč brez težav še malo pospešil. 30ka je šla skoz, v maratonskem tempu za dobrih 4 in pol – pa sem spet na planu!

Zdajle, še vedno musklfibrast in spet po dolgem času v enem intermittent fastingu srebam vodi primešan Donat in počivam. Spet na polno nazaj v paleo, vsaj do maratona z minimalnimi prekrški (RD-ju navkljub, sicer pa mi ostaneta tekila in cviček :)) verjamem, da mi rata narest še eno takole 30ko, morda kak krajši tek in Berlin (čez točno 2 meseca!!) bi moral bit prava poslastica. Ne boste verjeli – nedolgo nazaj sem prekršil še eno svojo alinejo iz plana in šel teč kar tri dni zapored. Sicer kratko in sladko, a vseeno se mi je spet zbudil tisti občutek, da bi to dejansko brez težav lahko počel bolj redno. Hudirja, prav prestrašil sem se, da me spet vleče v resne tekaške vode!

Da me res preveč ne potegne, si bom zdaj vzel nekaj časa off. Menda je tako ali tako prevroče za tek… 😉